tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 08 Dec 2011 12:47 Naslov sporočila: Cinque Terre 2009 |
 |
|
Cinque Terre - potopis
V pdf s slikcami:
http://www.mediafire.com/download/w36sp3p04g82rd9/Potopis_Cinque_terre.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Vasice ob obali Ligurskega morja veljajo za eno priljubljenih izletniških destinacij. Dolga leta so bile dostopne le preko morja, šele v sredini 20. stoletja so jih povezali z vlakom (iz Genove v La Spezio in naprej proti jugu), v zadnjih letih pa so se izboljšale tudi cestne povezave, čeprav so cestni dostopi med vasicami še vedno zelo zapleteni (praktično se je potrebno dvigniti z obale v notranjost in se ponovno spustiti nazaj na obalo).
Agencijskih ponudb je dovolj, da med njimi lahko izberemo najustreznejšo (seveda, če nam potovanje z agencijo ustreza). Za bolj pustolovsko dušo pa je potep v lastni režiji lahko še bolj zanimiv.
In tako sva tudi midva izdelala načrt "kratkega" potepa do tistih koncev.
Osnovna ideja je bila ta, da prenočiva nekje v bližini in si vasice ogledava s pomočjo železniških povezav, ki so tam dobre in pogoste. Obstaja tudi dnevna karta (pod 10 EUR), ki omogoča, da se poljubno vozite med vasicami.
Za prenočišče sva izbrala kraj Devia Marina, kje ponujajo tudi apartmaje za noč ali dve, kar je ustrezalo tudi najinim načrtom.
Kratek potep je izgledal torej tako:
- prvi dan pot do Devie Marine
- drugi dan potepanje po Cinque Terre
- tretji dan povratek domov
Podaljšan vikend (dopust v petek je nekaj najbolj prijetnega, če s tem podaljšava potep) v začetku septembra je vabil... Takrat je italijanskih počitnic že konec, morje je še toplo, vremenske razmere stabilne...
Petek, 8.9.2008
Jutranje sonce naju je ujelo na italijanski meji. Toliko sva pohitela, da sva bila mimo Benetk že pred osmo uro (tropasovna obvozna avtocesta je bila še v gradnji), prvi postanek sva načrtovala za Verono.
Verona je verjetno najbolj poznana po dveh stvareh:
1. po svojem amfiteatru, v katerem poteka poletni operni festival (če ne veste ali marate opero ali ne, kakšen ogled opere na tem prizorišču ne bo odveč)
2. po Romeu in Juliji, saj je Shakespeare prav v Verono postavil eno najbolj znanih ljubezenskih zgodb (še sedaj si lahko ogledate "Julijino" hišo in slavni balkon na njej, čeprav dvomim, da je imel pisec v mislih prav to lokacijo).
Ker sva bila v Veroni zelo zgodaj (že okrog devetih), sva si amfiteater ogledala le od zunaj, poiskala še Julijo hišo in si privoščila kapučino (Italijanom je potrebno priznati, da so res umetniki pri tem), ki ima zraven dobrega okusa še neki čar, ki ga preprosto morate sami doživeti, ko posedite na enem izmed njihovih trgov.
Pot sva nadaljevala proti Cremoni, kjer sva se poklonila Stradivariju, najbolj znanemu izdelovalcu violin iz 17. stoletja. Med potepanjem po mestu sva odkrila, da je ta tradicija še zelo živa, saj je bila skoraj v vsaki drugi hiši obrt in prodaja ročno izdelanih violin.
Pod Apenine sva prišla pri Piacenzi, kjer je mestno jedro prav tako zanimivo, čeprav sem si ga sam bolj zapomnil po prometnem kaosu in labirintu enosmernih uličic. Tudi če ne boste nikoli tam, ne boste nič zamudili.
Ob reki Trebbia sva se podala v osrčje Apeninov in se ustavila v termah pri kraju Bobbio. Prijetno in urejeno mestece, prav prijeten kotiček za oddih.
Najin cilj je bilo prečenje Apeninov po "Alta via dei Monti Liguri" (stari ligurnijski cesti), kjer se pri prelazu Forcela dvignemo kar 876 metrov visoko. Cesta ves čas sledi dolini, zato je zelo zavita, ponekod že tudi precej zdelana. Nagradi pa popotnika z občasnimi lepimi pogledi in razgledi.
Kmalu po prelazu prvič zagledamo tudi Ligurnijsko morje, do katerega se spuščamo po kar strmi cesti. Tudi ob morju cesta ni ravno zgledna, zato sva poiskala avtocesto Genova-La Spezia in se do najinega bugalovčka zapeljala kar po njej. Pa še potem naju je ponovno čakal spust od avtoceste po dolini proti morju.
Sva pa bila z najinim bungalovčkom zelo zadovoljna. Lesena kočurica malo nad kampom je bila prijetno okolje za večerni prigrizek (seveda se tudi odžejati nisva pozabila).
Sobota, 9.9.2008
Ker sva izbrala varianto potovanja z vlakom, sva se zapeljala do železniške postaje (v bližini sva celo našla parkirišče, kjer ni bilo potrebno plačati parkirnine), kupila dnevno karto za vlak in se odpeljal vse do La Spezie.
Železniška proga gre večinoma pod zemljo, celo postaje so ponekod tako kratke, da stoji polovico vlaka v predoru. So pa pogledi skozi okno dovolj zanimivi, da pritegnejo pogled.
Iz La Spezie sva šla z avtobusom (nekaj časa sva potrebovala, da sva našla pravo avtobusno postajo) proti Porte Venere, kraju na skrajnem delu manjšega rta, ki zapira zaliv okrog La Spezie. Izredno močno turistično mestece, še tega dne je bila gneča precejšnja, čeprav ni bilo več udarne turistične sezone.
Ta kraj je oboževal tudi angleški pesnik in pisatelj lord Byron, po katerem se imenuje tudi eden izmed zalivčkov z manjšo votlino. In prav v tem zalivu je Byron baje dočakal tudi svojo smrt, ko ga je med plavanjem tok odnesel stran od obale in je utonil.
Prvi del poti sva opravila z ladjico. Tako sva si del obale med Porto Venere in Riomaggiore ogledala z morske strani. Resnično lahko potrdiva, da je obala zares težko dostopna.
Riomaggiore leži ob ustju ozke doline. Turistične barke, ki priplujejo sem iz Portovenera na jugu ali pa iz Levanta na severu, pripeljejo obiskovalce in jih za nekaj ur odložijo na pomolu za visoko skalo, pozidano s pisanimi hišami. Že spomladanski obisk turistov najbrž napoveduje gnečo v poletnem času. Restavracije in številne trgovine pričajo, da so se domačini v marsičem že prilagodili zahtevam "modernega" turista. V tej vasi se še najbolj med vsemi duh preteklosti že meša s sodobnim, k temu pripomore tudi nekaj hotelov s skoraj vsem pripadajočim udobjem. Kdo ve, morda pa bi bili brez teh ti kraji zapisani propadu, saj se samo od naravnih lepot res ne da živeti. Izjemno lepa vasica zato svoje skrite čare najbolj razkrije v stranskih uličicah, tlakovanih s kamnom, kjer človek hitro zaide v kak umetniški atelje ali pa domačo delavnico in pobrska med ročnimi izdelki iz keramike, poslikanimi v značilnih pastelnih barvah. Komur pa ni težko "gristi kolena", se lahko odpravi še na pot z romantičnim imenom "via del' amore" proti Manaroli, ki vzame dobre pol ure časa. Ozka steza, ki je marsikje vklesana v skalno steno nekaj deset metrov nad morjem, ponuja slikovit pogled na čudovito pokrajino ob morju in nič ni čudnega, da je dobila takšno ime. Sicer pa so vse vasi med seboj povezane s panoramskimi pešpotmi. Od prve do zadnje je vsaj pet ali šest ur zmerne hoje, a je prav gotovo vredno truda. Za marsikoga je to tudi najlepši način obiska teh vasi.
Riomaggore je stisnjen v manjšo dolino (očitno mora biti v dolini kakšen potok ali izvir sladke vode), hiše kar plezajo ena po drugi.
Pot od Riomaggiore do Manarole je relativno kratka in jo večina popotnikov opravi kar peš. Med obema krajema je zgrajena pešpot, ki je izklesana v skale nekaj deset metrov nad morsko gladino. Slikovito in lepo. Pa tudi vroče, celo v tem letnem času.
V Manaroli so stare visoke hiše stisnjene skupaj in se pnejo druga nad drugo v hrib. Videti je, kot da hiše rastejo iz žive skale, v katero se podkvasto zajeda morje. Da je v vasi še vedno dovolj življenja, dokazujejo vrvi z obešenim perilom na balkonih. Majhna ploščad ob morju je polna ribiških čolnov, ki čakajo na noč, ko se ribiči odpravijo na delo. Včasih so ljudje tukaj živeli v glavnem od ribolova in sadjarstva ter vinarstva. Takoj nad zadnjimi hišami se dvigajo hribi z obdelanimi terasami, na katerih rastejo oljke, pomarančevci in limonovci. Tu ni nič nenavadnega, da na drevesih lahko hkrati najdemo cvetove, še zelene sadeže in tudi že povsem zrelo sadje. Ne samo po vinu, ti kraji slovijo tudi po sadnih likerjih, kot je na primer "limoncino", pa izvrstnem olivnem olju, na katerem temelji tradicionalno dobra italijanska kuhinja in prelivom za testenine, imenovanim "pesto genovese". Na svoj račun pa vedno lahko pridejo tudi ljubitelji svežih morskih dobrot.
Prigrizek v Manaroli je že prav dobro del. Tudi zaloge vode, ki sva jo imela s seboj, so hitro pošle in je bilo potrebno nabaviti nove. Temperatura se je dvignila celo nad 30 stopinj in kopanje v zalivu je prav prijetno delo. Malo sva se nastavila toplemu soncu, se osušila in potem naprej.
Tokrat zopet z vlakom, do Corniglie. Od železniške postaje do centra mesteca, ki je na vzpetini, vodi kar dolga pot. Stopnic nisva štela, jih je bilo pa precej. In na marsikaterem mestu so stopnišče uporabili kot tržnico. Pogled z obzidja je bil precej slikovit, razgled tako proti severu kot jugu je ponujal strmo obalo, ki je padala v morje. Le tu in tam je obala dovolj položna, da so lahko na njej nastala vaška jedra.
Edina izmed petih vasi, ki ne leži povsem ob morju, je Corniglia. Hiše so nagnetene proti vrhu prepadne stene več kot sto metrov nad morjem. Večerno sonce, ki se je nizko na nebu že barvalo v oranžnordeče barve, je s svojo svetlobo pravljično obsijalo kupček starih hiš. Zdi se, kot da bi se čas tu ustavil, saj je vas še danes videti skoraj takšna, kakršno so naslikali umetniki pred 150 leti. Tako kot nekoč menda tudi danes nekateri v teh krajih iščejo svoj mir in ustvarjalni navdih. Prav na vrhu pečine je vaško pokopališče. Zaradi stiske s prostorom in skalnatih tal je pokopališče zidano, tako da so grobovi v petih "nadstropjih", pokojne pa v zgornja dvigajo kar s posebnim dvigalom. Nekateri domačini imajo že vnaprej kupljena in tudi označena svoja zadnja počivališča v približno pol metra visokih in širokih ter dva metra dolgih betonskih prostorih, manjka le še datum. Nekoliko nižje na samem robu prepada nad morjem lahko ugledamo ploščad, kjer iz skoraj navpičnih skalnih sten pod njo poganjajo kaktusi, agave in redko grmičje, ki spomladi cveti v pisani paleti barv. Oči si odpočijejo ob pogledu na smaragdno morje, katerega mirno gladino le tu in tam vznemiri kakšna osamljena jadrnica, medtem ko galebi v stenah že iščejo prostor za počitek. Z večerom se nad vas spusti tišina in mrak še poudari dejstvo, da v vasi turistov skorajda ni. Ker v njej ni hotelov, je treba kar malce sreče, da človek poišče prenočišče pri prijaznih domačinih v kakšni stoletja stari hiši z debelimi kamnitimi zidovi. Tudi notranjost hiš je skromna in zgodi se, da je edino pohištvo v sobici, pobeljeni z apnom, le stara postelja in še starejša omara ter stol.
Pa spet navzdol do postaje in naslednji postanek v Vernazzi. Že videno? Nenadoma si postanejo vasice zelo podobne.
Vernazza, najmanjša med vsemi petimi vasmi, je za marsikoga najbolj privlačna med njimi. Ugnezdena je v eni od ozkih sotesk ob morju, ki so jih med strmimi hribi izoblikovale hudourniške vode. Te se med glasnim šumenjem v brzicah spuščajo proti morju. Na koncu ozke tlakovane uličice se med hišami odpre polkrožen zaliv; pred valovi ga brani skalni pomol, na drugi strani pa nad njim bedi cerkev sv. Margerite iz 14. stoletja. V pesku leži nekaj starih ribiških čolnov, ob katerih si kak domačin da opraviti s krpanjem mrež. V mirni vodi zaliva pa se med drugimi čolni vedno ziblje še kakšna manjša jadrnica. Najlepše je tu ob sončnem vzhodu, ko se vas prebuja in še nikjer ni obiskovalcev. Za ladjice s turisti je še prezgodaj, domačini pa prav počasi odpirajo redke trgovinice in pisane senčnike pred vaškimi gostilnami. Tedaj igra ostrih senc in kontrastov še poudarja toplino večinoma rdečerjavih pastelnih pročelij hiš z zelenimi polkni, ki se tu in tam že odpirajo v nov dan. Človek se lahko v miru sprehodi med hišami, pod oboki, po strmih in ozkih stopniščih ter mimogrede spregovori besedo ali dve z domačini o vremenu, letini ali vinu. Priljubljena razgledna točka je grajski stolp, ki se dviga nad zalivom na južni strani. Vsa vasica je spodaj kot na dlani in prav tako tudi druge štiri vasi, ob lepem vremenu pogled seže celo do italijanske Azurne obale. Komur pa korak ni pretežak, se mu je vredno še malce potruditi na pešpot nazaj proti Monterossu ali na jug proti Corniglii, saj terase, cvetoče grmičje in kaktusi ter cvetovi že umirajočih agav ponujajo res slikovite motive. Menda so bili ti kraji poseljeni že pred tisoč leti in več, iz tistih časov naj bi tudi izvirale številne terase, ki so dobro vzdrževane. Edino tako se v teh strmih bregovih nad morjem lahko domačini resneje ukvarjajo tudi s poljedelstvom. Ena pomembnejših kultur na terasah je seveda trta; grozdje večinoma predelajo v vino, črno in belo, pa tudi desertno. Prisojna lega teras in ugodne podnebne razmere z blagimi zimami pripomorejo, da je tukajšnje vino cenjeno daleč naokrog. Pri kakem domačinu se žlahtna kapljica zlahka kupi, in to naravnost iz sodov. Je pa delo na tej zemlji prav gotovo garaško, kakor tudi prevoz pridelkov. Pri tem si ponekod pomagajo s transportno "železnico", ki še najbolj spominja na rudarske vagončke. Tiri so marsikje speljani nekaj metrov nad tlemi na večinoma lesenih nosilcih, ki ne vzbujajo najbolj zaupanja. A domačin, ki sedi na vlečnem vozilu in po majavih tirih vleče vagone navkreber, očitno nima pomislekov.
Še zadnji skok do Monterosso al mare, kjer se zaliv precej bolj odpre, zato je tudi mestece večje in turistično še bolj obljudeno.
Še najlažji je dostop do prve in največje vasi - Monterosso al mare, na severnem delu Cinque Terre. Morda je zato tudi najmanj zanimiva izmed vseh petih vasi. Tu obiskovalca najprej "pozdravi" avtomobilska pločevina na velikem parkirišču tik ob morju. Ob dolgi peščeni plaži je med starimi hišami tudi nekaj hotelov in restavracij. Za njimi pelje železniška proga, ki se tu in tam pokaže na plan. Na koncu plaže v Monterossu se iz skale na rtu dvigajo ostanki stare utrdbe. V ozkem predoru ob njej se je treba včasih umakniti kakemu avtomobilu, čeprav zagotovo ni bil zgrajen zanje. Vendar je to edina pot do starejšega dela vasi, ki leži za hribom. Nad starimi hišami se dviga zvonik vaške cerkve, v labirintu ozkih tlakovanih ulic pa človek lahko občuti počasen tok življenja. In to kljub temu, da ga občasno zmoti pisk prihajajočega vlaka. Vseh pet vasic je namreč povezanih z železnico in v vsaki se vlak tudi ustavi. V eni od njih je postaja celo pod zemljo. Čeprav vožnja od ene do druge traja le nekaj minut, je nekaj posebnega, saj vozi skozi številne predore pod hribi in je zato kar priljubljen način potovanja po tej deželi.
Do najbližje vasi - Vernazze - je od Monterossa morda dva kilometra zračne črte, z avtom pa je pot med njima precej daljša in traja približno pol ure. Zaradi strmih hribov in globokih grap med njimi se ovinkasta cesta namreč dvigne visoko v hribe, tako da je morje ponekod nekaj sto metrov pod cesto. Med terasami in gozdovi borovcev ter cvetočega grmičja se odpira pogled na divji obalni svet. Cesto občasno obnavljajo, ni pa nič nenavadnega, če po kakšnem deževju hudournik ali plaz odnese kos cestišča. Ponekod so narejena izogibališča, saj je tako ozka, da se marsikje ne moreta srečati dva avtomobila. V nepreglednih ovinkih je zato dobro napeti tudi ušesa, saj imajo domačini navado, da divje trobijo, preden zapeljejo v ovinek. Morda res neobičajno, a vendarle tudi zelo koristno …
In zvečer nazaj v Devio Marino... Bungalovček s hladilnikom naju je prav prijazno sprejel...
*zapisi v okvirjih so povzeti iz: "Cinque Terre - košček raja na zemlji", avtor Lojze Vrankar (revija Gea, 2002)
Nedelja, 10.9.2008
Pot domov naju je peljala po avtocesti preko Apeninov, ki so jo zgradili od La Spezie do Parme. Prijetno speljana avtocesta, ki na kakšnem ovinku izgubi svoj pomen (omejitev 60km/h je kar realna, pri večji hitrosti avto kar sili s cestišča).
Zato pa je naslednji del poti od Parme do Mantove, po deželni cesti zelo raven in umirjen. In Mantova naju je s svojim vodnim bogastvom sprejela v prijetnem sončnem dnevu. Sprehod in ogled kraja, do katerega so včasih vozili slovenski prevozniki z vpregami (na Vrhniki se zaradi tega še danes hotel imenuje "Mantova") leži v osrčju Italije, sredi izredno bogate in obdelane pokrajine, kjer je vlage dovolj (zanjo skrbni reka Pad oz. Po, po kateri se imenuje celotna Padska nižina).
Pozno popoldne naju je spomnilo, da je čas, da se odpraviva proti domu. Ponedeljek je zopet delovni dan in zato naju je čas že malo preganjal.
Potep je bil prijeten, lep in bogat. Cinque Terre priporočava vsem, ki jih očara italijanska barvitost. |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
