tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 24 Nov 2011 09:19 Naslov sporočila: TURANDOT VERONA - KAKO PRITI DO TJA |
 |
|
VERONA (TURANDOT) S ŠVICARSKIM KROGOM
Potopis
V pdf obliki s slikcami:
www.mediafire.com/file/8restwa8h39r6k9/Verona_Turandot_s+%C5%A1vicarskim+krogom_potopis.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Trajanje poti: od četrtka, 17.6. do sobote, 19.6.2010
Prevožena pot: Vrhnika-Trento-Meran-St.Moritz-Livigno-Bormio-Lago d'Iseo, Lago Garda, Verona-Padova-Goriška Brda-Kamnik (cca 1.600km)
Vse skupaj se je začelo že kakšni dve leti nazaj, ko me je Helena (moja žena) pripravila do tega, da sem ji obljubil, da jo bom nekoč peljal na opero v Verone (tam je odprta arena, še iz rimskih časov, ki je preurejena v letno gledališče za opere, več informacij na: http://www.arena.it/ ).
In ta nekoč se je izmuznil predlani, tudi lani sem se mu uspešno izognil, za letos pa sem ugotovil, da je morda prišel čas, da se ta "nekoč" uresniči. V bistvu je bila to rezervna varianta, saj sva nameravala v tem vikendu na potepanje v Švico (od četrtka do nedelje), vendar je potem zaradi nedeljskih obveznosti ostalo premalo časa za potepanje po Švici, za naskok na opero v Veroni pa so bili trije dnevi ravno pravšnji.
Seveda moja potepuška žilica ni prenesla, da bi se peljal le do Verone in nazaj. Če je že potrebno v opero (ki ne sodi med moje največje konjičke), potem je potrebno to združiti s kratkim potepom.
In res, načrt je bil približno takšen:
PRVI DAN:
Odhod iz Vrhnike:
zgodaj zjutraj (cca 03:00)
- pot preko Fernetičev, mimo Benetk in Verone v Brescio: cca 450km, dobre 4,5 ure- ves čas po avtocesti
Postanek 1 uro
V Bresci zavijema ob Lago d'Iseo proti severu proti prelazu Bernina (cca 150km, 3 ure)
Postanek na Bernini (cca 1 ura)
Pot do gondole za Diavolezza, z gondolo navzgor (2.90mm) in peš do Piz Trovat (3.100m), povratek: cca 4 ure
Do St. Moritza še 50km (cca 1 ura)
Do sem sva porabila cca 13,5 ur, predviden prihod v St.Moritz okrog 17.00-18.00
Spanje v hotelu (hostlu) Randolins Bacpapers (cca 3km iz centra), cena 35EUR/osebo, kar je za Švico zelo sprejemljiva cena
Večerni potep po St. Mortizu (če bova še zmogla)
Skupaj km: cca 650
Skupaj poraba časa za vožnjo: cca 8,5 ur
DRUGI DAN:
Odhod okrog osmih do devetih (sva si zaslužila, da se naspiva)
Čez Zevez v Livigno (cca 70km, 1,5 ure)
Livigno je brezcarinska cona (poceni bencin, poceni nakupu), postanek cca 2 uri
Pot iz Livigna v Bormio (cca 40km, ena ura)
iz Borima preko prelaza Stelvio v Glorenzo (cca 50km, 1,5 ure)
Postanek v Glorenzi 1 ura
Iz Glorenze v Verono (cca 250km, 2,5 ur)
Poraba čas na poti: 6,5 ur
Skupaj km: cca 410
Prespiva nekje v Veroni ali bližnji okolici (na razpolago je večje število hostlov, cena se vrti okrog 25-30 EUR). Prav je, da v hostel prideva do šestih popoldne, torej za ta del poti nameniva maksimalno 10 ur
Zvečer v Verono (opera)
TRETJI DAN
Vračanje preko Dolomitov, da pogledava, kje se je smučal Domen letošnjo zimo.
Štart takrat, ko se odpočijeva od opere.
Do Predazza lahko prideva prvi del po avtocesti ali pa preko Vicenze in po lokalnih cestah. časovno je prva varianta krajša (kilometrsko daljša).
Poraba časa: cca 3 ure (cca 150km)
Iz Predazza naprej do Cortine d'Ampezzo (preko Moene). Cca 80km, dve uri vožnje.
Iz Cortine proti Vidmu (Tolmezzo) naju čakata še dobri dve uri vožnje, čeprav kilometrov ni veliko (cca 100).
V Tolmezzu sva praktično že na avtocesti, do Vrhnike (ali Kamnika) je le še dve urci (185km)
Iz Cortine lahko skrajšava proti Benetkam in sva prej na avtocesti (zaradi utrujenosti, slabšega vremena...)
Ustavljava se toliko kot želiva (kakšni lepi pogledi s kakšnega prelaza, namakanje nog v kakšni bistri vodi...)
Skupaj km: cca 570
Poraba časa na poti: cca 9 ur
Skupaj km: cca 1.520
Skupaj na poti v avtu: 22 ur
Ko sva delala zadnje načrte poti, je bilo pri nas preko 30 stopinj, tudi v predelu italijanskih oz. švicarskih Alp so bili dnevi topli in sončni, toda bolj ko se je pot približevala, bolj so se zgrinjali temni oblaki. Napoved za Alpe je postajala vse slabša in najprej sva črtala pot zadnjega dne. Še rezervo-rezervna varianta (kopanje v Lignanu) je zgledala bolj slabo, saj je bilo za soboto tudi ob morju napovedano slabo vreme.
Zadnji dan pred odhodom sva prečrtala še vzpon na Piz Trovat, najraje bi prečrtala celotne Alpe, toda v Livignu sva že imela plačan apartma v katerem naj bi prespala. Torej ni bilo drugega kot se nekako "prebiti" do tja. Livigno sicer leži na nadmorski višini 1.800m, pot do tega kraja pa vodi preko prelazov, ki so vsi višji od 2.000m. Izjema je le predor, ki povezuje Italijo in Švico.
Vremenska napoved je v Alpah sicer kazala malo boljše vreme za petek dopoldne, zato sva se odločila, da se v četrtek Alpam izogneva, kolikor se le da. Tudi na pot nisva šla ob treh zjutraj, ampak je bila ura že blizu pete ure zjutraj, ko sva zapeljala na avtocesto.
Prvi cilj je bil Trento, mesto ob reki Adiži, znani po tridentinskem cerkvenem zboru. V Trentu so nekoč vladali knezoškofje, ki so imeli visoko avtonomijo, njihova prestolnica pa je ležala tudi ob eni najpomembnejših prometnic preko Alp od severa (München, Insbruck) do juga (Verona, Padska nižina) preko Brenerskega prelaza.
Po avtocestnem križišču po Veroni sva torej zavila proti severu. Reka Adiža kmalu ustvari ozko dolino, ki poteka vzporedno z Gardskim jezerom. Zaradi ugodnega mediteranskega vpliva je praktično vsak kvadratni meter doline obdelan in zasajen, najbolj pogosto z vinsko trto. In takšen lep pogled naju je spremljal vse do Trenta. Vmes naju je pozdravil tudi prvi dež, plohe so bile sicer zelo lokalne.
Trento naju je pričakal v prebujajočem dopoldnevu. Parkirala sva kar v avtohiši "Europa" (Italijani tisto avtohišo napolnijo tudi po dovoznih poteh, tako je potrebno tam pustiti tudi ključ avtomobila). Sprehod skozi center mesta je bil prijeten, kapučino na glavnem trgu je osvežil glavi, ki sta bili že malo utrujeni in zaspani. Še nekaj svežega sadja na tržnici (po precej nižjih cenah kot pri nas) in že sva bila pripravljena na nadaljevanje poti.
Ob reki Adiži sva po stari cesti nadaljevala do Bolzana in tam zavila proti Meranu. Dolina je bila še zmeraj izredno lepo obdelana, počasi so se zraven vinske trte začeli pojavljati nasadi sadnega drevja, ki ga je bilo polagoma že več kot vinske trte. Toda tudi v Meranu, ki leži že precej višje, je bila trta še vedno prisotna.
Merano je turistično mesto (precej mondeno in drago), ki je že dolgo poznano po termah in prijetni klimi. Toda malo prigrizka (dan se je že nagibal proti popoldnevu) in sprehod po mestecu sta ga naredila še prijetnejšega. In res se ne zgodi pogosto, da konec junija hkrati posnameš palme v ospredju, v ozadju pa zasnežene hribe...
Ko sva se odpravljala iz Merana, naju je zajel pravi vihar in močna nevihta. Na srečo nama je pri iskanju poti pomagal najin navigator. Nadaljevala sva po dolini, spotoma sva se želela ustaviti še v Glorenci (lepo srednjeveško mestece z obzidjem), vendar sva ga le prevozila, saj je deževalo preveč. Šele povsem blizu prelaza so se padavine umirile in ko sva zavila v Švico, je malce posijalo celo sonce.
Razmišljala sva o tem ali naj v Zernezu zavijeva direktno proti Livignu ali se zapeljeva še do St. Moritza. Vreme nama je bilo naklonjeno, celo malce se je zjasnilo in tako sva za kakšno urco pohajkovala tudi okrog jezera v St. Moritzu. Mesto mi ni bilo preveč všeč, čeprav je res, da je urejeno in hotel s petimi zvezdicami tam ni nič neobičajnega (saj se je konec 19. stoletja prav v St. Moritzu začel zimski turizem).
Pot proti prelazu Bernina naju je ustavila na parkirišču, s katerega je lepo videti ledenik, ki leži na vzhodni strani pobočja Bernine. Bernina je s svojimi 2062 metri najvišji vrh v vzhodnih Alpah (tudi edini štiritisočak) in proti vzhod do Kavkaza ni več tako visoke gore. Ledenik je danes precej manjši kot včasih, kar so dokumetirali tudi s prikazovalno tablo na parkirišču. Žal je Bernina vseeno nosila oblačno kapo, tako da njenega vrha nisva videla.
Pot preko Berninskega prelaza in mimo obeh jezer (njuna barva dejansko predstavlja velik kontrast) je minila brez postanka, saj so naju iz Livigna že klicali ali sploh še prideva. Ključ najinega apartmaja sva tako dvignila nekje v centru, sam apartma pa je ležal bolj na vzhodnem delu doline.
Prednost apartmaja je bila v tem, da sva si lahko skuhala večerjo (nobenemu izmed naju se ni dalo pohajkovati naokrog).
Zjutraj sva vstala prehitro (v pisarni, kjer sva morala plačati prenočišče in oddati ključ, ni bilo še nikogar), tako da je bil čas še za jutranji kapučino. Potem sva šla še na bencinsko črpalko (Livigno leži povsem ob Švici, zato je v brezcarinski coni in bencin Super 95 sva natočila za 0,975 EUR/liter).
Navidezno ugodna prenočitev (45 EUR za oba) se je bistveno podražila, ko so nama zaračunali še 30 EUR za čiščenje apartmaja (saj sva protestirala, ampak potem ugotovila, da je to bilo res napisano v drobnem tisku pri potrditvi, ki sva jo dobila).
Skozi predor (10 EUR, samo enosmerni, dolh približno 3,5km), pred katerim sva čakala kakšnih 10 minut, sva se zapeljala v Švico in se po dolini dvignila do prelaza Offenpass ter nato navzdol v Maria Val Müstar, kjer sva sledila oznakam za Stelvio. Vreme je bilo dejanko nekaj lepše, spotoma naju je le tu in tam malo opralo. Pred vrhom Umbrail prelaza naju je pričakal svizec, ki je povsem mirno poziral le nekaj metrov od avta. Ko se je enkrat odločil, da ima poziranja dovolj, jo je hitro ucvrl preko bliženjga potoka v nasprotni hrib. Sva gledala, če bova kje videla še vijolično kravo in Milka čokolado, pa ni bilo nič iz tega.
Saj: potem je bila tako meja in prišla sva nazaj na italijansko stran, dobrih 100m pod vrhom prelaza Stelvio. Tudi tega dne je bil prelaz precej živahen, še največ je bilo kolesarjev, manjkalo ni niti motoristov in avtomobilov, nekje izza vogala pa se je privalila še skupina starinskih traktorjev, ki so očitno prav tako osvojili drugi najvišji (redno odprti) prelaz preko Alp v Evropi: 2.758m.
Še slabih 100 višinskih metrov peš in sva stala na Dreiländerecke, kjer je bila pred prvo svetovno vojno tromeja med Švico, Italijo in Avstrijo. Danes je Avstrija daleč stran, saj je po prvi svetovni vojni Italiji pripadla celotna Južna Tirolska (je pa res, da tam glede dvojezičnosti ni problemov, se mi zdi, da je nemščina celo bolj uveljavljena kot italijanščina).
Vijuganje navzdol proti Bormiu ni bilo preveč naporno. V Bormiu sva se prav tako malce ustavila in se sprehodila skozi mestece, ki polno zaživi predvsem pozimi. Dostop do mesta je s strani Milana kar ugoden (po dolini, tudi cesta je kar v redu, ponekod tudi cesta, rezervirana za motorna vozila).
Toda naju je pot hitro peljala naprej navzdol po dolini do kraja Tirano, v katerega bližini sva zavila proti jugu (preko prelaza) proti jezeru Lago d'Iseo in naprej do Brescie.
Lago d'Iseo zasluži svoje ime, saj na sredini jezera leži otok, ki je največji otok, kar jih je v italijanskih jezerih. Na otoku so kar trije večji kraji, jezero je kar veliko, vendar turistično ne tako uveljavljeno kot Lago di Garda, ki leži nekaj deset kilometrov stran proti vzhodu. V Gardskem jezeru pa so se že kopali, voda je bila že precej topla in tudi naju je malce zamikalo. Pa naju je čas že malce preganjal, zato sva po avtocesti pohitela do San Bonifacia, kjer je bil najin hotel za to noč. Do hotela sva prišla malo po zaključku nogometne tekme Slovenija-ZDA, tako da sem še ujel italijanske komentarje. Moram prizanti, da so s spoštovanjem govorili o naši nogometni reprezentanci.
Po prigrizku in osvežitvi dva pohitela nazaj v Verono, kjer sva dvignil najine karte in si poiskala prostor v najinem sektorju D, ki je sicer nasproti odra, vendar je zaradi velikosti arene kar precej oddaljen od njega. Pri opazovanju dogajanja sva si malo pomagala z daljnogledom, vsekakor pa arena v Veroni ni primerno meto za naglušne, saj pevci ne uporabljajo ozvočenja. Zato se je njihov glas precej izgubljal, dober in glasen zbor je le malo odtehtal malce negativen vtis. V areni se v cenejših sektorjih sedi neposredno na stopnicah (s sabo sva imela podlogo namesto sedežev - lahko bi jo dobila tudi tam), kar predstavlja precej neugodno varianto.
Italijani vzamejo opero v areni kot izlet: pridejo že malo prej, s seboj prinesejo kakšno pizzo in pijačo, imajo najprej piknik, potem pa še malo prisluhnejo petju.
Dve vrsti za nama je sedela Italijanka, ki je bila tiho samo med predstavo (pred predstavo in med odmori pa ni zaprla svojih ust). Da je bilo to utrujajoče, dokazujejo tudi Nizozemci, ki so se med drugim odmorom kar lepo poslovili od opere. da je prava Italijanka, je dokazala tudi s tem,da je pomagala peti pri najbolj znanih arijah (ne glede na to ali je na odru pela ženska ali moški). šele grdi pogledi njene okolice so jo utišali.
Predstava se je pričela točno (21:15), vendar sva bila nazaj v hotelu šele okrog polnoči. Spal sem kot ubit (opera pač zbije človeka!)
Zadnji dan pa le še pot domov. Ustavila sva se še v Padovi (malce je sicer deževalo, toda vseeno sva šla na obisk k Antonu Padovanskemu), potem pa le še domov (z ovinkom preko Goriških Brd in občudovanjem pogleda z obzidja v kraju Šmartno, kamor bi se rada kdaj preselila, če se bodo najine želje uresničile).
Po Sloveniji je lilo občasno kot iz škafa. Čeprav sva mislila, da se bova ustavila še na Vrhniki, sva to preskočila in jo direktno ucvrla v Kamnik, kjer se naju je nebo usmililo in nama naklonilo nekaj suhih minut, tako da sva znosila prtljago iz avta v stanovanje.
Ja, kar naporni dnevi so bili. Vendar lepi in potepuško polni. Kaj takega bova prav gotovo še ponovila (ampak brez opere, vsaj jaz tako upam!) |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
