tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 14 Okt 2011 13:23 Naslov sporočila: Skok v Budimpešto |
 |
|
SKOK V BUDIMPEŠTO
Še kakšna slikca:
http://www.mediafire.com/download/6qy8a863ou8ib36/Skok+v+Budimpe%C5%A1to.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Budimpešta je glavno mesto Madžarske, ki je od Ljubljane oddaljeno le 450km (dobre štiri ure vožnje). Bližje sta le Zagreb in Dunaj, podobna razdalja je še do Bratislave. Torej nam je po kilometrih Budimpešta zelo blizu, morda nam je malo manj po načinu razmišljanja, ker nas več poti vodi proti jugu (n.pr.: na hrvaško morje), zahodu ali severu.
Sam sem bil v Budimpešti že kakšnih 15 let nazaj, ko še ni bilo avtoceste. Kar daleč se mi je zdelo. Sedaj je avtocesta že zgrajena in vožnje do tja je manj kot 5 ur.
Razlog več, da sva se z boljšo polovico odločila, da lep marčevski vikend preživiva na tistem koncu.
Tokrat je bil delni razlog tudi v tem, da nama je ostalo še nekaj ÖMV-jevih bonov (lansko leto sva na bencinskih servisih ÖMV-ja pustila toliko denarja, da sva dobila kar nekaj možnosti za cenejša prenočišča v sklopu njihove akcije.
Petek, 11.3.2011
Od doma sva se odpravila v petek popoldne (saj veste, tisti čar petkovega dne, ko lahko sodelavce obvestiš okrog poldneva: "Danes vas zapuščam malo prej"), najin prvi cilj je bil kraj Heviz v bližini Blatnega jezera. Gre za letoviško mestece, katerega največja znamenitost je termalno jezero, okrog njega pa so razporejeni hoteli s termalnimi bazeni.
Na vstopu v Madžarsko je potrebno pomisliti tudi na vinjetoza avtoceste, ki jo potrebujemo. Sistem pri njih je precej preprost: ko vplačamo cestnino, dobimo potrdilo, povemo registracijsko številko avtomobila in številka gre v sistem nadzora cestninjenja preko videokamer, ki jih potem kar nekajkrat srečamo ob avtocestah. Nobene vinjete! Seveda moramo potrdilo shraniti (sistem lahko tudi odpove, pa imamo potem probleme...).
Kljub poznozimskemu popoldnevu je bilo v jezeru kar nekaj kopalcev. Dostop do jezera brez plačila vstopnine ni mogoč, je pa možen sprehod naokrog, tako da skozi ograjo lahko vržemo pogled na čofotajoča se telesa sredi zime.
Bova videla, morda se bova tudi midva kdaj namakala v tej mlakuži...(tokrat pač ne).
Bližal se je že večer, hotel sva imela rezerviran na severnem obrežju Blatnega jezera (hotel Carmen v kraju Balatongyörök). Po večerji (nič posebnega, ampak trebuščke sva si le napolnila) sva se sprehodila še po vasici z namenom, da greva na obalo. Pa je kar malce problemov s tem. Razen tam, kjer imajo urejene dostope do obale, dostop ni mogoč. Vsi urejeni dostopi pa so bili zaprti. Tako sva se zadovoljila le s pogledom od daleč. Sicer pa je bila voda še hladna (se je že na daleč videlo tako, pa čeprav je bila že trda tema).
Sobota, 12.3.2011
Nekje do poldneva sva načrtovala prihod v Budimpešto, kar je pomenilo, da se lahko posvetiva še severni obali Blatnega jezera. Čeprav severni del ni toliko poseljen (je precej gričevnat) se vrstijo mesteca eno ob drugem, ponekod se cesta približa jezeru, večinoma pa je speljana malo višje po gričih, nekaj kilometrov stran od jezera. Daljši postanek sva naredila v kraju Tihany na istoimenskem polotoku.
Na tem mestu je Blatno jezero najožje, zato na drugo stran vozi celo trajekt. Z vrha hribčka je bil rahlo meglen, vendar lep razgled naokrog, okolica je kar lepo urejena, okrog Blatnega jezera je celo speljana kolesarska pot, ki poživi turistični utrip tega madžarskega "morja". Najdejo se celo s slamo krite hiše, kjer oživijo spomini na pretekle čase (a smo res že toliko stari, da imamo toliko spominov?).
Potem, ko sva zapustila obalo Blatnega jezera, sva poiskala najbližji uvoz na avtocesto in se usmerila proti Budimpešti oz. proti Budimu, saj sva za sobotno popoldne izbrala desno stran reke Donave.
Budimpešta je bila včasih sestavljena iz dveh krajev, vsak je bil na eni strani Donave: na levi strani Pešta, na desni strani Budim. Šele takrat, ko se je preko Donave postavilo nekaj mostov, kraja pa sta se razširila in se preko mostov srečala, so mestni veljaki sklenili, naj bo to isto mesto.
Vendar ima Budim še vedno svoje obzidje na hribu in svoj center znotraj mestnega obzidja.
Lep je sprehod po mestecu, potrebno si je vzeti čas za kakšno kavico v eni izmed številnih kavarn ali restavracij, potrebno je pogledati proti Donavi in tudi na drugo stran.
Zanimivost Budima je v tem, da ima tudi svoje "podzemlje"- povezavo med kletnimi prostori; te povezave so tudi danes odprte za turiste, tako da lahko na eni strani Budima vstopite in se po podzemnih labirintih sprehodite na drugo stran.
Je pa v Budimu tudi eden najlepših objektov: Matijeva cerkev. Ja, to je tisti Matija (Korvin), ki ga imajo celo Slovenci v svojih čislih; do določene mere smo ga celo posvojili in mu pod Peco kot kralju Matjažu pripravili votlino za njega in njegovo vojsko, ki nas bo rešila, ko bo to zares potrebno (včasih se lahko sprašujemo, če danes prihaja ta čas). Vstop v cerkev je plačljiv, lahko se mu izognemo tako, da pridemo tja v času sv. maše (takrat je vstop za vernike prost).
Zanimiva je tudi ribiška trdnjava, s katere obzidja je lep razgled na drugo stran Donave proti Pešti.
Od Donave do centra Budima (na hribčku) vozi tudi vzpenjača - hiter način, kako premagati dobrih 100 metrov višinske razlike.
Ker sva bila pred predsedniško palačo ob pravem času, sva uživala tudi ob slovesni zamenjavi straže (nič ne zaostajajo za Angleži pred Buckinghamsko palačo).
Kot zanimivost naju je na trgu čakal tudi spomenik Filipu Anžujskemu, francoskemu kralju, ki so ga Madžari povabili, da jim je vladal v obdobju, ko zaradi notranjih razprtij niso našli primernega prestolonaslednika (sploh so imeli kar nekaj problemov s svojimi kralji, dokler jih niso "uredili" Habsburžani).
S Habsburžani je povezana tudi kavarnica "Sisi", kakor so klicali kraljico Elizabeto, ženo Franca Jožefa. Pri Madžarih je bila zelo priljubljena (predvsem pri enem izmed njihovih plemičev, do katerega tudi ona ni bila ravnodušna). No, kljub vsemu, celo eden izmed mostov (Elizabetin most) se imenuje po njej. Vendar je to zgodba za drugo mesto in drugi čas...
Ogledala sva si še Budimski grad, v katerem je sedaj narodna galerija. Pred njim je znan lovski vodnjak, ki pa je bil tokrat še brez vode (saj smo bili še ob koncu zime).
Proti poznemu popoldnevu sva krenila še v Pešto. Želela sva si ogledati še notranjost opere. Eden iz,med načinov ogleda opere je seveda ta, da lepo zvečer poslušaš predstavo, vendar nama tokrat to ni bilo usojeno, saj ega večera ni bilo nobene predstave. Sva pa plačala vstopnino za voden ogled.
Po razkošnih hodnikih so nas popeljali v stransko ložo, od koder je bil dober razgled tako na oder kot na kraljevo ložo, Prisluhnili smo tudi zgodbi o kraljici Elizabeti (že prej omenjena Sisi), ki je dlje časa kar živela v Budimpešti in imela svojo ložo v neposredni bližini odra (ker je bila sama, ni smela uporabljati kraljeve lože, ampak se očitno zaradi tega ni kaj posebno sekirala). Bilo je še nekaj opravljanja in namigov glede njenih obiskovalcev v njeni loži, ampak to je zgodba, ki ji morate sami prisluhniti tam, kjer se je dogajala. Iz mojega zapisa bi zvenela preveč pusto in premalo barvito.
Sledil je še poznopopoldanski sprehod po centru Pešte, ogledala sva si še Štefanovo cerkev in se počasi napotila do hotela na večerjo. Spotoma sva se odpeljala še mimo Budima na sosednji hrib (Gellertov hirb - Gellerthegy), na katerem stoji ob citadeli tudi spomenik sovjetskim osvoboditeljem (spomenik svobode). So že razmišljali o tem, da bi ga morda odstranili, vendar so ga na koncu vseeno pustili, saj je del neke zgodovine (mogoče pa za vsak primer, če bi se zgodovina še enkrat ponovila). Spomenik (preimenovali so ga v spomenik neodvisnosti) ni sicer nič posebnega, se pa od njega lepo vidita tako Budim kot Pešta. Večer je bil lep, sončen, brez megle, razgled je bil zares čudovit.
V hotelu naju je pričakala še večerja (presenetljivo podobna tisti, ki sva jo imela prejšnji večer ob Blatnem jezeru - kaj vem, morda so jo poslali za nama, ker tam nisva vsega pojedla). Ampak želodček se je vseeno napolnil, malo sva se še uredila in zaspala kot angelčka.
Nedelja, 13.3.2011
Zjutraj sva se odpravila najprej v Pešto na njihov največji trg, trg junakov, ki ga obkrožajo kipi njihovih kraljev. Mogočno ozadje, v katerem se kar malce izgubiš.
Sprehodila sva se še skozi park mimo gradu Vajdahunyad, pokukala v njihov živalski vrt, si ogledala vhodno avlo njihovih toplic (Széchenyi Fürdő) in se podala nazaj preko Donave v Budim.
Ker sva prejšnji dan šparala in nisva plačal vstopnine za Matijevo cerkev v Budimu, sva to opravila v nedeljo dopoldne, ko sva šla še k sv. maši. Tako sva združila koristno s prijetnim in ugotovila, da je maša v madžarščini še vedno podobna našim slovenskim mašam, ampak razumela pa nisva ničesar, kar so govorili (samo "Amen" na koncu je bil enak, vse ostalo je presegalo najine sposobnosti madžarskega sporazumevanja).
Pot naju je še enkrat zapeljala preko Donave (skoraj vedno sva uporabila drug most) do sinagoge, katere notranjost je zelo lepo opremljena. Vrt ob sinagogi je danes spremenjen v spominski park na vse tiste, ki so jih konec druge svetovne vojne pokopali kar na vrtu, saj je bil geto neprodušno zaprt in so v getu predvsem od lakote umirali tako starejši kot otroci in odrasli. Mnogih žrtev niso identificirali, saj so v stanovanjih našli celotne družine, ki so pomrle zaradi pomanjkanja. Po osvoboditvi so jih zato zakopali v skupne grobnice neposredno ob svetišču. Ob takšnih dejstvih se spomnimo, da je človek najbolj krvoločna zverina na svetu...
Bližal se je zaključek najinega potepa po Budimpešti. Odločila sva se še za ogled parlamenta, kjer nam je vodička predstavila njihovo zgodovino, boj Madžarov za samostojnost, njihove tegobe v Avstroogrski in močno težnjo po njihovi samobitnosti. Ker so v avli kipi vseh najpomembnejših kraljev, zadnja dva sta tudi Avstroogrska, smo bili opozorjeni na to, kako začetnik samostojne madžarske države (Arpad) mrko zre proti Habsburžanoma ("kaj pa vidva delata tukaj, saj ne spadata sem!"), ki sta Madžarski vladala za časa Avstroogrske.
Seznanili smo se tudi z dogajanji v tej stavbi, ogledali smo si lahko, kje so bile kadilnice (še preden so v parlamentu prepovedali kajenje), kako je bilo poskrbljeno za dobrobit narodnih predstavnikov (oz. je še danes), kje so danes spravljene kraljevske insignije in seveda tudi to, kje je glavna sejna dvorana za parlamentarna zborovanja.
Zelo bogato in lepo opremljena palača...
Še skok proti domu in v poznih večernih urah naju je že pozdravilo ognjišče domačega doma.
In še kakšna slikca:
//fs1.shtyle.fm/dynimg/fshr/18/B0/55423000_Skok_v_Budimpe_to.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite). |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
