tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 100
|
 Objavljeno: 27 Jun 2024 12:14 Naslov sporočila: BOLGARIJA |
 |
|
v pdf formatu s slikami:
www.mediafire.com/file/oou81itl7hir0p9/Potopis_Bolgarija.pdf/file
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
"A veš, da v Bolgariji pridelajo največ olja iz vrtnic v Evropi?" me je pobarala moja ženka. Pa se na začetku sploh nisem odzval, saj me vrtnice zanimajo le kot svetlice, na pa kot olje. Pa se je kmalu v najinem mini-vakuumskem loncu za destilacijo (15 litrov) znašla tudi množica cvetov iz najinega in sosedovega vrta. Rožno vodico sva sicer "pridelala", rožnega olja pa žal ne.
Pa je bilo potrebno preveriti, kako to delajo v Bolgariji. Pa še festival vrtnic imajo!!! Pa saj imajo tudi kaj drugega in takšen je bil njen vikend paket:
DATUM AKTIVNOST (prevoženi km) OPOMBE
ČETREK
30.52024 Letalo Zagreb Sofija (10:50-13:05) Ogled Sofije (center, katedrala Aleksandra Nevskega, katedrala sv. Sofije, obisk vinske kleti)
PETEK
31.5.2024
Sofija- Rilski samostan – Plovdiv
Ca. 350km (6h) Rilski samostan, proti Plovdivu se ustavimo pri slapu (Narodni park), Plovdiv (mestno jedro) Samostan Bachkovo (če bo čas);
SOBOTA
1.6.2024
Plovdiv (samostan Bachkovo)-Kazanluk
Ca.120km (2 uri) pot proti Kazanluku (zjutraj Enina ali Kran, kjer poteka nabiranje cvetov), popoldan ogled katerega od nasadov vrtnic
NEDELJA
2.6.2024 Kazanluk- Sofija 200km
(3 ure) Ob 12h parada (se kupi karte za tribuno); popoldan pot proti Sofiji
PONEDELJEK
3.6.2024 Letalo Sofija – Zagreb 14:55-15:25 Še kaj v okolici Sofije, oddaja avta na letališču
Pa da nama ne bo dolgčas, sva vzela s seboj še prijateljico in njenega moža.
Četrtek, 30.5.2024
Že ob šestih zjutraj sva v Ljubljani pobrala prijatelja in avto nas je ponesel proti hrvaški meji. Brez postanka za kavico nad Čatežem seveda ni šlo. Malo smo iskali parkirišče, kjer smo pustili avtomobil, malo smo še čakali na kombi, ki nas je popeljal na letališče, vendar smo bili dovolj zgodni, da se nam ni nikamor mudilo. Letalo je bilo kar točno in čez dobro uro smo že pristali v Sofiji. Še iskanje najetega avta (naša "rent a car" agencija ni imela lokacije na letališču), še ureditev formalnosti in že smo se peljali proti središču bolgarskega glavnega mesta, kakršen je bil naš načrt. Parkirali smo v garaži pod hotelom v samem središču in že kmalu smo bili pri njihovi baziliki: katedrali Aleksander Nevski. Mogočna cerkev sredi velikega trga je prav markantna stavba že od zunaj, seveda je tudi njena notranjost izredno bogata. Vsekakor vredno ogleda.
Pofirbcali smo še po uličicah, trgih in parkih naokrog. Bilo je kar živahno.
Sprehodili smo se do kristalnega parka, vmes malce pasli radovednost na stojnicah, si ogledali tudi cerkev Simona Čudodelnika, se počasi mimo trga s kipom osvoboditve izpod turškega jarma povrnili proti izhodišču.
Nato nas je še čakala pot do prenočišča (kakšnih 100 km južno) v Blagoevgrad. Spotoma smo se ustavili še v kraju Dupnica, kjer smo si privoščili pozno kosilo.
Petek, 31.5.2024
Prvi cilj je samostan Rila. Po dolini se je bilo potrebno zapeljati kar precej navzgor, saj je samostan na višini cca 1.150 metrov. Okoli njega so kar mogočni Rilski hribi, ki dosegajo višino tudi preko 2.700 metrov. Pa smo bili vseeno kar malce presenečeni, da so bili na tej zemljepisni širini še vedno precej beli (snega je bilo kar nekaj).
Sicer je to največji bolgarski samostan, ki ga je ustanovil sveti Janez Rilski že v 10. stoletju. Iz manjšega samostanskega naselja se je v stoletjih razvil v mogočni samostanski kompleks, ki je bil vedno središče bolgarskega kulturnega in književnega življenja. Zato ni čudno, da so ga Turki med svojo prevlado v Bolgariji kar nekajkrat uničili. Toda bolgarski narod ga je vedno znova obnovil in ponovno vzpostavil v njem bogato duhovno in kulturno dediščino.
Njegov posebni pomen se dokazuje tudi v tem, ad so v njem grobnice nekaterih bolgarskih kraljev.
Posebni dotik bogate duhovne in kulturne zgodovine bolgarskega naroda.
Nazaj proti Dupnici, kjer smo čez hribe zavili proti Plovdivu. Ustavili smo se še pri umetnem jezeru Iskar, ki je nastalo z zajezitvijo istoimenske reke. Reka Iskar je sicer najdaljša bolgarska reka, ki izvira v Rilskih planinah in se na koncu pridruži Donavi pred njenim izlivom v Črno morje.
Naslednji postanek je bil v Plovdivu, ki je drugo največje mesto v Bolgariji, po naši oceni pa vsekakor lepše od Sofije. Staro mestno jedro z ostanki iz rimskih (celo iz 4. stoletja pr.Krk.) ter bizantinskih časov je res lepo urejeno.
Sprehod na grič do ostankov rimskega gledališča, ki še danes služi svojemu namenu in vračanje mimo ostankov ogromnega rimskega stadiona nam je ponudilo lepe vedute in prijetne občutke glede sobivanja preteklosti in sedanjosti.
Le še do našega prenočišča v Jagodi, skok v hotelski bazen, uživanje v jacuziju, Dušan pa si je privoščil tudi potenje v savni. Tam imajo čudne navade: v savnah so v kopalkah, brez brisač, ker je milo rečeno nehigienično...
Sobota, 1.6.2024
Dan je bil namenjen vrtnicam in trakijskim kraljem. Mesto Kazanluk je namreč središče pridelave olja iz damaščanskih vrtnic, v njem in njegovi okolici pa je kar nekaj grobnic trakijskih kraljev in njihovih mogočnikov, ki so poseljevali to dolino pred prihodom Bolgarov v to deželo. Tračane sicer omenja že starogrška mitologija, saj so potomci mitološkega kralja Traksa, sina boga vojne Aresa, ki se je tam naselil. Omenjeni so celo v Iliadi kot zavezniki Troje.
V bližini Kazanluka je bila tudi ena izmed trakijskih prestolnic (Seuthopolis), ki je bil v antičnem času cvetoče in bogato mesto. Njegov pomen se je zmanjšal šele po vojnah s Filipom Makedonskim, nato pa je povsem izgubilo pomen, ko je Trakija postala rimska provinca. Danes je antično mesto pod vodo, saj ga je prekrilo umetno jezero Koprinka.
V Kazanluku je tudi grobnica trakijskega kralja Kazanlaka. Zraven originalne grobnice, ki je danes zaprta, so postavili povsem enako repliko, ki si jo je možno tudi ogledati. V času festivala je to sicer misija nemogoče, saj na minuto spustijo v grobnico le do pet obiskovalcev, vrsta pa je nepregledna, najmanj 2 uri bi morali čakati na soncu. Mora ostati kaj za drugič.
Mi so si ogledali muzej vrtnic v Kazanluku, preverili, kako pridelujejo olje iz damaščanskih vrtnic (dokaj običajen postopek, podobno kot pri kuhanju žganja) in se zapeljali še do arheološkega kompleksa pod krajem Shipka. Zanimiva predstavitev antične trakijske zgodovine. Obiskali smo še bližnjo grobnico (Shushmanets), ki je bila v celoti pokrita z gomilo. Danes je namenjena obiskovalcem, zanimiva je zaradi tega, ker notranji prostor, kjer je bil pokopan plemenitaš, podpira jonski steber, v predprostoru pa so našli tudi ostanke konjskih kosti, saj so Tračani verjeli, da pokojni potrebuje prevozno sredstvo za vstop v večnost.
Še na hribček do memorialne samostanske Cerkve Odrešenikovega rojstva, ki jo vidimo že od daleč, saj v soncu žarijo njene pozlačene kupole. Shipka leži ob vznožju Stare Planine, ki sega vse od srbske meje skoraj do Črnega morja (greben je dolg 560 km). Cerkev so sicer začeli graditi že v času otomanske prevlade, zaključili pa so jo leta 1902, zato je še posebej posvečena vsem borcem za bolgarsko osvoboditev v Rusko-turški vojni med leti 1877-78.
Še nazaj do prenočišča, kjer smo ponovili scenarij prejšnjega dne. No, zvečer smo se v bližnjem lokalu z živo glasbo tudi malo naplesali.
Nedelja, 2.6.2024
Zjutraj smo si vzeli nekaj časa za plavanje, po zajtrku pa smo se ponovno odpravili proti Kaznaluku. Tega dne je namreč v tem mestu potekal festival vrtnic s povorko. Ker vse skupaj traja dobri dve uri, smo si že prejšnji dan priskrbeli rezervacijo na "tribunah". Tribune so sicer postavljene le na mestih, kjer je ob glavni ulici dovolj prostora, kjer je le pločnik, sta pa le dve vrsti stolov. Ker smo bili dovolj zgodnji, smo našli sedeže v senci, saj je bila dan dokaj sončen in vroč (blizu 30 stopinj).
Pred povorko se bila točno opoldne še minuta molka za vse bolgarske junake, ki so padli v osamosvojitveni vojni. Bili smo presenečeni. Praktično vsi ljudje so vstali in se v tišini poklonili svojim prednikom. Zares so Bolgari ponosni narod!
Povorka je bila lepa in bogata. Predstavili so se tako vrtci kot šole, poudarek je bil tudi na bolgarskih nošah. Prav presenetljivo, koliko folklornih skupin obstaja v Kazanluku in okolici. Svoje skupine so imeli tudi sosedje (Turki, Makedonci, Srbi) in njihovi prijatelji (Japonci, Kitajci).
Res je bilo v tem času ogromno Kitajcev in Japoncev v Kazanluku, vendar to ni slučaj. Kazanluk je namreč pobraten s kitajskima mestoma Jinang in Shandong ter japonskim mestom Fukuyama.
Lep in bogat dogodek.
Po zaključku povorke smo se odpravili nazaj proti Sofiji. Kar po dolini rož oz. trakijskih kraljev. Dokaj dobra magistralna oz. regionalna cesta, ki mora do Sofije premagati nekaj prelazov med dolinami, vendar je bila vožnja dokaj prijetna.
Prenočišče na obrobju smo hitro našli.
Ponedeljek, 3.6.2024
Še ogled zgodovinskega muzeja, kjer so zbirke postavljene v časovne zaporedju od bronaste dobe do vladavine Tračanov, prihoda Bolgarov, njihove zlate dobe, otomanske vladavine, boja za osamosvojitev, ponovno obdobje carske Bolgarije in čas pod patronatom Sovjetske zveze...
Dokaj bogata, vendar tudi dokaj kruta zgodovina!
Še do letališča, oddaja avtomobila (žal ni šlo brez zapletov, kar je povsem po nepotrebnem vrglo slabo luč na Bolgare) in čakanje na polet v Zagreb. Spotoma smo se v okolici Novega mesta oglasili še na poznem kosilu in se okoli sedmih popoldne vrnili v Ljubljano. |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
