tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 04 Apr 2013 08:20 Naslov sporočila: CERJE - pot miru |
 |
|
CERJE - pot miru
V odf-ju s slikcami:
www.mediafire.com/view/?86edwkwvub7b1ws
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Morda koristna ionformacija: če bo malo bolj počasi odpiralo, ker je slikc kar precej: v pomoč - pritisnite "download" na desni strani zgoraj, bo prej. Pojavi sem novo okno, kjer na centru ekrana ponovno pritisnete na "download" in nato izberete "Open" (če si želite le pogledati) ali "Save" (če želite shraniti).
Na področju zahodnega dela naše domovine je v letih 1915 do 1918 potekala Soška fronta, katere ostanki so vidni še danes. Fronta je potekala od Predela na severu pa vse do Jadranskega morja na jugu. Obe strani na obalah Soče še danes marsikje skrivata ostanke rovov, kavern, poti, pokopališč in zgradb, ki so nastale v tistem času. Najbolj južni del te fronte na našem ozemlju je potekal po zahodnem robu Vipavske doline, se preko gričev nad Mirnom dvignil na kraško planoto in se (po sedanji meji med Slovenijo in Italijo) preko Doberdoba in Sredopolja spustil do obale Jadranskega morja.
Na italijanski strani so bila primerna obeležja postavljena že v preteklosti, v zadnjem desetletju pa je tudi občina Miren-Kostanjevica na Cerju postavila spomenik v spomin na vse, ki so se borili na tej fronti. Spomenik je vključen v krožno pot, ki jo lahko pričnemo v bližini Opatjega sela (v smeri proti Mirnu) s parkirišča ob cesti. Popelje nas po urejenih in označenih poteh, ki sledijo dogodkom iz tistega časa.
Midva sva si pustila Cerje za zaključek poti in sva šla po južnem obronku, kjer naju je najprej pričakal italijanski protiletalski položaj. Italijanski topniški položaj protiletalske obrambe (1. baterija 41. polka poljskega topništva) je bil postavljen na severovzhodnem pobočju Gomile (kota 262). Z njega so Italijani obstreljevali avstroogrska letala, ki so letela nad Vipavsko dolino. danes le še borni ostanki spominjajo na to mesto.
Pot naju je peljala proti vzhodu po ozemlju, ki je bilo v času vojen nekaj časa italijansko, nekaj časa avstroogrsko. Fronta se na Soči ni dosti prestavljala, vsa leta je potekala v širini kakšnega kilometra. Sovražne čete so bile relativno blizu ena drugi, pravi spopadi pa so potekali le v času bitk oz. ofenziv, ki so jih večinoma sprožili Italijani (marsikatero izmed njih na zahtevo zahodnih zaveznikov, da bi tako razbremenili moč avstroogrske vojske na drugih frontah.
Italija na Soški fronti nikoli ni vojaško zmagala, vendar je po vojni vseeno dobila obljubljena ozemlja s strani njenih zahodnih zaveznikov. Del teh ozemelj se je povrnil šele po II. svetovni vojni, žal je v Italiji ostalo precej slovenskih krajev, ki so danes vedno bolj pod vplivom italijanske asimilacije. Kmalu ne bomo več vedeli, da so imeli kraji tudi 20km os današnje slovensko-italijanske meje še 100 let nazaj skoraj izključno slovensko prebivalstvo.
Mimo ostankov kaverne sva se spustila do vhoda v jamo Pečinko pod vzpetino Pečina (kota 308).
Vzpetina je pripadala enkrat eni, drugič drugi strani: obe strani sta jo uporabljali za opazovalnico zaradi njene strateške lege, v jami pod njo pa sta naselili vojake (bila je naravno zaklonišče).
Naprej proti vzhodu sva prišla do kažipota (spomenika), ob katerem je tudi skala, v katero je vklesan sedež, ki ga danes imenujejo Borojevićev prestol (po generalu Svetozarju Borojeviću-Bojni, ki je vodil avstroogrsko vojsko na Soški fronti). To stoji na mestu, ki ga Italijani niso nikoli zasedli, ampak je vedno pripadal avstroogrski vojski.
Danes je ta del Krasa kar precej zelen, fotografije iz tistega časa pa dokazujejo, da zaradi topniškega obstreljevanja na tem delu fronte ni preživelo nobeno drevo, tako da je bila v času fronte na teh koncih kamnita puščava...
Označena pot naju je peljala še bolj proti vzhodu, midva pa sva jo ubrala po bližnjici proti spomeniku na Cerjem. Kakor je pri vse bližnjicah v navadi, se je ta tudi izkazala s kakšnim težko prehodnim grmovjem (malo naju je popraskalo tam rastoče robidovje), vendar sva se prebila na drugo stran doline in se povzpela na vzpetino, na kateri stoji spomenik.
Od spomenika je lep razgled po celi Vipavski dolini, proti severu se odpirajo Sabotin, Škabrijel, Sveta gora in Trnovski gozd, proti zahodu pa oko daleč ponese pogled v italijanske ravnice. Kadar je ozračje čisto, so razgledi res čudoviti.
Na poti nazaj proti izhodišču sva se ustavila še na nekdanjem italijanskem pokopališču, na katerem so bili pokopani predvsem italijanski vojaki, ki so umrli med sedmo in osmo soško ofenzivo (borba za koto 265, ki je Italijanom onemogočala napredovanje proti Fajtjemu hribu).
Je pa res, da se danes najde precej informacij o Soški fronti tudi na internetu. Moram priznati, da sem informacije poiskal šele takrat, ko sva se vrnila z izleta domov. To je bil pač čas, ki je z žalostnimi črkami zapisan v našo zgodovino... |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
