tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 100
|
 Objavljeno: 14 Sep 2020 13:28 Naslov sporočila: MARKE (MARCHE) ITALIJA |
 |
|
MARKE (MARCHE) - POTOPIS
Še v pdf-ju s slikcami:
www.mediafire.com/file/a8qxb1iepi4e4y3/Potopis_Marche.pdf/file
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Morda koristna ionformacija: če bo malo bolj počasi odpiralo, ker je slikc kar precej: v pomoč - pritisnite "download" na desni strani zgoraj, bo prej. Pojavi sem novo okno, kjer na centru ekrana ponovno pritisnete na "download" in nato izberete "Open" (če si želite le pogledati) ali "Save" (če želite shraniti).
Mimo Ancone sva se vozila že večkrat na najini poti proti jugu Italije. Pokrajine Marke, katerega glavno mesto je Ancona, pa namensko nisva nikoli obiskala. Torej se je za letošnjo virusno leto to pokazala zanimiva destinacija (v rezervi sva imela še Romunijo, Slovaško in Francijo), vendar sva se za Italijo odločila iz povsem praktičnega razloga: najbližje nama je bilo. Če bi slučajno zaprli mejo med Italijo in Slovenijo, bi pač avto pustila na italijanski strani in se peš vrnila domov (najin dom je cca 100 metrov od italijanske meje). Določen del tega predvidevanja se je uresničil: z najinim avtom se res nisva pripeljala domov...
Sobota, 25.7.2020
Zjutraj se nama niti ni preveč mudilo. Se je že danilo, ko sva se odpravila na pot. Pri Benetkah sva zavila na magistralko proti Raveni, ki je precej krajša kot pot po avtocesti čez Padovo in Bologno. Tečno je le to, da je na tej relaciji preko 30 radarjev, kar izrazito zmanjša sproščenost pri vožnji...
Tudi po Raveni sva nadaljevala kar po stari obalni cesti in se najprej ustavila v kraju Cattolica, to je zadnji večji kraj pred pokrajino Marke. Najin cilj je bil točno določen del tega mesta: Teatro della Regina. Odprto gledališče je obdano s trgovinami, tokrat je bilo "obogateno" tudi s sejmarji, ki očitno enkrat tedensko to lokacijo izkoristijo za prodajo svojih izdelkov. Stoli v središču gledališča so bili postavljeni na ustrezni razdalji, skladno s "COVID" pravili, ki jih je sprejela italijanska vlada.
Ker gre v za obmorsko mesto, sva se sprehodila še do obale in spotoma preverila, kako nadaljujejo z izdelavo "najine" barke: še notranja oprema in bo!
Še pogled na plažo, kjer so prav tako upoštevana "COVID" pravila. Je pa res, da so bili senčniki in ležalniki že prej odmaknjeni drug od drugega.
Mimo Gabicce Mare sva se odpravila čez hrib (na tem mestu se hribi povsem približajo obali) čez Gabicce Monte, slikovite vasice nad obalo (cesta se hitro dvigne na višino cca 150 m.n.m.). Cesta se vije po gričevnati pokrajini mimo Casteldimezzo in skozi Fiorenzuola di Focara ter Santa Marina vse do Pesara. Idealna za motoriste - jih je bilo kar precej! V daljavi sva kar nekajkrat občudovala trdnjavo v Granaroli, ki bo ostala za naslednji obisk. Vmes kakšen krajši postanek, kakšna fotka in že sva prispela v Pesaro, središče okrožja Pesaro-Urbino. Danes so vse okrožne oblasti v Pesaru, čeprav ima v zgodovini Urbino (ki leži bolj v notranjosti) večji pomen.
Staro mestno jedro je malce odmaknjeno od morja. Kraj je znan tudi po tem, da se je tam rodil znani italijanski umetnik Gioachino Rossini, ki je slovel kot dober kuhar (mogoče je komu znano tudi njegovo skladateljsko delo, n.pr.: Seviljski brivec). Bila sva sicer tam v zgodnjih popoldanskih urah, ko imajo Italijani siesto, tako da so bile cerkve in muzeji zaprti, pa naju to ni posebej prizadelo. Sprehodila sva se še do obale in se mimo utrdbe vrnila nazaj do parkirišča, kjer sva pustila svojega pežojčka.
Lep dan sva zaključila s kopanjem v bazenu, potem ko sva se namestila v najinem apartmaju (res na precej odmaknjeni lokaciji, vendar je bila tako namestitev kot osvežitev v bazenu povsem OK).
Nedelja, 26.7.2020
Najin prvi nedeljski cilj je bil kraj Urbino. Stara prestolnica okrožja kraljuje na vrhu griča, že kar daleč od morja (kakšnih 40 km). Na poti je bilo kljub jutranji uri kar živahno (kolesarji, motoristi). Avto je potrebno pustiti zunaj obzidja in se peš podati v notranjost. Ura še ni bila devet, ko sva že pohajkovala po mestecu. Katedralo obnavljajo, sosednja mestna palača (Palazzo Ducale) pa je bila odprta. V njej je galerija (Galleria Nazionale delle Marche). Ponaša se z eno najpomembnejših zbirk renesančnih slik, je pa res, da nimajo nobenega Rafaela, čeprav se je ta znani renesančni slikar rodil prav v Urbinu. Je pa bogata zbirka njegovih del v rojstni hiši, vendar je midva nisva obiskala. Poleg slikarske zbirke je izjemno lepa razstava keramike imenovane »majolika«. Tudi sama palača je zelo lepa in zanimiva. Pri vhodu v palačo vsakemu pomerijo temperaturo, ves čas ogleda je potrebno nositi masko. Imajo tudi "ozko grlo", manjšo sobo s čudovitimi rezbarijami, kamor je dovoljen vstop do dvema obiskovalcema hkrati. Ker je bila še zgodnja ura, za naju še ni bilo čakalne vrste. V zgornjem nadstropju so pripravili tudi razstavo lončarskih izdelkov (Botteghe) iz glazirane keramike, imenovane »majolika«, ki so bili v uporabi v času, ko je Rafael živel - izjemno lepa razstava keramike.
Skoraj dve uri nama je vzel ogled te mestne palače, ko sva prišla nazaj na trg, je bilo že precej bolj živahno in pred vhodom je že bila kar dolga čakalna vrsta. Tudi trgovinice okoli trga so oživele in seveda se je kakšna malenkost iz njih našla tudi v najinih žepih...
Pot sva nadaljevala proti kraju Urbania. Sva se želela ustaviti tudi tam, pa se nama je pripetila manjša nezgoda. Ker je bilo vroče, pot je bila precej zavita, nisva prižgala klimatske naprave, ampak sva vozila z odprtimi okni. No, ko sva želela v Urbaniji parkirati, sva ugotovila, da se na sovoznikovi strani okno ne zapre. Se je sicer slišalo, da motorček za dvig vrti, vendar je steklo ostalo zataknjeno v spodnjem delu vrat. Kaj pa zdaj? Če ga ne bova mogla popraviti, bo potrebno odprtino kakorkoli drugače zapreti. V kraju je bila odprta manjša trgovina, tam sem poiskal nekaj selotejpa in ostalih pripomočkov, s katerimi bi lahko zadelala avto. Torej sklep: vrneva se do najinega apartmaja in tam "popraviva" šipo!
Tega dne sva sicer načrtovala kolesarjenje skozi sotesko Gola del Furlo, vendar je bilo očitno, da se to ne bo zgodilo. Vseeno sva naredila ta krog z avtom in si sotesko vsaj ogledala. Soteska je predstavljala enega izmed najkrajših prehodov preko Apeninov in je še danes prometno pomembna. Je pa res, da avtocesta ne pelje po soteski, ampak vzporedno z njo skozi hrib (kar nekaj kilometrov predora imajo). Ta soteska je ponekod tako ozka, da so morali tudi staro rimsko cesto (Via Flaminia) speljati skozi skalne useke in celo skozi predor. Ta predor velja za najstarejši predor na svetu, ki so ga ustvarile človeške roke.
Malo sva se zapeljala po avtocesti, vendar sva jo zapustila že pri kraju Fossombrone. To se je pokazalo za srečno odločitev, saj je bila na robu kraja odprta "kitajska" trgovina. Bila je dobro založena, zato je v avtu končal prozorni namizni prt in debelejši selotejp. To pa je že bila kombinacija, ki je zagotavljal večjo možnost "popravila" šipe.
Zapeljala sva se nazaj do najinega prenočišča (seveda malo naokrog, da sva si ogledala še del pokrajine) in lotil sem se dela. Po slabi urici je bila šipa "popravljena" (polepljena).
Tisti dan sva se odločila, da ostaneva kar "doma" in sva popoldne preživela večinoma v bazenu. Osvežitev je pri skoraj 40 stopinjah kar prijala.
Ponedeljek, 27.7.2020
Zjutraj sva vse naložila v avto in se podala bolj proti jugu. Prvi del poti sva vseeno opravila proti morju, saj naju je zanimal vhod v kraj Fano. Tukaj je stara rimska cesta Via Flaminia dosegla morsko obalo in na vhodu v mesto je lep slavolok, poimenovan po cesarju Augustu, katerega kip je v neposredni bližini v manjšem parku.
Ponovno sva zavila v notranjost in se ustavila v manjšem kraju Mondavio. Presenečenje: utrjeni kraj na vrhu hriba! Sva že videla kaj podobnega v prejšnjih dneh!
Vseeno sva se ustavila, si mestece ogledala in obiskala njihovo trdnjavo. V njej je manjši muzej s predstavitvijo življenja v srednjem veku, okrog obzidja pa so postavljene osvajalne priprave (katapulti ipd,), s katerimi so sovražniki poskušali zavzeti takšna mesteca.
Še na drugi grič do kraja Corinaldo, kjer je bil najin naslednji postanek (oz. celo dva). V bližini kraja je namreč ohranjena rojstna hiša svetnice Marije Goretti.
Marija Goretti je zadnja leta svojega kratkega življenja preživela na Pontinskem močvirju južno od Rima, kamor se je njena družina priselila iz kraja Corinaldo pri Anconi, kjer je Marija zagledala luč sveta 16. oktobra 1890. Tam so Gorettijevi imeli majhno posestvo, ki pa ni rodilo dovolj kruha za šest otrok. Leta 1899 so se preselili v okolico mesta Nettuno, kjer je oče vzel v zakup precej zemlje. Skupaj z vdovcem Serenellijem in njegovim sinom Aleksandrom so stanovali v isti hiši in mati Assunta Goretti je gospodinjila za obe družini. Že po enem letu je poglavarja Gorettijeve družine pobrala močvirska mrzlica in mati Assunta je morala namesto njega garati na polju, gospodinjska opravila pa je prevzela desetletna hči Marija, njuna prvorojenka. To srčno dobro dekletce je v trdih življenjski okoliščinah zgodaj dozorelo. Sosedje so govorili, da je 'angelski otrok' in so jo drugim postavljali za zgled.
Oče Serenelli se je vdajal pijači, njegov sin Aleksander pa je bil mladostnik, ki ni znal obvladovati svojih nagonov. Ko je dan za dnem opazoval ljubko malo gospodinjo Marijo Goretti, se je vnemalo njegovo poželenje. Sredi leta 1902 jo je dvakrat skušal pripraviti do tega, da se mu vda, Marija pa ga je odločno zavrnila: »Raje se dam ubiti, kot da bi storila kaj takega!« Moč je črpala iz svetega obhajila, ki ga je prejela tudi dva dni pred svojo smrtjo.
Usodnega 5. julija 1902 je Aleksander opoldne prišel domov in našel Marijo samo. Odvlekel jo je v spalnico. Ker se mu je upirala, jo je večkrat zabodel z nožem. Sosedje so slišali Marijine krike in so napadalca pregnali. Ranjeno deklico so peljali v bolnišnico v Nettuno, kjer je naslednji dan umrla (njen grob je v cerkvi "S. Maria delle Grazie" v kraju Nettuno). Še v nezavesti je v ponavljala: »Nikar, Aleksander! To je greh. Prišel boš v pekel«. Serenellija so obsodili na trideset let ječe. Marija Goretti, njegova nedolžna žrtev, ki jo je on imenoval 'moj angel varuh', mu je izprosila milost iskrenega kesanja. Od leta 1939 je živel kot tretjerednik v kapucinskem samostanu v Macerati, kjer je 6. maja 1970 umrl. V pismu, ki ga je zapustil, je zapisal: »Ko se oziram nazaj, moram priznati, da sem v mladosti ubral napačno pot, pot zla, ki me je pripeljala v nesrečo. Tako sem potem zagrešil tisti zločin. Še vedno mi v ušesih odmevajo besede odpuščanja.«
Assunta Goretti je 24. junija 1950 doživela nesluteno srečo: bila je med polmilijonsko množico na Trgu svetega Petra v Rimu, ko je papež Pij XII. njeno hčerko Marijo razglasil za svetnico (sploh edini znani primer, da bi katerikoli starš prisostvoval dogodku, da so njegovega otroka proglasili za svetnika). Ob njej je bil tudi Aleksander Serenelli, ki je mater Assunto prosil odpuščanja. »V življenju skromne deklice,« je v svojem nagovoru ob tej slovesnosti dejal papež, »ki smo jo obdali z najvišjo častjo, moremo videti zgled, ki ni vreden samo nebes, ampak ga mora občudovati in častiti tudi naš čas. Družinski očetje in matere lahko spoznajo, kako naj vzgajajo otroke, ki jim jih je dal Bog, v svetosti in junaštvu in izpolnjevanju tega, kar zahteva katoliška vera.«
Povzeto po: https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/pricevalec-evangelija/952-marija-goretti-umrla-1902
Ustavila sva se še v samem kraju Corinaldo, kjer je njihova glavna cerkev posvečena prav odpuščanju. Pred glavnim oltarjem je kip trupla mlade svetnice, desno od oltarja še njen stoječi kip, povsod v cerkvi pa so zgodbe o odpuščanju, najpomembnejša je seveda tista, ko je mati mlade svetnice odpustila njenemu morilcu.
Zatem zopet nazaj proti obali in v bližini kraja Senigalia sva se vrgla tudi v morje. Na obali ni bilo gneče, tudi voda je bila presenetljivo čista.
Popoldne se je že obračalo in čas je bil, da se zapeljeva do najinega naslednjega prenočišča. Peljala sva se bolj po notranjosti skozi kraje kot do Jesi, Filottrano, Macerata... Gor in dol...
Za cel eden sva najela hišo v starem centru mesteca Monte San Pietrangeli (že ime samo pove, da je to še eno mestece na vrhu hriba). Čeprav je bilo na zemljevidu videti, da je kar blizu avtoceste od Cictanova Marche proti Rimu, sva morala "preplezati" še tri hribčke. Vsaj "popravljena" šipa se je dobro držala...
Lastnik hiše naju je sicer "prebukiral" v sosednjo ulico, ampak se je pokazalo to kot boljša varianta, saj sva se lahko z avtom pripeljala skoraj do vrat stare meščanske hiše, v kateri so danes urejena manjša stanovanja (pa tudi ne tako majhna, najino stanovanje je merilo dobrih 70 kvadratov, pa še malo terase je bilo zraven - sicer z razgledom na mini vrtiček med ostalimi hišami, pa se je že preživelo...).
Parkirati pa je bilo treba zunaj mestnega obzidja, ampak ni bilo daleč, le kakšni 5 minut pešačenja.
Torek, 28.7.2020
Zjutraj sva se odpeljala proti Loretu, ki je znano romarsko središče.
V tem kraju namreč stoji znamenito svetišče Matere Božje, najbolj obiskana Marijina božja pot v Italiji. Svetišče so sezidali v drugi polovici 15. stoletja nad ‘nazareško’ ali ‘sveto hišico’ – domovanjem Svete družine v Nazaretu. Po izročilu naj bi jo angeli prenesli semkaj iz Palestine leta 1294, potem ko je nekaj časa stala na Trsatu nad Reko. Postavljena je bila v lovorov gaj – latinsko ‘lauretum’, iz česar je nastalo italijansko ime Loreto, po latinski obliki imena kraja se Marijine litanije imenujejo tudi ‘lavretanske’.
Zdaj stoji ‘sveta hišica’ pod kupolo bazilike v Loretu. Hišica je od zunaj obdana z marmornato preobleko, ki jo krasijo reliefni prizori iz Jezusovega in Marijinega življenja. Umetnino je napravil v letih 1509–1511 slavni arhitekt Bramante, ki je zasnoval načrte za baziliko sv. Petra v Rimu. Papež Pavel II. je leta 1498 ukazal, naj nad ‘sveto hišico’ zgradijo veliko cerkev, ki ima dvanajst kapel, ena od njih je posvečena sv. Cirilu in Metodu in se zato imenuje ‘slovanska’.
V notranjosti nazareške hišice je kip črne Marije ali lavretanske Device. Njegova posebnost je temno Marijino obličje, ki je značilno za najstarejše podobe. Zgodovina tega kipa sega v 14. stoletje, prvotni kip pa se je izgubil v požaru leta 1921. Leto kasneje je nastal sedanji, ki je izdelan iz lesa libanonske cedre. Najpomembnejša dneva za loretsko svetišče sta 8. september, praznik Marijinega rojstva, in 10. december, spomin prihoda nazareške hišice v Loreto.
Vir: https://revija.ognjisce.si/svetnik-za-vsak-dan/1493-loretska-mati-bozja
Imela sva srečo, saj sva v cerkev stopila malo pred deseto uro in po ogledu "svete hišice" sva ravno ujela začetek maše, ki sva se jo udeležila. Cerkev je bila presenetljivo kar precej polna (na klopeh je bilo sicer jasno označeno, kje se lahko sedi, da se zagotavlja varno razdaljo).
Naslednji postanek je bil v kraju Osimo. Za naju, ki sedaj živiva na Primorskem v Goriških Brdih, je ta kraj kar pomemben. V njem so namreč podpisali Osimski sporazum, ki je dokončno uredil po 2. svetovni vojni mejo med takratno Jugoslavijo in Italijo. Čeprav se je vojna končala že leta 1945, je bil ta sporazum podpisan šele 10. novembra 1975, veljati pa je pričel po ratifikaciji v obeh parlamentih 11. oktobra 1977. Na osnovi tega sporazuma so dobila Brda tudi direktno prometno povezavo do Nove Gorice preko sabotinske ceste, kjer del ceste poteka po italijanskem ozemlju (cca 2 km), seveda je cesta na tem delu "zavarovana" z visoko ograjo. Je pa ta cesta za skoraj 15 minut skrajšala pot iz Brd v Novo Gorico. Dandanes to ni toliko pomembno, ker so meje odprte (zopet je bila izjema, ko so bili mejni prehodi v Brdih z Italijo fizično zaprti zaradi koronavirusa) in se v Novo Gorico vozimo kar preko Italije.
Mestece je kar zanimivo (kaj presenečeni, če omenim, da je na hribčku?), niti ni tako majhno. Po sprehodu po njegovih uličicah sva se odločila, da je čas za skok v morje. Zapeljala sva se v Porto Recanti in na robu mesta našla javno plažo. Celo nekaj sence se je našlo za najin avto in naju.
Sreda 29.7.2020
Za ta dan sva imela kar smeli načrt, zato sva zjutraj kar pohitela. Najin cilj so bili Sibilinski hribi, ki predstavljajo enega najvišjih predelov v Apeninih, saj Monti Sibllini doseže višino 2.173m, še višji hrib v tej verigi pa je Monte Vettore (2.476m).
Prvi postanek je bil sicer pri romarski cerkvi Madonna dell Ambro v bližini Amandole. Po izletniški cesti sva pot nadaljevala do prelaza Forca di Presta. Načrtovani cilj je bila koča "Rifugio Tito Zilioli", vendar sva se po tehtnem premisleku odločila drugače. Planinska pot oz. skoraj mulatjera je bila precej strma in polna grušča, koleno moje sopotnice pa še ni bilo v takšnem stanju, da bi bil vzpon, sploh pa spust dovolj varen (poškodba iz lanske zime se še ni povsem pocelila).
Zato sva se odločila za sprehajalno pot do "Rifugio Belvedere", kjer je bila pot precej bolj sprejemljiva kar se obremenitev kolena tiče. Čeprav sva bila kar visoko (cca 1.600 m.n.m.), se je temperatura povzpela do 27 stopinj. Sva občasno kar iskala malo sence pod redkimi drevesi ob poti.
Po dvournem sprehodu sva se vrnila nazaj proti avtu in se skozi kraj Castelluccio odpeljala na zahodno stran Apeninov (sva zapustila Marke in se malo vozila po Umbriji). Castelluccio je eden najvišje ležečih stalno poseljenih krajih v Italiji. Posebno lepi razgledi so junija, ko okoliški travniki zacvetijo v čudovitih barvah.
Se splača pogledati: https://valesmonkeys.smugmug.com/Photography/Castelluccio-Plateau/
Midva sva najugodnejši čas zamudila, pa je bilo vseeno še lepo. Na drugi strani hriba so posadili tudi gozdiček, ki posnema ozemlje Italije. Pot sva nadaljeval proti severu, kjer je leta 2016 precejšno razdejanje naredil močan potres. Še danes je ogromno hiš, ki niso obnovljene oz. so le podprte. Ljudje stanujejo v sicer ličnih montažnih hišicah na obrobju krajev, za kar je poskrbela italijanska vlada. Je pa vseeno pogled na razdejane hiše precej grozljiv.
Proti morju sva se vračala ob rečici Fermo. Ta rečica je sicer nekajkrat zajezena, vendar umetna jezera niso turistično izkoriščena, zato se v rečici ni dalo kopati. Sva se pač zapeljala nazaj do obale in se pri Porto San Elpidio vrgla v morje. Prijetna ohladitev.
Četrtek, 30.7.2010
Končno čas, da se oglasiva tudi v glavnem mestu pokrajine - v Anconi. Zjutraj je bilo že kar vroče (ob devetih preko 30 stopinj in sva si zaželela malo osvežitve. Tokrat sva se ob obali zapeljala proti Anconi. Ampak očitno so si tega dne vsi Italijani zamislili podobno in so bila povsod parkirišča ob obali zasedena. Sva pač nadaljevala vse do Ancone. Najprej malo naokrog po mestu z avtom in na hrib do stare katedrale. Nagrajena sva bila z lepim razgledom preko pristanišča in mesta. Nato pa nazaj v center. Avto sva pustila v garaži in se malo sprehodila naokrog. Našla sva celo informacijsko pisarno in nabrala nekaj informacijskega materiala. Po sprehodu sva si privoščila še pico in se nato odpravila še malo naokrog. Pa nisva pretirava. Bilo je izredno vroče in morje naju je vabilo. Ponovno sva se ustavila v Porto San Elpidio...
Petek, 31.7.2020
Prvi cilj je bil balkon. Kraj Cingoli na obrobju Apeninov velja za "balkon" v Markah. Od tam je izredno lep razgled po celotnem obalnem delu te pokrajine, v lepem vremenu se vidi tudi Jadransko morje, nekateri omenjajo celo razgled na drugo (hrvaško) stran.
No, najin razgled ni bil tako fantastičen, čeprav je bila vidljivost povsem spodobna. Še sprehod po mestecu in naprej.
V bližini kraja San Vittore so leta 1971 odkrili vhod v podzemno jamo, ki je tudi same jamarje zelo presenetila. Danes je vhod v Grotte di Frasassi urejen preko umetnega rova, do vhoda v rov zapelje poseben avtobus, saj v ozki dolini ni prostora za parkirišča, zato je parkirišče urejeno na obrobju kraja San Vittore, kjer se dolina odpre. Vstop v jamo je omejen, vendar tega dne ni bilo posebne gneče. Na vodenje v angleškem jeziku sva sicer počakala pol urice, vendar čakanje ni bilo težko. Zavlekla sva se v senco in si privoščila hladno pijačo.
Tudi naju je jama pozitivno presenetila. Predvsem izredno beli apnenec, ki je bogastvo jame še poudaril. V petih večjih jamah je obilica podzemnega bogastva (stalaktiti, stalagmiti, zavese...).
Skoraj dve uri sva porabila za ogled in vrnitev nazaj na parkirišče. Zapeljala sva se še malo naprej in se v isti soteski v smeri proti kraju Genga sprehodila do kapele (Madona di Frassasi), ki so jo postavili v spomin na papeža Leona XII, ki je bil rojen v bližnji Gengi (papeževal je v letih 1823 do 1829). Pešpot, ki se dviga nad sotesko, sicer ni dolga (manj kot kilometer, ob njej so postaje križevega pota), vendar je pri temperaturah blizu 40 stopinj vseeno predstavljala določen napor. Na srečo je v votlini, kjer so postavili kapelo, tudi vodni izvir, tako sva bila deležna hladne osvežitve.
Pa še nazaj proti morju. Želela sva se ustaviti še v kraju San Severino Marche, vendar je bila vročina preprosto prehuda. Le še preko Tolentina sva načrtovala pot do morja in skok v osvežitev.
Žal se ni izšlo povsem tako. V kraju Tolentino sem sledil oznakam za Macerato, vendar je pot vodila skozi mesto (seveda na hribu), ki sem se mu želel izogniti. Zato sem zavil po obrobju nazaj navzdol proti rečici. Ko sem prišel na prednostno cesto, je bila oznaka za Macerato v smeri, kamor nisem smel zaviti. Pogledam levo, pogledam desno in speljem. Nenadoma je bilo samo "booom" in avto je stal v povsem drugi smeri kot sem ga jaz usmeril. Spregledal sem avto, ki mi je pravilno pripeljal z leve...
Vsem je bilo takoj jasno, kdo je bil tu kriv. Lahko se izgovarjam na nepreglednost križišča, lahko se izgovarjam na ozke italijanske uličice, lahko se izgovarjam na vročino - vendar: povzročitelj nesreče sem bil jaz.
Cesta je bila na tem mestu preozka, da bi se mi lahko drugi avto izognil in me je zadel v višini prednjih luči in razbil celotni prednji del mojega pežojčka. Sam je imel kar precej pobuškano desno stran. Avtomobila sta bila toliko vozna, da sva jih premaknila do bližnjega parkirišča, potem pa so se začele formalnosti. Prišli so tudi mestni policaji, ki so povprašali, če se bova sama dogovorila glede odgovornosti za nesrečo. Ker sem brez pomislekov priznal, da sem v celoti jaz kriv, sta bila toliko prijazna, da nista napisala uradnega zapisnika (kar bi dodatno pomenilo kazen zame kot odgovornega za nesrečo), ampak sta nam le pomagala pri izpolnitvi evropskega poročila o nezgodi.
Klical sem zavarovalnico, nato uredil še z asistenco (tokrat sem bil res hvaležen, da me je zavarovalničar prepričal, da vzamem XL asistenco), ki je organizirala vleko iz Slovenije, hkrati pa naj bi nama dostavili tudi nadomestni avto.
Pol štirih popoldne je bilo, ko se je nesreča zgodila, pol štirih zjutraj je bilo, ko se je avtovleka res prikazala z nadomestnim avtom.
Pežojčka smo naložili in odpeljali so ga.
Midva sva se z nadomestnim zapeljala do najinega prenočišča (cca 30 km stran se nama je to zgodilo).
Sobota, 1.8.2020
Moja boljša polovica je povsem razumela mojo željo, da dopust zaključiva. Poklicala je lastnika, da sva vrnila ključe (medtem sem jaz napolnil avto z najino prtljago), nato sva se odpravila proti domu. Tokrat kar po avtocesti. V bližini Riminija so bili zastoji, zato sva naredila manjši krog in se zapeljala preko griča, na katerem stoji San Marino (pa se tam nisva nič ustavila). Nato pa mimo Ravenne spet po obalni cesti do Benetk. Presenetljivo ni bilo posebne gneče, čeprav se je v Italiji pričela feragosta.
Okoli petih popoldne sva bila doma v Brdih.
Stroški: raje ne bi o tem, pežojček je bil totalka!
Sicer pa naju je stalo nekako takole:
- Prenočišča (10 dni): 400 EUR
- Gorivo: 100 EUR
- Vstopnine, cestnine: 80 EUR
- Hrana, pijača: kot doma, ker sva najela apartmaja in večinoma sama kuhala |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
