tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 100
|
 Objavljeno: 22 Nov 2011 13:44 Naslov sporočila: Potopis Francija - ob Loari |
 |
|
Potopis Francija - ob Loari
V pdf-ju s slikcami:
www.mediafire.com/download/ffiojyzg7hqq2v6/Potopis+Francija_ob+Loari.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Se Vam je že kdaj zgodilo, da ste kaj načrtovali in se Vam je potem vse skupaj obrnilo povsem drugače?
No, z mojo boljšo polovico sva tam v zgodnji spomladi razmišljala o tem, da bi se tega leta šla malo potepati po dolini Loare, si pogledati njihove gradove in uživati v francoski hrani (ter vinu).
Malo naju je imelo, da bi se pridružila eni izmed agencij, ki ponujajo cenovno sprejemljive aranžmaje. Ali z avtobusom ali z letalom, se še nisva odločila: pot z avtobusom je daljša in bolj utrujajoča, vendar cenejša.
Prva zares odločila sprememba je prišla tistega dne, ko mi je Helena poslala naslednje podatke:
GOING OUT
From Venice (Treviso) (TSF) to Paris (Beauvais) (BVA)
Wed, 09Sep09 Flight FR4985 Depart TSF at 20:45 and arrive BVA at 22:25
COMING BACK
From Paris (Beauvais) (BVA) to Venice (Treviso) (TSF)
Mon, 14Sep09 Flight FR4984 Depart BVA at 18:50 and arrive TSF at 20:20
PAYMENT DETAILS
*********4.00 EUR Total Fare
*********0.00 EUR Taxes, Fees & Charges
********20.00 EUR Passenger Fee: Handling Fee
********24.00 EUR Total Paid
Letalska karta iz Trevisa do Beauvais-a (v bližini Pariza) je bila le 1 EUR na osebo na eno stran, skupaj za oba 4 EUR v obe smeri! Še tistih 20 EUR za storitev in celotne strošek za oba tja in nazaj: 24 EUR! Saj to je neverjetno!
Ker je moja izbranka Gorenjka, se seveda ni dala dolgo prositi in že naslednji dan je bilo letalo rezervirano.
Naprej je bilo obrtniško delo, ki ga tudi jaz dobro obvladam:
Datum Opis
9.9.2009 Večerni let Treviso - Beauvais, najem avtomobila, prenočevanje v Beauvais-u.
Let: od 20:45 do 22:25
Lokacija prenočevanja: hostel Les Glycines St Sulpice
10.9.2009 Dopoldne do Versailles-a, ogled gradu in vrtov (cca 100 km, cestnina 7,40 EUR)
Popoldne pot v Chartres, ogled katedrale (cca 70 km, cestnina 2,30 EUR)
Proti večeru pot preko Orleans-a (cca 80 km, cestnina 2,80 EUR) v Tours (, kjer bova prenočevala (cca 120 km, cestnina 10,90 EUR)
Predvidena skupna pot: 370 km, porabljen čas: cca 5 ur
Lokacija prenočevanja: Hôtel Balladins Tours Nord
11.9.2009 Ogled gradov vzhodno od Toursa, n.pr.: : Chenonceaux, Cheverny, Chambord, Blois, Amboise.
Prenočevanje v Tours-u.
12.9.2009 Ogled gradov zahodno od Tours-a: Villandry (vrtovi), Azay.l-Rideau, Chinon, Brissac, Angers.
Prenočevanje v Tours-u.
13.9.2009 Pot preko Le Mans-a do St. Malo (cca 330 km, cestnina 19,20 EUR) in St Michelle na atlantski obali, vračanje v Beauvais (cca 400km, cestnina 8,20 EUR). Morda postanek v Rouenu.
Vračilo avtomobila, prenočevanje v Beuavais-u.
Predvidena skupna pot: 730 km, porabljen čas: cca 8 ur
Lokacija prenočevanja: Premiere Classe Beauvais
14.9.2009 Ogled Beauvais-a, počitek, poznopopoldanski let v Treviso.
Let: od 18:50 do 20:20
Vendar to ni bila zadnja velika sprememba! Tista največja je še nekje čakala, da s svojo pomopoznostjo udari na plan.
Morda ste opazili, na kateri dan je bil let tja rezerviran: 9.9.2009; ali drugače zapisano (09.09.09). Prav poseben dan , ko se lahko dan enako zapiše kot mesec in enako kot leto!
No, tu se pa že skriva tista pompoznost: s svojo najdražjo sva se takrat poznala že dobro leto, beseda je dala besedo (v smislu: "kaj, ko bi se letos poročila") in tako se je vse skupaj zavrtelo nekoliko (ne)pričakovano. Načrtovano potovanje je kar preko noči postalo "poročno potovanje": razlog je bil pač v tem, da sva uskladila datum 9.9.2009 za najin poročni dan.
Pa hop v Ljubljano na magistrat, da dobiva primerno uro (saj je sreda, ne bo kakšnih posebnih problemov).
"Ja, tega dne pa so že vsi termini polni!" se je slišal prijazni glas uradnice na drugem koncu telefona. "A ne veste, da ljudje zelo radi izberejo takšne datume?" je bilo slišati poduk z druge strani.
Uf, najino "poročno potovanje" je padlo v vodo. Bo pač samo navadni potep, sva si že mislila, malce tudi razočarana...
Pa je glas na drugem koncu žice nadaljeval: "Ampak vidim, da so v drugi dvorani predvideli še en termin, vendar šele ob 15:30 popoldne, če Vam ustreza."
Seveda ustreza, sva se takoj strinjala.
Pa res? Letalo iz Trevisa odleti on 20.45. Eno uro prej morava biti tam, približno dve uri je poti do tja, torej bi morala iz Ljubljane kreniti najpozneje 17:45. Od 15:30 do 17:45 je 2 uri in 15 minut časa: povsem dovolj za poroko in kratko pogostitev.
Saj veste: v teoriji...
V praksi pa je zgledalo to tako:
- obred se je začel malo pozneje kot ob 15:30
- povabila sva nekaj prijateljev in kar na vrtu pred gradom organizirala manjšo pogostitev (Helenina sestra je prevzela skrb nad tem)
- šele po peti uri popoldne sva bila na poti na Vrhniko, da se preoblečeva in vzameva prtljago, ki je že bila pripravljena
- okrog 18:15 sva (z rahlo zamudo) štartala z Vrhnike
- malo pred osmo sva na novi beneški obvoznici zapeljala mimo izvoza za Treviso (ja, klepetala sva in nisem bil dovolj pozoren)
- ko izvoza za Treviso ni in ni hotelo biti, sva potem na izvozu "Spinea" le vprašala, kje se gre: odgovor je bil seveda ta, da sva 25 km predaleč (za teh 25km sva porabila tudi 15 minut časa, ura pa je bila že preko osme zvečer, še dobre pol ure do vzleta letala), torej dovolj okoliščin za to, da naju pograbi panika: ampak ne, midva se ne dava! Nazaj na avtocesto, gas do daske, oster zavoj proti Trevisu (tokrat je bilo povsem tiho v avtu), na letališče sva prispela dobrih deset minut pred odhodom.
Potem pa šprint: avto sva pustila na najbližjem (najdražjem) parkirišču, z dolgimi koraki sva se pognala po letališki avli, vpila, da se nama zelo mudi, preskočila kompletno vrsto (zelo dolgooooo) za pregled prtljage, še z daljšimi koraki do predvidenega izhoda do Beauvais in tam sva dohitela zadnje potnike, ki so zapuščali stavbo in počasi stopali proti letalu. Ker svoje hitrosti še nisva uspela povsem zmanjšati, na letalo niti nisva vstopila zadnja...
"Uffff...", dovolj stresnih trenutkov za en dan, sva rekla in se poskušala umiriti na letalskih sedežih.
Pa še ni bilo konec. Ko sva na letališču prevzela avto, naju je čakala še ura poti do rezerviranega prenočišča. Presenetljivo hitro sva našla, dobila sva celo starinsko opremljen apartma z veliko spalnico in še večjo kuhinjo... Pa naj bo dovolj: saj dandanes poročne noči niso več tako pomembne kot včasih.
Četrtek, 10.9.2011
V jutro sem se zbudil kot ponovno poročen moški in moja izbranka kot ponovno poročena ženska! Neka sprememba je torej le bila. Na prstu naju je na to spremembo spominjal zlat prstan z vgraviranimi imeni in datumom (09.09.09).
Zajtrk je bil zelo dober, gostitelja sta bila zelo prijazna in sta nama zaželela obilo sreče na poti in v najinem skupnem življenju.
Ni kaj, že prejšnji dan sva porabila dosti sreče in prav je bilo: da sva bila deležna nove...
Pot naju je peljal po obrobju Pariza do Versaillesa, ki je najbolj znan francoski grad, zato o njem ne bi posebej izgubljal besed. Želela sva si ogledati tako palačo kot vrt. Imela sva srečo, ker je bilo vreme zelo prijetno. Edino, kar je skazilo najina pričakovanja, je bilo dejstvo, da so bile fontane v popravilu in nisva mogla uživati v bogastvu vodometov. Vseeno je veličina gradu in okoliških parkov tako mogočna, da te ne more pustiti ravnodušnega. Sprehod okoli dišečih gredic je v sončnem dopoldnevu lahko zares čudovit.
Že v popoldanskih urah sva nadaljevala pot proti kraju Chartres, kjer stoji mogočna katedrala z enimi najlepših vitražnih oken na svetu. Ne samo katedrala, tudi kraj je lep in živahen. Vsekakor vredno ogleda.
V Orleans sva prišla že v večernih urah, malo sva posedela ob Loari in kar hitro nadaljeval pot do kraja Tours, kjer naju je čakalo naslednje prenočišče.
Petek, 11.9.2009
Zgodnje dopoldanske ure so naju zalotile v kraju Blois, kjer sva s sprehodila po mestu in si ga na kratko ogledala. Že v izhodišču ga nisva postavila med važnejše postanke, zato sva kar hitro pohitela v Chambord. Za razliko od prejšnjega dne je bilo na nebu več oblakov, tudi zapihalo je. Mogočna zgradba je postavljena sredi ravnice in še danes zbuja strahospoštovanje. Grad nama je deloval kar nekoliko mračno, zato sva se od njega hitro poslovila.
Grad Chambord je največji izmed gradov ob Loari, narejen je v renesančnem slogu, naročnik je bil kralj Francois I, gradili so ga v letih 1519 do 1547. S svojimi 400 sobami, 365 kamini in 13 širokimi stopnišči predstavlja izjemno zgradbo. Na gradu in okoliški posesti (cca 30km obsega) je delalo okrog 1.800 ljudi. Čeprav nikjer ni zabeleženega imena arhitekta, nekateri strokovnjaki trdijo, da je izdelan po zamislih italijanskih arhitektov, med katerimi sta omenjena Domenico da Cortona in celo Leonardo da Vinci. Vsi pa so si edini, da je eno izmed notranjih stopnišč resnično Leonardovo delo.
Usoda samega gradu ni bila prijetna. Kmalu po kraljevi smrti leta 1574 je povsem izumrl, prodali so ga naprej, ga ob revoluciji 1793 skoraj do konca izropali, šele v letu 1974 je francoska država organizirano pristopila k njegovi restavraciji.
Povsem drugače je bilo, ko sva prispela v Chenonceau. Morda zato, ker ga je oblikoval ženska roka ali morda zato, ker je bilo okrog njega polno vrtov in zelenja. Ali pa le zato, ker je posijalo sonce. Vsekakor zelo lep gradič, v katerem bi bilo tudi dandanes prijetno prebivati. Grad je zgrajen na mostu preko reke Cher, enega izmed prilivov Loare. Danes je eden najbolj prepoznavnih francoskih gradov, ki so jih zgradili v 16. stoletju. Z njegovo gradnjo je pričel leta 1515 Thomas Bohier (glavni dvorni zakladnik), za časa, ko je bil kralj Francois I. Lastnik je med gradnjo umrl, zato sta njegovo delo dokončala njegova žena in sin. Ker nista mogla poplačati dolgov, je kralj imetje zaplenil in ga prepustil sinu (Henriku II). Sin je grad podaril svoji ljubici (Diane de Poiteres), vendar v njem ni dolgo uživala. Po Henrikovi smrti je njegova vdova (kraljica Katarina Medičejska) dosegla, da je ljubica grad prepustila njej.
Katarina je grad dokončala, v prvem nadstropju opremila galerijo, uredila vrtove in v tem gradu prebila dosti časa, saj je bil ta grad očitno njeno najljubše pribežališče. V tem gradu je živela vse do leta 1560, ko se je njen sin Francois II poročil s škotsko kraljico Marijo.
Grad je v zgodovini doživel nekaj burnih let, tudi v letih po 1914, ko je bil preurejen v bolnišnico za ranjence v bojih I. svetovne vojne. Po koncu vojne je lastnik gradu postala francoska država.
Po ogledu gradu Chennonceau sva se zopet zapeljala nazaj do Loare. najin naslednji cilj je bil Amboise, manjše mestece nad reko, katerega grad ima zelo lepo pozicijo. Je pa grad v Amboisu manjši, tudi vrta naokrog ni skoraj nič. Zaradi strateške lege (že v srednjem veku je na tem mestu preko Loare peljala pot) je bila na tem kraju prva utrdba postavljena že v 11. stoletju.
Utrdbo so nato povečevali, končno obliko pa je dobil v 15.stoletju, ko ga je kralj Karel VII zaplenil prejšnjemu lastniku (Louis d'Amboise), ki je bil obsojen na smrt zaradi upora proti kralju Ludviku XI. Do usmrtitve sicer nikoli ni prišlo, vendar je grad prešel v kraljeve roke. Postal je zelo priljubljena postojanka francoskih kraljev. Povabili so italijanske umetnike, ki so grad posodobili v renesančnem slogu. Med njimi je bil tudi Leonardo da Vinci (1515), ki je živel v neposredni bližini gradu. Prebivalci gradu so se skozi stoletja menjali, razen kraljevske krvi (v tem gradu je n.pr.: odrastel kralj Francois I, v njem sta Henrik II in Katarina Medičejska vzgojila svoje otroke, skupaj z Mary Stuart, škotsko princeso (in kraljico), ki je bila obljubljena v zamož Francois II) so v njem živeli tudi drugi velikaši. Po francoski revoluciji leta 1793 je bil grad v veliki meri uničen, po zaslugi Napoleona pa so v začetku 19. stoletja obnovili. Že leta 1840 je postal grad spomeniško zaščiten s strani francoskega ministrstva za kulturo.
Pot naju je vodila naprej ob Loari, kjer sva lahko občudovala tudi griče iz peščenjaka. Kmalu sva ugotovila, da je ta peščenjak služil čisto določenemu namenu. Že prej sva videla, da so bile določene hiše skoraj vklesane v te griče, nekatere hiše do imele le pročelje pred hribom, ves ostali del hiše pa je bil skrit v njem. Pokrajina ob Loari je tudi s kmetijskega vidika zelo bogata, ob reki se širijo velika polja in vinogradi. In seveda so ti hribi iz peščenjaka idealni za ohranjanje enakomerne temperature za hranjenje vina. Tako sva se ustavila tudi v eni izmed vinskih kleti, kjer so specializirani za pridelavo šampanjca. Ogled kleti je zastonj, seveda pa te na vhodu premamijo steklenice šampanjca, tako da sva se tudi midva odločila, da bo ena odpotovala z nama. Moja boljša polovica je nad šampanjcem sploh navdušena, roko na srce, pa tudi jaz se ga ne branim (čeprav mi je običajna vinska kapljica bolj všeč). Šampanjske steklenice je potrebno redno pretresati in obračati. Francozi tega ne delajo več ročno, ampak steklenice vstavijo v neke vrste skladovnice, ki jih avtomatsko premikajo oz. obračajo. Zanimivo! (kako že pravijo: "večino inovacij so izumili leni ljudje, ki se jim ni dalo delati....").
Bližal se je že večer in imela sva ravno še toliko časa, da sva se sprehodila skozi Tours. Kraj je prav gotovo najbolj poznan po svojem nekdanjem škofu - sv. Martinu, ki je danes zavetnik vinarjev, saj na martinovo mošt postane vino. Pa sv. Martin nima kaj dosti skupnega s tem praznikom. Že res, da je živel v vinorodnem okolišu, za vse skupaj je bolj "kriva" njegova smrt, ki je padla ravno v takšen čas, ko se dejansko iz mošta oblikuje vinska kapljica. Tudi Martinova goska je bolj slučaj kot namera. Ko so mu prišli sporočit, da bo postal škof, se je skril (do takrat je bil preprosti pater in si nikakor ni želel škofofske službe in časti), toda izdale so ga goske, ki jih je med svojim skrivanjem prestrašil. Tako je sv. Martin dobil svojo škofijo, mi pa njegovo gosko na mizo ob martinovanju...
Je pa Tours staro mesto, njegove korenine izvirajo v rimsko dobo, že v 3.stoletju pa je bila v mestu organizirana prva krščanska skupnost. V 4. stoletju je tu deloval sv. Martin, ki je prav gotovo njegov najbolj znan prebivalec, nad njegovim grobom pa je zrasla bazilika že v 5.stoletju, od katere sta še danes ohranjena dva stolpa. Tours leži tudi ob romarski poti od Pariza do Santiaga di Compostela, zato je bil kot romarsko središče še bolj priljubljen.
V 8.stoletju (10.10.732) se je v bližini Toursa odvila tudi zelo pomembna bitka med Franki in Saraceni, ki je pomenila konec muslimanskega prodiranja v srednjo Evropo. Sedanji izgled je center mesta dobil na prehodu iz 18. v 19. stoletje, ko so zgradili tudi novo baziliko sv. Martina. V neposredni bližini stoji tudi katedrala sv. Gacijana, ustanovitelja krščanske skupnosti v tem mestu. Vsekakor prijetno mesto, skozi katero je večerni sprehod v spokojnem vremenu lep in navdušujoč.
Sobota, 12.9.2009
Jutro naju je zalotilo na poti proti gradu Azay-le-Rideau, ki leži na otoku sredi reke Indre. Zgrajen je bil v letih 1515 do 1527 in velja za enega zgodnejših renesančnih gradov v Franciji. Z njegovo zidavo je pričel župan mesta Tours, Giles Berthelot, ki je bil tudi zakladnik in general pod kraljem Francois I., dejanki nadzor nad gradnjo pa je imela njegova žena Philippe Lesbahy, ki si je tudi omislila notranje krožno stopnišče (navdih je dobila pri stopnišču v Chateaudun-u), ki je tudi ena večjih znamenitosti tega gradu.
Naprej je zgodba podobna prejšnjim. Zaradi spora s kraljem je moral Berthelot v pregnanstvo in gradu ni videl nikoli več, kralj pa mu je grad zaplenil. Od takrat se je lastništvo gradu pogosto spreminjalo, v zgodnjem 20. stoletju je grad končno kupila francoska država, ki ga je preuredila in odprla za obiskovalce. Grad je znan bo knjižnici, veliki sprejemnici in sobah v različnih barvah, ob tem pa sta zanimivi še glavno in stransko (krožno) stopnišče. Zanimiv kotiček, ni kaj.
Naslednji cilj je bil Villandry, ki nama je bil najbolj všeč zaradi izredno bogatega vrta. Zares čudovito! Grad ni znan zaradi svojega stavbišča, sploh ne sodi med posebno lepe gradove, vse pa se spremeni, ko se sprehodimo skozi bogastvo njegovih vrtov. Vrtovi v tem obsegu niso bili oblikovani hkrati z gradnjo gradu (14. stoletje, obnova v 17. stoletju), ampak jih je šele v začetku 20. stoletja uredil Joachim Carvallo. Danes ti vrtovi veljajo za ene najlepših na svetu. Že leta 1934 jih je francoska vlada proglasila za zgodovinski spomenik. Danes z drugimi gradovi v dolini reke Loare predstavlja pomemben spomenik svetovne dediščine.
Ko sva sedela na klopcah tega čudovitega parka, sva res uživala. In kar nekako se nama je zdelo, da sva že videla najlepše, kar dolina Loare ponuja. Še posebej zanimivo je "barvanje" parka. Z različnimi vrstami zelenjave in cvetlic dosežejo izredne barvne efekte. Prepričan sem, da je sprehod skozi ta park zanimiv v vseh letnih časih!
No, čakalo naju je še nekaj "pravljičnega" Grad Usse je namreč navdihnil Walta Disneya za pravljico o Trnuljčici. Grad stoji na mestu, kjer je bila prva utrdba postavljena že v 11. stoletju, na terasi nad reko Indre, od koder je zelo dober pregled po celi dolini. V 15. stoletju je napol porušen grad kupil Jean de Bueil, general pod Karlom VII, ki je po letu 1456 v štirih letih grad obnovil in ga kot poročno darilo podaril svojemu sini Antoine, ki se je poročil leta 1462 z Leanne de Valois, hčerko Karla VII in Agnes Sorel. Toda Antoine je bil bolj zapravljive sorte, zato je moral grad prodati. Novi lastniki (rodbina d'Espinay) so grad preuredili v renesančnem slogu, dodali kapelo in v toku let grad oblikovali tako kot zgleda še danes. V sedemnajstem stoletju so pod gradom na terasi uredili še vrt. Revolucijo je grad preživel brez večjih pretresov, so pa se poem nekaj časa lastniki kar hitro menjali. Je pa že od leta 1885 v lasti rodbine Rochejaquelein oz. Blacas. Leta 1931 je bil proglašen za zgodovinski spomenik. V gradu je v gornjih nadstropjih urejenih nekaj sob tako, da pripovedujejo zgodbo o Trnuljčici.
V gradu je v gornjih nadstropjih urejenih nekaj sob tako, da pripovedujejo zgodbo o Trnuljčici.
Tega dne naju je pot zanesla še v Saumur, nad katerim kraljuje istoimenski grad. Prvotno je bil zgrajen v 10. stoletju kot del obrambe pred Normanskimi vpadi, uničen 1067, ponovno zgrajen pod Henrikom II v poznem 12. stoletju, od 1862 na seznamu francoskih zgodovinskih spomenikov.
Grad je imel burno zgodovino. V sedemnajstem in osemnajstem stoletju je bil vojaška postojanka, v času Napoleona pa zapor, nekaj časa je bil namenjen tudi konjskemu muzeju. Šele v 20. stoletju je mesto Saumur pristopilo k njegovi temeljiti restavraciji.
Nedelja, 13.9.2009
Tega dne sva načrtovala malo daljšo pot do obale Atlantskega oceana. Najin cilj je bil kraj Mont St.Michel na istoimenskem (pol)otoku. Tako sva zapustila dolino Loare in se zapeljala v Bretagno. Pot naju je peljala mimo Le Mansa (avtomobilske dirke) in Rennesa do morske obale. Že pogled od daleč na Mont St.Michel je mogočen. Sprehod po obzidju in ulicah tega mesta pa je še lepši. V stisnjenih ulicah najde vsak nekaj, kar ga lahko navduši: barvitost uličic, bogastvo trgovin, gostinska ponudba... Zanimiva je tudi okolica, saj se lahko sprehodimo po sipinah, ki so ob plimi zalite.
Mont Saint Michel je sicer majhen skalnat otoček kilometer od severne obale Francije. Na njem stoji opatija, Abbaye du Mont Saint Michel, ki je enkraten in veličasten primer srednjeveške arhitekture. Srednjeveški gradbeniki so okoli 80 metrov visoke granitne skale piramidne oblike obdane s peščenimi sipinami in živim peskom, nanizali stavbe opatije.
Zgodovina sega v leto 708, ko je Aubert, škof iz Avranchesa, dal postaviti kapelo na vzpetini, ki se je prvotno imenovala Mont-Tombe (staro ime) in je bila posvečena sv. Mihaelu. Kapelica je kmalu postala romarski kraj. V 10. stoletju so benediktinci ustanovili samostan, ki je skozi srednji vek nosil veliko versko in vojaško vlogo (stoletna vojna). Arhitektura samostana je tako tudi lep primer vojaško-strateške arhitekture. Samostan je bil nepremagljiv in se je upiral angleškim poskusom zavzetja. Tako je postal eden izmed simbolov francoske narodne identitete. Po razpustitvi redovne skupnosti med francosko revolucijo je vse do 1863 samostan služil kot zapor. Leta 1874 je bil zaznamovan kot kulturni in zgodovinski spomenik in pričela so se velika restavratorska dela, stavbe pa se redno obnavljajo še danes.
Zanimivost zemljepisne lege tega samostana je tudi v močni morski bibavici. Razlika med plimo in oseko je v Normandiji in Bretaniji 8 in več metrov. Tako je samostanski grič več ur dnevno odrezan od kopnega in postane otok.
Mont Saint Michel je od leta 1979 vpisan v seznam svetovne kulturne dediščine UNESCO.
Na poti proti letališču sva se ustavila še v Rouenu, ki je glavno mesto Normandije in s pol milijona prebivalcev sodi med večja francoska mesta. Njegove korenine segajo še v rimsko dobo, že v 5. stoletju je postal sedež škofije. V srednjem veku je veljal za eno najbogatejših evropskih mest, saj je bil sedež Anglo-normanskih dinastij, ki so od 11. do 15. stoletja vladale tako Angliji kot velikemu delu Francije. Mesto je znano tudi po tem, da je bila v njem 30. maja 1432 na grmadi sežgana Devica Orleanska, ena najpomembnejših žensk v zgodovini Francije in morda celo njena največja junakinja. Prav Devica Orelanska je dvignila francosko samozavest, tako da so se zoperstavili normanskim oz. angleškim vladarjem. Simbolično je z zavzetjem Rouena leta 1449 Francija postala gospodar celotnega francoskega ozemlja.
Pravo Kalvarijo je mesto doživelo v letu 1944, v času izkrcanja zaveznikov v Normandiji (dan D), saj je bilo v večdnevnih spopadih močno poškodovano in deloma v celoti porušeno.
Največja znamenitost je giotska katedrala (Notre-Dame) iz 13. stoletja, ki je bila ob zaključku gradnje s svojimi 151 metri najvišja zgradba na svetu. V njej je shranjeno srce Riharda Levjesrčnega (nam bolj znanega iz knjig o Robinu Hoodu). V mestu je tudi novejša cerkev, posvečena sv. Ivani Orleanski, ki je oblikovana kot grmada.
Čakala naju je še pot do Beauvaisa, kjer sva poiskala hotel in nato na letališču oddala še avto.
Ponedeljek, 14.9.2009
Utrujenost naju je že kar precej načela, zato sva si privoščila malo daljše poležavanje. Odhod letala je bil šele popoldne in sva imela spotoma še dovolj časa za ogled mesta, ki sploh ni tako majhno, v njem pa se najde kar nekaj zanimivosti. Sem sodi prav gotovo gotska katedrala, posvečena sv. Petru (začetek gradnje v letu 1247), pa tudi trg "Place de l'Hotel de Ville", ki je obkrožen s stavbami iz srednjega veka. Zgodovina mesta prav tako sega v rimsko dobo, včasih pa je bilo sedež belgijskega plemena Belovčanov, po katerih nosi svoje ime.
V katedrali je tudi ena najstarejših ur v Evropi, da pa njihova "obsedenost" z urami ni samo slučajna, dokazuje tudi stranski oltar, v katerem je astronomska ura iz leta 1866.
Bila sva kar presenečena, ko sva odkrila, da bi se lahko po Beauvaisu potikal cel dan in vedno odkril kaj zanimivega.
No, naju je čakal še večerni let v Treviso in pot domov, tako da nad raziskovanjem nisva bila preveč navdušena. Bilo pa je vseeno dovolj, da sva si ustvarila nekaj vtisov o tem francoskem podeželskem mestu. |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
