 |
MOJI POTOPISI
Sem državljan Slovenije, zato imam rad to prelepo deželo - to me pa ne moti, da se ne bi potepal okrog (novost: tudi na blogu https://mojipotopisi.wordpress.com/)
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 08 Jul 2015 08:09 Naslov sporočila: BRDA IN FURLANIJA |
 |
|
BRDA IN FURLANIJA
V pdf.ju s slikcami:
www.mediafire.com/view/7gd2hm6efhsvybp/Brda_in_Furlanija.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Ob koncu junija imamo praznik, ki nam večkrat omogoča podaljšanje vikenda. Tudi tokrat je bilo tako. Četrtkov praznik in petkov dopust sta prinesla štiri dni, ki sva jih želela izkoristiti za kolesarjenje. Razmišljala sva o kolesarjenju v okolici Ferrare ob reki Pad, vendar se je na koncu obrnilo malo drugače. Najina hišica (vikend) v Neblem (Goriška Brda) je bila že tako daleč (ometi, tlaki), da jo lahko ponovno uporabljava za spanje. Tako sva naredila kolesarsko-pohodni načrt po tem koncu:
- Kolesarjenje Neblo – Čedad – Manžan – Neblo
- Pohod po Goriških Brdih (pohodniška pot Črnica)
- Kolesarjenje Gradež – izliv Soče – Oglej – Gradež
Četrtek, 25.6.2015
Zbudilo naju je čudovito jutro. Po zajtrku sva pripravila kolesa in se kar po kolovozu (kjer poteka tudi pohodniška pot) zapeljala do glavne ceste, ki sva se ji pridružila v neposredni bližini igralnice Venko. Zavila sva proti mejnemu prehodu in čez dober kilometer že prečkala slovensko-italijansko mejo. Takoj po meji sva zavila v smeri za Praprotno (Prepotto), malo zatem sva izbrala stransko pot (levo čez rečico Idrijco) in se med vinogradi zlagoma dvigovala proti Praprotnemu. Naokrog so naju spremljali furlanski grički, ki so spodaj posajeni z vinogradi, na vrhovih pa so povečini gozdnati. Preko teh gričev vodi kar nekaj povezovalnih poti v naslednjo dolino proti zahodu, vendar sva midva izbrala tisto najbolj standardno, kjer je tudi najmanj vzpona proti Čedadu. Tako sva malo pred krajem Praprotno zavila v smeri Čedada in po manjši dolini prilezla na vrh manjšega prelaza, od koder sva že zagledala hribe južne Benečije na severu. Spust proti Čedadu je bil prav prijeten. V mesto sva se pripeljala z vzhodne strani, tako da sva prispela neposredno na trg pred obzidjem. Skozi portal sva vstopila v mesto in se zapeljala do mosta preko Nadiže (imenovan Hudičev most), kjer sva si malo spočila dušo in oči na lepih pogledih na reko in na hribe v ozadju, kjer ima prav posebno mesto Matajur. Matajur je tudi drugače povezan s Čedadom. V Čedadu je od leta 1974 uredništvo slovenskega tednika Slovencev videmske pokrajine z imenom Novi Matajur, ki že od leta 1950 (prej je bilo uredništvo v Vidmu, tednik pa se imenoval Matajur) prinaša slovensko besedo našim zamejcem v Italiji, čeprav je namenjen tudi italijansko govorečim prebivalcem, tako da že vse od svojega pričetka delovanja izhaja dvojezično: v slovenščini in italijanščini.
Zapeljala sva se skozi lepo mesto, kateremu tokrat sicer nisva namenila posebne pozornosti. Čedad ima sicer lepo mestno jedro, znana je njihova stolnica (bazilika Marijinega vnebovzetja), še bolj pa je poznan po ostankih Langobardov, ki so v tem mestu imeli svojo prestolnico. Langobardi so bili bojevito ljudstvo, ki so se v 6. stoletju iz srednje oz. severne Evrope (Polabje) preselili na področje današnje Panonije, od tam pa so se zaradi Avarov premaknili bolj proti zahodu in se najprej ustalili v Čedadu (568) pod vodstvom svojega kralja Alboina. Njihova bojevitost se kaže tudi z njihovimi plenilskimi pohodi po severni Italiji, saj so uničili takratne rimske postojanke kot so bili Trst, Oglej, Verona in celo Milano. Leta 572 so osvojili še Pavijo, ki je nato postala prestolnica njihovega kraljestva, svojo oblast so ohranjali s pomočjo vojvodstev, kjer je imelo tudi Čedajsko vojvodstvo (ustanovljeno kot prvo) važen pomen. Tudi zaradi tega je v Čedadu lepo urejen muzej, ki je posvečen Langobardom v Italiji. Langobardsko ljudstvo (nekoč pogani germanskega porekla in jezika) so v Italiji prevzeli krščansko vero in latinski jezik ter se tako počasi asimilirali med Italijani. Langobardi so proti vzhodu postavili obrambno črto pred vdori Avarov, ki je v poznejših stoletjih ustavila tudi prodor Slovanov proti zahodu. Tako je prav ta langobardska obrambna linija dolga leta predstavljala mejo med slovenskim in italijanskim življem na tem področju. Predvsem v 20. stoletju se je ta meja pomaknila izrazito proti vzhodu in tako je Slovenija izgubila velik del nekdanjega s slovenskim življem poseljenega ozemlja (Benečija, del Furlanije, Trst z jadransko obalo do izliva Soče).
Mesto sva zapustila na zahodni strani in se po obrobju zapeljala proti jugu ter Nadižo prečkala preko novega mostu. Nato sva sledila cestnim oznakam za Manžan (Manzano). Prometa ni bilo veliko, tako je bilo kolesarjenje prav prijetno. V Manžanu sva ponovno prečkala Nadižo in se zapeljala do centra tega mesteca. Mestece (cca 7.000 prebivalcev) ni nič kaj posebnega, vendar je malica na njegovem trgu prav dobro teknila. Morda je komu poznano iz pesmi Iztoka Mlakarja: Furlana iz Manžana? No, midva je nisva srečala.
Še zadnji del poti naju je čakal: proti vzhodu nazaj proti italijansko-slovenski meji. V tem koncu so vasi med sabo tekmovale, kje bodo bolj domiselno uredili in okrasili okolico (prav zanimivo). Prav prijetna pot se je zaključila z zadnjim vzponom do najine hiške (iz doline na hrib se je potrebno dvigniti cca 70 višinskih metrov), kjer naju je v hladilniku pričakala ohlajena pijača; posedeti na terasi ob pogledu na Matajur in Kaninsko hribovje v daljavi je pravi počitek: tako za oči kot dušo!
Petek, 26.6.2015
Prav mimo najine hiške v Neblem poteka pohodna pot. Po tej trasi poteka pohodna pot po Goriških Brdih, ki so jo poimenovali Črnica, hkrati pa po isti trasi poteka tudi pohodna pot od Avstrijske Koroške do Jadrana: Alpe-Adria trail (30. etapa od Golega Brda do Šmartnega).
Zjutraj sva se kar obirala. Čeprav sva rekla, da bova vstala že pred šesto uro (tako da se izogneva pešačenju v največji vročini) se to ni zgodilo. Saj sva bila vendar na dopustu, tako da sva se skobacala iz postelje šele po sedmi uri in pričela s pohodom šele po osmi uri. Ja, že takrat je bilo kar precej toplo. Prvi del poti je šel skoraj ves čas navzdol do doline, tudi precej sence se je našlo na poti, tako se nama je zdelo, da pot niti ni tako vroča.
Že vzpon proti Fojani nama je pokazal drugo sliko. Čeprav sva iskala senco po poti, je sonce neusmiljeno žgalo po naju. Še dobro, da so bile čepice na glavah, drugače bi bila čisto zasmoljena. Je pa razgled iz fojanskih gričev preko doline proti severu oz. severovzhodu zares lep. Če bi bil dan povsem jasen in ozračje čisto, bi proti severozahodu lahko občudovala tudi Dolomite. Pa nič zato, tudi tako je bilo lepote obilo.
Skozi Fojano sva zavila proti njihovi cerkvici na griču (pokopališče) in potem do manjšega sedla, kjer sva se počasi začela približevati kraju Dobrovo, ki danes velja za center Goriških Brd. Verjetno tudi zato, ker je v kraju znana vinska klet (pogled nanjo je bil kar veličasten), ki so jo zadružniki ustanovili že leta 1957 in je še danes v 100-odstotni lasti svojih članov. Še ne vedo, da bo to moja zaposlitev, ko se preseliva v Brda za stalno (če se bo to zgodilo pred upokojitvijo): ampak jih bom že obvestil o tem, ko bo primerni čas!
Pot se še malo vzpne, najvišja točka nad Dobrovim je pri vodohranu. Samega vodohrana se od daleč ne vidi, vidi pa se antenski stolp, ki so ga »ozelenili« in zgleda skoraj kot kakšna tisa. Ampak ta »ozelenitev« je umetna, ne naravna.
Med spustom proti gradu Dobrovo sva naredila mini ovinek še skozi botrov gozdiček ob poti. Bila sva prav presenečena, kako lep borov gozd se najde na tistem koncu.
Pri renesančnem gradu Dobrovo ( postavljen okoli leta 1600, danes je v njem Goriški muzej) je tudi velika tabla z vsemi pohodnimi potmi tam naokrog. Torej imava še kar nekaj možnosti za pohodništvo po Brdih!
Midva sva zavila navzdol mimo kleti in kmalu prečkala rečico Reko. Mimo črpalke za gorivo (ki je bolj namenjena Italijanom kot Slovencem) sva se napotila proti kraju Šlovrenc. Pot pelje po dolini med Drnovkom in Šlovrencem in se proti koncu obrne proti Šlovrencu. Ves čas skozi vinograde in nasade breskev. Srečala sva tudi breskev »velikanko«, po najini oceni bi bile že tri takšne breskve dovolj za kilogram…
Ko sva prispela do Šlovrenca, sva se morala odločiti, katero varianto Črnice bova ubrala (krajšo ali daljšo). Ura je bila že okrog enajstih, sonce je neusmiljeno žgalo… odločitev za krajšo se je ponujala kar sama od sebe, zato sva se spustila v dolino proti cesti za Golo Brdo in se nato dvignila do kraja Hruševje. Tam pa sva v daljavi že videla najino hiško, ki naju je zvesto čakala. Le še po obronkih naokrog in okoli poldneva sva že bila doma. Malo skuhana, vendar zadovoljna, malce ožgana od sonca, vendar sva se hitro pohladila z ohlajeno pijačo.
Sobota, 27.6.2015
Precej lepa zagorelost, ki naju je obogatila v prejšnjih dveh dneh, tega dne naj ne bi dobila posebnega dodatka. Napovedano je bilo nekaj slabše vreme, kar je pomenilo, da bi naju znalo morda celo malce poškropit dol z neba. Ampak kakšne večje količine padavin ni bilo napovedane, zato sva vetrovke pustila doma. Z avtom sva se zapeljala skozi Tržič (Montfalcone) proti Gradežu (Grado). Nekje na poti naj bi se srečala s kolesarsko potjo, ki sva jo načrtovala. Potem morava najti le še primerno parkirišče, kjer pustiva avto in pričneva najino krožno pot. Imela sva kar nekaj sreče. Prav na križišču, kjer kolesarska pot zavije z glavne ceste proti morju, je večje parkirišče ob gostilni, ki je bila ob relativno zgodnji jutranji uri še zaprta. Avto sva postavila pod drevo (da bo malo v senci, če se bo vreme izboljšalo) in krenila na pot. Kolesarska pot takoj zavije med zatoki, ki so bile pribežališče rac in labodov. Predvsem kompletna labodja družinica (eden izmed mladičev je imel perje še čisto sive barve) naju je navdušila.
Kolesarjenje je bilo prijetno, lepo po ravnem, praktično v brezvetrju. Ob zatokih sva prispela do morske obale, kolesarska pot je bila tam speljana po varovalnem nasipu. Zares lepo urejeno.
Pot se obrne v notranjost šele tam, ko priteče v Jadran najbolj zahodni del Soče. Soča se namreč pred izlivom v morje razdeli na dve strugi in tako njen izliv v morje ni samo na enem mestu. Področje soškega ustja je zavarovano kot naravni rezervat (»Riserva naturale foce dell’Isonzo« - Naravni rezervat ustja Soče), ki ga krajše imenujejo tudi »La Cona« (Cona je otok med obema rečnima rokavoma, ki se izlivata v morje). Ustje Soče je delno posledica narave, delno pa tudi melioracijskih del v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.
Ob Soči oz. za nasipom enega njenih zatokov sva tako kolesarila nekaj kilometrov, ko sva nato zavila po cesti (zapustila sva kolesarsko pot ob ustju Soče) nazaj med polja skozi kraj Fossalon di Grado proti glavni cesti Montfalcone – Grado. Po glavni cesti sva kolesarila le nekaj sto metrov nazaj v smeri za Grado, potem sva takoj zavila desno pri kraju Fossavecchia (oznaka za Oglejsko vinsko pot) čez most (lahko, da je bil včasih to dvižni most) in mimo istoimenske gostilne (Il Ponte) proti Palazzatu. Tam je bila kolesarska pot ponovno označena, skozi San Lorenzo naju je pripeljala na južno obrobje Ogleja. Ker je vmes pričelo rahlo deževati, se nisva nič ustavljala in nadaljevala pot proti jugu proti Gradu.
Oglej je sicer zelo pomembno mesto na tem koncu, z bogato zgodovino, ki je odkrita vse do 13. stoletja pred Kristusom. Ime izhaja iz predrimskega imena reke Nadiže (Aquilis), ki je včasih tekla tu skozi. Dandanes Nadiža teče bolj vzhodno in se pred morjem izliva v Sočo. Slavna zgodovina mesta se sicer začne leta 181 pred Kristusom, ko so naselbino ustanovili rimski plemiči (triumviri). V času cesarja Avgusta postane kraj glavno mesto regije Venetia ed Histria. Zaton mesta povzročijo Huni pod vodstvom Atile, ki leta 489 mesto uničijo. Nekdanjega razcveta kraj ne doživi več. Kraj je torej poznan po izkopaninah iz rimske dobe, pa tudi po baziliki Marijinega vnebovzetja in sv. Mohorja in Fortunata, ki je bila nekoč stolnica Oglejskega patriarhata. Vsekakor vredno ogleda!
No, naju je pot vodila proti jugu, po kolesarski poti, zgrajeni na nekdanji železniški progi (ta pot proti severu vodi vse do naše Mojstrane oz. se v Trbižu razdeli na krak proti Sloveniji in krak proti Avstriji) in se imenuje Alpe-Adria. Asfalt je bil relativno na novo položen, tako da je bil tudi ta del kolesarjenja zelo lep. Pred Gradežem je še Gradska laguna z otočkom Barbana, na katerem je poznana romarska cerkvica, pot tukaj poteka po nasipu in zadnji del še preko mostu, kjer vstopimo v Gradež.
Želela sva kolesariti ob obali, pa ni šlo – obalna pešpot je zaprta za ves promet, tudi za kolesa. Zato sva se skozi mesto napotila proti vzhodu, kjer naju je čakal najin avto. Po urejeni kolesarski poti mimo avtokampov in apartmajskih naselij ob morju sva čez nekaj kilometrov prišla na najino izhodišče, kjer naju je čakala tudi ohlajena pijača v hladilni torbi. In čeprav je bil dan rahlo oblačen, ne tako jasen, se nama je zdelo, da je bila najina barva kože še bolj živahna – zadnji dan naju je sonce opeklo celo bolj kot prva dva dneva skupaj.
Posebnih stroškov tokrat nisva imela, čeprav sva ugotavljala, da so bili ti trije dnevi povsem dopustniški! Bo potrebno še kdaj ponoviti. Tam okrog Goriških Brd je še več primernih pohodniških poti in cest, po katerih je kolesarjenje prav prijetno! |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
