tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 04 Jun 2018 12:53 Naslov sporočila: PERU - potopis |
 |
|
POTOPIS PERU
V pdf-ju s slikcami:
www.mediafire.com/file/c4cm5d0a30ift8i/Peru_potopis.pdf/file
Saj se niti ne spomnim več, kako je Peru prišel na vrsto za najino potovanje. Seveda: dve martinovanji letno, torej dobro vino v Čilu… Najprej sva načrtovala krog: Peru, Bolivija, Čile, pa se je nato izkazalo, da je Peru tako velik (vsaj za štiri Francije), da je tam dovolj zanimivosti za tritedenski izlet. Zaradi velikosti države sva se odločila, da vmes tudi letiva (Chiclayo, Juliaca oz. Puno), da bodo krogi z najetimi avtomobili krajši. Za pot na Machu pichu sva se odločila preko rezervne variante (običajna je z vlakom iz Cusca, ki je kar precej draga), malo z busom, malo s kolesom, malo peš, ostalo se je nekako sestavilo. Tako je bil načrt naslednji:
Datum Dan Načrtovana pot
21.4.2018 Sobota Let Benetke (ob šestih zjutraj) - Panama -Lima (prihod okoli enajstih zvečer)
22.4.2018 Nedelja Lima, popoldanski let v Chiclayo, najem avtomobila
23.4.2018 Ponedeljek Ogled piramid (Tacume) v dolini piramid, izlet v Batan Grande (severno od Chiclayo)
24.4.2018 Torek Ogled arheoloških ostankov Huaca Rijada (Sipan), okolica (morda ostanki samostana Sv. Avguština v Zani (južno od Chiclayo), vračilo avta, let v Limo, ogled Lime oz. priprava na nočni bus, če bo let popoldanski
25.4.2018 Sreda Ledenik Pastoruri (z busom), Huaraz
26.4.2018 Četrtek Najem avtomobila, pot proti Ici, spotoma počivanje na plaži
27.4.2018 Petek Pot Nazco, polet čez linije v Nazci, oaza
28.4.2018 Sobota izlet na Las Balestat
29.4.2018 Nedelja vračanje v Limo, oddaja avta, let v Juliaco
30.4.2018 Ponedeljek Pot v Cusco z busom
1.5.2018 Torek Aquas Calientes (organizirano)
2.5.2018 Sreda Machu pichu
3.5.2018 Četrtek Najem avtomobila, pot v Chivay (mimo Area Natural Tres Cañones - po Espinarju v bližini kraja Suyckutambo)
4.5.2018 Petek Izvir Amazonke
5.5.2018 Sobota Kanjon Colca, vračanje proti Cusco
6.5.2018 Nedelja Mavrične gore nad Pitumarca
7.5.2018 Ponedeljek Mirador de las tres cruces (pogled na deževni gozd) - Manu park
8.5.2018 Torek Pisac, oddaja avta
9.5.2018 Sreda pot v Puno (bus)
10.5.2018 Četrtek Puno z okolico, let v Limo
11.5.2018 Petek Ogled Lime
12.5.2018 Sobota Lima, popoldanski let iz Lime
13.5.2018 Nedelja ...Pariz - - Benetke (okoli petih)
Posebni krogi:
- severni Peru (Chiclayo) - prvi najem avtomobila
- ledenik Pastoruri (avtobusni prevoz)
- Nazca (iz Pisca) in otočje Las Balestas (kolonija pingvinov ipd.) - drugi najem avtomobila
- največji krog Puno - Cusco -Chivay - Cusco (let Lima - Puno in nazaj) - tretji najem avtomobila
21.4.2018
Morda bi moral potopis začeti pisati še kakšen dan prej. Sporočili so nama namreč dan pred odhodom, da je načrtovani popoldanski povratni let 24.4.2018 na relaciji Chiclayo - Lima odpovedan in nama predlagali rezervni termin v večernih urah. Vračilo v Limo bi bilo zvečer, kar bi pomenilo, da ne bi ujela načrtovanega nočnega busa v Huaraz... Pa pustimo to za malo pozneje...
Pot do Benetk, z letalom v Amsterdam, nato v Panamo in končno v Limo je bila kar tekoča. V Panami sicer niso uspeli prestaviti najine prtljage na pravi avion, tako je prišla v Limo kakšne tri ure za nama, vendar naju to ni posebno motilo, saj so jo naknadno dostavili do hotelčka, kjer sva prespala prvo noč. Na letališču naju je pričakal lastnik hotelčka in naju dostavil do prenočišča.
22.4.2018
Lastnik prenočišča naju je dopoldne odpeljal v center Lime in nama razkazal nekaj najbolj znanih vedut. Ustavili smo se na glavnem trgu (Plaza de las Armas), se sprehodili do cerkve in samostana San Francesco, popili "pisco sour" in se vrnili v hotelček. Še priprava prtljage za pot v Chiclayo (preostanek prtljage sva pustila kar v hotelu) in pot na letališče. Medtem je moja boljša polovica uredila tudi spremembo leta iz Chiclaya nazaj v Limo - izbrala sva dopoldanski let.
Let v Chiclayo je trajal dobro uro, na letališču naju naj bi pričakal avtomobil (agencije Hertz). V Chiclayu nisva našla niti Hertza niti nikogar, ki bi naju čakal. Ko sva izgubljena tavala po parkirišču pred letališko stavbo (vse skupaj je bolj podobno letališču v Lescah kot Brniku), se naju je "usmilil" eden izmed zaposlenih na letališču in naju s svojim avtomobilom odpeljal do prostorov agencije Hertz, kakšnih 15 km stran. Agencija je bila sicer zaprta, vendar se je od nekod pojavil možakar, ki je trdil, da naju je čakal na letališču, vendar naju ni opazil (to se nama ni zdelo preveč verjetno, ker sva bila na tistem letalu edina Evropejca). Zahvalila sva se najinemu "zasilnemu" taksistu (bil je res zelo prijazen) in že v čisti temi prevzela najin avtomobilček (Toyota yaris z zadkom). Nekaj sva še doplačala za zavarovalnino (preko spleta ni vse štimalo tako kot sva pričakovala - da v Peruju večina stvari ne drži kot pričakuješ, je sicer obvezno dejstvo, ki pa ga spoznaš šele po nekajdnevnem bivanju v Peruju) in se odpeljala proti najinemu prebivališču. Kar stresno doživetje: vožnja po Peruju, namreč! Spominja na vožnjo po arabskih deželah... Našla sva pravo uličico, vendar naju niti garmin niti "where_we_go" na tablici nista uspela spraviti v bližino hotelčka. Šele po starem preizkušenem pravilu (karto čitaj i seljaka pitaj) sva hotelček našla, si privoščila hladno pivo in hitro zaspala.
23.4.2018
Prvi pravi dan za oglede je bil pred nama. Prvi cilj so bili arheološki ostanki v kraju Tacume oz. Tucume, kjer se nahaja zadnje prebivališče indijanskega plemena iz predinkovskih časov (domnevno Sican v letih 800 do 1350 in Chimu v letih 1350 do 1450, morda tudi Inki v letih 1450 do 1532). Gre za relativno veliko površino (220 ha), kjer so ostanki piramid, svetišč in prebivališč, še posebno zanimiv pa je muzej pri vhodu, ki kronološko in vsebinsko pojasni nastanek kultur na tem področju in način njihovega življenja.
Predinkovski domorodci so v teh krajih (skozi puščavski del teče reka, ki se napaja v Andih) so že prej živeli v bližini. Domnevajo, da je bilo njihovo prvotno prebivališče bolj visoko v dolini, bliže reke. To naselbino jim je uničilo obilno deževje v gorah (znameniti "El Ninjo" je bil poznan že dobrih tisoč petsto let nazaj). Domorodci so tisto naselje zapustili, bogovom v odkupnino pobili precej sorojakov in se preselili malo nižje v dolino na eno izmed vzpetin, ki bi jih lahko obvarovala pred poplavami. Tudi ta naselbina ni dolgo trajala, saj jo je uničil eden izmer rušilnih (pogostih) potresov. Zopet so bogovom v odkupnino pobili precej sorojakov in se ponovno preselili, tokrat v Tucume. Tukaj so jih našli španski zavojevalci, ki do domorodskih plemen niso kazali posebnih simpatij. Kar jih niso pobili, so jih zasužnjili, ostali so se razkropili naokrog in še prej naselbino domnevno sami požgali, Tucume je s svojo civilizacijo žalostno popadel. Ostanki piramid, templjev in prebivališč so še dokaj dobro ohranjeni, čeprav so zidani iz peščenjaka. V puščavskem delu ob morju padavin namreč ni (vsa voda priteče po reki iz Andov), tako so se stavbe lahko ohranile skozi stoletja.
Na poti nazaj sva se vseeno ustavila pri muzeju (Sipan), kjer sva si želela ogledati najbolj bogato zbirko zlata v Perujskih muzejih, vendar ni šlo: v ponedeljek je muzej zaprt. Saj sva ga načrtovala za torek, vendar naju je prestavljen let iz popoldanskega v dopoldanski termin pri tem onemogočil.
Kljub temu si ta muzej, ki je posvečen izkopaninam v bližini, zaradi vladarja Sipana in njegove grobnice zasluži posebno pozornost. Gre za najbolj ohranjeno vladarsko grobnico, ki je bila odkrita v Peruju. Vladar Sipana je sodil v pleme Moche, ki je bilo na tem terenu pristno v letih 100 do 800, odlikujejo se z visokim nivojem kulturne in obrtniške dejavnosti, kar se kaže tudi v bogastvu (zlato okrasje), ki so ga v grobnici odkrili (šele leta 1987). Grobnica je bila nedotaknjena (nekaj skoraj nepojmljivega ob poznavanju "kulture" španskih konkvistadorjev, ki so vedno temeljito oropali vsako dragocenost, ki so jo na tem področju našli).
Žal v muzeju nisva bila, v informacijo je le nekaj sposojenih fotografij (http://peru-tripadvisors.blogspot.si/2012/09/royal-tombs-of-sipan.html ).
To sva torej zamudila...
Popoldne sva zavila še do Tihega oceana v kraju Pimentel. Zanimivo mestece, kot poseben spomenik kulturne dediščine so ohranili pomol, preko katerega so včasih dovažali (in odvažali) različno blago. Po pomolu je speljana celo železnica, da so lahko z ladje lažje transportirali tovor na kopno. Ladje namreč niso mogle pristajati povsem ob obali (peščena plitvina), zato so pristanišče naredili na pomolu, ki sega nekaj sto metrov v ocean.
Kot zanimivost: tega dne sva bila doslej najbližje ekvatorju. Tucume so le 6 stopinj in pol južno od ekvatorja. Sva si pa privoščila odlične ribice v eni od restavracij z obveznim chevicem.
24.4.2018
Zaradi dopoldanskega leta sva avto oddala že zgodaj in bila v Limi nazaj že okrog poldneva. V hotelu sva malo premetala prtljago in vzela s seboj tisto, ki sva jo potrebovala za hribe (ledenik Pastoruri je na višini preko 5.000 metrov). Tako sva imela popoldne dovolj časa za potep po centru Lime. Ogledala sva si samostan San Francesco (sv. Frančišek). Posebej zanimive so njegove podzemne grobnice, kamor so pokopali najbolj ugledne meščane. Danes so njihovi ostanki prerazporejeni po kostnicah v podzemnih grobnicah. Za meščane je bila posebna čast, če so imeli pravico biti pokopani pod to cerkvijo, čeprav se njihova imena niso nikjer ohranila (razen v spominu sorodnikov).
Posebna zanimivost je tudi slika "Zadnje večerje", kjer so na mizi tipični primerki hrane prebivalcev tega okoliša. Kot glavna jed je posebna specialiteta: morski prašiček...("cuy"). Morski prašiček je dejansko specialiteta, ki jo imajo še dandanes domačini zelo radi in jo zelo cenijo. Poskusila sva ga tudi midva, vendar naju ni prepričal!
Zvečer sva še malo posedela na trgu, opazovala dogajanje in potem najela taksi, ki naju je odpeljal do postaje "Movil bus" v predmestju. Nočni busi so dokaj udobni, midva sva izbrala varianto, kjer se sedeži lahko povsem položijo v vodoravni položaj. Tako je sedež že zelo podoben spalniku na vlaku. Res pa je, da vlak pelje po tirnicah, ki so drugače speljane kot ceste (dvignili smo se z nule na skoraj 3.000 metrov, kar pomeni, da je bilo ovinkov na cesti kar precej).
24.4.2018
Zjutraj sva delno neprespana prispela v Huaraz. Že na avtobusni postaji sva našla ponudbo za prevoz pod ledenik Pastoruri, ki sva jo takoj rezervirala. Do odhoda sta bili še dobri dve uri časa, ki sva jih izkoristila za sprehod po Huarazu in zajtrk. Njihov "zajtrk" je kar solidna malica, tako da je bilo za naju hrane preveč! Ob osmih zjutraj tudi meni špageti s haše omako niso ravno preveč pasali...
Turistični avtobus naju je pobral kar pred postajo "movil bus", nato je po Huarzu pred hoteli pobral še ostale udeležence izleta in kmalu smo se začeli dvigovati po dolini proti hribom. Ustavili smo se še v obcestni restavraciji, kjer smo se okrepčali z "mate di coca" (kokin čaj velja kot preventivno sredstvo pri višinski bolezni).
Koka je v Peruju legalizirana. Vse plantaže so pod nadzorom države. Lasnik plantaže lahko 10% pridelka obdrži za lastne potrebe, 90% pridelka pa odkupi država. Peru tako oskrbuje s koko dve veliki multinacionalki: Coca colo in neko ameriško farmacevtsko podjetje, ki koko predeluje zaradi izredno dobre vsebnosti enega izmed anestetikov. Kokaina je v lističih koke relativno malo, čeprav je kokain na črnem trgu zelo cenjen. Tudi zato dosega relativno visoko ceno na črnem trgu, ki pa ga je v Peruju znatno manj kot n.pr. v Kolumbiji. Morda je tudi zaradi tega kriminala v Peruju manj, tako da velja Peru za eno izmed bolj varnih južnoameriških držav.
"Mate di coca" - in pri dvigovanju po planoti nisva čutila posebnih posledic zaradi višine. Avtobus nas je po razgledni in zanimivi poti z nekaj postanki pripeljal skoraj na 4.800 metrov, zadnjih dvesto višinskih metrov smo morali opraviti peš. Ob poti smo od blizu in daleč opazovali prav posebno vrsto kaktusa, značilno za ta del Peruja. V 100 letih zraste do višine ca. 7 m, cveti le enkrat v tem obdobju.
Že po prvih korakih se nama je poznalo, da najini telesi nočnega "preskoka" z nule (Lima je ob morju) na pettisočaka nista najbolje prenesli. Pomanjkanje zraka je bilo očitno! Po nekaj korakih se je bilo potrebno ustaviti in se globoko nadihati. Ni bila problem kondicija, dejansko je na teh višinah zraka tako malo, da ga z običajnim dihanjem ne moreš zagotoviti za potrebe hoje v hrib. Pa tudi najini telesi še nista hoteli razumeti, kaj hoče najin um. O tem sva že brala. Vedela sva, da bo naslednji vzpon na takšni višini lažji, saj se telo sčasoma privadi.
Pa sva počasi le lezla proti vrhu. Saj tudi drugi niso bili ne vem kako poskočni, tako da niti nisva zaostajala preveč. Na prvem prevalu je moja boljša polovica skoraj omagala. Ker ni vedela ali bo zmogla vzpon do konca, me je poslala naprej, da bom vsaj jaz prišel do ledenika. S skrajnimi napori sem dal v višjo prestavo in se kmalu približal tistim, ki so bili načelu kolone. Ko so zavili na razgledno točko, sem jih prehitel in med prvimi prišel do ledenika. Ledenik je sicer zavarovan, naokrog so postavljene vrvi, ki bi naj omejile dostop do ledenika. Moj namen je bil malce drugačen. Želel sem narediti fotografijo iz ledeniške razpoke proti zunanjosti, kar je pomenilo, da moram priti povsem do ledenika. Vodičev še ni bilo v bližini, zmuznil sem se do ledenika, stopil v razpoko in naredil želeni posnetek! Ko sem prišel ven iz razpoke, so me opazili vodiči iz drugih avtobusov in sem jih slišal!!! Pa se nisem sekiral preveč. Verjetnost, da bi se tisti del ledenika porušil ravno v trenutku, ko sem bil jaz v razpoki, je bila namreč kar precej nizka! V resnici se v času, ko smo bili mi ob ledeniku, ni nikjer porušil noben njegov del...
Počasi sem se vrnil proti razgledišču in že videl mojo boljšo polovico, ki je v tem času prispela do tja. Še nekaj fotografij, malo okrepčila in je že bil čas za povratek proti busu. Za prvič preko 5.000 metrov je bilo kar dovolj! Pot nazaj nam je popestril celo snežni metež (no, nekaj snežink je prinesel veter s hriba).
V Huaraz smo prispeli že okoli štirih popoldne, najin bus je bil napovedan za ob enajstih zvečer. Še malo sprehoda po Huarazu, kakšen ogled (imajo tudi muzej) in potem počasi na postajo. Malo naju je zmotil dež, ki je precej ohladil ozračje. Sicer je na teh višinah tudi v zimskem času relativno toplo. Ponoči znajo pasti temperature tudi blizu nule ali pod njo, podnevi pa je vreme večinoma lepo in jasno, močno sonce na tej višini kar ogreje okolico. Zrak se sicer ogreje le na kakšnih 15 stopinj, vendar je občutek zaradi močnega sonca precej toplejši (n.pr.: pri petnajstih stopinjah v ozračju imaš občutek kot da je 25 stopinj). Ko sonce izgine, zna biti kar precej hladno, tokrat je dež še dodatno ohladil ozračje. Zaradi tako specifičnih razmer v Peruju kurjava ni standard (hiše so brez dimnikov), če je malo bolj mrzlo, se ljudje bolj oblečejo. Tukaj sva imela midva nekaj problemov, ker sva imela s sabo le tiste stvari, ki so bile v nahrbtniku. Kar malo hladno je bilo v tisti čakalnici! Šele v avtobusu sva se ogrela.
Sicer naju je kar precej pogrela novica, da so najino letalo iz Lime v Juliaco preklicali. Ponudili so nama drugo varianto, ki pa se nama ni zdela sprejemljiva. Ker sva vedela, da bova naslednji dan v Limi na letališču, sva sklenila, da bova neposredno pri letalskem prevozniku poskušala doreči boljšo varianto.
25.4.2018
Avtobus naju je dostavil na drugo postajo v Limi (očitno bodo terminal prestavili na drugo lokacijo). S taksijem sva se zapeljala po najine stvari v hotel in nato naprej na letališče.
Najprej sva se ustavila pri letalski agenciji, ki nama je ukinila najin let v Juliaco. Že prej sva se malo pripravila in predlagala, da namesto v Juliaco letiva isti dan v Cusco, prav tako iz Cusca pozneje nazaj. Sicer se nama je s tem delno porušil najin načrt poti, vendar sva že naredila rezervno varianto, ki sploh ni bila tako slaba. Malce naveličan uradnik preko pulta je bil dokaj prijazen in po četrt ure sva imela v rokah nove potrditve letalskih prevozov: v Cusco in nazaj v Limo. Sva vedela, da naju čaka še nekaj logistike zaradi sprememb prenočišč, pa se niti nisva preveč sekirala (saj v Peruju vse drži bolj opisno)
Najela sva avto za krog proti jugu. Zopet je bilo treba nekaj doplačati za dodatno zavarovanje ("skoraj" kasko), dobila ponovno "toyoto yaris" z zadkom, spakirala vso prtljago in se odpravila na pot. Možakar, ki je avto pripravil, mi je v španščini sicer nekaj razlagal o lučeh in policajih; sem mislil, da sem ga razumel...
Prebijala sva se proti jugu skozi predmestja Lime (na srečo je bilo ob tej uri prometa malo manj kot v prejšnjih dneh), šele potem, ko sva Limo zapustila, se je promet umiril. Za Peru je značilna gneča v mestih in okolici (dodatno jo povzročajo ležeči policaji, ki so presneto visoki in oglati), med mesti prometa skoraj ni. Po "panamericani" je bila pot kar OK, asfalt je bil dober, tako da je bilo potovanje kar prijetno, dokler naju niso ustavili policaji... Dokumente sva imela pripravljene. Policaj ni znal angleško, jaz ne kaj prida špansko, sem se naredil malo "francoza"... Pa ni pomagalo. So policaji v Peruju kar iznajdljivi. Na "pametnem" telefonu je vpisal nekaj po špansko, pritisnil na tipko in prikazalo se je besedilo v angleščini: "Za vožnjo brez luči in nepopolne dokumente je kazen 1.500 solov" (cca 500 EUR). Takrat mi je pa pripeljalo, kaj me je opozarjal fant na letališču: da je potrebno na avtu luči prižgat!!! Še malo sem se delal "francoza", vendar je bil policaj nepopustljiv. Ali mi napiše listek ali pa me spusti, če dobi 500 solov v žep! Pa smo bili spet pri barantanju... Moje "nepoznavanje" španščine je bilo tokrat "nagrajeno" z 200 soli (cca 65 EUR) v policajevem žepu....
Od takrat naprej me je moja boljša polovica vedno opozorila, da je potrebno luči prižgat!!!
Skozi kraj Pisco sva se zapeljala do Caracasa, ki je izhodišče za "Isla Balestas". Preverila sva za naslednji dan, kdaj morava biti na pomolu in že kupila karte za čoln. Ker je bilo še zgodnje popoldne, sva naredila še krog čez narodni park Paracas v neposredni bližini. Prav zanimivo.
Že zvečer sva prispela v Ico. Najini navigaciji sta naju spravili do prave ulice, vendar tam seveda ni bilo nikogar. V bližnji lekarni je moja boljša polovica našla prijazno prodajalko, ki je poklicala lastnika stanovanja, ki sva ga najela. Čez četrt ure je bila lastnica pri naju in naju pospremila do bloka, v katerem je bilo stanovanje (zanimivo, tudi navigacija naju je pripeljala pred pravi blok). A sem pozabil omeniti, da je lastnica govorila le špansko?
26.4.2018
Zjutraj ob devetih sva morala biti na pomolu. Štartala sva malo pred osmo, bila je kar precejšnja gneča v Ici. Prideva že malo ven iz kraja, ko se spomnim, da je sinoči moja vrla ženička pospravila vse iz avtomobila, tudi dokumente (registracijo). Jo povprašam, če jih je dala tudi nazaj... Takoj obrat in nazaj do stanovanja (sva izgubila cca pol ure). Na pomolu nisva bila ob devetih, sva kar precej zamudila! Pa so zamujali tudi drugi in ladjice oz. čolni še niso izpluli. Nič nisva zamudila (na srečo je čas v Peruju včasih bolj opisna kategorija).
Prvi postanek je bil malo pred obalo polotoka, na katerem so podobne linije kot jih poznajo v Nazci (so prav tako neznanega izvora), njihova višina je cca 70 metrov. Zanimivo...
Izlet do otočja je bil zares lep. Če odmisliva smrad okrog otokov (na otokih gnezdijo jate ptic, ki tam pustijo svoje iztrebke - "guano"), so bili pogledi na možice ptičev, Humboldtovih pingvinov, tjulnjev in morskih levov prav osupljive. Ob pacifiški obali se proti severu obrne morski tok, ki ga prinese prav z Antarktike, tako da je tudi ob otočju voda dokaj sveža (10 do 15 stopinj), kar tem živalim ustreza.
Na otočkih ni ljudi, ki bi tam stalno prebivali. Le delavci, ki preko poletja pobirajo "guano", prespijo na njih nekaj tednov. Tega dela jim nikakor ne zavidam!
Za nameček so nas na poti nazaj v pristanišče pozdravili še delfini.
Izredno lep izlet.
Bilo je komaj malo čez poldne, zato sva se odločila, da se zapeljeva po dolini reke Pisco še do enega arheološkega najdišča: Tambo Colorado (v "quechua" inkovskem jeziku: Pukatampu - v prevodu: "kraj za počitek"). Gre za solidno ohranjeno inkovsko naselbino v dolini reke Pisco, ki je predstavljala eno izmed postojank na inkovski poti, ki je od obale potekala navzgor v planine v smeri kraja Ayacucho in Cusco (ki je bil takrat najpomembnejše inkovsko mesto, celo inkovska prestolnica - pa več o Inkih takrat, ko bomo prišli v Cusco).
Majhen muzejček pri vhodu je bil prav zanimiv, saj je pojasnil vlogo te naselbine, ki sicer ni bila posebej velika, je pa še dokaj solidno ohranjena. Sicer sva bila edina gosta, glede na knjigo vtisov tudi edina v tistem tednu...
Posebna zanimivost je bila predstavitev "deformacije lobanje" pri plemstvu. Otrokom so povijali glavo, tako da so se mlade kosti deformirale, lobanja se je zožila in dvignila. Ozka in visoka glava je bila tako znak, da nekdo izhaja iz plemiške družine. Občasno se takšna deformacija ni posrečila, vendar so Inki do določene mere obvladali kirurške spretnosti (počene kosti na lobanji so znali odstraniti, tako da ob takšni poškodbi ni bilo nujno, da je poškodovanec umrl. Je pač hodil naokoli z luknjo v glavi...
Na poti nazaj (cesta po dolini je bila dokaj v redu, asfaltirana, v vaseh so naju vedno pričakali visoki ležeči policaji, po njihovo "reductores", ki so bili vedno predhodno označeni s prometnim znakom) je nenadoma izza parkiranega tovornjačka na cesto skočil prašič (takšen črni, kar veliki, po moji oceni preko 100 kg). Zavore so zaječale, slišal se je "BUUUUM" in prašiček se je zavalil po cesti, ko je vanj udaril najin avtoček. Pobral se je, zajavkal in stekel naprej. Tudi midva se nisva ustavila. Le kaj bi se pogovarjala z lastnikom prasca, če bi ga srečala? Midva tujca, on domačin, cela vas okoli njega.... raje si sploh ne predstavljam naprej, kakšni scenariji bi bili vse možni!
Raje sploh nisva pogledala, kakšne so posledice na avtu... Odpeljala sva se direktno v Tacamo, najstarejšo vinarijo v Peruju.
Vinogradništvo je v Peruju prisotno le tam, kjer je dovolj vode. Ob obali so puščave (v Limi n.pr.: pade na leto 20mm padavin, kar je pri nas malo močnejša ploha), ki jih ozelenijo reke, ki izvirajo visoko v Andih. Tako v okolici Ice za zelenilo poskrbi istoimenska reka. Prinese kar precej vode, tako da je v okolici precej polj, vinogradov in nasadov. Tacama je kar velika klet, na leto pridelajo cca 2 milijona litrov vina. Njihovo vino nama sicer ni bilo najbolj všeč, ker je preveč prazno in sladko (kar malce spominja na portovec). Je pa pomemben produkt tudi žganje (pisco), ki ga pripravijo iz grozdja in tropin. Po destilaciji ima cca 40% alkohola.
Po pokušini vina in pisca sva bila dovolj pogumna, da sva si ogledala posledice trka s pujsom. Sprednji odbijač je ostal sicer cel, vendar so popokali plastični nosilci, ki so ga držali navzgor, tako je bil odbijač cca 5 cm nižje kot običajno. Malo sva ga privezala navzgor, odstranila tudi počen okvir registrske tablice in se odpeljala naprej. "Saj imava kasko", sva se poskušala pomiriti (takrat še nisva povsem razumela dejstva, da je v Peruju vse malce drugače).
27.4.2018
Jutro naju je pričakalo na cesti proti Nazci. Seveda so bili najin poglavitni cilj tega dne znameniti geoglifi v Nazci. Linije v obliki različnih slik (geoglifi) so velike od nekaj deset do preko sto metrov, določene trapezne oblike celo preko kilometra. Po mnenju strokovnjakov so stare od tisoč do dva tisoč let, njihov nastanek ni točno pojasnjen. Ohranile so se v puščavi, saj tam ni dežja, ki bi jih lahko uničil. Čas njihovega nastanka sicer sovpada s časom verjetne civilizacije plemena oz. naroda Nazca na tem prostoru, vendar njihov pomen ni znan, obstajajo le ugibanja, da so imele določeno obredno vlogo v astronomiji.
Naložili so nas v cessno (zraven pilota in kopilota je prostor še za šest potnikov), predhodno so nas stehtali, da so določili naš sedež v tem majhnem letalu (zaradi uravnoteženosti letala vse potnike predhodno stehtajo), bili smo le štirje. Potem polet nad linije in nato kroženje nad linijami, tako da smo si lahko vsako od najbolj pomembnih pogledali iz zraka. Bilo je podobno kot na "vlakcu smrti" v Gardalandu, le da tam vse skupaj traja manj kot minuto, mi pa smo nad linijami krožili vsaj četrt ure. Bledica na obrazu moje ženke se je počasi spremenila v zelenkasto barvo, vendar je notranjost želodca zdržala... Torej: če ne marate vlakcev smrti, vam ogled linij v Nazci z letala odsvetujem. Se jih da videti (vsaj dve od njih) z vrha stolpa ob "Panamericani". Ceneje in mirneje (za želodec)!!!
Je človek kar vesel, ko spet stopi na trdna tla.
Z avtom sva nadaljevala še malo proti jugu, do pokopališča Chauchilla. V grobovih so odkrili zelo lepo ohranjene mumije nekdanjih prebivalcev. Trupla so se zaradi suhega podnebja posušila, mumije so v takšnem okolju zdržale dolga leta, brez da bi se poškodovale. Inki in ostali prebivalci na teh prostranstvih so verjeli, da je trenutno življenje le faza, ki vodi v posmrtno življenje, ko bomo združeni z božanstvi. Zaradi tega so trupla "zložili" v položaj zarodka: kakor se otrok iz maternice rodi v svet, tako naj tudi umrli preide v novo bivanje v enakem položaju!!! Ko so truplo povezali, do ga nato še obdali s prti in oblačili, zraven so položili tudi posodo, pribor, okrasje..., vse, kar bi morebiti pokojni potreboval v novem življenju. Zanimiva simbolika....
Še pot nazaj proti Ici, naredila sva še krog do oaze Huachina v neposredni bližini (lepo jezerce sredi peščenih sipin) in že je bil večer...
Še na rent a car sem poklical, da sem dobil napotke, kaj naj naredim z avtomobilom (sem sicer omenil, da gre le za manjšo poškodbo).
28.4.2018
Zjutraj sta prišla na prevzem stanovanja tako lastnik kot lastnica. Ko je lastnik (ime mu je Viktor) videl, kaj se je zgodilo na avtomobilu, se je sam ponudil, da me spremlja na policijsko postajo, kjer sem moral prijaviti nezgodo. Prva postaja ni bila prava, tudi druga ne, na tretji sva le našla pravo osebo. Starejši policaj je stopil ven, si pogledal poškodbo in zmajal z glavo. Kolikor sem razumel, se mu prijava ni zdela smiselna, omenjal je "reconstruction". Ker sem pač vztrajal, da je zaradi rent a car potrebna prijava, naju je napotil naprej. Naslednji uradnik je pojasnil, da je postopek bolj zapleten. Če hočem dobiti policijski zapisnik, si mora nekdo ogledati kraj dogodka (sicer sem povedal, da pujsa tam ni več), hkrati pa moram jaz na odvzem krvi v kliniko. Predvidoma čez tri dni bodo izvidi in potem bom lahko dobil zapisnik...
Sem kaj omenil, da sva se midva že odpravljala nazaj v Limo, ker sva imela večerni let v Cusco?
Viktor me je pogledal in uporabil isti izraz kot stari policaj: "reconstruction". Pojasnil mi je, da me bo odvzem krvi stal 150 solov, policijski zapisnik verjetno še enkrat toliko. Na avtu pa ni toliko škode. Z rekonstrukcijo bi se jo dalo odpraviti za kakšni 50 solov.
Viktor je bil res prijazen. Odpeljala sva se do domače delavnice, kjer opravljajo "rekonstrukcije avtomobilov". Mojster je pogledal, kaj je narobe, pokimal in začel z delom. Snel je sprednjo masko, tako da je prišel do polomljenih nosilcev. Nosilci so bili plastični. Na dvorišču je imel obilo kosov podobne plastike, ki jo je segrel, z žico je oblikoval kavlje v obliki črke "S", nosilce pogrel, "S" vtisnil v oba dela polomljenega nosilca, ki ga je predhodno sestavil in z dodatno plastiko vse skupaj zalil. Trije polomljeni nosilci, polomljen okvir registrske tablice: po dobrih dveh urah so bili popravljeni: rekonstrukcija je uspela!!!!
Ženski sta naju sicer težko čakali, ampak je bila moja boljša polovica zelo prijetno presenečena, ko je videla, da sem se vrnil z nepoškodovanim avtomobilom! Pa še zgodbo sem ji lahko potem povedal!!
Ker je bila ura že poldne, ni bilo več časa za kašen ogled, ampak naju je pot vodila direktno nazaj na letališče v Limi. Nisva bila nič kaj preveč zgodnja. Oddala sva avto (seveda jih je zanimalo, kje so posledice poškodbe, pa sem se izvlekel s tem, da sem rekel, da je bil poškodovan le nosilec tablice, ki smo ga popravili...), nekaj prigriznila in že sva sedala na letalu za Cusco.
V Cuscu sva najela taksi, ki naju je zapeljal do hotelčka. Še eno pivo in že sva bila v postelji...
29.4.2018
Ves dan sva imela za ogled Cusca. Ker sva se že malo navadila, da v Peruju stvari ne veljajo tako kot se nama zdi, sva spotoma poiskala še rent a car in uredila vse formalnosti za čez dva dni, ko je bil dogovorjen termin za prevzem avtomobila. Ker sva zaradi spremembe leta v okolici Cusca ostala dva dni več, sva še podaljšala najem in plačala predvidene dodatne stroške.
Še agencijo, s katero sva nameravala naslednji dan v Machu pichu, sva poiskala in prišla do trgovine, kjer o agenciji niso nič vedeli, nikjer v bližini ni bilo o njej ne duha ne sluha. Sva pač poklicala tja in končno smo se uskladili. Sedež agencije so že pred meseci prestavili na drugo lokacijo, na spletu pa je bil še zmeraj objavljen stari naslov... Naju je kar malo zaskrbelo, če bodo naslednje jutro res prišli po naju v hotel.
Sprehod po Cuscu je bil lep. Gre za moderno, dokaj urejeno in čisto mesto, zgrajeno v kolonialnem slogu na ostankih nekdanje inkovske prestolnice. Ogledala sva si pomembnejše trge, cerkve in samostan, ponovno sva videla "Kristusovo zadnjo večerjo", kjer je bil morski prašiček kot glavni obrok. V samostanu San Franceso so nama pokazali tudi največjo sliko v Južni Ameriki (dimenzije so zares impresivne, sama zgodba na sliki malo manj).
Morskega prašička sva na pladnju videla že tolikokrat, da sva ga morala poskusiti. Ni naju preveč očaral. Kot alternativo sva naročila še zrezek iz alpake (njihove lame), kjer je bila zgodba popolnoma drugačna. Okusno meso (nekje med govedino in konjskim mesom) je bilo zares dobro pripravljeno: mnjammmmm...
Ja, Cusco nama je bil v celoti res všeč!
30.4.2018
Celo malo prej kot je bilo dogovorjeno so naju že pobrali s turističnim kombijem pred hotelom. Presenečena sva bila nad pozdravom v slovenščini (eden od vodičev je tudi vodič za Shappo in se je naučil nekaj slovenskih besed). Na strehi avtomobila so bila pripravljena kolesa, kot dodatno ponudbo so nam obljubili kolesarski spust (downhill) s štiri tisoč na dva tisoč metrov. Iz Cusca smo se peljali proti severu in se ustavili v "Sveti dolini" na zajtrku. Po dolini vozi vlak, ki pripelje turiste pod Machu pichu. Zaradi visoke cene (komplet dvodnevna storitev preko 250 EUR na osebo) sva se odločila za alternativo z busom, kolesom in peš (150 EUR). Dolina se pozneje zoži, zato za cesto ni prostora. Cesta zavije preko prelaza Malga (dobrih 4.000 metrov visoko), malo pod prelazom je parkirišče, ki služi za kolesarsko izhodišče. Čelade, rokavice, ščitniki, svetleči jopiči.... tako opremljena še nisva nikoli kolesarila. Prvi del je bilo prav hladno, na teh višinah je bila temperatura pod deset stopinj, v drugem delu je bilo precej topleje. Je bilo pa tudi precej sveže. Za to so poskrbele rečice, ki so pretakale preko cest. Asfaltna cesta je bila prekinjena z betoniranim koritom, preko katerega se je zlivala voda. Nič posebnega, če sediš v avtu. Malo bolj posebno, če te voda pošprica do vratu, ko si s kolesom. Po nekajkratnih pečenjih rečic smo bili povsem mokri, mokra niso bila samo oblačila, ampak tudi supergi (a sem omenil, da je bilo potrebno na koncu še pešačiti dobrih 12 kilometrov, midva pa nisva imela rezervne obutve?).
Pri kraju Santa Maria je turistični avtobus naju z najinim vodičem odložil pri gostišču, kjer smo pojedli kosilo. Nato smo s taksijem nadaljevali pot do kraja Santa Theresa in še malo naprej do hidrocentrale, kjer se prične železnica (železniška proga je potem neprekinjena do Cusca), ob kateri je bilo potrebno prehoditi tistih dobrih 12 kilometrov. Za pot od hidrocentrale do Santa Marie smo naslednji dan potrebovali dobro uro, naš taksist nas je to popoldne v obratni smeri popeljal prej kot v tri četrt ure. No, saj je bil domačin iz Sante Therese... Ampak cesta je bila makadamska, na levi strani je bil strm hrib navzdol proti reki, na levi strani strm hrib navzgor, cesta večinoma široka le za en avto, z občasnimi izogibališči... No, ta izogibališča je naš taksist uporabil za to, da je prehiteval vozila, ki so bila pred nami! Sva imela občutek, da leva kolesa že lebdijo v zraku nad sotesko... Tista cessna v Nazci je bila zanemarljivo adrenalinska v primerjavi s to vožnjo! Še najin vodič se je malo bolj trdno držal! Za nameček smo v Santa Theresi vkrcali še dva potnika, tako da smo se na zadnjih sedežih kar precej stiskali. Izstop pri hidrocentrali je pomenil pravo odrešitev!
Vodič je kar hitro stopil po stezi ob železnici. Tudi midva sva mu dokaj solidno sledila, saj sva vedela, da bomo v kraj Aguas Calientes (ki je tik pod hribom, na katerem je Machu pichu) prišli šele ob mraku. Res je bilo tako. Še večerja in nasvet, da naj bova naslednji dan zgodnja (nasvet nama je dal nov vodič, ki naju je "prevzel"). Ker sva imela hoje dovolj, sva raje kupila avtobusne karte (12 USD na eno stran). Iz Aguas Calientes do Machu pichu je namreč cca 600 metrov višinske razlike, peš pot poteka praktično ves čas po stopnicah, napotki so malo čudni (dobra ura hoje ... vendar moraš začeti hoditi okoli štirih, če hočeš bit ob šestih na vrhu ... v Peruju je pač čas malo drugače definiran), pešačenja sva imela že kar dovolj!
1.5.2018
Petnajst čez peto sva že bila na avtobusni postaji. Pred nama dolga vrsta (vsaj 500 ljudi): "Ali bova sploh prišla do 6:30 na vrh, kakor smo bili dogovorjeni z vodičem?"
Pa so potem kar pridno prihajali busi, tako da sva prišla na vrh pravočasno. Vodič je res že čakal. Počakal je, da smo se vsi zbrali in šli skupaj skozi ostanke kraljevske letne rezidence. Machu pichu je bil tudi za Inke skrito mesto, za njegov obstoj so vedeli le "posvečeni". V ta kraj so se umaknili tudi zadnji Inki, ki so po porazu in kapitulaciji Cusca zbežali pred Španci. Njihov voditelj je še enkrat zbral močno vojsko (vojščaki so prišli tudi iz Amazonije), ki je ponovno zavzela Cusco, pobrala vse dragocenosti, ki so jih nakradli Španci (in jih še niso uspeli odnesti drugam) ter se ponovno po "Sveti dolini" umaknili proti Machu pichu. Nekje spotoma so varno uskladiščili tudi vse inkovske zaklade. Lokacija tega "skladišča" ni znana...
Ko so Inki zapustili Machu pichu, se je za njimi izgubila vsaka sled!
Mogoče je sedaj res čas, da povem kaj več o Inkih. V času največje moči je njihov imperij obsegal celotno zahodno obalo južne Amerike (od današnje Paname na severu do konca Čila na jugu). V najbolj pogosto uporabljenem inkovskem jeziku (kečua oz. "quechua") se je imperij imenoval "Tawantinsuyu" (štiri regije), njegovo glavno mesto je bil Qusqu (današnji Cusco). Inki pisave niso poznali, način njihovega sporazumevanja je bila govorjena beseda in vrvice, na katerih so delali vozle. Ti vozli so imeli poseben pomen, dešifirali so jih lahko le posebej usposobljeni posamezniki.
Pojav inkovskega imperija lahko postavimo v 12. stoletje, ko je pastirsko pleme pod vodstvom Manco Capaca ustanovilo naselbino Cusco. V 15. stoletju so širili svoj vpliv pod vodstvom Sapa Inke Pachacuti-Kusi Yupanqui in njegovega sina Tupac Yuapnqui-ja. Pachacuti je bil oče inkovskega imperija, najverjetneje je prav on zgradil Machu pichu kot svojo letno rezidenco. Dežele, ki so jih priključili svojemu imperiju, so večinoma osvajali miroljubno (če to ni šlo, so uporabili tudi vojaško moč), obstoječe poglavarje plemen so postavili za upravitelje, njihove sinove so vzgajali in izobraževali v svoji prestolnici, tako da so se po vrnitvi domov ti sinovi kot upravitelji že čutili kot del inkovskega imperija.
Največji obseg je imperij dosegel po vladavino Tupacevega sina Huayna Capac. Njegova smrt je za Inke pomenila določen prelom, saj sta se za nasledstvo borila dva brata: Huascar in Atahualpo. To je bilo tudi obdobje, ko so Španci prodirali v južno Ameriko in poskušali pridobiti ozemlje (in bogastvo) tega področja. S pomočjo izurjene vojske in domačih zaveznikov (ki so se želeli znebiti inkovske prevlade) so Španci pod vodstvom Pizzara zelo uspešno napredovali. Medtem je Atahualpa premagal svojega brata in prevzel primat v imperiju. Ker je bila njegova vojska premočna, je poskušal Pizzaro svoje cilje doseči po diplomatski poti (njegovi poslanci so poskušali prepričati Atahualpa, da sprejme krščansko vero in prizna Karla I. kot svojega kralja), vendar so se ti načrti sfižili. Zato so zajeli Atahualpo in njegovo spremstvo in ga zadržali kot talca.
Atahualpa je kot svojo odkupnino ponudil toliko zlata in srebra, da so z njim napolnili prostor, v katerem je bil zaprt. Španci so odkupnino sprejeli, Atahualpe pa niso spustili. Vmes je bil umorjen njegov brat Huascar, za to so Španci obtožili Atahualpa in ga leta 1533 usmrtili. Španci so tako osvojili tudi Cusco in postavili za vladarja Atahualpovega brata, ki se je imenoval Manko Inka Yupanqui. Ta se je leta 1536 uprl, ponovno zavzel Cusco, odpeljal vso preostalo bogastvo iz Cusca in ga "uskladiščil" nekje v hribih (verjetno na poti v Machu pichu). To zlato in srebro leži tam še danes. Ko so Španci leta 1572 ujeli njegovega sina (Tupac Amaru) in ga usmrtili, se je končal inkovski upor proti španskim zavojevalcem.
Vodič nas je opozoril tudi na način gradnje. Vse stavbe so bile grajene v trapezni obliki, tako so se vsi zidovi opirali na nasprotni zid, kar ima veliko prednost v primeru potresa (dokaj pogosto v Peruju, rušilni potresi so enkrat na nekaj deset let). Dandanes tudi gradbeni strokovnjaki preučujejo inkovsko arhitekturo in poskušajo njihove izkušnje prenesti v moderno gradnjo.
Inki so imeli zelo preprosto družbeno ureditev. Zanje so bile važne štiri osnovne vrednote:
- ljubezen (do sebe, svojih bližnjih, svoje okolice)
- solidarnost (pomoč drugim v stiski, sosedom , sosednjim vasem, sosednjim plemenom)
- delo (vsak je moral pomagati po svojih močeh in sposobnosti - za lenobo je bila najnižja kazen 50 udarcev z bičem, pogosto so lenuhe tudi usmrtili)
- znanje (prenašalo se je iz roda v roda preko ustnega izročila, plemstvo se je izobraževalo v posebnih šolah, za vladarjevega naslednika je bil izbran sin, ki se je po koncu izobraževalnega procesa najbolj izkazal na preizkusu - torej ni bilo nujno, da je bil to prvorojenec).
Kar hitro je minilo tistih nekaj ur na hribu. Še pot navzdol, peš do hidrocentrale in že sva na parkirišču čakala na avtobus, ki bi naj naju odpeljal v Cusco.
A sem že omenil, da v Peruju ni nujno, da je vse tako kot pričakujemo?
Avtobusa z napisom agencije, ki bi naj naju pobrala, ni bilo. Ko sva preverjala, kje je, so nama najprej rekli, da bo kmalu prišel, nato so spremenili informacijo, da je že prišel in že odpeljal, šele potem (ko naju je malce že zajela panika) so pojasnili, da ta agencija nima pravice parkirati pod hidrocentralo, ampak avtobus stoji kakšen kilometer stran pri mostu. Pa sva spet še malo pešačila.... Vsaj ta informacija se je pokazala kot pravilna, avtobus je res stal tam.
V poznih večernih urah sva se tako vrnila v Cusco.
2.5.2018
Avto so nama dostavili pred hotel četrt ure prej kot je bilo dogovorjeno. Seveda pa niso dostavili takšnega avta kot sva ga naročila. Naročila sva avto s pogonom na 4 kolesa (Renault duster), pripeljali so s pogonom na dve kolesi (Nissan X-trail). Sicer solidno visok, vendar me je malo zaskrbelo ali bo zmogel vse napore, ki so ga čakali. Pa še avtomatik je bil, brez ročnih prestav...
Zamenjava seveda ni bila več možna, torej sva se morala z Nissanom sprijazniti.
Do Chivaya naju je čakala kar dolga pot, zaradi tega se nisva dosti obirala. Najprej naju je pot vodila po glavni cesti proti jezeru Titikaka. Vmes sva naredila majhen ovinek in se zapeljala do enega izmed jezer v hribih, ki so celo turistično oblegani (domačini imajo ob jezeru vikende). Kmalu zatem sva zavila z glavne ceste in do kraja Espinar vozila po dokaj solidni cesti, ki se je na najvišji točki dvignila pošteno preko 4.000 metrov. V nižjih dolinah so se pasle krave, malo višje ovce, preko 4.000 metrov pa običajno le še alpake in lame (saj tudi trave na teh višinah ni bilo več kaj dosti).
V Espinarju sva si vzela čas za kosilo (njihov sicer cenovno zelo ugoden "menu" naju je "spremljal" še nekaj dni, saj sva zaradi tega kosila "pridelala" želodčne težave...). Kmalu za Espinarjem sva se ustavila. Pred nama konvoj tovornjakov (prevažali so jalovino iz bližnjega rudnika), ki očitno ni imel posebnega namena, da bi se kmalu premaknil. V spremljevalnem vozilu (vsak konvoj ima spremljevalno vozilo, ki opozori na dolžino oz. velikost konvoja) so nama povedali, da je cesta v delu in je trenutno zaprta. Pot bomo lahko nadaljevali čez kakšne pol ure.
Malo čakanja in potem smo se res pričeli premikati. Cesta "v delu" je bila kar dolga (preko 40 kilometrov), vmes smo še kar nekajkrat čakali na prosto pot in večer se je že nevarno približeval.
Potem pa: končno, cesta že urejena, novi asfalt, avto je kar planil po njem...
Nekaj kilometrov sva potrebovala, da sva ugotovila, da ta nova cesta pelje v napačno smer (proti kraju Puno, ne proti kraju Chivayo). Po "bližnjici", ki jo je v realnosti predstavljal blatni kolovoz, sva prečila nazaj proti pravi cesti (ki žal ni bila asfaltirana, ampak makadamska) in po njej nadaljevala proti Chivayu. Makadam sicer ni bil zelo slab, vendar se nama je takrat ta cesta zdela obupna. Še nisva vedela, kaj vse naju še čaka....
Vsaj v Chivayu sva hitro našla najin hotelček, parkirala najin avto (je bil že precej neprepoznaven zaradi nanosov blata in prahu) in šla počivati.
3.5.2018
Že prejšnji dan spotoma sva opazila usmerjevalno tablo za "Nevado Mismi" in zjutraj upoštevala znani nasvet ("Karto čitaj in seljaka pitaj") ter poizvedela pri lastniku hotela, katera pot do izvira Amazonke bi bila najboljša. Dve možni poti (ki sem si ju jaz ogledal že doma) sta bili slabši, lastnik je svetoval, da uporabiva pot, kjer sva včeraj videla oznako. Ta pot je sicer daljša, vendar je prav gotovo v najboljšem stanu, saj jo redno uporabljajo kmetje, ki imajo na planini svoje črede.
Po perujskih planinah so makadamske poti speljane dokaj visoko zaradi dveh razlogov. Prvi razlog je v tem, da so po planinah pašniki, ki jih kmetje občasno oskrbujejo. Drugi razlog pa je v tem, da imajo v Peruju zelo razvito rudarstvo (je najpomembnejša gospodarska panoga) in v hribih raziskujejo področja, ki obetajo morebitna nahajališča rudnin. Za takšno raziskovanje potrebujejo soliden poti (primerne tudi za tovornjake).
Torej sva izbrala priporočeno pot, ki se je lepo dvigala po dolinah. Njeno stanje je bilo bolj tako-tako. "Standard" teh cest (oz. kolovozov) je namreč prilagojen njihovim običajnim avtomobilom. Običajni avtomobil v peruanskih hribih pa je Toyota Hilux (tisti s kesonom). Midva sva imela sicer terenca, vendar je bil najin nissan vsaj 5 cm nižji od toyot, ki so jih uporabljali domačini. To je pomenilo, da sva marsikdaj nasedla, pri rečicah, ki so prečkale kolovoz, pa sva lahko le povsem počasi prebrodila strugo in lezla navzgor. Nekajkrat sva podrsala, vendar sva (presenetljivo) brez večjih problemov prispela do planote cca 4.600 metrov visoko, kjer naju je smerokaz usmeril proti najinemu cilji. Še malo naprej in se je pot končala. Avto sva parkirala ter se peš odpravila proti cilju, ki sva ga že videla v daljavi.
Nevado Mismi predstavlja razvodnico med Pacifikom in Atlantikom. Na njegovem jugozahodnem grebenu se vode zlivajo proti Pacifiku, na njegovem severovzhodnem delu se vode zlivajo proti Amazonki in naprej v Atlantik. Ti izviri so bili kakšnih 40 let nazaj (kot možen izvir jih je določila ekspedicija pod okriljem znanega francoskega raziskovalca Cousteau-ja) izbrani kot najbolj matični vir Amazonke, saj tečejo po strugi, ki predstavlja najdaljšo pot do Atlantika. No, danes so nekje našli še bolj oddaljene izvire, ampak to naju ni motilo preveč. Izviri na Nevado Mismi se napajajo iz gorskega jezera, ki je še kakšnih 50 do 100 metrov višje, vendar to jezero ni bilo najin cilj. Najin cilj je bila kašen izmed izvirov v skalah. Ni ga bilo težko najti. Že od daleč so se videle skale, kjer je bila barva spremenjena (mokre skale imajo drugačno barvo kot posušene). ker sva bila že dokaj visoko, preko 5.000 metrov, sva občasno že hodila po snegu (očitno je bilo nekaj dni nazaj nekaj padavin). Po kakšnih dveh urah hoje sva bila pri enem izmed izvirov (na koncu je bila pot celo shojena, tako da sva lahko upravičeno domnevala, da sva na pravi lokaciji).
Ker sva bila tako blizu razvodja, sva se povzpela še na sedlo, ki res predstavlja to razvodje. Na eno stran sva gledala v dolino, ki se je nadaljevala proti Atlantiku, na drugo stran sva gledal v dolino, ki se je nadaljeval proti Pacifiku. To je bila tudi najvišja točka najine poti: 5.317 metrov nad morjem!!!
To je bil moj najbolj želeni cilj v Peruju. Moj vrhunec tega potepa. Res sem bil zadovoljen. Celo moja boljša polovica je zadovoljstvo delila z mano.
Popoldne pa le še navzdol, ponovno previdno z avtom po kolovozu v dolino. Čeprav še ni bil večer, nisva šla na kakšna drugačna raziskovanja, privoščila sva si malo poležavanja v bližnjih termalnih bazenih (so podobni kot bi šli v Rimske toplice kakšnih 40 let nazaj). Je prav pasalo.
4.5.2018
Kanjon Colca. Eden najbolj znanih kanjonov v Peruju, tudi eden izmed največjih na svetu. Popularen je zaradi lepih razgledov in kondorjev, ki živijo na tistem koncu. V bistvu gre za eno kondorsko družino. Kondorji so morda največji leteči ptiči, premer njihovih kril je dva do tri metre, ker uporabljajo zračne tokove nad soteskami, lebdijo v vetru (s krili zamahnejo le enkrat ali dvakrat na uro). Par živi skupaj ves čas svojega dolgega življenja (dočakajo preko 80 let), v celotnem času imajo le nekaj mladičev (tri, mogoče štiri), so zelo navezani eden na drugega. Ko eden od para umre, drugi preneha jesti, ko že skoraj omaga, se dvigne v višavo in strmoglavi navzdol v skale....
Lepa soteska, mogočni ptiči...
Pot sva nadaljevala proti Arequipi. Ker sva imela terenca, sva izbrala bolj slikovito (neasfaltirano) pot proti zahodu. Vse je bilo dobro, dokaj ni začelo nekaj ropotati... Zadnja desna guma je spustila!
Gumidefekt! Dvig avtomobila, snemanje kolesa (pričvrščena so s petimi vijaki, eden izmed vijakov je imel poseben nastavek, kontra del je bil priložen opremi avtomobila), nameščanje rezerve (ki je bila manjša). A sem omenil, da je imel najin terenec sedem sedežev in so zadnji sedeži v prtljažniku malo ovirali dostop do rezervne gume?!
Nisva nadaljevala naprej po makadamu! Sva se obrnila, kmalu prišla nazaj na asfalt in po dobri uri vožnje ponovno prišla v Chivay. Vsako malo večje mesto ima mojstra, ki se spozna tudi na flikanje pnevmatik. Chivay ni bil izjema. Kmalu sva bila zopet na poti z zakrpano pnevmatiko.
Je pa imel gumidefekt vseeno eno žrtev. Na lokaciji menjave sva pozabila varnostni stožec... (nadomešča varnostni trikotnik).
V Arequipo sva prišla šele zvečer, malo sva iskala najin hotelček, ki se je nato izkazal za najino najbolj luksuzno prebivališče v Peruju (velika soba, balkon, krasen pogled na mesto).
Še večerni sprehod po centru mesta, okusna večerja (alpaka na krožniku je res fantastična) in spat!
5.5.2018
Dopoldne sva si malo bolj podrobno ogledala center Arequipe, obiskala tudi muzej v nekdanjem samostanu sv. Katarine (nune so imele tam kar precejšen luksuz) in že sva bila ponovno na poti. Garmin naju je vodil po cesti med vulkani. Najprej je bila cesta asfaltirana, ko naju je garmin usmeril na makadam, sva si premislila in se vrnila v Arequipo ter po glavni poti nadaljevala pot v Puno. Misel na gumidefekt je bila še preveč sveža.
Cesta se je zopet povzpela na visoke planote (ponovno preko 4.000 metrov), kjer sva srečevala konvoje tovornjakov z jalovino. Ves čas naju je spremljala tudi železnica, ki se iz Arequipe dvigne do Puna. Ta del železnice uporabljajo predvsem za transport rude in jalovine.
Pozno popoldne sva prispela v Juliaco (najin prvi nesojeni cilj, saj so nama ukinili letalo iz Lime v Juliaco). Obvoznica se je kar naenkrat končala (cesta je bila zaprta, delno zaradi tržnice, delno zardi prenove ceste), obvoz naju je popeljal skozi predmestje po luknjastih makadamskih cestah. Če ne bi pred nama vozil avtobus, bi že mislila, da sva zašla.
V Puno sva prispela proti večeru, ravno dovolj časa je bilo, da sva se pred spanjem še malo sprehodila po mestu.
V hotelu sva rezervirala še izlet na bližnje otoke za naslednji dan.
6.5.2018
Turistični bus naju je pobral pred hotelom in nas zapeljal do pristanišča. Preden smo se vkrcali na ladjico, naju je čakalo prijetno presenečenje. Na klopci ob pristanišču sva srečala najino svakinjo in njeno prijateljico, ki sta bili tudi v Peruju. Prisrčno smo se pozdravili, malo poslikali, za kaj več pa niti ni bilo časa, saj je najina ladjica kmalu odplula.
Plavajoči otoki Uros na jezeru Titikaka (cca 3.800 metrov nadmorske višine) predstavljajo posebnost. Gre za umetno ustvarjene otoke, podlaga je sestavljena iz trstičja, ki ga vedno znova dodajajo, saj trstičje v spodnjem delu propada. Na otočkih so postavljene hiške, v katerih še dandanes živijo njihovi prebivalci. Ali se bo ta tradicija še nadaljevala, ne veva. Otroci teh ljudi se namreč večinoma šolajo v kraju Puno in veliko vprašanje je, če se bodo kdaj vrnili nazaj na otočke...
Po laguni smo se zapeljali še z njihovim čolnom, se še malo razgledali in kaj kupili... Hitro sta minili tisti dve urici.
Potem pa zopet v avto, zopet mimo oz. skozi Juliaco (ponovno prava zmešnjava, ker ustreznega obvoza pač ni), naprej po visokih planotah proti severu.
Malo pred krajem Sicuani je zopet nekaj zaropotalo. Ponovno zadnja desna guma! Ponovi vajo! Na srečo je bil prvi vulkanizer zelo blizu! Vendar je bila tokrat luknja v pnevmatiki ogromna (centimeter v premeru), sva morala povoziti nekaj res ostrega...
V kraju Checaqupe naju je čakalo naslednje prenočišče. Kar težko sva ga našla, ker ni bilo nič označeno, pa tudi navigacija ni našla pravega cilja. Šele prijazni domačini so nama pokazali pravo pot. To je bilo sicer najdaržje prenočišče na najini poti, ki pa ni upravičilo tako visokega stroška. Soba brez kopalnice, WC je bil v spodnji etaži preko dvorišča... Po moji oceni takšnih prenočišč na "Bookingu" ne bi smeli ponujati!
7.5.2018
Čakale so naju Mavrične gore. Mimo Pitumarce (ker so bile najine gume očitno precej slabe, sva tam poskušala poiskati kakšen turistični bus, ki bi naju vzel s seboj, vendar nama ta načrt ni uspel - sva pa ugotovila, da bi v Pitumarci precej bolje in cenovno ugodneje prenočila kot sva v Checaqupe) po dolini navzgor, zopet po ozki makadmski cesti vse do parkirišča na planoti. Od tam pa cca 600 višinskih metrov v 6 km poti do Mavričnih gora.
Tokrat ta bili najini telesi že precej dobro navajeni na višinske razmere, tako sva imela precej manj problemov kot pri Pastoruriju. Spotoma sva srečala tri mlade Slovenke (Blejke), ki so se nasmejane že vračale po poti navzdol.
Mavrične gore so bile cilj, ki si ga je najbolj zaželela moja boljša polovica: moram priznati, da so res vredne ogleda. Sicer na hribu nisva bila sama (po moji oceni je bilo tega dne tam okoli tisoč ljudi), je očitno zelo priljubljen cilj med turisti.
Potem pa nazaj na glavno cesto, malo po njej in ovinek prti parku Manu. Najprej dobra cesta, potem malo slabša (vendar vseeno asfaltirana), potem zelo dobra na novo urejena cesta.... potem pa obvoz!!! Namesto po lepi novi cesti (ki se je malo naprej podrla) naju je obvoz peljal več kot 10 kilometrov okoli po makadamskih ozkih cestah, ki potekajo po robu sotesk. Leva stran skala navzgor, pod nama ozka makadamska cesta (oz. kolovoz), desno strmina navzdol do reke v soteski. Zopet le redka srečevališča. Malo sreče: bil je že večer in sem lahko videl nasproti vozeče avtomobile, buse in tovornjake (ker so se že na daleč svetile njihove luči).
Že kar v trdi temi sva končno prispela v Pucartambo. Mislim, da nisva našla pravega hotelčka, ampak nama je bilo vseeno. Lastnico sva povprašala, če slučajno ve ali bi se dalo priključiti kakšni skupini, ki bo naslednje jutro šla do razgledišča Mirador Tres Cruces nad parkom Manu. Zanimivo: čez pol ure je na najinih vratih potrkal možakar, ki je rekel, da njegova skupina sicer gre naslednje jutro tja, vendar bi morala midva iti s svojim avtom. Malo naju je skrbelo, ker sva imela že dva gumidefekta, slabih cest pa očitno še ni bilo konec! Ampak: če sva prišla že tako daleč...
8.5.2018
Ob treh zjutraj je naš minikonvoj (dve toyoti hilux in najin nissan) krenil na pot. Fantje so izbrali malo daljšo in boljšo pot naokrog (so rekli, da je tista najbližja v slabšem stanju). Ta boljša pot je bila obupna (le kakšna je morala biti šele tista slabša!), pojmi boljše - slabše po peruansko so precej drugačni od mojega razumevanja teh stvari!
Kar v trdi temi smo prispeli na razgledišče, ki je očitno včasih doživljalo že boljše čase. Tokrat smo bili sami tam. Mislim, da tudi prejšnje dneve ni bilo kakšne posebne gneče...
Bilo je dokaj hladno. Spremljali smo prebujanje dneva nad deževnim gozdom. To razgledišče je bilo včasih popularno zaradi zanimivega efekta, saj se je zaradi odbojev, ki so jih povzročali deževni oblaki, dogodilo, da so opazovalci hkrati videli dve sonci ali celo tri. Tega dne takšne mikroklime ni bilo, smo se morali zadovoljiti z enim. Včasih so obiskovalce razveselili tudi domačini, ki so na piščali zaigrali budnico soncu, tokrat smo si jo lahko zaživžgali le sami.
Najini spremljevalci so pot nadaljevali v dolino v sam park (so rekli, da si bodo zajtrk privoščili v eni izmed koč na začetku parka, od koder je lep razgled na džunglo), midva se jim nisva pridružila. Razlogi so bili trije: še naprej slaba cesta (najine gume so bile v preveč slabem stanju), časovna stiska (to bi nama vzelo vsaj štiri ure časa, posledično bi zvečer verjetno ponovno vozila v temi) in pomanjkanje bencina (prejšnji dan sem se pozabil ustaviti na črpalki).
Torej sva se sama odpravila nazaj. V kraju Pucartambo sva iskala črpalko, pa je ni bilo. Ko sva povprašala pri domačinih, so kimali in nama kazali po cesti naprej. Ustaviva se pri branjevkah, ki so prodajale sadje in povprašava, kje bi lahko dobila bencin. Se je branjevka hitro obrnila, naju spremila do naslednje šupe, odprla vrata, iz sodov prelila bencin v vedro, vzela »trahtar« in vsebino vedra zlila v najin avtoček... A še pomnite, tovariši!?
Preko visokih planot sva po makadamskih poteh (tokrat so bile celo v boljšem stanju, čeprav izredno ozke in občasno zelo prepadne) pripeljala v Pisac. Nad krajem so arheološki ostanki nekdanje inkovske postojanke (delno vojaške postojanke, delno prebivališča kmetov), ki so solidno ohranjeni. Na vhodu sva kupila kombinirano karto, ki nama je omogočila ogled še nekaterih arheoloških parkov.
Proti večeru sva poiskala hotelček (ob glavni cesti skozi "Sveto dolino"), ki je bil prav prijeten. Imel je celo majhen bazenček, ki pa ni bil ogrevan, tako da naju je najina želja po plavanju hitro zapustila (temperatura vode je bila okoli 16 ali 17 stopinj). Sva bila skoraj hitreje iz vode kot v vodi!
Še pranje avtomobila (so se kar krepko trudili, da so odstranili ves prah in blato), malo večerje in spanje. Čeprav sva bila ob glavni cesti, je bilo ponoči povsem mirno (prometa ponoči sploh ni bilo).
9.5.2018
Pot sva nadaljevala po "Sveti dolini", ki sva jo zapustila pri kraju Urubamba. Na planoti je bil najin prvi cilj Maras oz. soline v njegovi bližini. Soline so uporabljali že Inki, tudi danes so še aktivne. Zanimivo.
Še bolj zanimiv je bil naslednji postanek: Moray. V vrtači (domnevajo, da je nastala zaradi udara meteorita) so oblikovane terase, kjer so imeli Inki vrtnarijo – pravi gojitveni center za različne vrste krompirja in koruze. Po hribu navzdol je bila speljana voda, ki se je pretakala iz terase na teraso. Terase so bile obložene s kamni, ki so se preko dneva segreli in ponoči oddajali svojo energijo v zemljo. Na ta način so dosegli mikroklimo, ki jih je omogočala gojitev novih rastlin, ki so jih nato prenesli na polja po okoliških krajih.
Še Chincheros - zadnji postanek v arheološkem parku. Parka je ostalo bolj malo, saj je obstoječe mesto zgrajeno na temeljih inkovskega prebivališča. Tudi cerkev je zanimiva, saj je grajena v ¨inkovskem" slogu z nagnjenimi stenami navznoter (trapezna oblika), ki podpirajo druga drugo. Tudi v zadnjem potresu ta cerkev ni utrpela nobene poškodbe... Očitno je bila gradbena logika Inkov kar prava!
Še v Cusco. Postanek na tržnici, zadnji "obvezni" nakupi. Imela sva srečo, da sva v eni izmed prodajaln z varnostno opremo našla tudi varnostni stožec, tako da sva lahko nadomestila tistega, ki sva ga izgubila v Colci.
Zvečer še oddaja avta in z letalom nazaj v Cusco.
Z letališča s taksijem do hotelčka (blizu centra, vendar na drugi strani reke Rimac) in spat!
10.5.2018
Celo dan časa za pohajkovanje. Za cilj sva izbrala Miraflores, ki velja za bolj mondeno predmestje Lime. Do tja sva se peljala z njihovim hitrim busom (za te t.i metrobuse imajo narejen poseben pas, ki ga druga vozila ne smejo uporabljati). Res kar hitro prideš na drugo stran mesta. Vendar dolgo traja, da prideš na bus! Domačini se postavijo v vrsto in čakajo na naslednji bus. Ko bus pripelje, se poskušajo zgužvati nanj! Nama je sicer uspelo v prvem poskusu, vendar sva bila kot sardine v konzervi! Se nama je zdelo, da ni več nikakršnega prostora, komaj sva dihala! Ampak na naslednji postaji se je še nekaj ljudi zgužvalo vanj!!!
Proti Mirafloresu so na postajah počasi ljudje začeli zapuščati bus in malce se je dalo zadihati. Ampak vseeno sva si oddahnila, ko je bila na vrsti postaja, kjer sva izstopila tudi midva.
Skozi urejen kraj sva se mimo parkov sprehodila do klifov nad morjem. Spodaj ob morju je obvoznica (šestpasovnica), na morju ogromno deskarjev, ki so lovili najbolj primerne valove.
Prijetne sprehajalna pot nad klifi naju je popeljala na drugi konec tega dela mesta, kjer sva v njegovi notranjosti obiskala še arheološke ostanke Huaca Pucllana. Gre za predinkovsko civilizacijo, ki je tukaj živela cca 1.500 let nazaj. Na hribčku je bila zgrajena mogočna piramida, okoli nje so bile naselbine okoliških prebivalcev. V muzeju je tudi miniaturni živalski vrt (tipične živali tega okoliša, vključno z morskim prašičkom, lamo in alpako) in vrtnarija (tipične rastline, vključno krompir, fižol, koruza, celo koka).
Na kosilo sva tokrat zavila v samopostrežno restavracijo v enem izmed trgovskih centrov. Sva si za pokušino nabrala različne vrste ponujene hrane, ker sva želela dobiti občutek, kaj jedo domačini. Ni bilo tako slabo.
Še nekaj nakupov in nazaj v Cusco. Tokrat najina Metropolitana (bus) ni bila tako radodarna s prostorom. Vrsta, ki je čakala na bus, je bila dolga nekaj deset metrov, busi so na postajo pripeljali že polni...
Na srečo sva ugotovila, da najina linija nima tako dolge vrste in kmalu sva se nekako zbasala na bus (mislim, da sem stal samo na eni nogi). Ta bus je sicer poceni (2.5 solov, torej okoli 70 centov), vendar so linije preveč obremenjene. Promet v Limi je res precej kaotičen. Mesto z 12 milijoni prebivalcev brez urejenega javnega prometa težko diha!
Se je že večerilo, ko sva se vrnila v hotelček.
11.5.2018
Dopoldne še potepanje po centru Lime, še zadnji nakupi, ujela sva še mašo pri sv. Frančišku (za slovo od Peruja), kmalu po poldnevu sva poiskala lokal, kjer smo posedeli na najinem prvem obisku Lime: obvezni pisco sour za slovo od mesta!
Najem taksija do letališča (običajna tarifa je 40 solov oz. 10 $), oddaja prtljage, pot do pravega izhoda, na letalu sva imela "izbrane" sedeže (bolj v repu, kjer se letalo zoži in sta ob oknu le dva sedeža v vrsti namesto treh), večerja in nočni let. Doplačala sva za ta sedeža v želji, da se bova malo naspala. Skoraj bi nama uspelo, če za nama ne bi sedela dva Francoza, ki sta si imela očitno ogromno povedati. Kljub najini prošnji, naj bosta tiho, sta regljala več kot štiri ure nepretrgoma. Tudi slušalke jih niso mogle utišati. Doplačilo za nekoliko boljše sedeže se torej ni obrestovalo…
12.5.2018
Postanek v Parizu (let je bil dolg skoraj 12 ur), prestopanje na letalo za Benetke, pot iz Benetk domov v Brda. Večerja naju je že čakala (nama jo je pripravila hčerka, ki je prav posebej za to prišla tja iz Kamnika)...
Stroški (za dve osebi):
hrana 300
gorivo 170
vstopnine 450
razno (spominki, razni drobni izdatki) 200
prenočišča 360
letalske karte (vključno z notranjimi leti) 1800
rent a car 1150
avtobus 140
ostali prevozi (taksi, parkirišče) 250
4820 |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
