tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 100
|
 Objavljeno: 14 Avg 2018 12:47 Naslov sporočila: PO BALKANU DO ALBANIJE - POTOPIS |
 |
|
POTOPIS
PO BALKANU DO ALBANIJE
V pdf-ju s slikcami:
www.mediafire.com/file/xkmrhxhf7eqvo9v/Potopis_Albanija.pdf/file
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Včasih so kolektivni dopusti priložnost, da naredimo krog po naši "bližnji" soseščini in tokrat se je res pokazala ta možnost z naslednjim načrtom:
DATUM KRAJ Ogledi (znamenitosti)
20.07.2018 Ljubljana - Beograd
21.07.2018 Beograd - Niš- Skopje spotoma ogled samostana Ravnica (Stubice) ali Kragujevac)
22.07.2018 Skopje - Ohrid (Prespan) Skopje, Bitola, Prespansko jezero, Nacionalni park Galičica med obema jezeroma
23.07.2018 Struga-Albanija (Korce) cerkev sv. Neuma, sv. Štefana v jami, sv. Janeza Teologa keno iz 14.stol., sv. Sofije, sv. Klimenta ohridskega, Plaošnik (mozaiki); mogoče skok v jezero; pot po albanski strani do: Korce
24.07.2018 Korce- Sarande (Ksamil) Korce: muzej srednjeveške umetnosti Muzeu Kombetar; 2km s centra) Mborja (Marijina cerkev- Kisha e ristozit; lepe freske) ob kanjonu reke Drinos; kraj Kamenica (največje antično pokopališče) Blue eye; Gjirokastro;
25.07.2018 Sarande- Berat antično mesto Butrint, nacionalni park Ksamil, skok v ionsko morje, pot v Berat (srednjeveško mesto) - obisk vinske kleti ČOBO
26.07.2018 Berat- Drač - Tirana pot proti Draču (tam ogled proizvodnje vinjaka), ogled rimskega amfiteatra, Tirana
27.07.2018 Tirana - Skadar Tirana- Fierze Ferry Terminal 253 km (ca. 4,5h, ker je slaba cesta) - tam greva na trajekt ob 13h) in se zapeljeva do Komana po reki Drini, nato 24km do Skadarja
28.07.2018 Sakadar (ČG) (mogoče Podgorica) Skadarsko jezero (Mesi bridge- otomanski kraj Drishti), Podgorica
29.07.2018 Samostan Ostrog (če bo čas) Črnogorska obala (Kotor, Cetinje, Lovčen)
30.07.2018 Medjugorje Mimo Dubrovnika, Medjugorje (spotoma kupiva limonovce)
31.07.2018 domov
Petek, 20.7.2018
Po krajšem delovniku kot običajno sva se okoli poldneva odpravila na pot. Zaradi gneče na slovensko-hrvaški meji sva zavila preko vzporednega prehoda pri Slovenski vasi, kjer je bila čakalna doba krajša (kakšne četrt ure). Brez večjih zastojev mimo Zagreba in skozi Slavonijo. Nekaj daljše čakanje na hrvaško-srbski meji, ker so se Turki vračali z Nemčije na dopust. Okoli šestih sva že bila pred Beogradom. Poiskala sva najino prenočišče in sklenila, da Beograd lahko zvečer preživi tudi brez naju.
Sobota, 21.7.2018
Ni se nama preveč mudilo. Prvi postanek je bil na Avali, hribu južno od Beograda. Ob devetih sva se kot prva zapeljala z dvigalom na vrh stolpa, od koder je bil res lep pogled po okolici.
Pot sva nadaljevala po regionalni cesti skozi Šumadijo. Naslednji postanek je bil nad krajem Topola, na hribu Oplenac, kjer so pokopani srbski kralji iz dinastije Kradjordjevičev. Lepa nekropola, v notranjosti cerkvene ladje (posvečena sv. Juriju) sta pokopana prvi (Karadjordje) in zadnji kralj (Petar), v podzemni kripti so pokopani ostali člani kraljeve družine.
Okolica s parkom solidno vzdrževana, očitno ta kraj Srbom precej pomeni, je bilo kar nekaj skupin in posameznikov, ki so si v tistem sobotnem jutru vzeli čas za obisk Oplenca.
Nevede mi je prišlo na misel, da takšnih objektov Slovenija nima. Mi nismo imeli lastnih kraljev, še najbližje temu je podzemna jama pod Peco, kjer po legendi počiva kralj Matjaž...
Nadaljevala sva skozi Kragujevac (pokopališča yugotov nisva videla) in se preko Jagodine priključila avtocesti. Zapustila sva jo šele pred Leskovcem, saj je bil pravi čas za kosilo in tiste ta prave leskovačke dobrote (pleskavice, čevapi...) so zgledale mamljive. Ustavila sva se pred "najboljim žarom na Balkanu" (seveda ni imel edini takšnega napisa), kjer nama je gazda postregel s solidnim mesom in zaječarskim pivom. Ko so pri sosednji mizi videli, da sva Slovenca, so se naju prav razveselili, nenadoma so od nekod "pričarali" laško pivo Zlatorog, ki se je poleg zaječarskega znašlo na najini mizi (gratis). Bila sva prav prijetno presenečena, takšne prijaznosti nisva pričakovala.
Dobro okrepljena sva nadaljevala proti jugu in v večernih urah zapeljala v Skopje. Še iskanje najinega prebivališča in že je bil čas za počitek.
Nedelja, 22.7.2018
Jutranji ogled Skopja in sprehod skozi center nama je vzel kakšni dve uri. Celo moja boljša polovica je bila "šokirana" nad količino in raznolikostjo kipov, ki so postavljeni po skopskih trgih in mostovih. Čeprav sem ji o tem že prej govoril, jo je takšna načičkanost vseeno presenetila.
Se je že kar ogrelo, ko sva pot nadaljevala proti jugu. Izbrala sva bolj "vzhodno" varianto, tako sva šele pri Kavadarcih zavila z avtoceste. Pogled na množico vinogradov je bil res lep, tam so dejansko doma pridni ljudje. Zelo solidna cesta (na vzponih je bil tretji pas za počasna vozila) naju je pripeljala v Prilep, ki je znan predvsem po kvalitetnem tobaku. Še malo naprej in že sva gledala na Bitolo. Nič se nisva ustavljala, prvi postanek sva načrtovala nad Prespanskim jezerom, na prelazu Galičlica (tudi narodni park). Ta cesta je pozimi zaprta, saj je prelaz preko 1.600 metrov visoko in je na teh višinah tudi v Makedoniji obilica snega. Na prelazu so izhodišča za hribolazenje po bližnjih hribih. Žal tega nisva imela v načrtu, tako da so hribi ostali neosvojeni. So pa hribovske poti dobro označene in relativno hitro popeljejo popotnika preko 2.000 metrov visoko. Očitno so tudi dokaj dobro obiskane, saj je bilo na prelazu parkiranih kar nekaj avtomobilov.
Ko se pot obrne proti Ohridu, pa seveda obvezni foto-pogled na Ohridsko jezero. Čudovito! Ni nama bilo žal, da sva izbrala daljšo pot!
Spodaj v dolini sva morala plačati še pristojbino za narodni park.
Ker je bila ura še dokaj zgodnja, sva se zapeljala še do sv. Nauma, najbolj jugovzhodne vasice v Makedoniji. Lepa cerkev, lep park, prijetna plaža (očitno se je tisti dan tam kopalo polovico Makedonije)...
Pot sva nadaljevala do najinega prenočišča v kraju Peštani (nekaj kilometrov iz Ohrida). Lepo sva se namestila, se pozanimala, kje imajo dobre ribice (jasno, da je bilo to povsem na drugem koncu vasi) in se popoldne vrgla še v jezero. Toplo, presenetljivo precej valovito. Je pa v jezeru precej teže plavati kot v morju!
Ponedeljek, 23.7.2018
Zjutraj sva se najprej odpravila v Ohrid. Imela sva srečo, da sva našla parkirišče dokaj blizu dela, ki sva si ga želela ogledati. Po obveznem krogu čez rivo sva zavila v stari del mesta do cerkve sv. Zofije. Precej velika cerkev z ostanki poslikav je dandanes namenjena orkestrskemu dogajanju, zelo pogosto ob večerih gosti priznane izvajalce klasične glasbe.
Prijetna pot okoli polotočka (deloma tudi po lesenih poteh preko vode) naju je pripeljala še na drugi konec do četrti Kaneo, kjer je znana cerkvica, posvečena sv. Janezu. Lep spomenik.
Da bi bilo bolj pestro, sva se nazaj odpravila preko vrha hriba, na katerem je postavljena Samoilova trdnjava. Kar lepo jo obnavljajo, razgled z zidovja je bogat; imela sva kar srečo, saj je bila kljub vročemu vremenu vidljivost kar dobra. Mimo Marijine cerkve (v neposredni bližini je tudi manjša cerkvica, ki je posvečena sv. Konstantinu in sv. Heleni - kar pomemben podatek za mojo boljšo polovico) sva se napotila nazaj v center in preko korza (Helena se je še spomnila, kako so se kakšnih 35 let nazaj po tem korzu sprehajali v gorenjskih nošah, ko so bili na folklornem festivalu). Obvezni sladoled in ponovno na pot.
Pri Strugi sva prečkala mejo (ni bilo preveč gneče, tako da sva formalnosti opravila v dobre četrt ure) in zapeljala v Albanijo. Kmalu sva zapustila Prespansko jezero in prišla v Korcë, najin naslednji cilj. Zopet sva poiskala rezervirano prenočišče in se potem odpeljala malo ven do kraja Mborje, kjer domačini prenavljajo eno najstarejših pravoslavnih cerkva na tem koncu, posvečeno Kristusu Kralju. Cerkev je bila zaprta, vendar je mimo prišel eden izmed domačinov in obljubil, da bo poklical tistega, ki ima ključe. Po petih minutah je res prišel možakar s ključi in nama cerkvico odprl. Zares sva bila prijetno presenečena, čeprav notranjost ni najboljše ohranjena.
Želodčka sta nama povedala, da je čas za popoldansko malico (oz. pozno kosilo), tako da sva se utaborila v bližini pivovarne (oz. v restavraciji, ki pripada pivovarni Korcë). Ker je pričelo deževati, je načrtovan ogled pivovarne sicer odpadel, vendar: saj sva vendar ob kosilu pokušala njihovo pivo! Dokaj poceni: kosilo za dva + pivo = 10 EUR.
Okrepčana po solidnem obroku sva se zapeljala še do kraja Voskopojë (albansko) oz. Moskopole (grško). Kraj je znan predvsem zaradi tega, ker je v 18. stoletju predstavljal kulturni in trgovski center Aromanianov, na svojem višku je bil eden najpomembnejših aromansko-grških centrov pod otomansko vladavino (s številom prebivalcev okoli 70.000 naj bi bilo tudi eno največjih mest na takratnem Balkanu, čeprav si zgodovinarji okoli dejanskega števila takratnih prebivalcev niso enotni, nekateri domnevajo, da jih je bilo precej manj). Znan je po množici cerkva in bogati zgodovini, od katere so danes ostali le še obrisi, saj je bilo mesto pozneje praktično v celoti uničeno ter zapuščeno zaradi grškega upora v letu 1769. Aromaniani so sicer staro vlahovsko ljudstvo z lastnim romanskim jezikom (malce podobno romunskemu), ki so bivali (oz. še bivajo) na področju južnega Balkana.
Še pot nazaj v Korcë, ura se je že približala večeru. Deževno vreme je bilo ravno pravšnje še za obisk albanskega muzeja ikon. Res vredno ogleda.
Torek, 24.7.2018
Zgodaj zjutraj v smeri najbolj južnega albanskega dela ob morju (že nasproti Krfa).
Prvi postanek je bil v bližini Korcë pred krajem Kamenica, kjer so arheološka izkopavanja odkrila eno izmed pomembnejših staroantičnih grobišč v Albaniji. Posebnost je najdeno okostje noseče ženske, kjer je zelo lepo razvidno okostje njenega nerojenega otroka. Na stranski poti do pokopališča še ena zanimivost: kmetje do na asfaltu sušili jabolka, vendar nisva ugotovila, za kaj jih naprej uporabljajo.
Ker sva v nadaljevanju izbrala pot preko goratega dela, sva bila "nagrajena" z ozko in luknjasto cesto. Je pa bila pokrajina zelo zelena, tudi naša Pokljuka se ne bi sramovala pred njo.
Ker sva imela možnost, da na koncu izbereva še skok čez Grčijo, sva najinemu avtočku privoščila tudi to. Pa se skoraj ne bi izšlo. Na manjšem mejnem prehodu sva bila edina obiskovalca, tako da sva kar malo tavala naokrog po dokaj velikem obmejnem poligonu, preden sva našla tistega, ki nama je odprl zapornico in naju spustil preko.
Čez nekaj deset kilometrov nazaj v Albanijo je bil bolj "normalni" prehod, smo zopet čakali dobre četrt ure.
Še malo ovinka sva naredila do kraja Gjirokaster, ki je znan po svoji mogočni trdnjavi, njegovo staro mestno jedro pa je celo uvrščeno v Unescovo dediščino. Prav zanimivo. Predstavlja lepo ohranjeno otomansko mestece, ki so si ga zgradili kmetje in obrtniki na osnovi stare grške naselbine, katere začetki segajo v 14. stoletje.
Malo sva se morala vrniti proti grški meji in preko hriba proti najini najbolj južni točki v bližini kraja Sarande. Spotoma sva si v zeleni dolini ogledala tudi močan izvir, ki ga imenujejo "Blue eye". Relativno hladna voda (sigurno pod 18 stopinjami) izvira iz globoke jame (globina verjetno preko 10 metrov), kar povzroči modrikasto barvo izvira. Zanimivo. Mislim, da tako globokega in močnega izvira v Sloveniji ne premoremo.
Malo naprej od kraja Sarande sva prenočišče komaj našla, razlog je bil precej preprost: podatki na Bookingu so bili v veliki meri lažni, dejanskemu stanju je ustrezala le ena fotografija in še ta posneta tako, da sva bila prepričana, da gre za apartma v sosednji stavbi. Starejši čiča, ki je bil lastnik objekta, ni znal nobene besede angleško, italijansko ali kako drugače, tako da sva se komaj dogovorila. Niso naju pričakovali (na Booking je prijavo nastanitve dal njun nečak), medtem ko so mini apartma pripravili, sva se zapeljal še do bližnje plaže, se tam okopala in nekaj pojedla (cene so bile že povsem evropske). Je bila plaža res lepa, beli kamenčki so povzročili turkizno barvo vode...
Popoldne sva se zapeljala še malo bolj južno do ostankov Butrinta, nekdanje močne bizantinske postojanke na tem koncu. Malo skromne izkopanine, vendar sem prepričan, da jih je v tistih gričih še precej več! Mesto je bilo za tiste čase res veliko!
Sreda, 25.7.2018
Zopet proti severu. Najbolj južna točka je bila že za nama. Izbrala sva obalno cesto, ki velja za dokaj razgledno. Ni nama bilo žal. Obalna cesta se na najvišji točki dvigne preko 1.000 metrov visoko, z razgledišča na višini 900 metrov je zares čudoviti razgled na mesto Dhërmi in njegove smaragdne plaže. Na tej višini je bila okolica že povsem zelena, spuščali smo se v serpentinah po lepi dolini, ki je bila očitno zelo popularna, saj je bilo v njej precej planinskih koč in hotelov.
Kmalu sva zapustila obalo (pri kraju Vlorë) in se odpravila v notranjost proti Beratu. Tokrat sva brez težav našla prenočišče, ki je bilo zelo dobro opremljeno in locirano. Peš sva šla do centra, na terasi sva si v restavraciji privoščila dobro kosilo (cenovno dokaj ugodno). Zanimivost Berata je tudi ta, da sta v neposredni bližini cerkev in mošeja. Nasploh sva v marsikaterem mestu videla, da sta oba verska objekta neposredno drug ob drugem. Zanimivo: nisva pa videla nobene muslimanke, ki bi nosila burko ali vsaj ruto.
Še sprehod po mestu, skok čez most do cerkvice na drugi strani... Ker se je pripravljalo na dež, sva odšla do prenočišča in se nato z avtom zapeljala do trdnjave. Na vrhu hriba je bilo nekoč živahno mestece, ki ga dandanes poskušajo ponovno oživiti. Nekaj prebivalcev je tam že stalno nastanjenih, morda pa bo oživitev grajskega griča res uspela.
Sonce se je že pomikalo proti zahodu, zato je bila najina naslednja pot do vinske kleti ČOBO. Gre za netipično albansko vinsko klet, saj lastnik v celoti vino prideluje izključno iz domorodnih albanskih sort. Je pa zelo uspešen pri tem, cene njegovih buteljk presegajo 5 EUR, prodaja večinoma v znane albanske restavracije. Za ogled vinarije in pokušino vseh vin sva porabila skoraj dve uri (strošek: 24 EUR/osebo, vključno s prigrizkom iz različnih vrst sira). Ni bilo slabo, pa tudi poceni ne! Presenečena sva bila, da si je za naju vzel toliko časa lastnik sam, poklepetali smo o življenju v Albaniji pred komunizmom, med njim in sedaj v tranziciji. Zelo zanimiv sogovornik je.
Četrtek, 26.7.2018
Pot proti Tirani sva začinila z ogledom Drača, kjer sva si malce ogledala stari del mesta in se potem še namočila v morju. Naslednji cilj je bil zelo pomemben: vinska klet in destilarna Skenderbeu! Kdor se spozna na albanske konjake, mu je to ime verjetno dobro poznano. Ta klet ni toliko poznana po vinu kot po konjaku. Seveda obvezna pokušina (tokrat precej previdno, ker naju je čakala še pot v Tirano) in nabava zalog! Kar za cel zaboj se je nabralo konjaka in drobnarij v najinem avtu (vsi prijatelji, ki so vedeli, kam greva, so nama naročili, da jim prineseva originalni albanski konjak), na srečo je medtem iz avta že zginila zaloga hrane, ki sva jo privlekla od doma.
V Tirani sva imela najbolj "čudno" prenočišče, ampak... Zapeljala sva se še do centra, se sprehodila mimo najbolj pomembnih spomenikov in že je bil dan naokrog. Še na črpalko sem zavil (sem malo preračunal, koliko nafte rabim do Črne gore, kjer je cena bistveno nižja kot v Albaniji).
Petek, 27.7.2018
Zjutraj sva vstala dokaj zgodaj, saj sva "lovila" trajekt v kraju Fierze, ki bi naju skupaj z avtom po Črnem Drinu odpeljal do Skadarja. Ta del naj bi pomenil višek najine poti po Albaniji. Najprej malo po avtocesti (edino zares pravo avtocesto imajo le iz Tirane proti Prizrenu - Albanci na ta način "priključujejo" Kosovo), nato po dokaj solidni cesti preko hriba do kraja Füshe-Arrëz, kjer se je zgodilo soslednje napak, ki so naju stale vožnje z vnaprej plačanim trajektom in tako želenim izletom. Najina "pamet" naju je vodila proti kraju Iballë - dokaj solidna, na novo urejena cesta. V tem kraju se je cesta končala, naprej je bil le še kolovoz, celo preko potoka, brez džipa po takšni poti ne bi zmogla. Najina tablica pač ne loči med glavnimi in gozdnimi cestami. Torej nazaj do glavne ceste, kjer sva napravila naslednjo napako. Namesto, da bi šla nazaj v Füshe-Arrëz na črpalko, ki sva jo tam videla (seveda se mi je prižgala lučka za indikacijo praznega rezervoarja), sva vztrajala naprej, vendar do pravega odcepa za Fierze črpalke ni bilo. Tam naslednja napaka: vztrajala sva na glavni cesti (češ, saj bo prav gotovo kakšna črpalka) vse do kraja Kukes, kjer nama je tablica že sporočila, da do Fierz do odhoda trajekta ne moreva več priti. Precej poklapana sva po avtocesti odpeljala nazaj proti Tirani, se še zadnjič namočila v albanskem morju in nato zavila za Skadar (Shkodër)...
V Skadru sva se malo sprehodila po centru in si privoščila kosilo, obogateno s kosovskim pivom (pravim albanskim pivom, kot so rekli natakarji). Še malo potepa naokrog in že je bil dan naokrog.
V Albaniji naju je na splošno presenetil bogat avtomobilski park. Po vaseh so sicer še res praviloma prisotni stari mercedesi.... toda v mestih je popolnoma drugače. Prevladujejo nemške znamke kot so Mercedes, Audi in BMW, toda avtomobili so novi!!! Ni čudno, da je v vsaki drugi hiši pralnica avtomobilov, ko pa jih imajo vse tako zlikane. Očitno je tam avto še hujši statusni simbol kot pri nas!
Sobota, 28.7.2018
Malo sva lahko pospala, ker tokrat res nisva imela daleč. Podgorica je takoj na drugi strani meje. Zapravila sva še zadnje albanske leke in se malce načakala na mejo med Albanijo in Črno goro (več problemov so delali Črnogorci na vhodu v državo).
V Podgorici sva bila že okoli poldneva. Ker sva bila tako zgodnja, sva pot nadaljevala direktno proti samostanu Ostrog pri Danilovgradu. Gre za najpomembnejši črnogorski samostan, ki se lahko povsem primerja z našimi Brezjami. Njegova umestitev visoko pod strmo pobočje je povezana z njegovim ustanoviteljem sv. Vasilijem, ki je tam tudi pokopan. Prav njegova grobnica predstavlja ozko grlo pri ogledu samostana (v vrsti sva čakala debelo uro). Na poti nazaj proti Podgorici sva si privoščila še ribice za kosilo.
Glavno črnogorsko mesto sodi med manjša glavna mesta (saj je tudi Črnogorcev le slabega pol milijona), vendar je lepo urejeno, ima obilico parkov, zanimiv je tudi njihov stari muslimanski del. Ker sva imela tokrat teraso pred apartmajem, sva si privoščila bolj pozno kosilo kar "doma".
Nedelja, 29.7.2018
Pot naju je vodila v kraj Cetinje, kjer je imel svojo rezidenco vladika Njegoš. Njegov mavzolej so postavili na vrhu Lovčena (kar dobrih 1.600 metrov visoko), tako da je klima na tej višini že izredno prijetna. Celo mimo manjšega smučišča sva se peljala. Mavzolej je res mogočen, na drugi strani je že sanjski pogled proti Boki Kotorski. Zares čudovito. Zopet nama je prišlo na misel, da Slovenci podobnih objektov, ki bi nam dvigali narodno samozavest, nimamo!
Zopet sva se spustila proti Cetinju in nadaljevala proti Kotorju. Izredno razgledna (toda ozka) cesta se v serpentinah hitro spušča navzdol. Pogledi proti morju so čudoviti, srečevanje z avtobusi pa nemogoče!!!
Kotor si res splača ogledati. Čudovito staro mesto s slikovitimi uličicami je res enkratno doživetje.
Malo naprej še na kosilo (tokrat so bile morske ribice) in pot v Hercegnovi, kjer sva imela rezervirano najino naslednje prenočišče. Toliko, da se pospraviva in potem še na plažo.
Če boste še enkrat dobro prečitali prejšnji stavek (sva imela rezervirano), se vam bo verjetno kaj posvetilo: rezervacija ni veljala! Najin apartma je bil že zaseden, dokaj aroganten glas na drugi strani nama je sporočil, da ne sodeluje več z bookingom, čeprav so nama rezervacijo potrdili! Kaj pa zdaj?
Tudi najina tablica nama v Črni gori ni bila v posebno pomoč (Simobil nima pogodbe z nobenim izmed njihovih ponudnikov), tako da sva bila prepuščena sama sebi. Medtem, ko je moja boljša polovica vseeno poskušala prepričati tablico, da izstreli kakšne podatke, sem jaz vzel v roke dobri stari zemljevid in modro dejal: "Kaj pa če že danes potegneva do Medjugorja?" Ura še ni bila pozna (šele okoli štirih popoldne), po cestah po notranjosti bi nama morala uspeti v slabih štirih urah.
In res. Tudi moja boljša polovica se je strinjala. Po Hercegnovem sva zavila proti Bosni za Trebinje. Malo daljše čakanje na meji, vendar je bila cesta ves čas zelo solidna. Pridružil sem se domačinom, ki so vozili malce hitreje (malo nad omejitvijo) in tako sva res bila že malo po pol osmih v Medjugorju. To cesto priporočam vsem, ki se želijo izogniti Dubrovniku in dvema prehodoma pri Neumu. Je pa res, da je vse do Stolca vse ovešeno s srbskimi zastavami, bosanskih ni nikjer, ker potem se proti Čapljini že začnejo hrvaške!
V Medjugorju problemov z namestitvijo ni bilo.
Ponedeljek, 30.7.2018
Že prejšnji dan sva bila v navezi tudi z najino novo "žlahto" (sinovima tastom in taščo), kjer sva načrtovala postanek zadnji dan na njihovi počitniški lokaciji (prikolica na Murterju). Strinjala sta se, da lahko prideva en dan prej in prespiva. Se je res dobro izšlo!
Zjutraj sva si torej privoščila še pot na Crnico (hrib prikazovanja), ob osmih sva šla k maši, ob pol desetih sva že bila na poti proti severu. Postanek še pri Modrem jezeru v Imotskem - rdeče jezero bo ostalo za drugič - in okoli druge ure popoldne sva že bila na Murterju. Moram priznati, da je kopel v morju prav dobro dela. Vročina je zares pritiskala. Popoldansko druženje z najinima gostiteljema je bilo prav prijetno.
Torek, 31.7.2018
Po jutranjem kopanju sva se odpravila na pot in obujala spomine po jadranski magistrali. Ampak kljub temu sva bila že okoli štirih doma v Neblem. Še en lep potep za nama...
Albanija naju je kar pozitivno presenetila predvsem zaradi prijaznih ljudi, lepe pokrajine, modernizacije… Seveda morajo še veliko narediti za ohranitev lepe narave, saj smeti ne ločujejo in marsikje se človek zaman trudi najti koš za odpadke – enega, kaj šele za ločevanje. Malce naju je začudilo to, da tam muslimani absolutno niso tako pravoverni, je pa seveda to tudi posledica dolgoletnega komunističnega terorja. Prav tako je lepo videti, da se posamezne verske skupnosti med sabo očitno lepo razumejo, kar dokazujejo skupaj postavljene cerkve in mošeje. Da bi jim le uspelo ohraniti to držo! Malce naju je morda zmotilo njihovo samoumevno priključevanje Kosova Albaniji ter lažno prikazovanje slik rezerviranih prenočišč, ki so bila v realnosti drugačna. Apartma pač tam pomeni sobo s kopalnico in nič več… Prav tako se vidi, da kapital prihaja od zunaj, saj so bile sredi dopoldneva kavarne polne mladih in nekoliko starejših možakarjev (pa tudi žensk), ki očitno nikjer ne delajo.
V celoti gledano pa obisk Albanije priporočava, saj je bilo na splošno veliko več pozitivnih doživetji, predvsem lepe narave in pristne prijaznosti domačinov.
STROŠKI:
- Prenočišča: 200 EUR
- Gorivo (prevoženih malo manj kot 4000 km) in cestnine: 300 EUR
- Vstopnine: ca. 150 EUR (s trajektom vred, ki nama tokrat ni bil usojen)
- Hrana: ca. 150 EUR
SKUPAJ: 800 EUR
P.s.: tistih 80 EUR za zabojček konjaka ni vštetih.... |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
