tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 05 Jul 2012 11:48 Naslov sporočila: VALENCIA_POTOPIS |
 |
|
VALENCIA - potopis
Od 22.6.2012 do 27.6.2012
V pdf obliki s slikcami:
https://www.mediafire.com/file/4bcd6vzf4jenv3d/Valencia_potopis.pdf/file
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Morda koristna ionformacija: če bo malo bolj počasi odpiralo, ker je slikc kar precej: v pomoč - pritisnite "download" na desni strani zgoraj, bo prej. Pojavi sem novo okno, kjer na centru ekrana ponovno pritisnete na "download" in nato izberete "Open" (če si želite le pogledati) ali "Save" (če želite shraniti).
Naš "ta mali" je 22.6.2012 dopolnil 18 let. In nekako se je primerno darilo ponudilo kar samo od sebe: "Naj uživa z nama na kakšnem izmed potepov!"
Najstnik na potepu - to bi še nekako bilo sprejemljivo...
Najstnik na potepu s svojim fotrom in njegovo ženko - to pa je že blizu misije XXXXL!
Začuda ni pretirano protestiral, ko smo mu povedali, kaj bo dobil za darilo od svojega fotra (njegova mati je bila bolj praktična in mu je kupila srebrno verižico).
Že nekaj tednov prej sem mu začel postavljati anketna vprašanja v smeri:
- v katero deželo bomo šli (seveda z dodatnimi namigi): hitro je uganil, da je to Španija
- katero mesto bomo obiskali (zopet je bilo podanih nekaj namigov): ni bilo velikih problemov, Valencia je bila pravi odgovor
- kdo bo "strokovni vodja" potovanja: kar hitro je zmotno zaključil, da bo to kar njegov fotr (torej je en odgovor ostal nepokrit in tukaj se je skrivala priložnost za presenečenje).
Seveda sem izdelal še načrt poti (zato, da ga bomo lahko spremenili):
22.6.
Let ob 16.25 iz Trsta, torej moramo biti na letališču najpozneje okrog treh, predviden odhod z Vrhnike ob 13:00.
V Valencio prispemo ob 18:35. Najamemo avto in se približno 100 km daleč odpeljemo do kampa Oasis Country Park.
23.6.
Ogled Valencie. Posebej ogled akvarija. Zanimiva je stara tržnica, katedrala, njeni vrtovi ob reki. Če bo čas, še potep proti severu.
24.6.
Izlet v Alicante, ogled starega mestnega jedra (El Barrio), ogled katedrale San Nicolas de Bari, trg Plaza Mayor zmestno hišo, palača Condes Torpellano, predel Gravina, cerkeve sv, Maria. Po promenadi ob obali do gradu Santa Barbara. Popoldansko kopanje.
25.6.
Beridorm z okolico - kopanje na eni izmed plaž (n.pr. Cumre del Sol z votlinami ali Granadella). Ogledamo si tudi Gandio, predvsem Palacio de los Duques de Gandia (vodeni ogledi od 10.00-12.00 ter 17.00-19.00 vsako polno uro). Ogled kraja Jativa.
26.6.
Notranjost (Elche, Murcia ipd). Zanimiv kraj je tudi Caravaca de la Cruz (od Murcie v notranjost še kakšnih 80 km), kjer je v križu vdelan košček Jezusovega križa, ki ga je našla sv. Helena. Ustavimo se še v Lorci. Popoldansko kopanje v bližini Cartagene, kjer si ogledam še rimsko gledališče.
27.6.
Dopoldanski sprehod skozi Valencio (kar še nismo pogledali, lahko še nadoknadimo), okrog 12.-ih moramo biti že na letališču, saj imamo let ob 13:50 nazaj v Trst, kamor priletimo ob 16:00.
Zanimivosti okrog Valencie:
Smer: SEVER
Betera - grad, SZ, cca 20 km
Torre de Paterna, cca 5km severno od letališča
Sagunto z amfiteatrom in gradom, severno, cca 35km
La Vall d'Uixo in "Grutas de San Jospep", cca 45km (jame s podzemnim jezerom)
Burriana s katedralo in zanimivo promenado, severno, cca 50 km
Onda, z gradom, severno, cca 60km
Smer:JUG
- močvirje oz. zatok južno od Valencie (cca 10 km) - po obalni cesti
- Montserrat - cca 30km, JZ
- La Murta - ostanki samostana, cca 60km
- Xativa, grad, cca 80km
- Guadalest, grad, cca 100km (cca 20km od Benidorma)
Okolica Elche:
- Ros (skulpture, izklesane v kamnu) cca 10km severno
No, pa je prišel tisti 22. junij. Naš najmlajši je skočil dopoldne še po spričevalo (prav ponosen je lahko nanj, je ponovno izdelal z odliko), kar kmalu je prišel domov.
Jaz sem bil še v službi, prav tako moja boljša polovica. Me je klicala moja sestrična in mi povedala, da se bosta s sinom oglasila pri nas okrog pol enajstih. Res je bilo tako. Niti mene niti Helene še ni bilo doma, tako da jih je sprejel naš najmlajši. Sestrična se je tudi odpravljala na letališče, vendar na Brnik, pa je naš ¨ta mali" mislil, da jo bo pač njen sin (sicer njegov najboljši prijatelj) zapeljal do tja.
Kasneje je kar malce izbuljil oči (pa usta so se mu razlezla v nasmeh vse do ušes), ko mu je sestrična povedala, da gre sama naprej, njen sin pa ostane, ker bo šel z nami v Valencio... To je bilo tudi za njega pravo presenečenje - in kot se je pokazalo, kar solidna poteza, saj je svoje najstniške muhe uspel bolj dobro skriti.
Do Trsta nismo imeli daleč. Parkirali smo na parkirišču pred letališčem (za teh nekaj dni so nam za parkirišče vzeli kar 50 EUR) , z malo zamude smo odleteli proti Španiji. Dobri dve urci in že smo pristali v Valencii. Še formalnosti okrog najema avtomobila in že smo odbrzeli proti kampu, kjer nas je čakala mobilna hiška, ki bi naj bila naš dom naslednjih pet noči. Naša "pamet" (Garmin) se je kar izkazala in prej kot v eni uri smo že bili v kampu (moram priznati, da sem bil kar prijetno presenečen nad njim, sploh glede na ceno, ki so jo zaračunali).
23. junij
Najprej smo se zapeljali do morja, da smo malo poduhali vonj po njem in se odpeljali naprej proti Valencii. Izognili smo se plačljivi avtocesti, vendar je bila tudi vzporedna magistralna cesta zelo solidna, večji del je bila celo štiripasovnica. Nasploh sem bil nad kvaliteto cest v tem delu Španije presenečen. Vzporedno s plačljivo avtocesto je vedno dobra magistralna cesta, ki se praviloma izogne mestom in vasem (imajo urejen sistem obvoznic), le ponekod se je potrebno zapeljati skozi kraj. Na cestah skozi naselja so postavljeni ležeči policaji (izredno visoki!!! Smo preko njih peljali 30 km/uro, čeprav je bila omejitev 50; pa nas je vseeno še pošteno premetavalo).
V Valencii sem zavil v smeri pristanišča, saj je bila naša prva postojanka (akvarij) blizu pristanišča.
Ni bilo problemov, kako najti, že od daleč so se videle markantne stavbe, ki so jih zgradili za potrebe Svetovne razstave. Ta del je zgrajen na področju, kjer je včasih tekla reka Rio Turia, preden so jo preusmerili v novo strugo. Danes pa to staro strugo uporabljajo za zelene površine (lepo urejeni parki) in za nove stavbe (tudi slog je zelo moderen), ki pa ne vplivajo moteče glede na okolico.
Akvarij je res velik. Po površini je baje največji v Evropi, po zbirki rib pa se mu lahko ob bok postavita n.pr.: Barcelona ali Genova. Vsak sklop ima možnost pogleda od zgoraj in od spodaj. Od spodaj so skozi bazene narejeni stekleni tuneli in prav zanimiv je občutek, ko neposredno nad tabo zaplava velikanski morski pes. Res me ne mika, da bi takšen pogled doživel tudi v naravi...
Tematski sklopi so postavljeni glede na značilnosti živali, ki tam prebivajo: Sredozemlje, oceani, Arktika, koralni grebeni... Posebej je dodan še bazen, okrog katerega so postavljene tribune. Namenjen je šovu z delfini: zelo zanimiva, dinamična in kvalitetna predstava (morda je bila ta predstava celo najlepše, kar sem v teh dneh doživel).
Zavili smo še do "tehničnega parka", kjer smo lahko na nas samih preverjali različne poskuse, ki so bili pripravljeni. In že je bila ura takšna, ko so se oglasili želodčki. Zapeljali smo se proti centru in tam poiskali restavracijo, kjer so ponujali paello. Paella (mediteranska ali valencianska) je neke vrste rižota, ki jo pripravljajo v širokih ponvah. Riža imajo v okolici Valencie dovolj. Vode je očitno na pretek in širni hektarji riževih polj se nahajajo predvsem južno od mesta. V mediteranski paelli se poleg riža najdejo še morski sadeži, v valencianski pa je predvsem piščanec (mogoče se najde še kakšen košček svinjine).
Popoldne smo namenili še sprehodu po centru Valencie, ogledali smo si njihovo katedralo, v kateri je spravljen sv. gral (po izročilu je to kelih z Jezusove zadnje večerje, ki naj bi ga sv. Jakob prinesel s seboj v Španijo).
Nato pa ponoven skok do morja in prepustili smo se njegovim valovom. Voda je bila topla, plaža peščena (kot je večina plaž v tem delu Španije)... Ob obali je bilo precej nanosov trave, takoj ko smo zaplavali nekaj deset metrov stran od obale, pa smo lahko uživali v kristalno čisti vodi. Božansko!!!
Pa je vsake lepe stvari enkrat konec, sonce se je počasi spustilo proti obzorju in čakala nas je še pot do našega kampa. Spotoma smo se ustavili še v Culleri in se zapeljali do gradu nad mestom, od koder je zelo lep razgled po okolici. V daljavi so se videla tudi riževa polja.
Za večerjo smo si privoščili nekaj suhe salame in domačega španskega paradižnika (mnjamm, čisto drugačen okus kot nizozemska plastika, ki jo dobimo pri nas v trgovinah). Spotoma smo bili malo v šopingu, tako da smo si malce založili hladilnik (za nekaj dni bo že zdržalo).
24.6.2012
Nedeljsko jutro nas je kmalu prebudilo, mladina je kinkala v avtomobilu, ko smo se zapeljali v smeri za Alicante. Uporabili smo neplačljivo avtocesto v notranjosti, ki se je izkazala za dobro možnost (narejena je bila šele nekaj let nazaj, tako da je bila pot zelo prijetna). Malo nas je vabil tudi kraj Alcoi, vendar smo odhiteli naprej. V Alicante smo prišli okrog desetih, poiskali katedralo in se udeležili zaključka nedeljske maše.
V tistih dneh je bilo v Alicanteju zelo živahno. Imeli so svoj praznik "Fogueres de San Joan", ki ga praznujejo v času poletnega solsticija. Na obali so postavljeni ognjemeti (prižgejo jih seveda šele zvečer), na ulicah pa so razstavljene velikanske figure, narejene iz papirja, ki jih po koncu festivala zažgejo.
Seveda je vse to povezano z zabavami (skoraj v vsaki ulici imajo lastno prizorišče z odrom in nastopajočimi) in dobro hrano ter pijačo.
Dopoldne nastopajo različne skupine (povorke, godbe), ki poskrbijo, da se meščani prebudijo. Del teh povork smo videli tudi mi, potem pa smo se počasi odpravili ob obali nazaj proti severu.
Alicante je sicer lepo mesto, s široko sprehajalno potjo ob morju, z velikim pristaniščem za športne jadrnice in jahte, z živahno peščeno plažo neposredno v bližini središča mesta.
Še v Alicanteju smo se ustavili na bližnji plaži "San Juan", kjer smo si privoščili malo kopanja in kosilo v bližnjem McDonaldsu (izbor našega najstnika). Plaža je bila polna (bila je nedelja), zdelo se nam je , da so na njej večinoma Španci, pravih turistov iz tujine nismo videli ne vem kako veliko.
Zanimal nas je tudi kraj Benidorm, ki je eden bolj znanih letoviških krajev na tistem koncu, njegova značilnost pa so izredno visoki nebotičniki (hoteli). Celo preko 60 nadstropij! Prav "štrleč" pogled, ni kaj. Pa nas to ni očaralo preveč.
Pot nas je vodila naprej proti severu, iskali smo votline pri kraju Moraira. Nismo jih našli, pa smo se zadovoljili kar s plažo v tem mestecu. Bilo nam je všeč: manjše mesto, kjer je zraven peščene plaže tudi skalnata (nam bolj poznani pogledi). Po kopanju smo odrajžali naprej in po srečnem naključju zavili prav, da smo našli tudi votline Cumre del Sol. Ozki pas peščene obale je bil kljub pozni uri precej živahen, živahni pa so bili tudi španski policaji, ki so pridno pisali listke za napačno parkirane avtomobile. Še mi bi ga skoraj dobili...
Ker so nas policaji pregnali, smo odrajžali proti severu, našemu kampu naproti. Držali smo se stare magistralne ceste, vendar smo bili doma v naši mobilni hiški že okrog devetih zvečer. Še malce večerje in taroka, pa je bilo. Moja boljša polovica je ugotovila, da je ohlajena sangria povsem spodobna pijača, zato smo sklenili, da naslednji dan poskrbimo še za malo zaloge. Meni je pri večerji bolj teknilo njihov rdeče vino, pa tudi piva se nisem branil.
25.6.
Čakala nas je najdaljša pot proti jugu. Prvi del poti je bil enak kot proti Alicanteju, nato pa smo pri Castallani zavili proti zahodu in se po avtocesti iz Madrida (nanjo smo zavili pri kraju Sax, kjer nad mestom kraljujejo ostanki gradu) pripeljali do kraja Elche. Kraj je znan predvsem po svojih nasadih palm: nikjer v Evropi nimajo na enem mestu toliko palm kot prav v kraju Elche.
Na tržnici smo kupili nekaj svežega sadja (izbrali smo nam nepoznano sorto, neke vrste mešanica med breskvami in ringloji) in že nas je pot popeljala naprej proti kraju Murcia. Mesto je lepo, z bogatimi stavbami (baročni stil) in precejšnjo vročino (v tem letnem času).
Nadaljevali smo še do Cartagene, kjer smo si želeli ogledati še velik amfiteater. Žal ni bilo nič iz tega,saj je bil v ponedeljek zaprt (pozneje smo ugotovili,da je ob ponedeljkih zaprta večina kulturnozgodovinskih stavb v Španiji). Smo pa imeli srečo, da smo lahko avto parkirali v senci ogromnih dreves ob manjšem parku ta drevesa imajo tudi viseče korenine, tako da lahko črpajo vodo tudi iz zraka. Ko se te viseče korenine podaljšajo do tal, se ukoreninijo in črpajo vlago iz zemlje.
Smo si pa v prijetni gostilnici privoščili okusno kosilo in se spravili proti morju. Moje napačno predvidevanje je bilo krivo, da smo se odpeljali predaleč na skupino otočkov (oz. polotočkov) od La Mange do Veneziole. Se mi je zdelo, da je možno iz Veneziole nadaljevati po cesti nazaj proti celini... Ko sem ugotovil, da to ni res, sem bil malo okregan: moja boljša polovica je to ugotovila že precej pred mano. Ampak skopati smo se vseeno šli na neskončno dolgo peščeno plažo, ob kateri stoji množica hotelov. Čeprav je bilo že konec junija, so bili hoteli večinoma prazni, na obalah pa le nekaj kopalcev...
Tako je bila pot nazaj malenkost daljša, pa še na plačljivo avtocesto smo "zašli". Na tistih 40km so nas dvakrat ustavili (cestninske postaje) in smo plačali po 3,5 EUR na vsaki. Potem pa smo zavili v Elcheju nazaj na neplačljivo avtocesto, spotoma okrepili zaloge za hladilnik in se že v mraku vrnili nazaj v kamp.
26.6.
Ta dan smo namenili bolj sproščenemu vzdušju. Zjutraj smo se zapeljali do bližnje Gandie in si ogledali palačo družine Borgia, ki je precej zaznamovala ta del Španije.
Sem so se preselili iz Italije, predvsem zaradi trgovine s sladkorjem. V okolici Valencie so včasih pridelovali tudi sladkorni trs, tako da je bil ta del Španije zelo pomemben (so mu rekli celo španski vrt). Danes ob rižu prevladujejo pomaranče, sladkornega trsa pa nismo srečali nikjer. Palača je lepo urejena, za ogled je namenjeno celotno drugo nadstropje, ki je opremljeno tako kot v času njenega največjega pomena.
Čez poldne smo se kopali kar v kampu (kjer je bil manjši bazen), zvečer pa smo zavili še do kraja Xativa, kjer sta se rodila dva pomembna moža iz rodbine Borgia: Alfonso in Rodrigo. Oba sta postala papeža: Alfonso je postal papež Kalist III (1455-1458), Rodrigo pa Aleksander VI (1492-1503). No, Rodrigo (oz. Aleksander VI) je bil poznan tudi po zelo razuzdanem življenju (ljubice, otroci ...); papež takrat ni imel samo cerkvene oblasti, ampak se je močno uveljavljal tudi v civilni oblasti.
V Xativi smo si ogledali tudi grad na hribu nad mestom, ki se razteza po ozkem pobočju (cca 1km v dolžino). Na koncu so nas že malo priganjali, saj za oglede grad zaprejo že ob sedmi uri zvečer. Je pa ogled zastonj, tako da se nismo preveč sekirali.
Po sladoledu , ki smo si ga privoščili spodaj v mestu, smo si želeli ogledati še njihovo katedralo, vendar je bila že zaprta. Pred njenim vhodom pa kraljujeta kipa obeh "njihovih" papežev. So očitno zelo ponosni na svoje sonarodnjake. In tudi dandanes je priimek Borgia še zelo prisoten v tem mestu.
Domov smo se vračali po lokalni cesti. Nenadoma nas je presenetil močan smrad. Ko smo se pripeljali malce naprej, smo ugotovilo, kaj je takšen smrad povzročalo. Pred nami je bila kmetija, kjer so se pasli španski biki (tisti ta črni z dolgimi rogovi). Njihov hlev je bil nenavaden: v treh nadstropjih. Pozneje smo videli še več popolnoma enakih hlevov. Ni nam bilo povsem jasno, čemu sta namenjeni prvo in drugo nadstropje (biki so verjetno nastanjeni v pritličju). Pa tudi priložnosti, da bi si ta misterij razkrili, ni bilo.
Zvečer še malo večerje (smo že jedli ostanke), potem pa partija taroka in spat.
27.7.
Do odhoda letala smo imeli še nekaj časa, zato smo se zapeljali v središče Valencie. Sprehodili smo se mimo arene (za bikoborbe), si pogledali še kakšno cerkev in poslopje nekdanje borze, kjer so včasih trgovali s svilo. Valencia je res prijetno mesto, v njem je dosti zelenja.
Na poti na letališče smo skočili še po malico (da bomo zdržali do večera), nato smo vrnili avtomobil in poiskali naš izhod za letalo (letališče v Valencii ni veliko, tako da smo formalnosti hitro opravili).
Let proti Trstu je bil miren, tako da smo bili zvečer že doma.
Tudi končni stroškovnik je pokazal sprejemljivo stanje:
- letalske karte za 4 ljudi: 200 EUR
- parkirišče v Trstu in potni stroški do tja: 70 EUR
- najem avtomobila v Valencii za 6 dni: 160 EUR
- bencin v Španiji: 150 EUR
- stroški vstopnin: 150 EUR
- prehrana v Španiji: 300 EUR
- najem mobilne hiške v avtokampu: 250 EUR
Skupaj: 1.280 EUR (320 EUR/osebo)
No ja, z mojo boljšo polovico sva ugotavljala, da se na ta konec Španije morda še kdaj vrneva, načrta namreč nismo v celoti izpolnili, predvsem severno od Valencie je še precej zanimivosti, ki bi se jih splačalo pogledati.
[url][/url] |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
