tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 29 Okt 2020 11:45 Naslov sporočila: RODOS - potopis |
 |
|
RODOS
Še v Pdf-ju s slikcami:
www.mediafire.com/file/htv3bws0e31iw6j/Rodos_potopis%25282%2529.pdf/file
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Morda koristna ionformacija: če bo malo bolj počasi odpiralo, ker je slikc kar precej: v pomoč - pritisnite "download" na desni strani zgoraj, bo prej. Pojavi sem novo okno, kjer na centru ekrana ponovno pritisnete na "download" in nato izberete "Open" (če si želite le pogledati) ali "Save" (če želite shraniti).
Leto 2020 je bilo zaznamovano s turističnim mrtvilom. Slovenci smo dopustovali večinoma doma v Sloveniji ali na bližnjem hrvaškem morju. Covid je omejil pretok ljudi, dopusti v bolj oddaljene kraje so nenadoma postali vprašljivi.
Proti koncu poletja so se razmere glede Covida začele ponovno zaostrovati tudi v Sloveniji, vendar razmere vseeno niso bile tako kaotične kot spomladi, ko smo se z virusom prvič srečali. Zato so tudi turistične storitve boljše delovale.
Ena redkih držav, kamor so leteli avioni iz Ljubljane, je bila Grčija. Točneje povedano: grški otoki.
Grki so razvili sistem, ki bo morda tudi v prihodnje postal "pravilo" pri turističnih potovanjih. Vsi turisti, ki prihajajo izven EU, morajo imeti potrdilo, da niso okuženi, ki ni starejše od dveh dni. Pri Slovencih in ostalih iz EU so stvari poenostavili: na letališču opravijo hitri test, prvi dan mora turist preživeti v samoizolaciji, nato lahko prične s sproščenim dopustom. Le v primeru, če bi bil kdo okužen, ga grške oblasti obvestijo. Obvestijo tudi hotel, kjer je turist najavljen in lokalno policijo. Takšnega turista čaka dvotedensko bivanje v "Korona" hotelu, kjer grško zdravstvo v celoti brezplačno poskrbi za okuženega. Agencija, ki ga je pripeljala v Grčijo, pa mu pomaga organizirati pot domov (to pa mora turist plačati sam).
Če je zraven turista še kdo v isti sobi (partner, otrok, prijatelj), mora le-ta v tedensko karanteno (tudi v "Korona" hotel, vendar v drug oddelek) in se lahko vrne nazaj z agencijskim aranžmajem (praviloma agencije ponujajo tedenske aranžmaje), če po tednu dni pri njem ne odkrijejo okužbe.
Torej nasvet:
Če greste v Grčijo, pojdite za dva tedna, ker se lahko po dveh tednih tudi morebiti okužene oseba, ki preboli okužbo brez večjih zapletov, vrne domov z agencijskim aranžmajem.
No, pa nazaj k problemu, ki se mu reče "preostanek dopusta". Z mojo boljšo polovico doslej tega pojma nisva poznala, saj sva dopust vedno izkoristila do konca! Včasih je bilo treba dobiti še kakšen dodatni dan (koriščenje ur), da sva lahko realizirala načrtovano.
Letos so nama nekateri načrti padli v vodo, zato se je "preostanek dopusta" pojavil! GROZNO! A ga lahko kakorkoli še kje porabiva?
Za 15.10. so napovedali strožje ukrepe. Midva sva 14.10. vplačala tedenski aranžma na Rodosu (od sobote, 17.10., do sobote, 24.10.). Zadnji čas...
V soboto ob devetih zjutraj sva na letališču dvignila potrebne dokumente in malo po enajsti uri smo že bili v zraku. Prvi postanek je bil po dvournem letu na Kreti (let je bil kombiniran, tako za Kreto kot za Rodos), kjer smo nekaj potnikov oddali, nekaj tistih, ki so dopust zaključili, pa vkrcali. Še dobre pol ure in že smo pristajali na Rodosu.
Sledil je najmanj prijeten del dopusta: jemanje brisa za Covid iz grla. Tisti "aaaaa" je bil prav globok.
Nato so nas z avtobusom razvozili po hotelih. Midva sva se samoizolacije kar držala in pazila, da nisva bila v daljšem bližnjem stiku z drugimi turisti ali hotelskim osebjem.
Hotelsko osebje striktno nosi maske, turistom to ni potrebno (saj so testirani). Zato je občutek turističnega življenja kar podoben nekdanjemu utripu. Ni velikih razlik. Res pa je, da naj bi v zaprtih prostorih po Grčiji tudi turisti nosili zaščitne maske. Nekateri se tega dosledno držijo, nekateri pa se počutijo, da so lahko izjeme.
Midva sva spoštovala pravila. Sicer nisva imela nikakršnih želja, da bi se s komerkoli posebej družila.
Tudi na večerjo sva šla bolj med zadnjimi, tako sva imela v jedilnici obilo prostora. Pa še zunanji del jedilnice je bil posebej vabljiv, saj so bile večerne temperature še preko 25 stopinj.
Naslednji dan sva šla na zajtrk bolj zgodaj (sva se tako zopet izognila morebitni večji gneči). Nato naju je obiskala vodička iz najine agencije, ki nama je dala nekaj koristnih nasvetov za bivanje na Rodosu. Prav tako še nekaj napotkov, katere lokacije so res zanimive.
Nato je bil čas za plažo. Sprehodila sva se do bolj samotnega dela plaže in se prepustila valovom. Prvi koraki v morje so bili rahlo obotavljajoči. Pa je to hitro minilo. Voda je imela povsem solidnih, skoraj čudovitih 24 stopinj. Kar nisva mogla iz nje. Kot mala otroka sva čofotala in se več kot eno uro namakala v Sredozemskem morju.
Po kosilu zopet malo na plažo in proti večeru še sprehod do mesta. Minilo je 24 ur od najinega brisa, dobila nisva nobenega SMS sporočila, torej je izgledalo tako, da nisva okužena. No, malo sva se pazila še naprej.
Kraj Faliraki je prijetno turistično mestece, ki je dokaj priljubljeno pri agencijskih gostih. Ne gre za izrazito atraktivno lokacijo, vendar premore tudi hotele srednje in višjega cenovnega razreda. Midva sva izbrala srednji cenovni rang, kjer so ponujali "all inclusive" z lokalnimi pijačami. Sicer hrana ni bila slaba, vendar po tednu dni začutiš, da si je preveč podobna, na koncu spominja bolj na menzo kot hotelsko kuhinjo. Zato malo pogrešaš domačo hrano. Faliraki premore morda kakšnih 10.000 duš, poleti se s turisti njihovo število podoji ali celo potroji. Čeprav je v tem času delalo le polovico hotelov, je bilo zvečer v mestecu kar živahno. No, midva sva ohranjala razdaljo in samoizolacijo. Kjer je bila gneča večja, sva nadela tudi zaščitne maske, ki sva jih uporabljala tudi v prodajalnicah, če naju je na ulici kaj premamilo, da sva si šla pogledati.
Verjamem pa, da je tista uličica na vrhuncu sezone kar žurerska...
Ja, se je že prvi večer našla kakšna malenkost, ki je končala v najini vrečki.
Sprehod nazaj do hotela (dober kilometer) je bil prav prijeten. Zvečer nas je malo podražil naliv, ki je bil kratkotrajen, vendar silovit. No, saj za prve dni je bilo napovedanega nekaj slabega vremena.
Zjutraj sva bila zopet med prvimi na zajtrku, vendar tokrat iz drugega razloga. Načrtovala sva pot z lokalnim avtobusom v Rodos. Ker je pripeljal iz smeri Lindosa, je imel avtobus postanek prav pred našim hotelom. Dobre pol ure je trajalo, da smo prispeli v mesto Rodos (je cca 15 km od Falirakija). Avtobusna postaja je na rivi, ob tržnici, neposredno v bližini starega mestnega jedra. Torej sva imela pravo izhodišče za raziskovanje mesta.
Najprej sva se sprehodila skozi park in nato do prvih vrat v obzidju, ki peljejo v staro mestno jedro. Staro mestno jedro je zaščiteno z visokim obzidjem, ki so ga zgradili rodoški vitezi. Rodoški vitezi so vladali Rodosu med leti 1309 in 1522. Na Rodos so prišli preko Cipra iz Sv. dežele, kjer so svoj red ustanovili v 12. stoletju z namenom pomoči in oskrbe za romarje, ki so želeli obiskati svete kraje. Ker so se imenovali po sv. Janezu, so jih poznali tudi pod imenom Ivanovci. V umik iz Sv. dežele jih je prisilil poraz križarske vojske, ki je morala Jeruzalem in ostale kraje v Palestini prepustiti osmanskim osvajalcem. Na Rodosu so bili prav tako tarča napadov s strani osmanske vojske, vendar so se večkrat uspešno obranili. Šele leta 1522 so bili po dolgotrajnem obleganju primorati priznati premoč vojske pod vodstvom Sulejmana Veličastnega. Sulejman je vitezom dovolil častni umik z otoka (po dolgotrajnih bojih jih je ostalo le 36), zatočišče so si po začasnem bivanju na Siciliji nato našli na otoku Malta. Ta častni umik ima sicer svojo ceno: odšli so lahko le vitezi, vse ostale prebivalce Rodosa, ki so vojaško sodelovali z vitezi, je po odhodu vitezov Sulejman pobil.
Današnje staro mestno jedro je živahna tržnica, z obilico prodajalnic in lokalov. Sva večinoma imela kar maske na obrazu, saj je bila kar precejšnja gneča, uličice pa so relativno ozke.
Za ogled sva si izbrala palačo velikega mojstra, kjer je bival veliki mojster rodoških vitezov. Palača je dokaj velika, še vedno bogato opremljena, zanimivi so predvsem mozaiki, ki so jih obnovili po arheoloških raziskavah. Vsekakor vredno ogleda.
Ker sva imela kombinirano vstopnico, sva si ogledala tudi eno izmed cerkva in arheološki muzej, ki kar malce razočara. Je sicer pregledno urejen, vendar naju ni prepričal.
Še sprehod po rivi do vstopa v pristanišče. Danes vstop v pristanišče "varujeta" stolpa, ki imata na vrhu srno in srnjaka (morda jelena). Včasih je ta vstop varoval Kolossos, ki je bil eno izmed sedmerih čudes antičnega sveta. Zgrajen je bil leta 280 pr.Kr., zasnoval ga je kipar Hares, bil je približno 33 metrov visok (podobno visok je Kip svobode v New Yorku) ter tako največji kip antičnega sveta. Porušil ga je potres leta 226. Še njegovi ostanki so bili tako impozantni, da so si ga prihajali ogledovati ljudje od blizu in daleč. Kje točno je stal Kolossos, si danes strokovnjaki niso na jasnem. Ideja, da so njegova stopala stala na lokaciji sedanjih stolpov, je sicer pogosto upodobljena, vendar težko verjetna. Kip so gradili skoraj 10 let in zaradi takratnega načina gradnje bi bil dostop v pristanišče zaprt. Torej je bolj verjetno, da je stal nekje v bližini, na rivi. Žal arheoloških ostankov, ki bi dokazovali njegovo točno lokacijo, še niso našli.
Še pogled z rive proti vzhodu, kjer se je daljavi že kazala turška obala in nato počasi nazaj. Z avtobusom sva se zapeljala do Falirakija in nato še peš nazaj do hotela. Spotoma sva se ustavila še v agenciji, kjer sva za naslednje tri dni najela avto.
Malce sva razmišljala še o popoldanskem kopanju, vendar naju je prehitel naliv, ki je ohladil ozračje in naju skok v vodo ni več mikal.
Naslednje jutro so nama dostavili avto in prva pot je bila bolj proti jugozahodu otoka. Glavno mesto leži sicer na skrajnem severovzhodu, vendar otok ni velik: dolžina cca 70km, širina 40km. Naokrog po obali poteka magistralna cesta, ki je tudi glavna prometnica, vmes pa sta obe obali povezani s kar lepim številom povezovalnih cest, ki pripeljejo z ene strani na drugo preko bolj ali manj hribovite pokrajine v osrčju otoka.
Prvi postanek je bil Lindos, eden izmed najbolj slikovitih krajev na otoku. Na hribčku nad zalivom stoji trdnjava (danes so seveda le še njeni ostanki), med hribom in zalivom pa leži vasica Lindos. Zaradi bele barve njenih hišk marsikoga spominja na Santorini...
Parkirala sva malce stran in se sprehodila proti vasici. Ozke uličice so polne lokalov in trgovinic. Na manjšem trgu pred vhodom stoji hlev, v katerem so spravljeni oslički. Kdor želi, ga njihovi vodiči posedejo na oslička in se lahko na ta način povzpne do trdnjave. Oslovska pot poteka po robu vasice, tako da se znotraj uličic ni potrebno prerivati z živalskimi osli...
Ustavila sva se še v njihovi cerkvici. Bila sva prijetno presenečena, saj so poslikave v njej zelo bogate. Cerkev sicer ni ne vem kako stara, vendar so freske zares lepe.
Pot proti trdnjavi poteka po tlakovani poti oz. dolgem stopnišču. Ponekod je med posameznimi stopnicami daljša razdalja, tam so višinske razlike premagane s klančinami. Očitno so za tlakovanje uporabili precej ponesrečen material, saj je celo v suhem precej spolzko, Niti razmišljam ne o tem, kako te klančine zgledajo po kakšnem dežju...
Bila je takšna ura, da je bilo nekaj več ljudi in je bilo potrebno pred vhodom malo počakati. Kar solidna vstopnina je obetala več kot je dejansko videti. Ostanki trdnjave so res ostanki. Res pa je, da je razgled z vrha toliko lepši.
Pot naju je vodila naprej proti jugozahodu, kjer pokrajina postaja bolj divja (manj zelena). Očitno je ta del otoka bolj izpostavljen vetrovom in je posledično tudi manj obljuden.
Na skrajnem robu otoka je zanimiva plaža, na kateri mrgoli kajtarjev in deskarjev. Stabilen in relativno močan veter poskrbi za uživancijo tistih, ki to znajo. V neposredni bližini je tudi občasni otok - kadar je plima, je otok, kadar je oseka, se da po kopnem sprehoditi do njega. Tega dne je bilo približno pol poti že brez vode, druga polovica pa je bila primerna le za bose noge in spodrecane hlače. Nisva rinila preko.
Pot sva nadaljevala ob obali, pot se je tokrat ob Egejskem morju ob obali nadaljevala v severovzhodni smeri. Malo sva preskusila vodo v Egejskem morju, ki je bila opazno hladnejša kot na sredozemski strani. Pa saj dan ni bil primeren za kopanje. Sonce se je le občasno kazalo izza oblakov.
Nazaj na sredozemsko stran sva prečila preko Apolakkije, spotova sva obuskala še dva samostana: Monti Skladi in Monti Tari.
Monti Skladi leži na egejski strani, dvignjen na hribu, od koder je lep razgled proti Egejskemu morju. Posebnost tega samostana je Marijina ikona (Panagija), ki ima na obrazu rano. Po legendi je ta rana nastala tako, da je ikono zabodel krivoverec, nakar je Marija na ikoni začela krvaveti, rana na ikoni se pozna še danes.
Sledila je pot do naslednjega samostana po planotah osrednjega Rodosa. Čeprav je bila označena pot na zemljevidu precej vprašljiva, se je izkazalo, da je to povsem solidna (sicer ozka) asfaltirana cesta, ki je bila le ponekod toliko poškodovana, da je bilo treba voziti slalom med luknjami na cesti.
Samostan Moni Tari leži v osrčju otoka na planoti, cerkev slovi po freskah iz 12.stoletja, seveda je lahko nastal zaradi tega, ker je pod samostanom izvir pitne vode, ki kar kmalu izgine v zemlji. Vseeno precej pozeleni dolino in privablja "domače" živali, med katerimi so tudi srne, ki se mirno pasejo ob cesti, čeprav se pripelje avto tam mimo. Samostan je kar velik in lepo urejen, še vedno ga oskrbujejo menihi.
Nadaljevala sva po ovinku (ustavila sva še ob umetnem jezeru Limni Fragmatos Gadoura, ki zagotavlja pitno vodo v sušnem obdobju za velik del otoka ) do obalne ceste med Gennadijem in Lindosom. Prijetna pot po dolini, cesta je bila ponovno povsem spodobna. Ko sva se vračala mimo Lindosa, sva se še enkrat na kratko ustavila (s počivališč so lepi pogledi proti trdnjavi in vasico pod njo). Še postanek v kakšni trgovinici in že je bil večer, ko sva se vrnila v Faliraki.
Zjutraj naju je presenetila slabša vremenska napoved. Otoku se je približeval ciklon, za otok so celo razglasili oranžno opozorilo. Dopoldne je še kar zdržalo. Najin cilj je bila dolina metuljev v centralnem delu otoka. Dolina je lepa, predvsem zato, ker je to ena izmed redkih dolin, ki premore tekočo vodo preko celega leta. Od parkirišča sva se napotila ob potoku navzgor. Pešpot je lepo urejena, zaščitena, ponekod so narejene tudi lesene ograde, saj se dolina ponekod zoži in že spominja na sotesko. Najde so tudi kakšen manjši slap. Metuljev tokrat ni bilo, verjetno jim ta del sezone ne ustreza več.
Ko sva se vračala nazaj, so prvi oblaki že prekrili sonce.
Ustavila sva se še v vinariji, kjer naj bi prodajali tudi domače vino. Malo naju je presenečala verodostojnost tega vina, saj praktično nikjer ob poti nisva srečevala večjih vinogradov. Prvenstveno so primerne lokacije namenjena oljka. Zato verjameva, da je njihovo oljčno olje dejansko lokalne pridelave. Ko sva prispela na egejsko stran, sva tokrat zavila nazaj proti jugozahodu, želela sva si ogledati ostanke starega antičnega mesta Kamiros. Žal nama tokrat to ni bilo usojeno, saj je pričelo deževati. Ker je bila napoved za popoldne slaba, sva se odločila, da se vrneva nazaj v Farilaki, tokrat sva prečila mimo Salakosa in Eleouse do Kolympije. Proti sredozemski strani se je vreme malce izboljšala, tako da sva se še malo sprehodila malo naprej od kraja Archipoli, kjer se začne označena planinska pot, ki se zaključi ob umetnem jezeru, kjer sva se tudi midva ustavila prejšnji dan. Za en dan kar lepo pešačenje, se mi zdi...
Vreme se je začelo poslabševati, zato sva spustila dolino sedmih izvirov (Epta Piges) in se zapeljal proti Falirakiju. Do morja so iz teh izvirov že včasih speljali akvadukt, ki je bil videti še kar solidno ohranjen.
Malo pred Falirakijem naju je zajelo neurje. Tisto z oranžnim opozorilom je bilo kar realno. Dobro uro se je zlivalo kot iz škafa, priletela je tudi toča. Ceste so se spremenile v hudournike, voda je preko peščenih plaž drla do morja in plaže spremenila v razbrazdane kanjone. Poiskala sva nekaj zavetja in v avtu počakala, da je najhujše minilo.
Kakor je nevihta hitro prišla, je tudi minila. Bilo je sicer že popoldne, vendar sva se odločila, da se bova vseeno odpeljala do križa, ki sva ga videla na hribu, ko smo se iz letališča peljali z busom proti Rodosu. Tudi v vodiču sva našla nekaj napotkov, saj je na tem hribu tudi samostan, hkrati pa se na njem še antični ostanki. So pa oznake malo slabše, tako da sva malo iskala. Dovolj dolgo sva se zamudila z iskanjem, da sva na hrib prispela le malo pred šesto uro, ko so že zapirali samostansko ograjo. Sprehodila sva se do križa, nisva bila čisto sama, sva imela kar nekaj spremljevalcev. Na hribu živi kar nekaj pavjih družin, ki jim očitno klima tam čisto lepo paše. Malo pa verjetno dodajo tudi turisti, ki jih krmijo.
Pogled od križa preko otoka je bil kar impozanten.
Ker sva prejšnji dan zamudila ogled samostana, je bila smer že kar začrtana. Od Falirakija proti Rodosu sva se ustavila še pri zdravilnih vrelcih v Khallitheji. Nekdanje toplice so sicer lepo obnovili, vendar danes očitno ne služijo več osnovnemu namenu. Je pa lepo urejena plaža v zalivu, zanimiv je tudi "zgodovinski" sprehod skozi čas s pomočjo slik na stenah obnovljenega kompleksa.
Očitno pa je ta lokacija popularna za poroke, saj ej bila temu namenjena kar cela dvorana. Urejena okolica vsekakor nudi dovolj priložnosti za primerne fotografije v poročnem albumu.
Nekje sva zasledila, da je ob četrtkih v bližini stadiona v Rodosu odprta tržnica. Takšne stvari naju vedno zanimajo, zato sva sklenila, da jo poiščeva. Pa je nisva našla: ali je tega dne sploh ni bilo ali pa sva iskala na napačnem kraju.
Samostan Filerimos na hribu nad Ialysosom sva zopet iskala. In zopet našla. Tokrat je bil odprt. Vrh hriba je podoben veliki mizi, tako da je okrog samostana dovolj prostora. Dandanes je ta samostan bolj pust, mislim, da nisva videla nobenega meniha.
Že predprejšnji dan sva se v bližini Kolympije peljala mimo plaže Tsambika, na njenem robu je hrib in na vrhu hriba znan samostan, ki Marijina podoba slovi kot priprošnjica pri problemih z nerodovitnostjo. Najina vodička je omenila, da je ob zadnjem obisku tega hriba srečala žensko, ki je po kolenih romala do samostana (od parkirišča do samostana na vrhu je kakih 400 stopnic), prav z zgoraj omenjenim namenom.
Midva sva za kaj takega malo prestara, najini otroci so vsi že pošteno polnoletni in pri kruhu, tako da sva poromala kar peš. Pa je slabih 200 metrov pri relativno visoki vlagi in vročini kar malce napornih. So pa pogledi z vrha res lepi preko obale na vsako stran, vidi se tudi kar daleč v notranjost otoka. Kapela je bila tega dne sicer zaprta, vendar je glavna Marijina slika v predprostoru, ki je bil odprt. Tako sva tudi midva priporočila v Marijino varstvo in blagoslov najine otroke, najine prijatelje in znance.
Še skok do plaže in v morje. Kljub slabemu vremenu v zadnjih dneh se je temperatura morja znižala le za kakšno stopinjo in je bila povsem prijetna. Ni bilo slabo.
Še malo ob obali nazaj v Faliraki, kjer sva oddala avto.
Predzadnji dan sva se umaknila na plažo. Tokrat sva izbrala malce bolj oddaljeno plažo v manjšem zalivu, ki je bila namenjena nudistom. Sva prihranila pri sušenju kopalk...
Trikrat v vodo, malo sončenja in imela sva kar dovolj. Popoldne sva še malo posedela na balkonu, spila kakšen kozarček na najino zdravje in zdravje vseh, ki jih poznava...
Proti večeru še do Falirakija (še zadnji nakupi) in dopust se je bližal koncu.
Bus naj naju bi pobral pred hotelom šele po dvanajsti uri, torej sva imela dopoldne še čas za skok v morje. Tokrat sva si sposodila kar hotelske brisače (najine so se še sušile od prejšnjega dne), da ne bi močila kopalk, sva se sprehodila do FKK plaže (tako kot prejšnji dan), se še dvakrat vrgla v morje in ob enajstih spakirala ter se odpravila proti hotelu.
Ker sva imela že spakirano, sva sedla pred hotelčkom na teraso in si privoščila še zadnjo pijačo. Bus je bil točen, pobiral nas je v obratni smeri kot prejšnji teden oddajal po hotelih.
Na letališču so nas pričakali vsi vodiči, ki so se tudi vračali domov. Program za krompirjeve počitnice je bil ukinjen (prepoved zaradi Covida), tako da so tudi oni zaključili delovno sezono na Rodosu.
Po relativno mirnem letu (malo nas je premetavalo med spuščanjem proti Brniku, saj je bilo v Sloveniji slabo vreme, temperature kar celih deset stopinj nižje kot na Rodosu) smo okoli pol šestih pristali in se razkropili po Sloveniji.
Midva sva v Brda prišla (po kratkem postanku v trgovini v Ajdovščini) malo pred osmo zvečer. Sva si bila kar enotna, da je bil "ukraden" dopust kar koristen! |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
