 |
MOJI POTOPISI
Sem državljan Slovenije, zato imam rad to prelepo deželo - to me pa ne moti, da se ne bi potepal okrog (novost: tudi na blogu https://mojipotopisi.wordpress.com/)
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 100
|
 Objavljeno: 23 Nov 2012 08:49 Naslov sporočila: SKOK NA NIZOZEMSKO |
 |
|
Skok na Nizozemsko
V pdf-ju s slikcami:
https://www.mediafire.com/file/9w95ua8441l5hhm/Skok_na_Nizozemsko.pdf/file
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Morda koristna ionformacija: če bo malo bolj počasi odpiralo, ker je slikc kar precej: v pomoč - pritisnite "download" na desni strani zgoraj, bo prej. Pojavi sem novo okno, kjer na centru ekrana ponovno pritisnete na "download" in nato izberete "Open" (če si želite le pogledati) ali "Save" (če želite shraniti).
Priprave so bile prav zanimive. Začele so se že kar nekaj tednov prej. Moja boljša polovica je bila namreč povabljena, da bo za poročno pričo prijatelju Nizozemcu (spoznali so se dolga leta nazaj, ko je še plesala v folklorni skupini). Sobota, 28.2.1009 je bil tisti dan, ko so nas pričakovali v Utrechtu. Da bi pa šli samo na poroko, ni naša navada. Če se gre tako daleč, je potrebno vzeti dopust kakšen dan več, tako da se lahko še malo potepamo.
26.2.2009
Na pot smo krenili že zgodaj zjutraj. Vmesni cilj je bil Köln, kjer sem spotoma želel obiskati še poslovne partnerje. Malo po 14:00 smo že bili tam. Punce sem pustil v centru mesta, da si malo pogledajo njegove znamenitosti (mogoče je v Kölnu najbolj znana katedrala, ki je posvečena sv. Trem kraljem, saj je v njej od leta 1164 tudi relikvarij z relikvijami sv. Treh kraljev - našla bi jih naj v 4. stoletju Konstantinova žena cesarica sv. Helena, ko je potovala po Sveti Deželi). Po dobrih dveh urah smo se zopet zbrali in pohiteli proti nizozemski meji. Naš cilj je bil Utrecht, kjer smo imeli rezervirano prenočišče. V Utrechtu smo se malo razdelili, saj je z nama ostala le Nina (hči moje boljše polovice), njena prijateljica pa je obiskal svojo sestro, ki v Utrechtu študira glasbo.
27.2.2009
Čeprav nas je pričakalo mokro jutro, to ni zmotilo najine vneme. Cilj je bil Amsterdam, kateremu sva želela posvetiti cel dan. Nina je ostala v Utrechtu in se pridružila prijateljici in njeni sestri. Tako sva s Heleno sama skočila do Amsterdama. Avto sva pustila na parkirišču blizu centra in se odpravila na raziskovanje.
Pa ni bilo nič kaj prijazno. Kar lilo je. Zato sva se odločila, da si Amsterdam ogledava z žabje perspektive. Amsterdam je namreč prepreden s kanali, po katerih pluje precej ladij, po kanalih pa je speljan tudi redni ladijski potniški promet. Midva sva se odločila za krožno vožnjo s turistično ladjico. Vkrcala sva se v neposredni bližini železniške postaje in prislonila noske na šipo, ki je bila rahlo zarošena.
Ladjica je bila kar glasna (ropotanje motorjev se je kar močno slišalo), tako da sva celo preslišala kakšno izmed informacij, ki so do nas prihajale preko zvočnikov. Te informacije so bile kar v štirih jezikih: nizozemščini, nemščini, angleščini in francoščini.
Najprej smo zavili proti odprtemu morju oz. kanalu, ki povezuje mesto s Severnim morjem,
mimo srednjeveške jadrnice, ki je lepo ohranjena in očitno predstavlja atrakcijo pristanišča. Povsem smo se ji približali, tako da bi lahko videli tudi v notranjost (če bi že koga zanimalo).
No, potem pa je sledil obrat nazaj proti mestu in skozi tipične kanale smo dejansko iz žabje perspektive opazovali ulice in hiše nad nami. Peljali smo se tudi mimo hiše, kjer je med II. svetovno vojno skrivoma živela družina Frank (Dnevnik Ane Frank je ena najbolj pretresljivih izpovedi tega obdobja). Kip Ane Frank stoji danes pred hišo, ki je pomenila njen začasni dom. Dekle je umrlo konec februarja 1945 v koncentracijskem taborišči Bergen-Belsen, stara komaj 15 let. Gestapovci so namreč 4. avgusta 1944 odkrili njihovo skrivališče in jih odpeljali v nemško koncentracijsko taborišče. Tega je preživel le Anin oče, ki je po koncu vojne objavil njen dnevnik (preveden v več kot 50 jezikov).
Ena posebnih zanimivosti hiš v Amsterdamu so kavlji ali škripci povsem pod vrhom ostrešja. Zaradi pomanjkanja prostora so bila stopnišča v hišah tako ozka, da po njih transport pohištva in ostale opreme ni bil mogoč. Zato so pohištvo pripeljali do hiše po kanalu in ga potem s škripcem dvignili do nadstropja, v katerega je sodilo. V nadstropju so bila navzven vrata ali dovolj veliko okno, skozi katerega so prenesli pohištvo v notranjost hiše. Baje te škripce uporabljajo še danes.
Promet v kanalih je urejen z neke vrste prometnimi znaki, saj so kanali relativno ozki, ob robovih pa so parkirane ladje, ki jih uporabljajo lastniki hiš na obali. So pa nekatere ladje tako velike, da ljudem celo služijo za stalen dom.
Preko kanalov so speljani mostovi. Tam, kjer so kanali bolj prometni, so tudi mostovi višji ali celo dvižni.
Kanali na neki način obkrožajo mestno jedro, tako da so v okljukah speljani naokrog. Z zraka je to videti kot satje. Slika je sposojena: http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Amsterdam_airphoto.jpg
Na koncu smo se zapeljali še mimo kolesarnice na železniški postaji: v treh nadstropjih, v vsakem nadstropju pa je bilo po moji nestrokovni oceni kakšnih 2.000 koles... Le kako najdejo svoje kolo, ko pridejo z vlaka!? Ja, Amsterdam je res mesto koles...
Kar dobro urco je trajala krožna vožnja po amsterdamskih kanalih in medtem je nehalo deževati. Tako sva si lahko center mesta ogledala tudi peš.
Središče mesta je skoraj povsem zaprto za avtomobilski promet. Imajo pa zelo dobro urejen promet s pomočjo tramvajev, tako da lahko hitro zamenjate lokacijo, če želite.
Je pa tudi za Amsterdam značilno, da je staro mestno jedro relativno majhno, tako da se ga da prehoditi tudi peš. Vse do konca 12. stoletja je bil majhna ribiška naselbina, po nizozemskih kolonialnih osvajanjih pa je postal eno najpomembnejši pristanišč na svetu. Še danes velja za svetovni center financ in dimantov. Znan je tudi po liberalnih pogledih do "pregreh".
Znana je njegova "Rdeča četrt" s ponudbo najrazličnejših spolnih uslug in njegove kavarne s kanabisom (konopljo), ki privabljajo turiste, ki si želijo legalno pokaditi zavitek "trave". Konopljo lahko kupite tudi na cvetličnih tržnicah, tako da si lahko omislite njeno pridelavo doma na vrtu (ali okenski polici). Seveda je tudi največja tržnica postavljena ob enem izmed kanalov.
Ime mesta izvira iz dveh besed: dam (jez) in Amstel (ime reke, ki teče skozi mesto - mogoče pozna kdo to ime bolj po znamki njihovega piva...). V okviru starega mesta ima skoraj milijon prebivalcev, če k temu prištejemo še urbana naselja, ki sodijo pod okrilje metropole, je vseh prebivalcev cca 2,3 mio.
Je pa mesto precej drago. Cene so za nas kar precej zasoljene!
Na koncu sva se poklonila še enemu izmed njegovih najbolj znanih prebivalcev.
28.2.2009
Pa je prišel tudi dan poroke. Ker je bila poroka šele popoldne, sva imela dopoldne še dovolj časa za potep po uličicah Utrechta. Gre za srednje veliko mesto (cca 300.00 prebivalcev), četrto po velikosti na Nizozemskem. Znano je tudi po svoji univerzi (iz leta 1636), ki je po številu študentov največja na Nizozemskem. Razlog za to gre iskati predvsem v njegovi centralni legi v deželi.
Tudi Utrecht je prepreden s kanali, vendar so ti precej bolj redki kot v Amsterdamu. Gre za popolno ravnino, ki je le nekaj metrov dvignjena nad morsko gladino. Se pa v mestu najde še kakšen zelo lepo ohranjen mlin na veter. Prav mlini na veter so bili pred desetletji ena največjih značilnosti nizozemske pokrajine. Dandanes jih nadomeščajo vetrnice vetrnih elektrarn.
Mesto Utrecht ima celo bolj bogato zgodovino kot Amsterdam, saj je bila na tem mestu postavljena že rimska utrdba, izkopani arheološki ostanki pa pričajo o poselitvi tega področja celo v letu 2.200 pr.Kr. V letih 650 do 1580 je bil Utrecht center krščanstva na Nizozemskem.
Pomen njegove moči kaže tudi dejstvo, da je bil v tem mestu rojeni Adrian Florenszoon Boeyens leta 1522 izbran za papeža (zadnji neitalijanski papež pred Janezom Pavlom II.) Še danes se nad mestom dviga mogočni stolp katedrale.
Tudi po prodoru protestantizma na področje Nizozemske je Utrecht ohranil vodilno vlogo kot religiozni center Nizozemske. In verjetno je to še danes.
No, po kosilu se nama je pridružila še Nina in čas je bil, da gremo k poročnemu obredu. V cerkvi naj bi nastopila tudi ona (na flavto naj bi zaigrala "Santa Maria"), zaradi česar je bila že prej zelo nervozna. Pa ni imela biti za kaj. Njena flavta je izvrstno zapela med oboki cerkve. Pa še ni bila povsem zadovoljna sama s seboj. Kot "protiutež" je isto pesem zapela tudi ena izmed Nizozemk (no, vse skupaj je bilo bolj poskus petja, ampak so tudi njo Nizozemci nagradili z aplavzom: ali so tako slabi poznavalci glasbe ali pa so tako navdušeni nad vsakim, ki vsaj kaj poskuša!?).
Ker obred v cerkvi velja tudi uradno, smo svečani del opravili in se zavlekli v manjši penzion v okolici (bila je prav prijetna lokacija, ob manjšem ribniku, z obilico zelenja).
1.3.2009
Še pot domov. Zjutraj smo še obiskali mladi par in malce občudovali njun naraščaj (hčerka je bila takrat stara približno 5 mesecev). So ti Nizozemci prav zanimivi. Možakar se je bližal že petinštiridesetim in se je odločil, da si bo ustvaril družino. Po poklicu je laični teolog in skrbi za eno izmed cerkva v Utrechtu. Plačuje ga država, saj je na Nizozemskem uveden neke vrste cerkveni davek. Pa to ne pomeni, da je to dodaten davek za verujoče, ampak se del davka izloči in se uporabi za financiranje verskih skupnosti. No, možakar je svojo izbranko našel preko interneta. Se očitno kar dobro razumeta, čeprav n.pr.: ona sploh ni verna...
Pa je naš avtek vzel pot pod noge. Malo smo naredili še ovinka po dolini reke Ren. Naš cilj je bila "Lorelei", skala na enem izmed rečnih okljukov, ki je bila včasih znana po nesrečah splavarjev in ladij na reki. Tudi danes je pogled navzdol še zmeraj veličasten.
O "Lorelei" je pisal tudi znani nemški pesnik Heine (prevod Mile Klopčič):
Ne vem, kaj me žalost ne mine,
ki muči mi srce;
a pravljica iz davnine
iz misli več mi ne gre.
Hladno je in že mrači se
in tiho teče Ren;
v večerni zarji blešči se
kamnitni gorski greben.
Na njem sedi lepotica,
dragulji se v zarji iskre;
vsa v zlatu je kakor kraljica,
in češe si zlate lase.
Z glavnikom jih češe zlatim,
iz grla ji pesem drhti
z napevom mameče sladkim,
da ledeni ti kri.
Čolnarja v čolnu prevzame
otožnost s strašno močjo;
le v goro strmeti jame,
čeri mu ne vidi oko.
Verjetno na dno potegnilo
čolnarja je s čolnom tedaj;
to s pesmijo svojo milo
storila je Lorelaj.
Za kaj več pa ni bilo več časa. Ucvrli smo jo proti Frankfurtu in mimo Nürnberga ter Münchna prevozili pol Nemčije, še skok skozi avstrijske predore in že smo bili doma. Komaj smo še ujeli isti dan, saj je bila ura že blizu polnoči, ko smo prispeli v Kamnik.
Je pa res: samo gor in dol na poroko - to bi bila pa čista žalost. Tako smo vsaj malo nahranili še svoje potepuško srce!
Je pa pot od Ljubljane do Amsterdama kar naporna. Na eno stran je cca 1.300km, kar je že preko zgornje meje, ki jo običajno postavljam za enodnevno relacijo (nekje do 1.000 km po avtocestah je še sprejemljivo). Ker smo bili štirje, se je tudi stroškovno nekako pokrilo.
Neposredni stroški:
- 2.600km po avtocestah, avstrijska vinjeta, stroški predorov: 350 EUR
- prenočišče za 3 osebe v Utrechtu (3 noči): 360 EUR |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
