tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 13 Dec 2011 09:18 Naslov sporočila: UMRIJA - ASSISI - potopis |
 |
|
UMBRIJA /ASSISI/ - POTOPIS
V pdf formatu s slikcami:
www.mediafire.com/file/c2uujefvzaxuv4f/Umbrija_Assisi_potopis.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
25. do 27. april 2008
Kadar razmišljamo o potepu, je ena najlepših stvari načrtovanje. In to zato, ker pri načrtovanju obstaja zelo preprosto pravilo: "Načrt je zato, da ga potem lahko spremeniš ali prilagodiš!"
Tako je tudi moja boljša polovica na glas razmišljala o tem, kako lepo so s prijateljicami nekaj let nazaj potovale v Assisi. "Če je takrat polo zdržal..." je še razmišljala na glas...
Takšno razmišljanje na glas prileti kot balzam na moja ušesa. Moja potepuška žilica se do skrajnosti razširi in vsrka vse, kar je s potepom povezano.
In tako je bilo tudi tokrat. Helena je izbrala prenočišče v Peruggii in že se je bližal dan, ko se je potep pričel.
25. april 2008
Zgodnje jutro naju je ujelo preko italijanske meje. Pred osmo uro sva želele biti mimo Benetk, saj je potem okrog Benetk gužva na cesti tolikšna, da lahko potovalnemu času hitro prišteješ pol ure. Pri Benetkah sva zapustila avtocesto in se po obalni cesti napotila proti Ravenni. Časovno je zelo podobno kot če bi naredila krog preko Padove in Bologne, je pa kilometrina precej krajša (prihranek pri bencinu in strošku za avtocesto).
Najin prvi postanek je bil San Marino, miniaturna državica v bližini Riminija. Ta miniaturna državica je v celoti obkrožena z Italijo, ko se pripeljemo do nje, nas ne pričakajo kakšni cariniki ali policaji, ampak nas na žepno državico opozoril le tabla ob cesti.
Državico naj bi ustanovil sv. Marino (živel naj bi na otoku Rabu), ki se je v času preganjanja kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom zatekel na Apeninski otok in v tamkajšnjih hribih ustanovil skupnost kristjanov. V srednjem veku je na tem hribu (Titano) nastal samostan, njegove prve pisne omembe so iz srednjega veka, že v letu 1243 pa se omenja prvič način vladanja v tej državi (institut konzulov - regentov), ki je bila takrat verjetno celo manjša kot danes. Spretni sanmarinski diplomaciji gre zahvala, da je državica obstala vse do danes. Država je bila nekajkrat okupirana, vendar je po vsaki okupaciji ponovno dosegla svojo samostojnost. Odnosi med Italijo in San Marinom so se skozi preteklost spreminjali, dandanes so urejeni s pogodbami in bi jih lahko označili kot dobre.
Trdnjava še danes mogočno kraljuje na vrhu hriba. Sprehod skozi mestne uličice nam kaže na to, da je turizem zelo pomembna gospodarska panoga (približno tri četrtine gostov prihaja iz Italije). Pomembno je še kmetijstvo, saj je še vedno velik del državice zelo dobro obdelan, cvetita pa tudi trgovina in drobna obrt, zlasti keramika.
Mesto ni veliko (vsega skupaj ima le okrog 5.000 prebivalcev), tako da je krog skozi mesto hitro zaključen. Privoščila sva si še košček pizze in že sva bila pripravljena za nadaljevanje poti.
Po obalni cesti sva nadaljevala pot proti jugu in kmalu po Pesari zavila čez Apenine proti zahodu. Najin naslednji cilj je bil kraj Gubbio, ki je skrit pod pobočjem Mt. Ingina, manjšega apeninskega hriba, znanega predvsem po tem, da je na njem postavljena kovinska konstrukcija, na kateri so navešene luči, ki v predbožičnem času predstavljajo največjo božično "drevo" na svetu. Kraj je tipično italijanski, s prijetnimi trgi in ozkimi uličicami. Obema je bil zelo všeč. Svoje najboljše čase je doživel v srednjem veku, ko je bil celo močnejši kot njegovi umbrijski sosedi Asissi in Peruggia. Skozi stoletja pa se je njegov vpliv zmanjševal in danes le mogočne stavbe spominjajo na njegovo nekdanjo slavo.
Večina njegovih današnjih stavb izvira iz 14. oz. 15. stoletja, čeprav se vmes najdejo tudi ostanki starejših stavb. Zanimivo je njihovo rimsko gledališče, ki je bilo na tem mestu postavljeno že v 1. stoletju. Starejša je tudi katedrala (iz 12. stoletja) in cerkev sv. Frančiška (13. stoletje). Sv. Frančišek naj bi celo prebival na pobočjih nad Gubbiom, o tem priča tudi srednjeveška legenda o sv. Frančišku in volku iz Gubbia.
(Ko je sv. Frančišek živel v Gubbiu, se je v okolico mesta priklatil krvoločni volk, ki je okoliškim kmetom povzročal ogromno škode. Zaradi tega je sv. Frančišek sklenil, da se mora z volkom pogovoriti. Ko je volka dejansko srečal, ga je blagoslovil, naslovil z "brat volk" in mu razložil, da s svojimi pokoli dela veliko napako. Obljubil mu je, da ga bodo prebivalci Gubbia do njegove smrti hranili, da ne bo več trpel lakote in mu ne bo potrebno po nepotrebnem pobijati živali. Volk mu je v znamenje strinjanja položil taco v roko in od takrat je volk prebival neposredno v bližini kraja in se hranil z ostanki, ki so mu jih pripravili prebivalci mesta. Pomen tega dogodka je izpričan tudi v kipu na osrednjem trgu).
Ker se je že bližal večer, naju je pot zapeljala le še proti Peruggii. V njeni okolici sva poiskala rezervirano prenočišče, katerega resničnost se je pokazala precej bolj bedno kot predstavite na internetu. Ampak prespati se je že dalo...
26. april 2008
Dan je bil v celoti namenjen kraju Assisi, ki je bil tudi najin glavni cilj. Najprej sva se ustavila v cerkvi San Damiano, cerkvi, ki je bila prvo Frančiškovo pribežališče, saj je Kristusov napotek, naj "prenovi cerkev" najprej razumel tako, da naj prenovi starejšo razpadajočo cerkev sv. Damjana pod mestom. Šele pozneje je spoznal, da je Kristus govoril o prenovi cerkve kot institucije.
Frančišek je bil sicer rojen kot Giovanni Francesco di Bernardone (verjetno leta 1181) v bogati trgovski družini. Najprej je želel postati vitez, vendar je na enem izmed vojnih pohodov doživel skrivnostne sanje, na osnovi katerih se mu je življenje povsem spremenilo. Pomagal je ubožnim in bolnim, zato se je njegov oče zbal za svoje bogastvo. Od Frančiška je zahteval, da se javno odpove svoji dediščini. Frančišek je to naredil tako, da se je pred meščani sredi trga do golega slekel, obleko vrnil očetu in se nato zatekel v razpadajočo cerkvico sv. Damijana. S svojim življenjem v pristnem evangeljskem duhu je kmalu našel prva posnemovalca (trgovec Bernard da Quiavalle in pravnik Peter Cattani), s katerima je ustanovil red manjših bratov (16. aprila 1209). Red je rasel, kmalu je bilo bratov več, že leta 1210 je papež Inocenc ustno potrdil "vodilo", ki ga je napisal Frančišek in ta trenutek velja za uradno ustanovitev reda manjših bratov. Kmalu se je moškemu redu pridružila tudi ženska veja (marca 1212 je spokorno obleko sprejela sv. Klara), ki jo danes poznamo pod imenom klarise.
Pomen življenja in dela sv. Frančiška se čuti še danes. Pa ne le po izredno bogati in lepi baziliki sv. Frančiška, kjer je svetnik tudi pokopan, ampak tudi po duhovnih sadovih njegovega dela in življenja, saj je takratna skorumpirana cerkvena oblast z njegovim pričevanjem doživela izredno močno nasprotje v duhovnosti, uboštvu in pomoči drugim, tako da je ta zgled v veliki meri reformiral srednjeveško cerkev.
Ko sva si ogledala center Assisija, sva se povzpela še do trdnjave nad mestom (Rocca Maggiore) v zavetju hriba Monte Subasio, ki se na vzhodni strani dviguje nad mestom. S te trdnjave je izredno lep pogled na Assisi in spokojno umbrijsko pokrajino.
Popoldne sva obiskala še Porcijunkulo (sv. Marija Angelska) v dolini pod Assisijem, ki je bila tudi ena izmed cerkva, ki jo je Frančišek obnovil. Danes nad to cerkvico stoji mogočna cerkev, katere središče je stara kapela, ki jo je Frančišek za svoj red pridobil s strani benediktincev.
Zvečer le še pot nazaj, skok skozi večerno Preuggio in padec v posteljo.
27. april 2007
Dan je bil namenjen povratku domov, vendar se nama je direktna pot po superstradi proti Ceseni zdela preveč "dolgočasna". Ker je bil lep dan, sva naredila ovinek še do kraja Grecco, kjer je sv. Frančišek postavil prve jaslice. Na ta dogodek še danes spominja votlina, v kateri je izklesana luknja, kamor so bile postavljene prve jaslice. Danes je okrog votline samostan, v sosednji zgradbi pa je razstava jaslic iz celega sveta. Slovenske jaslice predstavljajo idrijske čipke, izvezene v motivih jaslic. Res lepo.
Ker sva bila zelo blizu kraj Rieto (že v pokraiji Lazio), kjer je geometrično središče Italije, sva se zapeljala še do tja in se ponosno postavila na tablo, ki predstavlja to točko. Nazaj sva se vračala mimo kraja Terni. V bližino je velik, 165m visok slap "Cascade della Marmore", ki ga ustvarja reka Velino, ki se spodaj izliva v reko Nera). V bistvu je ta slap vzporednica hidroelektrarni "Galleto", katere vir vode je jezero "Piediluco" na planoti nad hidroelektrarno oz. slapovi. V bistvu gre za umetni slap, saj je njegova pretočnost odvisna od zapornic pri hidroelektrarni. Ponoči slapu sploh ni, saj je struga povsem suha, zapornice odpirajo le od poldneva do enih popoldne in ponovno med četrto in peto uro popoldne. Vode se nabirajo na zgornji planoti in so bile že v rimskih časih (3. stoletje) speljane v kanal, saj je bila planota zelo močvirna, zato na njej poljedelstvo ni bilo možno, močvirje pa je zaradi idealnega legla za komarje omogočalo tudi hitro širjenje bolezni, celo malarije.
Zadnji postanek je bil v mestu Norcia, kraju med apeninskimi hribi, ki je znan kot lovsko središče, predvsem je popularen lov na divje svinje, kar se odraža tudi v tem, da je na ulicah Norcie polno kulinarične ponudbe, kjer prednjačijo salame iz mesa divjih svinj. V mestu je tudi bazilika iz 13. stoletja, posvečena sv. Benediktu (bil je rojen v tem mestu leta 480), z zanimivimi arheološkimi ostanki pod njo (ostanki prejšnjih svetišč, najverjetneje iz rimskih časov). Ob njej je še starejša bazilika sv. Lovrenca, v katero je vzidanih mnogo skalnatih blokov, ki so nekoč sestavljali starejše stavbe na tem prostoru. Zanimivo mesto, prav res.
Potem pa le še do Jadranske obale in ob njej proti Sloveniji (moram priznati, da se je pot kar malo vlekla), praktično brez resnejšega postanka do doma. |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
