 |
MOJI POTOPISI
Sem državljan Slovenije, zato imam rad to prelepo deželo - to me pa ne moti, da se ne bi potepal okrog (novost: tudi na blogu https://mojipotopisi.wordpress.com/)
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 100
|
 Objavljeno: 05 Jun 2014 08:08 Naslov sporočila: DUNAJ POTOPIS |
 |
|
DUNAJ
V pdf-ju s slikcami:
www.mediafire.com/view/8x5p5sl8hsgbck8/Dunaj_potopis.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Morda koristna ionformacija: če bo malo bolj počasi odpiralo, ker je slikc kar precej: v pomoč - pritisnite "download" na desni strani zgoraj, bo prej. Pojavi sem novo okno, kjer na centru ekrana ponovno pritisnete na "download" in nato izberete "Open" (če si želite le pogledati) ali "Save" (če želite shraniti).
Z mojo boljšo polovico sva na Dunaju sicer že bila, vendar še ne skupaj. Pa še prijatelja sta nekoč izrazila željo, da ju mika obisk naše nekdanje prestolnice, zato je bilo potrebo le še najti pravi termin.
Seveda ga je našla moja boljša polovica. Na televiziji je nekoč gledala koncert iz Schönbrunna in sama pri sebi razmišljala, kako lepo bi bilo biti na takšnem koncertu zraven. Pa saj veste, nikoli niso stvari takšne kot so videti na prvi pogled.
Ampak termin je bil določen. »Koncert poletne noči« v Schönbrunnu je bil napovedan za četrtek, 29. maja 2014 in ta datum je bil tudi določen za začetek naše poti.
Četrtek, 29. maj
Dopoldne smo zasedli avto in se odpravili preko Šentilja proti Dunaju. Cesta je bila bolj prazna kot ne (v Avstriji je bil praznik), tako da smo se lepo mirno pripeljali do Dunaja. Poiskali smo naš apartma na Ottaktingu (cca 3km stran od Schönbrunna) in se namestili. Ker je bil Dunaj precej prazen (zaradi praznika so se ljudje očitno umaknili iz prestolnice), s parkiranjem ni bilo težav, zato smo se odločili, da se tudi do Schönbrunna odpeljemo kar z avtomobilom. Parkirali smo nedaleč stran (in to zastonj) ter si privoščili ogled grajskih soban (slike iz notranjosti so sposojene).
Schönbrunn je dal zgraditi cesar Leopold I. že v 17. stoletju. To bi naj bil cesarski lovski dvorec, ki se je malo zgledoval po sijajnih francoskih palačah (tudi po Versailles-u). Delo je bilo zaupano znanemu baročnemu arhitektu (Bernhard Fischer), ki ga je vsekakor dobro opravil.
Že v 18. stoletju je dobil grad drugačen namen. Cesarica Marija Terezija gaje namenila poletni cesarski rezidenci, zato je kmalu postal center dunajskega dvornega življenja. Zaradi množice otrok (možu je rodila 16 otrok, od katerih je do zrelih let preživelo 12) je palačo uredila kot otrokom prijazno okolje z množico otroških sob. Seveda so bili glavni deli palače, ki so bili namenjeni dvornim obveznostim, še vedno neokrnjeni. Ena izmed njenih hčera (Maria Antoinetta) je nekaj časa živela celo v »originalu« v Versaillu, saj je bila poročena s francoskim kraljem, dokler je niso med francosko revolucijo skrajšali za glavo.
Najdlje je v palači živel cesar Franc Jožef, ki je bil zadnji pravi avstrijski cesar, saj je umrl med prvo svetovno vojno (1916). Po prvi svetovni vojni je Avstrija postala republika in tudi grad Schönbrunn je prišel v last države. Danes je v njem muzej. Sobane so še vedno urejene tako kot v času Franca Jožefa (in njegove žene Elizabete, boj znane kot Sissi). Grad je vsekakor vreden ogleda (kljub precej visoki vstopnini).
Po ogledu gradu smo si želeli ogledati še vrtove, vendar nas je pregnal dež. Kljub temu so najbolj vneti ljubitelji klasične glasbe že čakali v vrsti za koncert.
Koncertni oder je nameščen v bližini Neptunovega vodnjaka in obiskovalci zasedejo prostor med vodnjakom in dvorcem. V bližini odra je najprej prostor za povabljene goste, potem so sedišča, ki jih lahko zasedejo tisti, ki so prvi tam. Ker v ta del prireditvenega prostora začnejo spuščati obiskovalce ob pol sedmih popoldne (koncert se sicer začne ob pol devetih zvečer), so okrog pete ure najbolj zavzeti obiskovalci že čakali v vrsti. Ker je deževalo, smo sklenili, da gremo nazaj do apartmaja in potem vidimo, kako bo: če se bo vreme izboljšalo, pridemo nazaj, drugače se bomo koncertu pač odpovedali.
Po večerji smo pogledovali skozi okno. Res je nehalo deževati, malce se je celo zjasnilo. Zato smo se ponovno odpeljali nazaj proti Schönbrunnu. Zaradi slabšega vremena se je na koncertu zbralo manj obiskovalcev kot običajno (»le« okoli 40.000). Poiskali smo si »svoj« prostor (stojišče) in kmalu se je koncert pričel. Za obiskovalce je v redu poskrbljeno. Močni zvočniki poskrbijo, da se glasba dovolj glasno sliši, veliki TV ekrani pa prikazujejo dogajanje na odru, ki je bil sicer od nas oddaljen vsaj 100 metrov.
Žal pa velika večina obiskovalcev ni prišla na koncert, ampak so vse skupaj vzeli kot druženje. Klepet skupinic okoli nas je skoraj preglasil glasbo iz zvočnikov in tudi naši grdi pogledi jih niso prepričali, da je z njihovim ropotanjem lahko kaj narobe. Pa program sploh ni bil slab. Dunajski filharmoniki so odlična zasedba, njihov gost, pianist Lang Lang pa je eden svetovno uveljavljenih virtuozov na klavirju. Ampak očitno množice okoli nas to ni preveč zanimalo.
Priznam, tudi meni je postalo kmalu odveč. Bilo je hladno, zaradi hrupa okoli nas glasbi sploh nisem mogel zbrano prisluhniti… Tako smo nekje ob polovici koncerta sklenili, da raje odidemo….
Moja boljša polovica je bila žalostna: pa prav zaradi tega koncerta je »žrtvovala« dan dopusta… Ja, nikoli niso stvari takšne kot so videti na prvi pogled.
Petek, 30. maj
Prva načrtovana postojanka je bil Hofburg. Ob desetih imajo vaje znamenite Španske jahalne šole, ki si jih je mogoče ogledati (sicer zaračunavajo vstopnino, vendar je ta polovico nižja kot pri uradni popoldanski predstavi). Pričakovali smo, da pri teh vajah trenirajo program, ki ga izvedejo potem na nastopu popoldne, vendar se je izkazalo, da temu ni tako. Dopoldanske vaje so namenjene uvajalnim vajam mlajših konjev, kar se je pokazalo kot precej zanimivo.
Najstarejši konji so pokazali že kar precej elegance, toda po pol ure je bilo njihovega treninga konec in zamenjali so jih mlajši. V dveh urah so se tako izmenjale štiri generacije konjev. Najbolj zanimivi so bili najmlajši, ki nekako niso kazali prevelikega navdušenja nad treningom. Predvsem eden izmed njih je bil zelo živahen in je dvakrat celo vrgel svojega jezdeca iz sedla. Ampak vseeno je moral nadaljevati z vajami, ko so ga malo pomirili…
Lipicance pričnejo trenirate nekje pri treh letih in tam do petega oz. šestega leta, ko »posivijo« in postane njihova dlaka lepo bela, postanejo pravi virtuozi gibanja.
Oglede smo nadaljevali v okolici, šli smo skozi bližnji vrt z bogatimi nasadi vrtnic, si od zunaj ogledali muzeje, mestno hišo in parlament, od znotraj pa eno izmed cerkva (Votiv Kirche). Nato smo se s tramvajem zapeljali do opere in po najbolj prometni ulici zavili proti središču do Štefanove cerkve. Šli smo tudi mimo najbolj znane dunajske slaščičarne, kjer strežejo »sachar« torto (pred vrati slaščičarne je bila kar dolga vrsta). Mi smo to vrsto spustili, saj smo se že prejšnji dan posladkali s podobno sladico (ki je nastala v rokah moje boljše polovice: po mnenju prisotnih je bila naša »sachar« torta celo boljša od originala!).
V Štefanovi cerkvi smo se zadržali v začetnem delu, notranjosti si nismo podrobno ogledali. Stopili smo še do Petrove cerkve, ki je na ogled brez vstopnine.
S podzemno železnico smo se nato zapeljali preko Donave in se sprehodili peš nazaj preko reke in njenega kanala, nato pa še proti Karlovi cerkvi, kjer smo se »pridružili« štirim Angležem (skupine nad šest ljudi so imele cenejšo vstopnino). Karlovo cerkev so prenavljali in namenske odre preuredili v dostop za turiste. Tako smo se z dvigalom (montiranim na sredini cerkve) zapeljali pod obok in se po montažnih stopnicah povzpeli povsem do vrha kupole, od koder je bil prav zanimiv pogled čez dunajske strehe.
Ura je bila že toliko, da smo se zapeljali nazaj do našega apartmaja. Želodčki so potrebovali malo spodbude, tako da smo pozno popoldne še zmogli pot do soseske, ki jo je načrtoval posebnež med dunajskimi umetniki oz. arhitekti Hundertwasser: nekoč posebnost, danes turistična atrakcija.
Še do Praterja smo se zapeljali in si privoščili vožnjo z velikim kolesom, potem pa po pod noge in domov spat.
Na velikem kolesu je kot dodatna ponudba možnost kosila ali večerje: nekaj kabin je namenjeno prav temu in tisti turisti, ki plačajo le za vožnjo, seveda le-teh ne morejo uporabljati. Tako je gneča še večja kot prejšnja leta. Pa še avstrijska organizacija ni preveč zgledna in to pomeni, da je po nepotrebnem potrebno čakati dlje kot bi bilo zares potrebno.
Sobota, 31. maj
Zjutraj smo se pripravili na pot. Dopoldne smo načrtovali še pot do Donave, še prej pa smo naredili ovinek do cerkvice (Kirche am Steinhof), ki so jo postavili na hribu v središču bolnišničnega kompleksa. Čeprav je bila zaprta, se je pot do tja splačala. Je postavljena v prijetnem okolju, prav prijazno deluje.
Potem pa pot proti Donavi… no, kakor se vzame…izbral sem malo daljšo varianto, ki nas je po dolini pripeljala do kraja Tulln (že dobrih 30 km oddaljenega od Dunaja) v smeri proti Linzu (proti toku navzgor).
V Tulln-u smo se ustavili in si ga malce ogledali. Ta postanek je bil nenačrtovan, saj nisem pričakoval,da bomo do Donave prišli tako daleč stran od Dunaja. No, pa se na koncu to niti ni pokazala tako slaba rešitev. Tulln je manjše mestece z bogato zgodovino. Na tem mestu je bil prehod čez Donavo že v rimskih časih, tako da ima mesto nekaj rimskih ostankov in spomenik Marku Avreliju. Naslednji pomembni spomenik je namenjen Sagi o Nibelungih, kjer je dogajanju na tem mestu namenjenih kar nekaj verzov. Na tem mestu je namreč madžarski kralj Etzel pričakal svojo bavarsko princeso Kriemhildo (časovno tam nekje leta 1200 po Kr.). Tulln je bil v tistem času mejni kraj med zahodnimi deželami pod vladavino Nemcev in vzhodnimi deželami, ki so jim takrat vladali Madžari. Prav omenjena poroka (ki je bila nekaj dni pozneje na Dunaju) naj bi predstavljala zavezništvo med obema kraljestvoma.
Ob reki smo šli mimo letnega odra (postavljen na rečnih splavih), kjer preko poletja organizirajo različne prireditve.
Ob Donavi poteka skozi Tulln tudi kolesarska pot, ki je precej obiskana (tudi uvrščena v najine načrte). Spotoma smo se ustavili še v informacijskem centru in si nabrali nekaj dodatnih informacij, tudi tistih, vezanih na kolesarjenje.
Na glavnem trgu smo si privoščili še pijačo,malce posedeli in uživali v toplem soncu.
Že prej smo si spotoma ogledali še staro grobnico (datira v dvanajsto stoletje), kjer so zelo dobro ohranjene stare freske v absidi. Priporočam ogled, če boste kdaj na tistem koncu.
No, nekateri izmed udeležencev so bili na koncu poti celo menja, da je bil Tulln najlepše, kar se nam je na poti zgodilo… (živ dokaz za to, da še slepa kura zrno najde oz. prevedeno: da če se Vili zgubi, to ne pomeni nujno katastrofe!!!).
Pri Tullnu smo prečkali Donavo in se po severni obali Donave vrnili proti Dunaju. Po ponovnem prečkanju Donave smo ob kanalu naleteli še na eno Hundertwasserjevo umetnino: vhodni del ene izmed termoelektrarn (tudi sežigalnica odpadkov) – očitno se je možak ukvarjal tudi z industrijskimi objekti (fotka je sposojena).
Naš zadnji cilj na Dunaju je bil Bellvedere, dvorec, ki si ga je postavil princ Savojski, takrat najbolj znameniti avstrijski vojskovodja. Danes je v njem muzej, parke okrog palače pa si lahko ogledate zastonj. Izjema je alpski vrt, kjer je potrebno plačati simbolično vstopnino. Posebnost tega alpskega vrta so žepna drevesa (bonsai), najstarejši celo s starostjo 140 let.
Za tokrat smo meli Dunaja dovolj. Saj bomo prišli še kdaj in si ogledali še druge znamenitosti.
Ko smo se z Dunaja že vračali, nas je v bližini Neustadta še enkrat pozdravil Hundertwasser – tokrat z ÖMV-jeve črpalke (sposojena fotka), ki je prav tako oblikovana v njemu značilnem slogu.
Pot proti domu je minila mirno, takoj po meji smo se ustavili na kosilu (ni je čez domačo hrano) in že pred mrakom smo bili doma.
Za štiri osebe:
- Porabljeno gorivo, vinjeta (10-dnevna): cca 80 EUR
- Prenočišče za 2 noči: 170 EUR
- Karte za kombiniran prevoz z mestnim prometom po Dunaju »24 ur« za 4 osebe : 30 EUR
- Vstopnine: 200 EUR
SKUPAJ: 480 EUR |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
