tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 13 Okt 2011 10:48 Naslov sporočila: Potopis Cinque terre |
 |
|
CINQUE TERRE
V pdf-ju s slikcami:
http://www.mediafire.com/download/ka5400248542847/Cinque+terre_potopis.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Naš tokratni potep je bil številčno okrepljen. S Heleno nisva šla sama, ampak sva vzela s sabo še najine otroke, punco od srednjega fanta in njeno sestro. Se nas je nabralo kar osem, za dva avtomobila.
V ponedeljek, 18.julija 2011, smo se že okrog pol šestih odpeljali z Vrhnike. Pot nas je vodila preko Fernetičev, mimo, Benetk, Padove in Verone, kjer smo zavili na jug proti Modeni in pri Mantovi zapeljali z avtoceste. Po deželni cesti smo pot nadaljevali do Parme, tam smo zopet zapeljali na avtocesto in preko Apeninov prispeli do La Spezie, nekaj izvozov v smeri Genove pa je že bil naš cilj: Deiva Marina. Okrog poldneva smo že bili tam.
Prespali smo v kampu "La Sfinge", ki je kar nekaj kilometrov oddaljen od morja, vendar vsako uro vozi brezplačni lokalni avtobus na plažo in nazaj. Rezervirali smo si šotore (po dve postelji v šotoru), kamp je kar urejen, problem je bil edino ta, da v bližini teh šotorov ni bilo nobenega priključka za elektriko. Pomagali smo si s priključki malo stran (samo za kuhanje), vendar tudi to ni bila optimalna rešitev, saj je varovalka za te priključke zelo majhna (le 4A v posamezni EURO vtičnici, to pomeni, da smo imeli na voljo le kakšen kW, kar je bilo za našo električno ponev (1.500W) premalo. Na srečo sta bila prosta dva priključka, ko je na enem mestu vrglo avtomatsko varovalko ven, smo prestavili na drugi priključek in čez nekaj minut vajo ponovili).
Je pa prenočišče relativno poceni, 15 EUR/noč po osebi, tudi če bi postavljali lastne šotore, nas ne bi prišlo kaj dosti ceneje.
Prvo popoldne smo se zapodili na plažo, kjer so nas pričakali visoki valovi in rdeča zastava na obali (kopanje prepovedano). Problem smo rešili tako, da smo se kopali v zatoku reke, ki se v Deivi Marini izliva v morje. Do tega zatoka je zaneslo morsko vodo, tako da smo se dejansko kopali v morski vodi.
Naslednje jutro nas je pričakal rahlo oblačen dan, z vlakom smo se odpeljali do najbolj oddaljene vasice Riomaggiore in pričeli naš potep. Ob podpori sladoleda (oz. piva) smo zmogli tudi peš pot od Riomaggiore do Manarole (Via Amore - pot zaljubljencev).
Ker smo vstopili na vlak v Deivi Marini, smo za vlak kupili standardno povratno karto (za potovanje v eno stran velja 6 ur od pričetka poti - cena 7 EUR), v Riomaggiore pa smo kupili še karto za peš pot (5 EUR). Če bi se z avtom zapeljali v Levanto, bi lahko že tam na postaji kupili enotno karto za vlak in peš pot, ki stane 10 EUR. Mi smo se raje odločili za start v Deivi Marini - prihranili smo za parkirišče v Levantu, pa dali nekaj več za ogled.
Pot po Via Amore je obeležena z mnogimi ključavnicami - obešankami. Zidovi so popisani z izjavami zaljubljencev, ki si prisegajo večjo ljubezen. Italijani pač prisegajo na romantiko. In ni ga lepšega, kot skleniti večno ljubezen s simbolično ključavnico - obešanko, ki jo pripnejo kjerkoli na tej poti, ključ pa nato vržejo v morje. Verjamem, da je kakšen Italijan (ali Italijanka) to celo večkrat ponovil (saj je vendar tako romantično), seveda vedno z drugo osebo. Večna ljubezen ima tudi v Italiji vedno krajši rok trajanja...
Corniglio smo spustili (je na hribu in najini otroci nekako niso kazali posebnega navdušenja za vzpon tja gor), tako da smo se z vlakom peljali do Vernazze, tam malo pomalicali nadaljevali z vlakom do Monterossa. Čeprav je iz oblakov padla tudi kakšna kaplja, mladih nadobudnežev to ni motilo. V Monterossu je namreč valobran, ki onemogoča valovom, da bi s polno silo udarili ob obalo . kopanje je bilo torej dovoljeno. Sicer pa je res, da je bilo v morju morda celo topleje kot zunaj...
Potem le še skok iz Monterossa z vlakom nazaj v Devio Marino... ups... mimo Devie Marine (sedli smo v vlak, ki na naši postaji ni ustavil) do Sestri Levante. Prijazna blagajničarka nam je na našo karto napisala, kdaj imamo povratni vlak nazaj in nas potolažila, da ne potrebujemo dodatne karte. Očitno nismo bili edini, ki smo si privoščili podaljšan izlet.
Ker je tudi zvečer rahlo pršelo, smo se dogovorili z upraviteljico kampa, da nam je dovolila za večerjo zasesti pokrito teraso nad trgovino. Kar malo smo jo očarali, ker smo zjutraj kupili toliko kruha. Kruh je bilo sicer potrebno zvečer naročiti naprej za naslednji dan in je gospa dvakrat vprašala ali ga res toliko rabimo. Ko pa je videla, da sva samo dva odrasla, ostalo pa otroci, sva bila deležna še bolj spoštljivih pogledov z njene strani (nekako se nisva trudila pojasnjevati, da niso vsi najini...)
Čez noč smo doživeli živahno nevihto (šotori so se kar izkazali), zjutraj pa nas je pričakalo sveže jutro, vendar je bilo nebo brez oblačka.
Po obalni cesti smo se po cesti povsem ob morju skozi predore zapeljali mimo Moneglie do Sestre Levante (malo smo ta kraj poznali že od včerajšnjega dne), potem pa pot nadaljevali po Via Aurelia (stara glavna cesta od Genove do Rima) do kraja Rapallo, ki je znan po podpisu Rapalske pogodbe med Italijo in Kraljevino Jugoslavijo po koncu 1. svetovne vojne (s to pogodbo je bila meja v Sloveniji zarisana od Triglava mimo Logatca do Ilirske Bistrice, tako da je Slovenija izgubila tretjino svojega narodnostnega ozemlja, ki ga nikoli ni več dobila v celoti nazaj. Kraj smo si želeli tudi malo ogledati, vendar nismo našli parkirišča in smo se naprej odpeljali v Portofino, najbolj moden kraj na tem koncu obale. Da je temu res tako, so pričale barke, ki so bile na privezu, pa tudi parkirišče (5,5 EUR/h). Smo rekli, da naredimo hitro en krog, prej kot v eni uri - nekako se ni izšlo, tako da nas je parkirnina za dobro uro prišla 22 EUR (za dva avtomobila seveda).
Nato smo se spotoma ustavili v Santa Margeritha Ligure in si privoščili še zadnjo morsko kopel. Ven nas je pregnal velik klobuk iz družine ožigalkarjev (sem tudi sam začutil, da sodi v to skupino), kar dober decimeter v premeru. Še sladoled (oz. pivo) in na pot domov.
Vračali smo se mimo Genove proti Milanu in nato zavili mimo Piacence proti Bresci in Veroni, kjer smo krog sklenili. Žal je bila na avtocesti nesreča (dva tovornjaka, ki sta zasedla dva pasova na avtocesti, tako smo tam zgubili kar dobro uro in pol), tako da smo prišli domov pozneje kot smo načrtovali. Do Ajdovščine smo se pripeljali že v temi, vendar še dovolj zgodaj, da smo prišli do zaslužene pizze.
V teh treh dneh smo naredili malo več kot 1.200km, cestnine so se nabrale za cca 90 EUR po avtomobilu, skupno z vsemi ostalimi stroški sva ocenila, da je bilo okrog 1.000 EUR ravno dovolj. Glede na to, da nas je bilo osem, to niti ni bil tako visok strošek.
Potep v tiste kraje toplo priporočava vsem, ki imajo malo potepuške žilice v sebi. |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
