tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 100
|
 Objavljeno: 02 Okt 2019 13:36 Naslov sporočila: Gruuija in Armenija - potopis |
 |
|
Potopis: Gruzija in Armenija
V pdf-ju s slikcami
www.mediafire.com/file/4hlrbptfjtpf9c5/Potopis_Gruzija_Armenija.pdf/file
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova
Bližala se je že desetletnica, kar me moja boljša polovica manj ali bolj srečno prenaša. Za deseto obletnico poroke se torej že spodobi, da "pade" kakšno potovanje. Bilo je kar nekaj načrtovanih variant, zmagala je lahko le ena:
DATUM AKTIVNOST (ogledi) kilometri PRENOČIŠČE
7.09.2019 Letalo iz Dunaja, prihod ob 11:20; najem avta; takoj na pot v Mestio 250km (5 ur) Mestia
8.09.2019 enodnevni zlet v Ushguli Mestia
9.09.2019 Na obalo, do Batumi 260km (5 ur) Batumi
10.09.2019 Preko prelaza Goderzi (deloma makadam), zeleno jezero (Mtsvane Tba), smučišče Goderzi 200km (6 ur) Akhaltsikhe
11.09.2019 Vardzia, pot preko Gyurmi v Erevan 250 km (6 ur) Erevan
12.09.2019 Kanjon Garni, samostan Geghard , Khor Vrap, Jermuk toplice (cca na pol poti), Tatev (dolga gondola) 300 km (6 ur) Tatev
13.09.2019 Jezero Sevan 300km (6 ur) Sevan
14.09.2019 Erevan - Tbilisi 380km (6 ur) Tbilisi
15.09.2019 Okolica (vinska klet) Tsindali, David Gorei 300 km (6 ur) Tbilisi
16.09.2019 Stepasminda 300 km (6 ur) Tbilisi
17.09.2019 Gori, Kutaisi 280 km (6 ur) Kutaisi
18.09.2019 Kutaisi okolica (Gelati) 100 km Kutaisi
19.09.2019 odhod iz Kutaisija ob 11:55
Ker je bil let jutranji, je prevladala modrost zrelih let: prejšnji dan na Dunaj, prespati tam (in pustiti avto pri hotelu) ter s hotelskim prevozom do letališča!
Sobota, 7.9.2019
Že ob štirih zjutraj sva stala pred letališčem. Najin Wizzair ima sprejem prtljage v novem bloku Terminala 1A (povsem na začetku letališča, na levi oz. severni strani). Ker očitno vsi Wizzairovi leti iz Dunaja odletijo zgodaj zjutraj, je bilo kar nekaj gneče. Pa so nas kar hitro pospravili. Še malo firbcanja po letališču in že je bil najin avion pripravljen. Po dobrih treh urah leta sva kmalu po enajsti uri pristala v Kutaisiju (zamik dveh ur). Nekdanje vojaško letališče so malo preuredili in sedaj tam pristajajo tudi običajna letala (zaenkrat le Wizzair).
Pred vhodom naju je že čakal agent, pri katerem sva najela avto (običajnega, brez pogona na štiri kolesa), tokrat je bila to Honda Jazz. Malo je bil že zdelan, tudi kilometrina je bila opazna, vendar: bo, kar bo!
Na poti v Mestio se nisva posebej ustavljala. Pot je šla kar navzgor (Kutaisi je dobrih 50 m.n.m., Mestia pa okoli 1.400). Pot po dolini je sicer solidna, vendar jo je začinil dež, ki je nekaj časa kar precej padal. A sem omenil, da sva dobila kar zdelan avto? No, podobno so bile zdelane tudi gume...
Pa sva se pricijazila do poznega popoldneva. Dovolj časa sva imela, da sva se še malo sprehodila po kraju, saj je prenehalo deževati. Mestia ima s sedežnico celo povezavo do smučišča Hatsvali na bližnjem hribu, nedaleč stran pa je še eno manjše smučišče Tetnuldi. Torej se ob poletnem turizmu poskuša uveljaviti tudi kot zimska smučarska destinacija (ena izmed štirih v Gruziji, ostale so še Bakuriani, Goderzi in Gudauri). Je pa res, da je precej oddaljena od večjih krajev. Kljub relativno nizki kilometrini je potovalni čas kar dolg. Res je tudi, da Mestia razpolaga z manjšim letališčem, vendar to verjetno ne zadošča za resen zimski turizem.
Na sosednjem griču sva stopila še v cerkvico, ki je tipična za Gruzijo.
Sicer v pokrajini govorijo svoj jezik (svanetski), ki z gruzijskim sploh nima toliko skupnega. Gre za lasten jezik, ki ga ne predstavljajo kot enega izmed narečij gruzijskega jezika. Je pa res, da je Svaneti relativno majhna pokrajina, tako da ta jezik govori morda cca 100.000 ljudi.
Še večerja v enem tamkajšnjih gostišč (prvič sva poskusila "khachapuri" in njihovo vino) in spat.
Nedelja, 8.9.2019
Vstala sva kar zgodaj, upala sva, da bova našla kakšno možnost, da se zapeljeva v Ushguli malo bolj zgodaj. Pa nama ni uspelo. Vsi javni prevozi v Ushguli so načrtovani po deseti uri, ko do Mestie pripeljejo prvi jutranji busi iz doline. S svojim avtomobilom nisva tvegala, saj sva po vseh pridobljenih informacijah verjela, da je potrebno terensko vozilo. Tako sva si izborila prostor v eni terenski maršrutki (Mitsubishi Delica) in se po dvournem cijazenju (cca 30km) izkrcala v Ushguliju. Vreme nama ni bilo preveč naklonjeno. Pogledi proti goram so bili zaviti v meglo, zato sva se sprijaznila s potepom po kraju. Gre baje za najvišje ležeči stalno poseljeni kraj v Evropi (ja, Gruzija se prišteva k Evropi), ki leži na nadmorski višini (malo pod in malo nad) 2100 metrov. Kraj je bil včasih zelo bogat, saj so mimo vodile karavane, ki so plačevale za postanke. S skromnimi pridelki na poljih in živinorejo (krave, ovce, prašiči, kure) so lahko preživeli hude zime na tej višini. Hiše so bile zanimivo zasnovane, ena izmed njih je spremenjena v zanimiv etnografski muzej.
Vodič v muzeju je opisal vsak detajl posebej in natresel vrsto zanimivih informacij o življenju v tedanjem času: pozimi so živali spale pod spalnim delom ljudi. Prvo nadstropje je bilo namenjeno spravilu živalske hrane. Stolpi so bili namenjeni za spravilo ozimnice, v hiši je bila le zaloga za par dni v zimskem času. Prav na vrh stolpa so se lahko tudi skrili pred sovražniki. Večji kot je bil stolp pri hiši, premožnejša je bila.
Poleti so v prvem nadstropju hiše spali ljudje. Stolpa, značilnega za hiše v tem delu Gruzije, v tej hiši - muzeju ni več. Se je porušil. Hiša ni obljudena od 1930. Sovjeti so Svanom ponujali udobnejše hiše. Tja so se preselili nekdanji lastniki. Šele v zadnjem času vas obnavljajo zaradi turizma.
Njihovi psi (kavkaški ovčarji) so imeli kovinske ovratnice z bodicami. Takšen pes je uspel v boju pobiti dva volka. Bi sedaj prav prišli tudi našim kmetom.
Prvo mesto pri ognju je imel najstarejši družinski član. Njemu je bila namenjena vodilna vloga v družini. Edini je lahko sedel na glavni stol. Pehar oz. rog za pitje vina je bil za svečane priložnosti. Prvi je pil glava družine.
Še grešni kamen: kdor je grešil, je moral določen čas okoli vratu nositi kamen. Večji kot je bil greh, težji kamen so mu obesili in dlje ga je moral nositi.
Zanimivi običaji in zanimiv muzej.
Ustavila sva se še v enem izmed domačih gostišč in si privoščila kosilce. Ker je bilo precej sveže, sva izbrala dve vrsti juh oz. enolončnic. Končna ugotovitev: osnova je bila enaka, le da so potem v eno skledo dodali nekaj govejega mesa, da je bilo malce podobno našemu golažu.
Če bi bilo vreme zares lepo, bi se vsekakor splačala dodatna pot z najetim džipom do prelaza, od koder je lep razgled po celotni verigi visokega Kavkaza! Tokrat te sreče nisva imela! Pa kdaj drugič...
Pot nazaj v Mestio naju je ponovno pretresla (dobesedno, ker je cesta res slaba). Za večerjo sva si na poti do prenočišča vzela dva khachapurija. Malo se je zjasnilo in tako se nama je odprl pogled na del visokega Kavkaza.
Ponedeljek, 9.9.2019
Zjutraj sva kar pohitela, saj naju je čakala kar dolga pot, Prvi resen postanek je bil na koncu umetnega jezera, kjer visoki jez služi za zalogo vode za hidroelektrarno - kar mogočna gradnja!
Po prihodu v dolino sva se ponovno vozila skozi nasade lesk (lešniki so očitno zelo uspešen gruzijski izvozni artikel), skozi vasi sva se umikala "domačim" živalim na cesti (krave, prašiči, psi....), ki so stalnica v prometu. Očitno so domačini na njih navajeni in se jim umikajo oz. jih obvozijo.
Pri kraju Poti sva prispela do Črnega morja. Tukaj se je začel bolj turistični del obale, ki svoj višek doseže prav v Batumiju, najbolj znanem obmorskem letovišču v Gruziji.
Prenočišče sva imela na obrobju, najprej sva se namestila in se potem zapeljala v Batumi. Modernost kraja naju je kar presenetila. Saj sva prebrala, da želi Batumi konkurirati Sochiju v Rusiji (tam so bile nekaj let nazaj zimske olimpijske igre), vendar naju je moderno mesto vseeno presenetilo.
Z gondolo sva se zapeljala na bližnjo vzpetino, od koder je lep razgled po okolici. Dan je bil kar lep, zato sva lahko uživala v vedutah mesta.
Ko sva se vrnila do obale, sva naredila še krog po mestu in se sprehodila tudi po obali. Urejena obalna plaža (dolga cca 10 kilometrov) je sestavljena iz priobalnega peščenega pasu (ponekod so pesek verjetno navozili), ki je bil dokaj živahen, saj so temperature omogočale poznopoletno namakanje (midva sva se mu odpovedala, temperatura okoli 21 stopinj ni ravno najin ideal uživanja v morju). Za tem priobalnim pasom je promenada, sestavljena iz široke promenade za pešce, ki je od kolesarske steze ločena z nasadi dreves in palm. Kar impozantno.
Privoščila sva si še morsko kosilo - ribice (okusno in cenovno prijazno), nato pa počasi spat.
Torek, 10.9.2019
Saj sem omenil, da se hoče Batumi primerjati s Sochijem? Če ima Sochi smučišče v Kavkazu, ga mora imeti tudi Batumi! In res, v bližini prelaza Goderzi so pred nekaj leti začeli z izgradnjo modernega smučarskega centra. Na spletu je bilo sicer prisotnih nekaj opozoril, da infrastruktura še ni zgrajena, vendar sva optimistično razmišljala, da so do najinega obiska te pomanjkljivosti že odpravili. Torej sva se odpravila po dolini proti smučišču.
Prva "opozorila" so prišla kar kmalu. Solidna cesta je imela občasno "pomisleke" v obliki velikih lukenj in neasfaltiranih kolovoznih odsekov. Pa sva se nekako prebila skozi.
V kraju Khumlo sva se ustavila. Malo sva se razgledal po lokalnem središču doline, pofirbcala tudi okoli gondole, ki vozi na sosednji hrib, vendar je nisva uporabila. Pa ne zato, ker ji ne bi zaupala... No ja, ni ravno dajala občutka varnosti.
Ko sva se poslovila od tega kraja, sva spoznala izraz "neurejena infrastruktura". Naslednjih 25 kilometrov do smučišča je bila cesta neasfaltirana, večinoma je bolj spominjala na kolovoz kot na resno prometnico. Omejitev 40km/h (kot je bila tu pa tam pred vasicami) se je pokazal kot popolnoma nerealna. Najina je bila okoli 15 km/uro...
Ti kraji so v neposredni bližini turške meje, kar se je videlo tudi po svetiščih ob poti. Prejšnje pravoslavne cerkve so zamenjale mošeje.
V bližini smučišča (ki je še vedno v gradnji) se je cesta sicer razširila, celo makadam je bil bolj urejen, vendar: še vedno makadam (kako le spravijo vse tiste smučarje sem gor?).
Na vrhu naju je pričakalo presenečenje. Nove ceste so asfaltirane oz. betonirane, urejajo celo cesto proti zelenemu jezeru (takrat so ravno delali most na enem izmed udorov, tako da midva do zelenega jezera nisva mogla, saj je bil tisti del ceste še neprevozen, do tja bi morala pešačiti kakšne 4 kilometre, pa naju je čas dovolj preganjal, da se za to nisva odločila).
Optimista, kot sva, sva mislila, da so morda najprej uredili dostop proti vzhodu (proti Tbilisiju, glavnemu mestu). Saj na tisti cesti je bil včasih asfalt, a so ga težki tovornjaki in maršrutke že čisto razbili. Še slabše kot navadna makadamska cesta!!!!
Sem pač malo vadil slalom (med luknjami na cesti).
Zaključek: je prevozno, vendar pot odsvetujem, če bi bilo slabo vreme (če so luknje napolnjene z vodo, se ne vidi, skozi katero se je "varno" zapeljati).
V dolini (ko se je začel ponovno dokaj normalen asfalt) sva si kar oddahnila.
Spotoma sva malce zavila s poti, do manjšega samostana v kraju Zarzma, ki naju je presenetil s svojo urejenostjo.
Na koncu sva bila v kraju Akhaltsikhe, kjer sva nameravala prespati, že okoli dveh popoldne. Dovolj za spremembo načrta. Takoj sva nadaljevala do Vardzie, ki je znana po naselju in samostanu, ki so ga uredili v skalnatih votlinah nad reko. Prav gotovo ena bolj znanih gruzijskih znamenitosti. Pot skozi samostanske votline vzame uro do dve, lahko tudi več, če bi želeli zlesti v vsako luknjo. Pot je krožna in popelje do vseh pomembnejših prostorov. Zaradi težke dostopnosti so imeli ti samostani tudi vojaško oz. varovalno vlogo. Predvsem v času kraljice Tamare (12. stoletje - o njej nekaj več, ko pridemo v Gelati)) so bili zelo pomembni. Turki so jih v enem izmed zavojevalskih pohodov v 16. stoletju osvojili in deloma uničili tudi cerkev, ki predstavlja centralni del votlinskega kompleksa.
Ker sva načrt spremenila, se nisva vračala v Akhaltsikhe, ampak nadaljevala do kraja Akhalkalaki, kjer sva si poiskala novo prenočišče. Še večerja v bližnjem lokalu in spat. Tam sva bila edina gosta, družbo so nama delala nagačene divje živali.
Sreda, 11.9.2019
Ta dan sva imela v planu prehod v Armenijo. Glavna cesta proti meji je bila v precej slabem stanju. Lukenj na asfaltu je bilo kar precej in temu je bilo potrebno prilagoditi hitrost vožnje. Ker ni bilo ne vem kako daleč, sva bila že ob devetih na meji. Formalnosti so nama vzele dobro uro. Za vstop v Armenijo sva morala začasno uvoziti tudi avtomobil, na srečo sva imela vse papirje na voljo, saj sva agentu že prej sporočila, da bova prečkala mejo. Na koncu sva plačala še zavarovanje avtomobila (za vožnjo v Armeniji) in nadaljevala pot proti kraju Gyumri. Cesta na armenski strani je bila nekaj boljša. Sicer prav tako v slabem stanju, vendar Armenci luknje vsaj posujejo z asfaltom in jih malce utrdijo, da je vožnja bolj normalna.
Kraj Gyumri je kar velik. Leži na planoti cca 1.500 metrov nad morjem in ima preko 120.000 prebivalcev. Center mesta s starim jedrom je večinoma lepo urejen (po potresnih poškodbah še vedno urejajo eno izmed cerkva), tako da je bil dopoldanski sprehod prijeten. Je prav prijalo, da sva si malo pretegnila noge. Ker je bila na vogalu tudi trgovina s pijačami, sva opravila nekaj nakupov (tudi že za domov - armenski konjak je zelo znan!).
Za pot iz Gyumrija v Erevan sva izbrala "zahodno" varianto. V direktni smeri je namreč gorovje z njihovim najvišjih vrhom (Mount Aragats - 4.090 m.n.m.), ki se mu je potrebno izogniti vzhodno ali zahodno. Zahodna varianta naj bi bila bolj glavna. To bo verjetno res, saj na trasi potekajo obsežna gradbena dela - iz običajne dvopasovnice bodo naredili moderno avtocesto - ponekod smo se že vozili po njeni trasi.
Erevan naju je tako pričakal zgodaj popoldne. Poiskala sva najin hotel, pustila stvari v sobi in se odpravila na raziskovanje. Ker je bil hotel na robu centra, sva že čez nekaj minut stala na enem izmed glavnih trgov (Trg republike). Kosilo sva si privoščila v gostilnici sredi parka in se povzpela še na grič do njihove katedrale. Bila sva ravno toliko nad mestom, da je bil pogled naokrog prav zanimiv.
Za naslednji ogled sva izbrala park, ki so ga postavili v spomin na genocid, ki so ga Turki izvajali kakšno stoletje nazaj nad Armenci. V bistvu je šlo za dve obdobji: že leta 1894 so Turki zaradi različnih "razlogov" (uradno: ker so Armenci protestirali proti povišanju davkov) etnično očistili kar nekaj vasi in pobili na desettisoče Armencev. Drugo obdobje je potekalo med I. svetovno vojno in neposredno po njej. Takrat so bili Turki še posebej temeljiti. Od 2,5 milijona Armencev, ki so živeli v takratnem Otomanskem cesarstvu na področju vzhodne Turčije (okoli Ararata), jih je ostala tam le peščica. Kogar niso pobili (omenjajo številko 1,5 milijona), je komaj ušel pred morilci. Armenci so se razselili po celem svetu in jih je po nekaterih ocenah v tujini več kot v domači Armeniji. Še danes so odnosi med državama hladni oz. jih sploh ni. Armenci so celo porušili nekaj mostov, preko katerih so včasih vodile ceste iz ene države v drugo. Danes med državama ni niti enega mejnega prehoda, čeprav je armenska meja s Turčijo druga najdaljša s sosedami (na jugu je Iran, na zahodu Azerbajdžan, na severu Gruzija).
Spomenik (zgrajen 1967) je sestavljen iz dveh delov. 44 metrov visok obelisk predstavlja ponovni vzpon Armencev. V bližini stoji 12 krožno postavljenih kamnitih blokov, ki predstavljajo 12 izgubljenih armenskih provinc na ozemlju današnje Turčije. V osrčju kroga gori večni ogenj.
Leta 1995 so v bližini odprli še muzej, ki pa je bil v času najinega obiska že zaprt. Sva se pa še malo sprehodila po bližnjem parku, kjer lahko v obsodbo tega genocida svetovni državniki, ustanove, umetniki in druge priznane osebnosti posadijo smreko. Danes je to že lep gozd. Našega drevesa nisva našla.
Turki genocida niso nikoli priznali. Po njihovem je šlo le za "samovoljo" posameznih vojaških poveljnikov, ki so prekoračili "pooblastila".
Kako zelo naju je to spominjalo na sprenevedanje naših komunističnih "veljakov" ob izvensodnih pogojih po zaključku II. svetovne vojne!!! Morda je bilo vse skupaj še toliko bolj čustveno, ker sva na najinem prejšnjem potovanju obiskala grob mojega strica in tete - oba sta po II. sv. vojni zbežala iz takratnega jugoslovanskega "raja". Podobno kot Armenci smo tudi Slovenci razseljeni po vsem svetu....
Ali morda veste, da je celo Hitler izjavil: "Kdo pa dandanes sploh še omenja iztrebljenje Armencev?" Ja, to je bilo takrat, ko se je odločil, da bo iztrebil Žide!
Prav zato so Armenci še sedaj nekako naklonjeni Rusom: pod njihovo nadvlado jim je bilo kljub vsemu bolje kot pred tem. Ta drža naju zelo spominja na naše Primorce in njihovo pripadnostjo bivšemu komunističnemu režimu: še vedno je bilo bolje kot pred tem pod Italijani… Zato je zelo dobro znati rusko v Armeniji, saj angleško govori sedaj le mlajša generacija.
Bližal se je že večer, zato sva si zaželela, da sončni zahod pričakava na njihovih kaskadah. To so stopnice, ki na severnem delu starega mestnega jedra povezujejo spodnji del mesta z zgornjim, novejšim (višinske razlike kar okoli 100 metrov). Lepo urejeno (v gornjem delu sicer še nedokončano), z zares izredno lepim razgledom na center Erevana.
Ker sončnega zahoda še ni hotelo biti, sva se zapeljala še do fontan in tam uživala v igri vode in svetlobe.
Za pokušino: https://www.youtube.com/watch?v=VaGVAVYukFo
Četrtek, 12.9.2019
Že kar zgodaj sva se odpravila na pot. Prvi cilj ni bil daleč od Erevana. Tempelj v Garniju je bil posvečen perzijskemu božanstvu Mitri, ki so ga častili nekateri rimski vojaki (tudi pri nas v Sloveniji imamo solidno ohranjene ostanke takšnega templja - v bližini Ptuja). Postavljen je na robu soteske, od koder je lep razgled po hribih in rečni globeli.
Še malo naprej v dolino je samostan Geghard, eden lepše ohranjenih samostanov v Armeniji. Skrit v dolini je bil umaknjen od drugega dogajanja in omogočal menihom, da so živeli v miru in samoti. Imela sva srečo, da je ravno v času najinega obiska v stranski kapeli potekal manjši koncert armenskih nabožnih pesmi. Pela je skupina Garni. Dobri, šolani glasovi, izredna veduta - res lep mini koncert!
Še za pokušino malo armenske glasbe (ista skupina v isti kapeli): https://www.youtube.com/watch?v=iGmixD_RfbE
Na poti nazaj sva sicer poskušala najti bližnjico, vendar je bila cesta (kolovoz) preslaba in sva se raje odločila za pot nazaj v Erevan in nato proti jugu. Naslednji postanek je bil samostan Khor Virap pod vznožjem Ararata. Ararat se nama je sicer skrival v oblakih, tako da sva bolj slutila njegovo mogočnost. Je res mogočna gora. Hribi okoli njega so na višini cca 2000 do 2500 metrov, zato visoki Ararat s svojimi petimi tisočaki zares izstopa!
Za primerjavo: kakor sva videla Khor Virap midva in kakor se ga vidi pri jasnem nebu (desna slika sposojena z Wikipedije: https://en.wikipedia.org/wiki/Khor_Virap )...
Povzpela sva se tudi na hribček nad samostanom in občudovala razgled naokrog. Široka zelena dolina je zares rodovitna (to sva videla tudi ob cesti - polno stojnic, kjer so kmetje prodajali domače pridelke).
Samostan naj bil (po legendi) postavljen na mestu, kamor je kralj Trdat III. v tretjem stoletju v bližnji votlini zaprl Gregorja Iluminatorja. Kar trinajst let naj bi bil sveti mož, ki je oznanjal krščansko vero, tam zaprt. Ker vsa prepričevanja in mučenja niso zalegla, svetnik se svoji veri ni odrekel, je v določenem trenutku celo kralj Trdat III ugotovil, da mora biti ta vera pa zares prava, če nekdo tako vneto vztraja pri njej. Zato je leta 301 razglasil krščansko vero za državno vero. Tako je postala Armenija prva država, kjer so na nivoju države sprejeli krščanstvo!
Ararat v ozadju (danes je v Turčiji) je še dandanes "sveta" gora Armencev. Po legendi naj bi prav na pobočjih Ararata pristala Noetova barka, ki je rešila življenje v času vesoljnega potopa. In prav Armenci se imajo za neposredne Noetove potomce! Zaradi tega jih spomin na turški genocid nad Armenci še toliko bolj boli!
Pot naju je vodila po dolini proti jugu in se neposredno pred mejo obrnila proti vzhodu, čez gorski prelaz v dolino reke Arpa. Cesto delno prenavljajo, je pa res, da je v tistem delu, ko je klanec največji, zgrajen dodatni pas za počasnejša vozila. Pa saj ni bilo ne vem koliko prometa.
V dolini se nisva ustavljala, ker se je dan prevesil že v popoldne in se nam je mudilo proti kraju Tatev. Kraj že povsem južnem delu Armenije je znan po svojem samostanu, še bolj pa po gondoli, ki vozi z ene strani doline na drugo stran. Cesta se vmes spusti za več kot 500 metrov, dolina je sicer spodaj podobna kanjonu, ampak do 500 metrov se že kar razširi. Tako je med stebri gondole na eni in drugi strani prostrana globina, stebra pa sta preko 5 kilometrov narazen (baje največji razpon gondole). Nekdanjo staro gondolo (podobno kot sva jo videla v kraju Khumo) je zamenjava moderna gondola švicarskega proizvajalca. In vožnja s to gondolo je postala prava turistična atrakcija. Ko sva preverjala, če bi se z njo peljala tudi midva, sva ugotovila, da je že vse zasedeno. No, sicer bi bila varianta: zvečer z zadnjo na drugo stran, zjutraj s prvo nazaj (prenočišče sva sicer imela v vasici Tatev na drugi strani), vendar... se nisva odločila za to možnost, ker je bilo vreme slabo in ne bi videla drugega kot oblake. Sva se kar z avtom spustila v globel in se nazaj dvignila do vasice. Spotoma sva pobrala še dva štoparja (iranski par, fanta in punco, ki sta se potepala po Armeniji - punca je bila po zahodno oblečena, je rekla, da se prav spočije, ker ji ni potrebno nositi hijaba - fant pa je bil očaran nad pridelki v Armeniji, predvsem nad vinom - je rekel, da je ateist in da mu gre islamska republika v Iranu na....).
V Tatevu asfalta ne poznajo. Ker je bilo megleno in je rosilo iz oblakov, je bila vaška pot bolj podobna blatni vleki kot cesti. Sva morala malo povprašati, da sva našla pravi naslov.
Gostitelja sta bila izredno prijazna. Žal pa navedbe na spletu preko bookinga niso povsem ustrezale realnemu stanju pri njiju. Ampak vseeno: prijaznost odtehta tudi to pomanjkljivost. Skuhala sta nama še večerjo (njihova tradicionalna hrana), za poobedek so bile vložene fige. Tatev je kar visoko (cca 1.600), zato sva bila nad domačimi figami presenečena. No, niso bile povsem domače, nabrane so bile v globeli, v soteski med hriboma.
Petek, 13.9.2019
Zjutraj sta nama gostitelja pripravila še zajtrk (bi bilo dovolj za celo družino, ne samo za naju). Lepo sva se poslovila od njiju in se zapeljala do samostana. Bila je ravno ura jutranjega bogoslužja, tako da sva lahko nekaj časa prisostvovala njihovim obredom. Prav zanimivo.
Potem zopet nazaj v globel in navzgor na planoto. Zopet je bilo treba preko prelaza Vorotan, uporablja se tudi ime po pokrajini - "Syunik" , najvišja točka so vrata "Zanzegur" , tukaj je potekal eden izmed prehodov na stari karavanski svilnati poti. Kar spoštljivih 2.340 metrov doseže. Spust v dolino reke Arpa in še malce nazaj do samostana Noravank. Umaknjen v ozko dolino, dvignjen na pobočju med hribi, kjer prevladuje rdečkasta barva skal... Treba je priznati, res so znali poiskati izredno lepe lokacije za svoje samostane! Tudi samostan in cerkev sta lepa. Je pa res, da so cerkve v Armeniji drugačne kot v Gruziji. Tudi armenski obred ni toliko podoben pravoslavnemu, ampak morda bolj grško-katoliškemu. So malce "posebni" kar se tega tiče (v pozitivnem smislu). Cerkve so narejene po istem vzorcu (le proporci in velikost se spreminjajo), stene v cerkvah niso poslikane, nabožne podobe niso ikone, ampak so bolj podobne slikam, ki jih srečujemo v evropskih cerkvah. Portali so načeloma povsod izjemno lepo oblikovani. Notranjost izraža neko prav posebno svetost, človek se dejansko umiri v tej grobi, prvinski notranjosti.
Pomen armenske cerkve v krščanskem svetu ni tako majhen kot je majhna Armenija. Ker je njihova državna cerkev najstarejša na svetu, imajo tudi posebne pravice pri upravljanju krščanskih svetih krajev v Jeruzalemu. Prav armenska cerkev skrbi za baziliko Božjega groba, ki velja za eno izmed najbolj svetih krajev v krščanskem svetu.
Potem zopet malce nazaj (spotoma sva kupila še malce vina, saj je tudi ta dolina poznana kot vinorodni okoliš) in po poti proti jezeru Sevan. Zopet sva sledila karavanski svilnati poti in pod vrhom prelaza Selim srečala tudi stari karavanseraj Selim (kjer so si lahko popotniki v karavanah odpočili), vse skupaj ponovno kar visoko: preko 2.400 (to je n.pr.. višje kot Planjava nad Kamniškim sedlom)! Na vrhu je še nekaj planote (kar poseljeno) in potem manjši spust proti jezeru Sevan (je tudi kar visoko - cca 1.900 metrov nad morjem). Sevan je zelo veliko jezero: 1.360 km2, cca 5% celotne površine Armenije (Armenija je cca polovico večja od Slovenije). Predvsem njegov severni del, do katerega je zgrajena avtocesta iz Erevana, je izrazito turističen. Tudi v poznopoletnem času so bile temperature še povsem prijetne.
Ob jezeru sva se najprej ustavila v kraju Noratus, ki je znan po starem pokopališču, na katerem so zelo lepo ohranjeni spomeniki - khachkarji. Značilnost teh pomnilnih kamnov so predvsem stilno oblikovani križi na sprednji strani. V Armeniji so se začeli uporabljati v 9. stoletju in predstavljajo svojevrstno (pokopališko) umetnost. Armenci sami pravijo, da so njihovi križi bolj romantični (kot tudi oni sami), saj se križi zaključujejo z vzorci v obliki rož.
Še en krajši postanek pri cerkvici v kraju Hayravank. Cerkvica je postavljena na vzpetini neposredno nad jezerom, na zares lepem mestu.
Neposredno pred postankom sva imela še srečanje s kačo, ki se ni hotela dovolj hitro umakniti s ceste. Ker je bila cesta ozka, se ji najin avto pač ni mogel izogniti, opazil pa sem jo prepozno, da bi pravočasno ustavil... (sicer pa imam že kar nekaj kač "na vesti").
Prenočišče sva imela na polotoku pod najinim naslednjim postankom - seveda ponovno cerkvica, tokrat Sevanavank. Že kar malo kičasto!
Še večerja (cene so bile povsem evropske) in spat!
Sobota, 14.9.2019
Zopet nazaj proti Gruziji. Najprej spet navzgor (na dobrih 2.000 metrov), kjer sva se skozi predor (kar dolg, dobra 2 km) spustila navzdol proti kraju Dilijan, ki leži cca 1.200 metrov visoko. Tam sva lahko "izbirala": ali bolj ob meji z Azerbajdžanom ali preko planot bolj v notranjosti. Se nama je zdelo, da bo druga bolj glavna (posledično naj bi bila cesta boljša). Po malo slabši cesti sva prispela v Vanadzor, kjer sva se obrnila proti gruzijski meji. Nekaj časa je šlo bolj počasi, pa ne zaradi slabe ceste, ampak zaradi tega, ker so pastirji gnali krave na pašo in te krave so kar lepo zasedle celotno širino ceste! Cesta pa je bila kar dobra, lepo obnovljena.... seveda se vse lepo hitro neha, po nekaj deset kilometrih sva naletela na gradbišče (to cesto baje delajo že deset let in očitno bo še vsaj toliko časa minilo, da bo do konca urejena). Veselje do kakšnega postanka naju je kar minilo. Cesta sicer poteka po dokaj ozki dolini, ki v sebi skriva precej ostankov sovjetske industrializacije. Ker so hribi v Armeniji dokaj stari, so bogati z rudninami, tako da je bilo na tem koncu včasih precej rudnikov in predelovalne industrije. Danes so to prazne hale, hiše duhov...
Na mejnem prehodu (cca 450 metrov nad morjem, ena nižje ležečih točk v Armeniji) je bilo kar živahno, vendar za izstop iz Armenije ni bilo potrebnih toliko formalnosti kot pri vstopu. Tako sva se zamudila le kakšne pol ure. In že po dolini navzdol proti Tbilisiju. Na drugo stran doline sva videla letališče in že sva se spustila v dolino reke Mktvari, ob kateri leži glavno mesto Gruzije (cca 400 m.n.m., kar precej nižje kot Erevan). Tbilisi želijo narediti "modernega". Po najini oceni jim to ne uspeva preveč, prej delajo "kičastega". Za razliko od Erevana naju Tbilisi ni navdušil.
Avto sva pustila kar v garažni hiši in se z gondolo zapeljala preko reke do trdnjave nad starim delom. Sprehodila sva se še do velikega ženskega kipa (mama Gruzije) in se mimo trdnjave počasi spustila v staro mestno jedro, v eni izmed cerkva sva naletela na poročni obred (seveda, saj je bila sobota). Po starem delu mesta sva se sprehodila vse do vegastega stolpa z uro (pred lutkovnimi gledališčem). Prijeten sprehod, živahno mesto, še kakšen spominek v žepu...
Še preko novega mostu za pešce in na bližnjo vzpetino nad reko, kjer je stara cerkev Metekhi.
Popoldne se je že prevesilo proti večeru in še pot do prenočišča, ki sva ga izbrala v bližnji Mtskheti, nekdanji prestolnici Gruzije. Cesta je bila kar polna, občasno so se pojavili tudi zastoji, vendar na srečo ni bilo daleč. Ko sva se namestila, sva se sprehodila še po centru stare prestolnice, ki nama je bila zelo všeč.
Nedelja, 15.9.2019
Zaradi vremenske napovedi sva malo spremenila smer. Namesto proti Kavkazu sva zavila proti vinorodnim koncem. Še prej pa sva se želela oglasiti še v samostanu David Gareji, ki je sestavljen iz kompleksa v votlinah in grajenih zgradb.
Žal nama je navigacija tokrat ponagajala. Najkrajša pot naju je pripeljala do povezovalne ceste, ki nikakor ni bila namenjena takšnim malčkom kot je bil najin avto. Lepo sva se morala 9km pred ciljem obrniti in se vrniti skoraj nazaj v Tbilisi. Tam sva odvila takoj proti načrtovanim vinorodnim krajem (Telavi). Zopet je bilo treba zlesti čez hrib (tokrat le 1.600 m.n.m.). Telavi naju je res pričakal z vinogradi in usmerjevalnimi tablami za njihove vinarije. Pa je naju zanimala ena povsem določena: Khareba v kraju Kvareli. Zakaj naj bi bila ta nekaj posebnega? Zato, ker je vino uskladiščeno v cca 7km dolgem podzemnem predoru. Zelo turistična postojanka. Ogled kleti ponuja kombinacijo s pokušino vin. Midva sva se odločila za pokušino kvevri vina.
Ko grozdje oberejo, ga nežno stisnejo (originalno so ga stlačili z nogami) in uskladiščijo v glinenih posodah, podobnim amforam, imenovani "kvevri". Te posode so zakopane v zemljo. Posode nato zaprejo in pustijo času, da se iz grozdnega soka "rodi" vino. V posodah tako poteka fermentacija, skladiščenje in staranje vina. Posode odprejo šele čez eno leto, ko je »kvevri« vino pripravljeno za uporabo. Kleti, v katerih so spravljene posode kvevri, so vinerije oz. "marani".
Zanimivo vino, malce bolj trpko, vendar bolj polnega okusa.
Gruzijci sicer trdijo, da so prav oni najstarejši pridelovalci vina, saj so med izkopavanji našli amfore, stare preko 8.000 let. Armenci se jim ne dajo, saj trdijo, da je imel Noe prav gotovo na svoji ladji tudi sadiko vinske trte, ki jo je posadil pod Araratom, v Armeniji! Ker gre za legendo, so pravi dokaz pač amfore.
Spotoma sva si še malo ogledovala, če bi našla kje kakšno primerno vinarijo, tako da bi lahko vino kupila tudi za s seboj. V Kharebi so imeli le buteljke, ki so za transport precej problematične (steklenica tehta toliko kot vsebina - povsem nepotrebna tara, ki je transport v letalu pač ne prenese!).
Nad krajem Sighnaghi sva se oglasila še v samostanu, kjer je pokopana tudi sv.Nina. To je bil kar pomemben postanek (eno Nino imamo namreč doma, pa prej nismo vedeli, da ima tako slavno soimenjakinjo – sv. Kristjanino oz. Nino).
Kristijanina (sv. Nina) je bila doma iz Gruzije in je bila kristjanka že od mladih nog. Med vladanjem cesarja Konstantina Velikega je v svoji domovini prišla v ujetništvo. Kot ujetnica je bila Kristijana soljudem vzgled vere, poguma in kreposti. Poleg tega je imela dar, da je delala čudeže. Ker je ozdravila kraljevi par, je s svojim ganljivim krščanskim življenjem in čudežnim darom leta 327 h krščanski veri spreobrnila kraljevo družino in posledično celotno gruzijsko ljudstvo.
Rojena: cca. 280 - Colossae (Kolaste, Kolasa)
Umrla: c. 332 - Bodbe, Kakheti (Gruzija)
Verjetno je pripadala grško govoreči rimski družini iz Kolastre, Kapadokija, bila je sorodnica svetega Jurija in je prišla v Gruzijo (staro Iberijo) iz Carigrada.
Drugi viri trdijo, da je bila iz Rima, Jeruzalema ali Galije (sodobna Francija).
Po legendi je izvajala čudežna ozdravljenja in spreobrnila gruzijsko kraljico Nano in sčasoma poganskega kralja Miriana III Iberija, ki je potem, ko se je izgubil v temi in oslepel na lovski poti, našel pot nazaj šele potem, ko je molil k "Nininemu bogu". Mirian je krščanstvo razglasil za uradno vero (približno 327), Nina je do svoje smrti nadaljevala misijonske dejavnosti med Gruzijci.
Njena grobnica je v samostanu Bodbe v Kakhetiju na vzhodu Gruzije.
Sveta Nina je postala ena najbolj cenjenih svetnic gruzijske pravoslavne cerkve in njen atribut, križ vinske trte, je simbol gruzijskega krščanstva.
Številni viri se strinjajo, da se je Nina (po gruzijsko Nino) rodila v majhnem mestu Colastri v rimski provinci Kapadokija. Rimskokatoliška cerkev in vzhodna pravoslavna cerkev imata sicer različne poglede na njeno poreklo.
Po tradiciji vzhodne pravoslavne cerkve je bila edinka slavne družine. Njen oče je bil rimski general Zabulon, mati Sosana (Susan). Po očetovi strani je bila Nina sorodnica svetemu Juriju, po materi pa jeruzalemskemu patriarhu Hobunalu I.
Nino je v otroštvu vzgajala redovnica Niofora-Sarah iz Betlehema. Ninin stric, ki je bil Jeruzalemski patriarh, je nadzoroval njeno tradicionalno vzgojo.
Nina je s pomočjo strica odšla v Rim, kjer se je odločila za pot v Gruzijo (takratno Iberijo), z namenom, da bo tam pridigala krščanski evangelij, saj naj bi bila v Gruziji shranjena Kristusova tunika. Po legendi je Nina prejela vizijo, kjer ji je Devica Marija dala križ vinske trte in rekla:
"Pojdi v Iberijo in tam oznanjaj Evangelij Jezusa Kristusa, in našla boš milost pred Gospodom; jaz pa bom za tebe ščit pred vsemi vidnimi in nevidnimi sovražniki. Z močjo tega križa boste postavili v tej deželi temelje vere v Mojega ljubljenega Sina in Gospoda."
Sveta Nina je vstopila v Iberijsko kraljestvo na Kavkazu iz Kraljevine Armenije, kjer se je izognila preganjanju armenskega kralja Tridata III.
Pripadla je skupnosti 35 devic, skupaj z mučenko Hripsime, pod vodstvom svetega Gajana, ki je v armenskem kraljestvu pridigal krščanstvo. Vse so jih, z izjemo Nine, mučili in obglavili. Vseh 35 devic je Armenska apostolska cerkev kmalu kanonizirala, vključno z Nino (kot St. Nune).
V nasprotju s tem rimskokatoliška tradicija, kot jo je pripovedoval Oglejski Rufin, pravi, da je Nog Nino v Iberijo pripeljal ne po svoji volji, temveč kot sužnjo, in da je njeno družinsko drevo prikrito.
Nina je dosegla meje starodavnega gruzijskega kraljestva Iberia okoli leta 320. Tam je v majhnem mestecu Akhalkalaki postavila krščanski križ in začela oznanjati krščansko vero v Urbnisi, dokler končno ni dosegla glavnega mesta Mtskheta.
Na Iberijsko kraljestvo je vplivalo sosednje Perzijsko cesarstvo, ki je imelo pomembno vlogo regionalne sile na Kavkazu.
Iberijski kralj Mirian III in njegov narod sta častila sinkretične bogove (Armazi in Zaden). Kmalu po prihodu Nine v Mtskheta je kraljica Iberije Nana prosila gostjo iz Kapadokije za pogovor..
Kraljica Nana, ki je trpela za hudo boleznijo, je slišala za krščanstvo, a se še ni spreobrnila. Nina, ki je povrnila kraljičino zdravje, je na ta način doživela sprejem pri kraljici in prepričala njeno spremstvo, vključno z judovskim duhovnikom in njegovima hčerkama Abiathar in Sidonijo.
Nana se je tudi uradno spreobrnila v krščanstvo in Nina jo je krstila sama. Mirian, ki se je zavedal verskega spreobrnenja svoje žene, je bil nestrpen do njene nove vere, zato jo je preganjal in grozil, da se bo ločil od nje, če ne bo zapustila vere.
Mirian je do Nine in vse večje krščanske skupnosti v svojem kraljestvu kazal odkrito nasprotovanje. To ni trajalo dolgo, saj je po legendi med lovom naenkrat oslepel, ko se je v gozdu nenadoma pojavil popolni mrak. Kralj Mirian je v obupu molil k Bogu svete Nine:
"Če je res, da je bil Kristus, ki ga Nina oznanja moji ženi, Bog, naj me zdaj reši te teme, potem bom tudi jaz pustil vse druge bogove in častil le Njega."
Takoj, ko je končal svojo molitev, je ponovno spregledal. Kralj se je hitro vrnil v svojo palačo v Mtskheti.
Zaradi tega čudeža se je iberijski kralj odrekel malikovanju. Po nauku sv. Nine je bil krščen kot prvi krščanski kralj Iberije. Kmalu je krščanstvo sprejelo celotno njegovo spremstvo in vsi prebivalci Mtskhete.
Leta 326 je kralj Mirian krščanstvo proglasil za državno vero svojega kraljestva, s čimer je Iberija postala druga krščanska država po Armeniji.
Po sprejetju krščanstva je Mirian poslal v Bizanc veleposlanika, da bi zaprosil cesarja Konstantina I, naj v Iberijo pošlje škofa in duhovnike. Konstantin je potem, ko je izvedel za Iberijino spreobrnitev v krščanstvo, Mirianu podelil cerkveno zemljo v Jeruzalemu in poslal na njegov dvor škofa s kraljevsko delegacijo.
Rimski zgodovinar Tyrannius Rufinus v Historia Ecclesiastica piše o Mirijanovi prošnji:
"Ko je bila cerkev zgrajena z ustreznim veličastjem, so ljudje goreče hrepeneli po božji veri. Tako se v imenu celotnega naroda pošlje cesarju Konstantinu naše poslanike, po nasvetu svete žene.
Zgoraj navedeni dogodki so povezani z njo, dodana je peticija, s katero zahtevamo, da se v naše kraljestvo pošljejo duhovniki za dokončanje Božjega dela. Cesar jih je z veseljem slovesno poslal na pol, bil je vesel bolj kot če bi se Iberija pridružila kraljestvu rimskega cesarstva."
Leta 334 je Mirian naročil gradnjo prve krščanske cerkve v Iberiji, ki je bila leta 379 dokončno dokončana na mestu, kjer danes stoji katedrala Svetitskhoveli v Mtskheti.
Nina se je, potem ko je bil priča spreobrnitve Iberije v krščanstvo, umaknila na gorski prelaz v Bodbeju v Kahetiju. Sveta Nina je kmalu zatem umrla; kralj Mirian je takoj po njeni smrti začel z gradnjo samostana v Bodbeju, kjer je še danes mogoče videti njen grob.
Nina in njene različice ostajajo najbolj priljubljeno ime za ženske in dekleta v Republiki Gruziji.
V državi trenutno prebiva 88.441 žensk s tem imenom, starejših od 16 let, po podatkih gruzijskega ministrstva za pravosodje.
Gruzijsko ime "Nina / Nino" je v armenščini "Nune" ali "Nuneh", zato je Sveta Nina v Armeniji znana kot Sveta Nuna.
Njena življenjska pot, kako se je edina od 35 redovnic družbe sv. Gayane in Hripsime leta 301 izognila pokolu, ki ga je zagrešil poganski armenski kralj Tiradates III, je v knjigi "Zgodovina Armencev" opisal Movses Khorenatzij (Mojzes Khoren) - napisana okoli leta 440.
Vir: wikipedija
No, sedaj veste, kako pomembno soimenjakinjo imamo!!!
Še do kraja Sighnaghi, kjer sva iskala Fazanovo vinerijo (»Pheasant`s tears, ki jo na spletu zelo hvalijo). Ko sva jo našla, sva bila kar malo razočarana. Drago in nevljudno!!! Sploh pa niso lastniki Gruzijci, ampak Američani.
Sva pač potrkala v drugi vineriji in povedala, da bi rada nekaj litrov vina. Ja, so imeli kvevrije! In dobesedno so nama ga natočili iz tal!!!!
Gruzijci svoje vino kar cenijo, sploh kvevri, kjer je pridelava dolgotrajna in se zaradi tega tudi vložek ne povrne tako hitro. Kar okoli 4 do 5 EUR je najnižja cena za liter kvevri vina in seveda še mnogo več - odvisno od starosti, kakovosti… Seveda imajo tudi vino, narejeno na podobni način kot pri nas, tam so cene drugačne (od 1 EUR naprej).
Pa nazaj. Še enkrat skozi križišče, kjer me je prej policaj oglobil za 20 larijev (cca 6 EUR), ker po njegovi oceni nisem upošteval označb na cestišču pri zavijanju v levo. Še enkrat sem bolj dobro pogledal, pa tudi tokrat nisem videl nikakršnih označb na cesti. Ampak kdo bi se prepiral s policaji v tuji deželi!!!
Ker je bil že večer, sva si privoščila še vožnjo skozi večerni Tbilisi. Precej svetlo in barvito!
Ponedeljek, 16.9.2019
Zgodaj zjutraj na pot. Izkušnje so naju naučile, da hribi preko dne dobijo "kapo" (prekrijejo jih oblaki), midva pa sva želela videti vsaj od daleč najvišji vrh v tem delu Kavkaza - Kazbek (5.033m). Vrh je znan tudi iz legende o Prometeju, saj naj bi ga bogovi prav na tej gori uklenili, ker jim je ukradel ogenj.
Cesta proti Stepasmindi je tudi glavna cesta proti Rusiji. Stepasminda je že na severni strani Kavkaza, tako da smo morali prečkati križni prelaz (spet na višini okoli 2.400 m.n.m.) v bližini največjega gruzijskega smučišča Gudauri.
V Stepasmindo sva prispela še dovolj zgodaj, da sva lahko občudovala Kazbek, ki v tem času še ni imel "kape". Nad krajem je znana cerkev Tsminda Sameba. Odločila sva se, da bova teh nekaj sto metrov višinske razlike opravila peš. Dobro označena in lepo speljana pot naju je v dobri uri popeljala na plato, kjer se nahaja cerkev, ki velja za eno izmed pomembnejših romarskih cerkva v Gruziji. Ko sva bila tam, se je razgled proti Kazbeku že skril za oblaki.
Še malica iz nahrbtnika in v dolino. Pri malici nama je "pomagala" psica, ki je očitno to noč povrgla tri mladiče. Bila je sicer pri delu (mladiče je prenašala iz brloga v podrtijo v bližini cerkve, tako da je bila bolj na očeh obiskovalcev - kdo ve, morda se iz njihovih bisag najde tudi nekaj zanjo), vendar si je vzela toliko časa, da je pomalicala skupaj z nama (saj midva sva imela itak preveč). Psi v Gruziji so brez povodcev, kakšen se sicer najde čipiran, vendar so večinoma prijazni. Le za kakšnim avtom stečejo in zalajajo, drugače niso vsiljivi. Tudi najina novopečena mamica je bila take sorte.
Do platoja pri cerkvi je sicer urejena nova asfaltirana cesta, ki pripelje po drugi strani, tako da bi bil dostop možen tudi z najinim avtomobilom.
V dolino sva se spustila malo okrog, povsem do potočka, ki je veselo žuborel v dolini. Potka ob potoku je bila sicer slabše uhojena in neoznačena, vendar se v lepem vremenu res nisva mogla izgubiti. Mojo ženko je malo zaskrbelo le takrat, ko sva srečala mlado kačico (kjer so mladiči, tam v bližini so tudi mame...), precej podobno našemu gadu (verjetno je bila res strupenjača). Sva se ji malo ognila in jo pustila pri miru.
Na poti nazaj sva se ustavila še na prelazu, vendar naju je pregnalo slabo vreme (pričelo je deževati). Dež naju je spremljal skoraj do konca doline.
Še postanek pri kraju Ananuri. Zopet simpatična cerkvica, ki sedaj leži na robu jezera, saj je nižje jez, ki skrbi za vodno zajetje.
V Mtskheto sva prišla še dovolj zgodaj, da sva se malo sprehodila po mestecu in si privoščila večerjo. Tokrat nisva imela sreče, kombinacija ni bila posrečeno izbrana, pa tudi postrežba je bila bolj "z dolgim nosom".
Kadar sva jedla zunaj, sva vedno izbirala različne jedi in potem malo zamenjala. Včasih sva kombinirala tudi tako, da je bil en izbor kot glavna jed, drugi pa bolj kot priloga. Problem v Gruziji je v tem, da ne postrežejo hkrati. Hrano prinesejo, ko je pripravljena. Zato lahko dobi prvi naročeno jed tudi četrt ure prej kot drugi...
Sicer nama je bila hrana všeč, o kakšni pregovorni prijaznosti Gruzijcev pa vsaj v gostiščih žal ne moreva poročati. Mladi so bili praviloma dokaj neprijazni, streči ne znajo. Le cene so res denarnicam prijazne.
Mtskheta je bila dlje časa gruzijska prestolnica, tudi v času, ko je v njej vladala kraljica Tamara, To je bilo v 13. stoletju, ko je bila Gruzija ozemeljsko največja, saj je segala vse od Črnega morja do Kaspijskega jezera.
Seveda je razumljivo, da je gruzijska državna cerkev to prepoznala in jo sedaj častijo kot svetnico kljub temu, da ni živela povsem svetniško. Njen prvi grob je v katedrali v Mtskheti, potem pa so jo prepeljali v samostan Gelati v bližini Kutaisija, ki si ga je izbrala tudi za kraj svojega kronanja (pa malo več o njej, ko bomo tam).
Torek, 17.9.2019
Že pot nazaj proti Kutaisiju. Najprej sva se oglasila še na bližnji vzpetini Jarvi nad mestom (ja, cerkvica stoji tam - Gruzija je po tem kar podobna Sloveniji), od koder je res lep pogled na mesto in sotočje rek.
Proti vzhodu sva šla kar po stari cesti, ki se nekaj časa vije po dolini in se povzpne na lepo planoto. Na koncu planote je kraj Uplistsikhe, ki je znana turistična destinacija zaradi starega mesta v votlinah bližnjega hriba. Razvejan sistem votlin je omogočal preživetje nekaj stotin prebivalcev, ki so tukaj živeli tudi še v srednjem veku. Gre za najstarejše urbano ozemlje na področju Gruzije, saj so tam našli arheološke ostanke še iz železne dobe.
Dandanes so votline poseljene z drugimi prebivalci.
Naslednji postanek je bil v kraju Gori. Ja, to je tam,kjer se je rodil Stalin. Ker diktatorjev ne marava, sva v mestu opravila le en postanek: v banki sva plačala kazen, ki sem si jo prislužil zaradi svoje slepote! Pa sva ga dala Stalinu - denar mislim!
Naprej še kratko po avtocesti (je zgrajena vse od Tbilisija), potem pa po dolini med hribe, kjer cesto na novo še gradijo. Iz pripravljalnih del sklepava, da bodo dogradili še en pas, obstoječega pa bodo po posodobitvi vključili v avtocestno povezavo. Zopet malo višje čez prelaz (gre tudi za razvodje med Črnim morjem in Kaspijskim jezerom) oz. pod prelazom skozi predor na višini cca 920 m.n.m. (ali temu sploh lahko rečeva prelaz, glede da so "padali" tudi dvatisočaki!).
Ponovno naju je spremljal dež, ki ni prenehal do večera. Občasno so bili močni nalivi, brisalci so komaj čistili vodo s prednje šipe najinega jazza.
Prenočišče na obrobju Kutaisija sva našla brez problemov. Res pa je, da obetajočega razgleda ta večer še ni bilo.
Sreda, 18.9.2019
Pričakalo naju je "umito" jutro in lep razgled ob reki od Kutaisija navzgor. Prvi postanek sva naredila pri cerkvici nad Kutaisijem, kjer sva lahko še enkrat uživala ob pogledu na mesto.
Tudi naslednji postanek pri katedrali je bil na hribu. Imela sva srečo, da sva ujela še mini koncert njihove moške folklorne skupine, tako da sva začutila tudi njihovo polifonijo.
https://www.youtube.com/watch?v=dFN9o9Sa4E0
Naju je malo spomnilo na zvok s Korzike.
A boste tudi vi opazili kakšno podobnost? https://www.youtube.com/watch?v=-pLwcM6D42U
Kot naslednja postojanka naju je čakal Gelati. Še prej pa prijetno presenečenje: včerajšnji dež je opral nebo in ponudil čudoviti pogled proti visokemu Kavkazu (drugi vrh z leve je verjetno Shkhara, ki je s svojimi 5.193 metri najvišji vrh Gruzije).
Gelati je lep samostanski kompleks, ki je pod zaščito Unesca. Bogat je s poslikavami, vendar so že precej obledele. Menda jih Unesco ne pusti obnavljati (taka je razlaga, čeprav ne verjameva čisto). Je pa škoda, da niso bolje obnovljene…
Je pa Gelati v preteklosti doživljal lepše čase. Tukaj je pokopana kraljica sv. Tamara, ki je bila izredno uspešna vladarka.
Rodila se je leta 1160, umrla 18.1.1213. Kronana je bila prav v Gelatiju 27.3.1184. Njen prvi zakon z ruskim plemičem je kmalu propadel (ga je nagnala zaradi njegove nesposobnosti), v drugo se je poročila z Davidom Soslanom, gruzijskim princem. Imela sta dva sinova, prvi je postal poznejši kralj Jurij IV.
Tamara je s svojo diplomatsko spretnostjo in uspešnimi vojaškimi posegi (njen mož je bil tudi njen vojskovodja, saj je bil vojaško izurjen v mladosti) povečala meje svojega kraljestva. Gruzija nikoli v svoji zgodovini ni obsegala večjega ozemlja!
Tako ima Gruzija kar dve ženski, ki sta zanje izrazito pomembni zgodovinski osebnosti!
Na poti nazaj sva se ustavila še pri cerkvici v dolini nad krajem Motsameta. V zavetju hribov, katerih pobočja so ozaljšana z vinsko trto, je bilo prav lepo.
Pa še na drugo stran Kutaisija, v Prometejevo podzemno jamo v bližini kraja Tsqaltubo sva se podala. Nisva pričakovala kakšnih presežkov, vendar sva bila zelo prijetno presenečena. Dober kilometer podzemlja je bogat in lepo osvetljen, na koncu so nas iz jame popeljali za ladjico, kar je še poživilo doživetje.
Nazaj grede sva se ustavila še na tržnici v Kutaisiju (res kar bogata tržnica), kjer sva opravila še zadnje nakupe.
Četrtek, 19.8.2019
Dopoldne se nama ni posebej mudilo, saj do letališča ni daleč. Oddala sva avto in še malo počakala na letališču. Let na Dunaj je bil miren, hitro so naju pobrali na letališču in naju dostavili do hotela, kjer sva imela avto. Prijetna popoldanska pot domov je kar hitro minila. Ampak: potovanje kar utrudi človeka! Zato je spanje v lastni postelji toliko bolj prijalo!
Morda to potovanje ne sodi med najine tri »NAJ« destinacije, naju je pa predvsem Armenija očarala s svojo mehko pokrajino v zlatih odtenkih, preprostimi, pa vendar tako zelo bogatimi cerkvami in spomeniki, pristnostjo, prijaznostjo domačinov. Nekoliko manj naju je očarala Gruzija, ki je postala že zelo turistična in s tem izgublja tisto pristnost. Tudi o kakšni izjemni prijaznosti, ki jo omenjajo nekateri turisti, bi težko govorila: nič bolj in nič manj niso prijazni kot drugje po svetu. Mladi vidijo razlike med življenjem v njihovi državi in standardom turistov, ki se res včasih vedejo neprimerno v razsipnosti zaradi nizkih cen in to seveda ne pripomore k prijaznosti – prej zagrenjenosti. Sicer pa so ljudje po vsem svetu prijazni, če spoštujemo njihove navade, se jim prilagajamo in smo do njih spoštljivi. Dobro se pač vrača z dobrim.
Posebej pa naju je nagovorila v obeh deželah njihova pestra zgodovina, njihova pokončnost (kljub težkim preizkušnjam v zgodovini so ohranili vsak svoj jezik, svojo pisavo, vero…). Ko bi le mi Slovenci znali ceniti svoje korenine, vero, pripadnost…
STROŠKI (za dve osebi):
Hotel in parkirišče za 14 dni na Dunaju: 130 EUR
Letalske vozovnice: 350 EUR
Najem avtomobila: 350 EUR
Stroški bencina, zavarovanja, kazni: 250 EUR
Prenočišča: 200 EUR
Ostalo (hrana, pijača, vstopnine, darila): 350 EUR
SKUPAJ: 1.630 EUR |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
