tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 18 Sep 2015 10:42 Naslov sporočila: POTOPIS RUSIJA |
 |
|
POTOPIS RUSIJA od 4.9. 2015 – 13. 09. 2015
Ce je komu bolj vsec zapis v blogu:
https://mojipotopisi.wordpress.com/2017/02/14/rusija/
Ali pa klasicni A4 format (najlazje za tisk):
Bližnjica do zapisa v pdf obliki:
www.mediafire.com/view/adjy4z9m6rca2d1/Potopis_Rusija.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Ne morem reči, da je bila Rusija zelo načrtovana destinacija. Je pa res, da je kar nekaj indicev kazalo v to smer. Moja boljša polovica je pred davnimi leti (leta 1985) že bila na tem koncu. V prejšnji službi je občasno celo delala za ruski trg in se učila rusko, počasi jo je skrbelo, da bo vse pozabila. Pa čez nekaj let načrtujeva pot s transibirsko železnico…
Obrnilo se je pač tako, da je tam nekje februarja Adria Airways poslala sporočilo o akcijskih cenah za določene destinacije v določenem časovnem obdobju. Ker najin dopust običajno pade v začetek septembra, sva seveda pogledala, kaj Adria ponuja v tem terminu. In glej ga zlomka: za 340 EUR (dve povratni karti) lahko greva za 10 dni v Moskvo!!!
Ja, kaj pa moreva: saj Moskva zna biti v tem času še povsem prijetna! In odločitev je padla: septembra letiva v Moskvo. Ponudba se nama je zdela zares ugodna!
Sledilo je običajno načrtovanje: doma se je znašel kakšen vodnik po Moskvi, pridružil se mu je še kakšen po St. Petersburgu… Tudi v moje roke so zašli, čeprav me je osebno bolj pritegnil tisti prvi del o ruski zgodovini. Ko je to opazila moja boljša polovica, je spletla načrt, ki je vseboval tudi zgodovinsko komponento: nastajanje ruske države, njen prvi car Ivan Grozni in njegovi nasledniki, vključno z Borisom Godunovim, ki je po smrti Ivanovih potomcev prevzel oblast. Kruta zgodba, ki jo je moja boljša polovica še posebej začinila: zadnji večer naju je čakala opera Boris Godunov v Bolšoj teatru! Malo zgodovine zame, malo muzike zanjo! In to na kakšni lokaciji!!!
Plan je bil res smelo zastavljen:
DAN NAČRT OGLEDOV
04.09 0B 12:35 ODHOD Z Brnika; prihod ob 16:30 z avtobusom do Metro postaje (št.851na M2 ali 817, 100RUB 4 vožnje), naprej z M 7; prestopiva na M5 do postaje Partizanskaja; opcija Aeroexpress, cena 450 RUB- direktno do postaje Beloruskaja; od tam z metrojem M2 in M5
05.09 Ogledi:
Z metrojem do Arbatskaya (metro postaja, najstarejši del mesta; katedrala Kristusa odrešenika)
Tretyakovska galerija (od 12h-16h, ker je takrat odprta tudi cerkev 360 RUB)
Na Tverskayi ulici (do rdečega trga) slavje v počastitev dneva Moskve (tudi v nedeljo)
Kolomenskaya (metro postaja in okolica- letna rezidenca Ivana Groznega);
Novodevičnij samostan (metro Sportivnaja, od 10h dalje; cerkve so odprte med obredi od 5h-7h zvečer ali zjutraj od 7h-9h)
Vstopnina 250 RUB
Borodinska bitka(odprto od 10h-6h)
Univerza Lomonosov z razgledno ploščadjo
Po želji: predstava v Državnem cirkusu, metro Cvetnoj bulvar (od 11h do 7h zvečer)
06.09 Zjutraj ogled Moskve (kar bo ostalo od prejšnjega dne), lahko greva k maši ob 9:30 v cerkev (The Church of Saint Louis of France; Malaya Gruzinskaya ulitsa, 27) ; okrog 11h odideva do postaje Botaničejskega sadu (postaja M); ob 12:30 odhod avtobusa v Uglič; prihod ob 15:00
07.09 Uglič: ogled katedrale in starega mestnega jedra
Ob 15:20 odhod z Ugliča, prihod v Moskvo ob 20:20; odhod vlaka ob 22:50 s Komsomolskaje (z metrojem št. 3 in 5)
08.09 Nevski prospekt in predel ob reki (palače): Izakova katedrala (od 10h – 19h; sreda zaprto; največja pravoslavna cerkev na svetu; zanimiv ikonostas in stropna poslikava kupole), letna palača (?) in vrt (palača je odprta od srede do nedelje, vrt vsak dan), Ermitaž (od 10:30 do 18h muzej in zimska palača)
09.09 Zjutraj z metrojem v Pavlovsk (palača (?)-sprehod po parku), potem eno postajo nazaj do Puškinovega -Carskoe selo (Puškinovo) od 10h dalje; število je omejeno, cena je različna za posamezno uro – greva od 12h-13h ali po 16h, če bodo seveda karte – za Katarinino palačo z vrtom cena 520 RUB
Popoldan: mestna četrt »Gostinny dvor« (katedrala gospe iz Kazana od 10h-19:30), Cerkev svete krvi 8od 10h-20h), luteranska cerkev..
10.09 Zjutraj v Oranienbaum (če se nama bo dalo bolj zgodaj vstati?), Lomonosov, Peterhof (če bo lepo vreme, tja z ladjico; od 10:30 do 17h- ogled vrta s številnimi fontanami); sicer v obe smeri: s postaje Baltik (tri zaporedne postaje na 10km razdalji) oz. izpred Ermitaža z ladjico (do Petrerhofa)
Popoldan: Petropavlovska trdnjava in cerkev (od 11h-17h; torek in sreda zaprto), križarka Aurora, Vasiljevski otok – sprehod po četrti (par uličic, katedrala sv. Andreja, Menšikova palača, Kunstkamer (prvi leningrajski muzej…),
Zvečer 0b 19:30 v Mikhailovsky teater (1 Arts Square, St. Petersburg, 191011) balet Le Corsaire
11.09 Zjutraj ogled mestne četrti »Sennaya plošad« – teatralni trg(katedrala sv. Nikolaja, Mariinsko gledališče, konservatorij Rimskega Korsakova) nato odhod na žel. postajo. Ob 15:20 odhod vlaka s St. Petersburga. Prihod v Moskvo ob 20:00, namestitev v hostlu; večerni sprehod do rdečega trga ali morda v kopališče Sanduny Bath house, odprto do 22h (str.84)
12.09 Center Moskve: Rdeči trg (katedrala Kazan), Kremlin (cerkev Mrijinega vnebovzetja; vstopnina 350RUB), Zakladnica-vojaški muzej 700RUB (?), karte je treba kupit vnaprej), cerkev sv. Vasilija, Leninov mavzolej (?)
Tržnica Izmailovo ali Cvetnoj market (str.53); GUM blagovnica, predel Kitay…
Ob 19:00 Bolšoj teater (opera: Boris Godunov)
13.09 Dopoldan še kratek sprehod po mestu (kar bo ostalo od sobote); okrog 11h odhod proti letališču; letalo ob 15:15, prihod na Brnik ob 17:20
Seveda so načrti vedno malce premakljivi. Tudi tokrat je bilo tako. Poseben čar temu potovanju je dajalo dejstvo, da sva se odločila tokrat potovati z javnimi prevoznimi sredstvi (avtomobila nisva najela). Temu se je prilagodila tudi prtljaga: dva velika nahrbtnika (zaradi lažjega transporta) sta potovala z nama.
Poletje je popestrilo tudi urejanje vize. Vsi slovenski državljani moramo imeti za vstop v Rusijo vizo, ki jo običajno uredi agencija, s katero potujemo. No, midva sva potovala sama, na drugi strani ni bilo nobene posebne agencije. Je pa zato vzela v roke tudi urejanje vize moja boljša polovica. Pridobila je povabilo s strani »Express to Russia«, na osnovi katerega sva vložila zahtevo za vizo na ruskem veleposlaništvu v Ljubljani. Dobila sva termin, ko sva se morala osebno zglasiti tam, že dober teden za tem sva dobila vrnjene potne liste, v katerih se je bohotila ruska viza. Bohotila je kar pravi izraz: celo stran potnega lista zavzame! Čeprav so naju prej strašili, da je postopek za pridobitev ruske vize zapleten in je njeno pridobivanje bolje zaupati kakšni izmed usposobljenih agencij, je moja boljša polovica še enkrat več dokazala, da za njo beseda »zapleteno« nima enakega pomena kot za koga drugega. Kapo dol, lahko le rečem…
Petek, 4.9.2015
Dopoldne naju je sestra moje boljše polovice odpeljala do Brnika. V miru sva se pripravila na pot, malce še prelistala reklame, ki so na voljo na letališču in se med zadnjimi vkrcala na avion (sva sedela bolj spredaj). Triurni let je bil miren, proti večeru smo pristali na letališču Šeremetjevo. Pred letališko stavbo sva našla manjši avtobus (bolj kombi, pri njih jim pravijo »maršrutke«), ki je vozil do prvega moskovskega metroja. Nisva kaj dosti izbirala (bil je sicer malenkost dražji kot sva načrtovala), hitro sva se namestila na zadnje sedeže in počakala, da se je maršrutka napolnila. Petkovo popoldne je kar prometno na tistem koncu. Avtocesta je bila precej zasedena, občasno so bili manjši zastoji. Je trajalo skoraj tri četrt ure, da so naju odložili na postaji, kjer je bil prvi metro. Malce sva se morala razgledati, da sva sploh videla, kje je vhod v metro. Kupila sva deset kart (za ceno desetih enajsto podarijo) in se zrinila skozi kontrolo. Kartico za metro sva lahko zaporedno uporabljala. Najprej sva porabila karto za mojo boljšo polovico, potem pa isto karto še za moj vhod. Na zaslonu se je celo izpisalo, koliko voženj še imava na razpolago.
Sledil je spust s tekočimi stopnicami v globino. Kar globoko. Moram priznati, da se ne spomnim, da bi se že kdaj peljal tako dolgo s tekočimi stopnicami! Je pa moja boljša polovica to poznala že od prej.
Enkrat sva presedla in že sva izstopila na najini postaji (Partizanski). Hotelčka ni bilo težko najti: od Alfa do Vega so bili na kupu (vse so zgradili leta 1980 za potrebe olimpijskih iger). Najin je bil Gama. Kar soliden hotelček je bil.
Vmes se je že zvečerilo, vendar sva se vseeno sprehodila do prodajalnega središča v obliki mini »Kremlina« v parku Izmajlovo. Še krog mimo trgovinice za večerjo in že je bil čas za počitek. Saj naju čaka kar naporen program!
Sobota, 5.9.2015
Vstala sva kar zgodaj. Zunaj je bilo kislo vreme, zato je bilo potrebo program malce prilagoditi. Najmanj mokra bova takrat, če bova najmanj zunaj: zato je bil prvi cilj Galerija Tretjakovski. Ponovno na metro, ponovno prestopanje in pri predvideni postaji na plano. Pri postaji sva celo našla smerokaz za galerijo, vendar je bil rahlo dvoumen in sva malo zašla. Tako sva prišla do galerije malo naokrog, ravno še pravi čas, ker se je rosenje spremenilo v pravi naliv. Sva pa morala še malo počakati. Galerija s odpre ob desetih, midva pa sva bila tam že ob pol desetih. Družbo nama je delala skupina Kitajčkov, ki so se stiskali pod nadstreškom bližnje gostilne. Smo malce pogledovali v gostilno, če bi nas prišel kdo postreči (so bili že vsi zaposleni tam notri), vendar nismo nikogar dočakali: gostilna se namreč uradno odpre šele ob desetih (in nič prej!). Praktični prikaz ruske podjetnosti….
Tretjakovska galerija je znana po svoji bogati zbirki ruskih umetnin. Ustanovila sta jo brata Tretjakov (pobudnik je bil Pavel Mihajlovič), ki sta od leta 1856 načrtno kupovala dela ruskih umetnikov. Že v letu odprtja1892, ko je bila galerija odprta za javnost, je bila največji muzej ruske umetnosti. Še posebej naju je zanimal del z ikonostasi (ruskimi svetimi podobami), saj so v tej galeriji spravljena tudi dragocena dela Andreja Rubljova (in njegove šole) iz 16. stoletja. Ruski ikonostasi so v veliki meri povezani z Rusko pravoslavno cerkvijo, ki je največja cerkev vzhodnega pravoslavja. Krščansko vero so ruski vladarji sprejeli že v 10. stoletju. To je bila kijevska kneginja Olga, njen sin Vladimir pa je krščanstvo po bizantinskem obredu proglasil leta 988 za državno vero.
V času carja Ivana III. so pričeli razvijati stališče, da je po padcu Bizanca leta 1453 prav Moskva središče vzhodnega krščanstva (tretji Rim). V tem času so sprejeli enotna pravila obredja za celotno območje Rusije, kar velja še danes. Je pa res, da so se ruski vladarji pogosto vmešavali v Rusko pravoslavno cerkev, ki je bila očitno za njih vedno dovolj zanimiva, saj je imela veliko moralno moč med ruskim narodom.
Zbirka ikon v Tretjakovski galeriji nama je bila zelo všeč. Sprehodila sva se še do kapele v kleti in se počasi odpravila na prosto. Medtem je naliv ponehal, malo je še občasno porosilo iz oblakov, med katerimi se je že videlo nekaj jasnine. Obetalo se je malo lepše popoldne. Zato sva jo kar peš mahnila proti reki Moskvi in Kremlju, ki sva ga že videla v daljavi. Ko sva šla mimo prireditvenega prostora, na katerem so pripravljali vse potrebno za večerni nastop skupine Aerosmith (vsak prvi vikend v septembru Moskovčani praznujejo rojstni dan svojega mesta, tokrat je bil to 868. rojstni dan), so nama podarili še čokoladni piškot v ta namen.
Pot sva nadaljevala okoli Kremlja do Rdečega trga, ki je pa bil tisto popoldne zaprt (zvečer je bil prvi izmed večernih nastopov godb na pihala, med katerimi je gostovala tudi Poštna godba iz Maribora). Zato sva sklenila, da center mesta zapustiva in se odpraviva na obrobje, do letne rezidence Ivana Groznega na Kolomenskayi.
Tam naju je pričakalo lepše vreme, ogledala sva si cerkev in se sprehodila po parku (bilo je prav zanimivo, kar nekaj porok se je tudi ustavilo tam).
Pri vhodu je bil postavljen oder, na katerem so nastopale folklorne skupine. Moja boljša polovica je bivša folkloristka, kar omeni, da sva si vzela nekaj minut za nastop: najprej so plesali Saudijci, nato Mehičani.
Ko so na oder pričeli klicati zaslužne delavce južne moskovska regije, sva se odločila, da to naju ne zanima preveč. Raje sva se ustavila ob stojnici, od koder je mamljivo dišalo. Tudi cene so bile povsem sprejemljive: meso 250 rubljev, krompir 150 rubljev, solata 150 rubljev, pijača 150 rubljev. Ravno prav: »Pa si privoščiva skupaj eno porcijo,« sva si rekla. Preden sva hrano dobila, sva jo želela na blagajni plačati… takrat pa naju je skoraj kap: 2.500 rubljev!!! Od kod pa to? Neprijazna prodajalka nama je razložila, da so cene za 100 gramov in midva pač imava toliko… Ko sva protestirala in ji lepo razložila, da imava s seboj le 1.000 rubljev (toliko nama je ostalo še od prejšnjega dne, ko sva prvič menjala), je porcijo zmanjšala in nama ostanek skoraj vrgla na pult! Pa midva kar nisva mogla razumeti, kako je za tisto malo porcijo našla stroška za 1.000 rubljev. Pa kaj, pojedla sva (saj niti ni bilo tako slabo) in si mislila svoje! Medtem se je tudi oder že dodobra napolnil z zaslužnimi možmi in ženami južne Moskve. Kar dosti se nama jih je zdelo. Ko pa sva pomislila na to, da ima južna moskovska regija precej več prebivalcev kot celotna Slovenija, se nama tista gneča na odru niti ni zdela ne vem kako pretirana…
Odpeljala sva se še do Novodevičnjega samostana, ki je sicer že zapiral svoja vrata. Uspela pa sva še priti v cerkev, kjer se je prav tedaj odvijalo pravoslavno bogoslužje, ki navadno traja tri ure ali celo več, če gre za kakšen praznik. Verniki ob tem stojijo in ostanejo pri bogoslužju kolikor pač utegnejo ali zmorejo (redkokdo celotno bogoslužje, ki pa ga izvajajo izključno duhovniki in ga navadno spremlja lepo petje zbora). Verniki pri bogoslužju ne sodelujejo.
Popoldne se je že prevesilo proti večeru. Še pot do najinega hotelčka in spat! Pa ne za dolgo: zbudil naju je mogočen ognjemet ob počastitvi »rojstnega dneva« Moskve.
Nedelja, 6.9.2015
Najin prvi cilj je bila Moskovska univerza. Mogočna stavba izven centra, na gričku, od koder je lep pogled preko Moskve. Res dobri pogledi.
Univerza je na gričku nad reko Moskvo, ki je dovolj visok, da so na njem naredili tudi smučarsko skakalnico in kratko smučarsko progo. Sprehodila sva se po gozdni poti vse do reke Moskve, kjer je bila tudi ena izmed postaj metroja: tokrat postavljena na mostu preko reke, takoj po mostu pa je proga zavila v predore moskovskih gričev.
Sprehod so nama sicer popestrili nahrbtniki, saj sva se nato odpeljala do Botaničnjega sada, kjer sva počakala na avtobus družbe Nordekspres, ki bi naj naju zapeljal v Uglič.
No, ni bil ravno avtobus, bila je zdelana maršrutka, ki je imela velike probleme z zapiranjem prednjih vrat. Voznik je bil sicer prijazen, vendar kombi-bus ni bil zaradi tega nič bolj zaupanja vreden. Na njegovi armaturi se je svetilo kar nekaj lučk, ki v Sloveniji pomenijo to, da mora avto na servis. Pri tej maršrutki pa je bil pomen teh lučk očitno drugačen, saj jih je voznik popolnoma ignoriral (verjetno so bile ostanek lanskoletnega novoletnega okrasja…)
Prvi del poti je potekal po avtocesti proti Jaroslavu. Ker je avtocesta v gradnji (obstoječo štiripasovnico spreminjajo v bližini Moskve v osempasovnico), je bilo kar nekaj zastojev, tako da je trajalo kar nekaj časa, da je promet stekel. Avtocesto smo zapustili malo pred krajem Sergiev Posad, kjer se je na hribu sončila lepa cerkev (katedrala sv. Sergeja), ki si je seveda nisva mogla pobliže pogledati. Smo pa imeli čez dobre pol urice postanek na bencinski črpalki, tako da smo si lahko malo pretegnili noge in se osvežili.
Cene bencina so približno polovico nižje kot pri nas /za en EURO se dobi cca 75 rubljev), tako da je vožnja v Rusiji kar poceni. To se pozna tudi pri cenah javnega prevoza, ki je za naše razmere res nizek. Karta za mestni bus ali metro je n.pr.: na nivoju pol evra. Tudi za pot od Moskve do Ugliča (cca 250km) sva v eno stran odštela le dobrih pet evrov po osebi.
Pot je potekala nato proti severu do Kalyazina. Počasi se je pokrajina pričela spreminjati. Poseljenost je bila le še redka (večinoma lesene hiše v vaseh, ki jih je že malo pozabil čas), temu primerno se je spremenila tudi cesta: postala je luknjasta in neravna (kar malce naju je spomnilo na Kubo). Potekala je večinoma med gozdovi, pogosto sva videla parkirane avtomobile ob cesti in pri marsikaterem tudi obcestno ponudbo: gobe. Predvsem brezove gobane (turke). Kar zadišalo nama je po gobah in družno sva sklenila, da si jih bova kupila, če bo priložnost tako nanesla (letos za gobarjenje doma še ni bilo pravega časa).
Pri Kalyazinu smo prispeli do Volge. Je pa Kalyazin kraj, ki še zelo diši po komunističnih časih, saj so vse pomembnejše ulice poimenovane po tistem obdobju: Kominterna, Lenina, Engelsa… Še po eni znamenitosti je ta kraj poznan. Pri Ugliču so Volgo zajezili in tako je prejšnja cerkev v Kalyazinu, ki je stala povsem ob robu Volge, »pridobila« deset metrov nižine oz. globine: vsa je poplavljena, le stolp gleda iz vode…
Še malo udarnih jam (voznik se jim je poskušal izogibati, vendar mu to seveda ni vedno uspelo: preprosto preveč jih je bilo) in že smo prispeli v Uglič. Najin hotelček je bil povsem ob postaji, tako da sva se hitro znebila prtljage in se potem sprehodila še do Volge in mini Kremlina ob njej.
Ugliča nisva izbrala le zaradi Kremlina (ki je sicer tudi ogledna točka ladij, ki križarijo po Volgi), ampak predvsem zato, ker je v Ugliču umrl devetletni sin Ivana Groznega – Dimitrij. Ivan Grozni je verjetno neposredno pred svojo smrtjo (28.3.1584) poslal Dimitirja in njegovo mater v Uglič, da bi bil varen pred morebitnimi sovražniki. Dimitrij je bil sicer rojen v Moskvi 19.10.1582 sedmi (ali osmi) ženi kralja Ivana Groznega (Maria Fjodorvna Nagaja). Po Ivanovi smrti je prevzel carsko žezlo sicer njegov sin Fjodor (31.5.1557 do 17.1.1598), ki pa je bil opravilno nesposoben (umsko zaostal). Zaradi tega je namesto Fjodorja postal regent carstva prejšnji prvi Ivanov minister bojar (ruski plemič) Boris Godunov, Dimitrij pa je bil prvi v vrsti za carski prestol, ki g azaradi mladoletnosti ni mogel zasesti.
Dimitrij žal v Ugliču ni bil varen. Pri njegovih devetih letih so ga našli s smrtno rano – prerezanim vratom (15.5.1591). Na tem mestu so pozneje zgradili cerkev in samostan, ki sta posvečena Dimitriju. Danes so Dimitrijevi ostanki v carski grobnici v Kremlju. Ruska pravoslavna cerkev slavi Dimitrija kot svetnika.
Dimitrijeva smrt je najbolj »ustrezala« Borisu Godunovu, ki si je po Fjodorjevi smrti zlahka prisvojil carsko krono. Ni je dolgo užival, umrl je leta 1605 (23.4. - star triinpetdeset let), svoje sedemletno carjevanje je sicer zapustil svojemu edinemu sinu Fjodorju (rojen 10.6.1589), ki pa je bil car le kratek čas (sploh nikoli ni bil kronan), saj je umrl kmalu po očetovi smrti (20.6.1605), uradno zaradi tega, ker bi se naj skupaj s svojo materjo sama zastrupila (seveda je dosti bolj verjetno, da ju je nekdo umoril).
V ozadju so bile intrige znotraj moskovskega plemstva, saj se je nekaj let prej na Poljskem pojavil mlad moški, ki je zase trdil, da je Dimitrij, sin Ivana Groznega (prijel se ga je vzdevek »lažni Dimitrij«). Poljaki so ga podprli (za nevesto so mu dali poljsko princeso), podprl ga je tudi papež. S poljsko vojsko je tako prišel pred Moskvo in zaradi razhajanj med ruskim plemstvom (bojarji) je Moskvo zlahka zavzel ter se dal okronati za carja. Pa ne za dolgo: umrl je že 27.5.1606. Zatem je v Rusiji zavladalo brezvladje pod poljsko upravo, kar je trajalo do leta 1613, ko so bojarji izvolili petnajstletnega Mihaela Fjodoroviča Romanova za carja. S tem se je pričela vladavina Romanovih, ki je trajala vse do leta 1918, ko so carja Nikolaja in njegovo celotno družino pobili boljševiki.
Ponedeljek, 7.9.2015
Pridružila sva se turistom z ladij, ki so si ogledovali Kemlin v Ugliču. To se je pokazalo kar koristno, saj so zanje pripravili tudi pevski nastop (pet možakarjev je zapelo dve ruski pesmi).
Ogledala sva si še tisti del, ki je bil prejšnji večer že zaprt, malce sva še pofirbcala po trgovinah in že se je približala ura, ko naj bi prišel najin avtobus za Moskvo.
Kar točen je bil. Kljub častitljivim kilometrom in še bolj bogato osvetljeni armaturi kot pri prejšnji maršrutki (komaj kakšna opozorilna lučka je bila ugasnjena) je voznik brez pomislekov pognal kombi po poti proti Moskvi. Sicer ne veva točno, kaj je bilo z voznikom narobe (ali je bil neprespan ali je imel prebavne motnje ali kaj drugega), nekako se nisva počutila dobro v tej maršrutki. Pa smo vseeno prispeli (sicer po drugi trasi, tokrat bolj zahodno) do Moskve ob predvidenem času.
Zapeljala sva se na železniško postajo, od koder sva pot s spalnikom nadaljevala proti St. Petersburgu, prtljago sva za nekaj ur odložila v depo in se še malo odpravila raziskovati bližnjo okolico Kremlja.
Potem pa na spalnik. Imela sva kupe s štirimi posteljami, vendar je bil z nama le še en mlajši Rus, ena izmed postelj ni bila zasedena. Spalo se je kar solidno.
Torek, 8.9.2015
Zgodaj zjutraj (okoli sedmih) smo prispeli v St. Petersburg. Poiskala sva naslov v bližini železniške postaje, kjer naj bi bil najin apartma. To je bila novejša stavba, nikjer ni bilo nič videti, da bi kdo oddajal apartmaje. Spodaj v pritličju stavbe je bila agencija, ki je prodajala prostore v tej stavbi in v njej prijazna gospa, ki nama je nato pomagala pri iskanju lastnikov stanovanja, kjer so oddajali apartmaje. Čez dobro uro je le prišel lastnik, ki nama je dal ključe.
Vmes sva se sprehodila do bližnje cerkve, ki so jo v zadnjih letih lepo obnovili. V Stalinovem času je namreč doživela usodo večine cerkva: povsem je bila izropana in uničena.
Ker je bilo še vedno relativno zgodaj, sva se odločila, da še kakšno uro počivava. Vseeno sva bila utrujena od naporne poti.
Proti enajsti uri sva se odpravila v center mesta, ponovno z metrojem. Metro v St. Petersburgu sicer nima tako dobro razporejenih postaj za turistične oglede kot v Moskvi, ampak za silo je šlo. Če je že moskovski metro speljan dokaj globoko pod zemljo, je vendar precej plitvejši od peterburškega, na katerem ti kar zastane dih, tako globoko pod zemljo se spusti. Izstopila sva v centru in najin prvi cilj je bila Kazanska katedrala. Postavljena je neposredno ob glavni ulici (Nevski prospekt), zgrajena je bila v letih 1801 do 1811 po zgledu rimskih cerkva. Danes je v njej muzej religiozne zgodovine.
Na splošno je St. Petersburg relativno »mlado« mesto. Leta 1703 ga je ustanovil car Peter Veliki, poimenoval pa ga je po svojem godovnem zavetniku, sv. Petru (apostolu). Že leta 1706 je imelo mesto 30.000 prebivalcev, leta 1712 pa je Peter Veliki razglasil mesto za rusko prestolnico, kar je razvoj mesta še spodbudilo. S krajšimi presledki je bilo to glavno mesto Rusije vse do leta 1924. Mesto je tudi spreminjalo ime, od leta 1918 do 1924 je bilo Petrograd, od 1924 do 1992 Leningrad, potem so zopet vrnili staro ime.
Naslednji cilj je bila Izakova katedrala, to naj bi bila največja cerkev v St. Petersburgu (velja tudi za največjo rusko pravoslavno cerkev). Njeno gradnjo je naročil car Aleksander I., delali so jo kar 40 let (1818 do 1858). Res mogočna zgradba.
Mimo spomenika s konjenikom sva zavila do Neve in se ob njej sprehodila do Ermitaža, ki ga je postavila Katarina Velika in ga zasnovala kot lastno umetniško galerijo. V njej je zbirala umetnine največjih evropskih umetnikov. V resnici pa Ermitaž ni le galerija, ampak je osupljiva tudi njena notranjost (ureditev in dekoracija prostorov). Midva sva se posvetila le prvemu nadstropju. Res bogata zbirka. Na nivoju Louvra v Parizu ali Ufficci v Firencah!
Počasi se je že spuščal mrak, vendar je bilo še dovolj časa, da sva obiskala še en biser v bližini: katedralo Kristusove krvi. Tukaj pa sva doživela res pravo presenečenje: celotna notranjost katedrale je prekrita s čudovitimi mozaiki. Doslej so nama bili najbolj všeč mozaiki v Monrealu na Siciliji, vendar moram priznati, da sva se oba strinjala, da je cerkev Kristusove krvi še bogatejša in lepša. Res izjemno.
Še sprehod mimo trga (kjer je tudi gledališče – cilj naslednjega večera) in po napornem dnevu naju je čakal zaslužen počitek.
Sreda, 9.9.2015
Jutro naju je ujelo na poti v Oranienbaum (Lomonosov). Tja sva se peljala z njihovim vlakom imenovanim električka, ki vozi na primestnih progah. Precej »okleščena« verzija vagonov…
Oranienbaum je ruska kraljevska rezidenca, ki jo je pričel urejati desna roka Petra Velikega: Aleksand Danilovich Menshikov med leti 1710 in 1727. Res lepo urejen park, lepi vrtovi in zanimive palače, ki so se dograjevala tudi pozneje. Zanimiv je paviljon »Katlnaya gorka«, kjer je carica Katarina Velika uredila celo tobogan za zabavo sovjih gostov. Ker sva prejšnji dan posvetila ogledu objektov, sva tega dne svojo pozornost bolj usmerila na naravo. Dvourni sprehod po parku nama je res dobro del. Družbo so nama delale tudi poskočne veverice, ki jih je v parku kar nekaj.
Nedaleč stran je še ena kraljeva rezidenca – Peterhof. Ustavila sva se še tam in se sprehodila po parku. Do Peterhofa je možno priti tudi po vodi, tako da je pri rezidenci urejeno pristanišče za turistične ladjice. Vrt je lep, dvorec bogat tako od zunaj kot znotraj (notranjosti si sicer nisva pogledala, bo ostalo kaj za kdaj drugič).
Neposredno v bližini avtobusne postaje je tudi cerkev (delno jo obnavljajo), ki sva si jo ogledala na hitro. Klasična večladijska zasnova z ikonostasi kot so značilni za večino ruskih pravoslavnih cerkva. Zanimiva se nama je zdela predvsem zaradi tega, ker je očitno ena izmed kapel posvečena sv. Dimitriju (ubitemu sinu Ivana Groznega).
Ko sva prišla nazaj v St. Petersburg, sva si za raziskovanje izbrala drugo stran reke Neve. Petropavlosko trdnjavo sva pustila še na miru in se ob reki odpravila do kanala, kjer naj bi bila zasidrana križarka Aurora. Prav strel s te križarke je označil začetek boljševistične revolucije leta 1917. Naj bi… Pa ni bila: na privezu sva našla informacijo, da bo v remontu do leta 2016. S sprehodom sva nadaljevala do naslednje postaje metroja in se vrnila v apartma. Kar dolg dan je bil…
Četrtek, 10.9.2015
Prejšnjega dne sva Petropavlovsko trdnjavo le opazovala, tokrat je bila prvi cilj najinega ogleda. V cerkvi sv. Petra in Pavla sva se poklonila nekdanjim ruskim carjem, ki imajo tukaj svoje grobnice (tudi Peter Veliki in Katarina Velika). V galeriji zraven cerkve je še manjša razstava, namenjena carski rodbini Romanovih. Zanimivo je tudi slikovno drevo carske družine od Mihaila Fedoroviča do Nikolaja II, iz katere se lepo vidi, da je večji del carjev zrasel iz ženske veje, saj je moška veja izumrla.
V sklopu Petropavlovske trdnjave so tudi nekdanji zapori, kamor se zapirali najbolj »pomembne« politične zapornike. Tu so bili zaprti nekdanji carjevi nasprotniki, ki so mu bili najbolj nevarni. Pogosti izhod iz teh celic je zato vodil le na morišče. Muzej je urejen s poudarkom na komunistične upornike iz 19. in začetka 20. stoletja. V teh zaporih so bivali tudi tako znani zaporniki kot sta Trocki ali Gogolj, na morišče iz teh zaporov so odpeljali tudi Leninovega brata, ki je umrl že pri rosnih 22 letih. Presenetil naju je sicer precej visok standard teh zaporov: kar velike celice, ki so bile celo ogrevane.
V popoldanskem času sva se odpeljala še v Carske selo - no, naredila sva še malo daljši krog do Pavlovska in celo Kommunarja, kjer je bila zadnja avtobusna postaja, ko nisva pravočasno izstopila za ogled palače v Carskem selu. V drugem poskusu se je izšlo in pravočasno sva izstopila ter si ogledala to palačo. Tokrat sva se posvetila bolj notranjosti, manj vrtovom. Po vsem bogastvu, ki sva ga videla, nama je postalo jasno, zakaj je bila Rusija primerna za izbruh komunistične revolucije. Njihovi carji so vedno bolj izgubljali stik z ljudstvom, živeli so v svojem svetu bogastva in lagodja. Navijali so davke, da so se lahko bahali pred svetom, uboga raja pa je trpela.
Ko sva opazovala današnjo Rusijo, sva občasno dobivala občutek, da se zgodovina ponavlja: na eni strani klika izredno razsipnih novodobnih bogatašev, na drugi strani pa množica ljudi, ki se komaj prebija iz meseca v mesec. Srečevala sva starejše ženske, ki so beračile, ker dejansko niso imele ničesar, s čimer bi se preživljale. Ko sva šla prejšnji dan v Oranienbaum, sva našla tržnico, kjer so prodajali tudi gobe. Ko sva se čez dobri dve uri vračala, je bilo tam še točno toliko gob kot pred dvema urama. Kupila sva jih pol kilograma (v apartmaju sva si lahko tudi kaj skuhala) in presenetila naju je hvaležnost prodajalca, ki mu je tistih 200 rubljev (manj kot 3 EUR) očitno res dosti pomenilo. Še pokrižal je gobe, preden se je ločil od njih (moja boljša polovica je sicer menila, da zato, da bi ja bile vse prave).
Današnja Rusija tako zopet postaja svet dveh diametralnih polov, ki si izrazito neenakomerno delita rusko bogastvo. Ali to pomeni, da bomo v bližnji bodočnosti v Rusiji doživeli še eno revolucijo?
No, zvečer pa naju je čakal še obisk gledališča: rezervirani sva imeli karti za balet »Corsar« (Gusar) v gledališču Mihailovsky teater.
Mnenja glede predstave so malce deljena. Moja boljša polovica je bila navdušena, jaz pa malce zaspan (NE, zaspal pa nisem!). Debata o tem še traja…
Petek, 11.9 2015
Dopoldne sva se sprehodila še do Aleksander-Nevski samostana, okoli katerega je tudi pokopališče. Na njem so pokopani ugledni meščani St. Petersurga, tako da imajo celo zemljevid pokopališča z oznakami najbolj »pomembnih« grobov.
Ker nama je ostalo še nekaj časa, sva se odpeljala še do katedrale sv. Nikolaja. Lahko omenim le še to, da sva del poti opravila tudi s tramvajem. Tako sva v St. Petersburgu uporabila vse javne prevoze: metro, vlak, avtobus, trolejbus in tramvaj. Privoščila sva si še kosilo in se nato vkrcala na »Nevski express« proti Moskvi. Iz Moskve so St. Petersburga sva z nočnim spalnikom za dobrih 800km porabila nekaj več kot 8 ur, ta ekspres pa naju je nazaj v Moskvo odpeljal le v štirih urah. Je pa bila hitrost tam skozi nepregledne gozdove res ta prava, verjetno preko250 km/h. Ko se konča predmestje St. Petersburga je do predmestja Moskve komaj kakšen kraj ob železnici, pa še tisto so večinoma manjši kraji, ki se očitno preživljajo s spravilom lesa. Zelo slabo poseljena pokrajina. Je pa res, da je precej zamočvirjena.
Sobota, 12.9.2015
Malo dlje sva spala, naporen tempo potovanja je že zahteval svoj davek. Tokratni cilj je bil Kremelj. Karte za ogled Kremlina (Kremeljskih cerkva) so relativno poceni (cca 8 EUR), res pa je, da si je to potrebno ogledati. Gre za najstarejši del Moskve, ki ne sodi med najstarejša mesta (ustanovljena v 11. stoletju, Kremelj v skoraj današnji obliki je nastal v 15. stoletju). Utrjeno obzidje okoli Kremlja je predstavljalo visoko oviro za marsikaterega napadalca.
V Kremlinu so štiri katedrale: Marijinega vnebovzetja, Nadangela Mihaela, Marijinega oznanjenja in Dvanajstih apostolov. Cerkev Marijinega vnebovzetja je bila namenjena grobnici vladarjev, ki so vladali v Moskvi. Tukaj je dandanes pokopan tudi carjevič Dimitirj. Vse so zelo bogate, z lepimi (obnovljenimi) poslikavami. Njihova obnova je bila potrebna, saj je Stalin tem cerkvam spremenil namembnost: popolnoma so jih spraznili (razen Marijinega vnebovzetja, kjer so grobnice ostale), v eni je bila vojaška menza, v drugi telovadnica, bližnji ženski samostan so v celoti porušili…. Na srečo se je med strokovnim delom javnosti tudi v tistem času našlo dovolj pogumnih ljudi, ki so poskrbeli, da so bile dragocenosti iz cerkva pravilno demontirane in uskladiščene.
Po ogledu Kremlina sva se sprehodila skozi Kremelj. Tudi naju je očaral impozantni top (carski top, ki ni nikoli streljal) in velikanski polomljeni zvon (ki ni nikoli zvonil): kar nekako se nama je zdelo to simbolično – ti dve znamenitosti kažeta na sizifovsko delo ruskega ljudstva: sposobni so narediti največje stvari na svetu, osvajajo celo vesolje, ampak to jim v vsakdanjem življenju nič ne pomaga…
Iz Kremlja sva izstopila na Rdeči trg, ki je bil še vedno delno zaprt zaradi prireditev ob rojstnem dnevu Moskve.
Morala sva naokrog, da sva prišla do katedrale Vasilija Blaženega. Ta katedrala je ostala nedotaknjena tudi po boljševistični revoluciji in so jo spremenili v muzej. Ko jo je hotel Stalin uničiti, se je za katedralo zavzel eden izmed vodilnih strokovnjakov tistega časa v Rusiji.
Njegov vpliv je bil dovolj velik, da je Stalin katedralo pustil, oporečnika pa je nagradil s petimi leti prisilnega dela. No, danes ima ta oporečnik svoj spomenik pred katedralo, ki jo je rešil. Je pa res, da šele v zadnjih letih katedrala Vasilija blaženega dobiva podobo kot jo je imela včasih, saj je v komunistični eri žalostno propadala. Sicer se je že za časa Brežnjeva pritisk proti ruski pravoslavni cerkvi zmanjšal, nekatere izmed cerkva, ki so jih prej skoraj uničili, so pričeli obnavljati, restavrirati in spreminjati v muzeje. Nekatere izmed njih imajo muzejsko namembnost še danes, obredi so v njih le izjemoma.
Katedrala Vasilija blaženega je zanimiva zaradi zunanjega izgleda, notranjih poslikav in svetnika, po katerem je dobila ime. Vasilij (1468-1552) je bil asket, okrog je hodil gol (tako poleti kot pozimi). Sodi v skupino asketov, ki so jih imenovali »nori po Kristusu«, imel je tudi vizije, katerim so prisluhnili celo vladarji. No, danes se po njem imenuje (po mnenju mnogih) najlepša cerkev v Moskvi. Ko je bila gradnja končana, je car vprašal arhitekta, če bi bil sposoben zgraditi še eno tako katedralo. Ko mu je arhitekt odgovoril, da bi bil sposoben zgraditi še lepšo, ga je car ustrezno nagradil: dal mu je iztakniti oči… (»Ne boš ti delal lepših cerkva, nikoli več!«)
Ker sva že bila na tistem koncu, sva se sprehodila še skozi GUM, znamenit trgovski center, kjer dandanes prevladujejo najbolj uveljavljene svetovne znamke.
Še ena cerkev naju je čakala. Katedrala Kristusa Odrešenika, ki so jo ponovno zgradili šele proti koncu prejšnjega stoletja, saj je originalno stavbo Stalin zradiral z obličja zemlje. No, naredili so jo na novo, še lepšo kot je bila prej, v njej je vse v pozlati, zelo mogočno, komaj kje je na stenah še kaj prostora za kakšne slike ali ikone. Malo naju je spominjalo na tiste arabske mošeje, ki sva jih videla v začetku leta: kar preveč »naduvano«…
Nato skok v apartma in priprava na večerni dogodek: ogled opere »Boris Godunov« v Bolšoj teatru.
Za Bolšoj teater je prav gotovo slišal že vsak, ki se vsaj malo spozna na gledališče. Stavba je že od zunaj mogočna, vhodna avla je v ogledalih, steklu in pozlati, notranjost gledališča je prostorna in bogato ornamentirana. Le še na pričetek opere sva lahko čakala. Opero je napisal Musorgski, ki je sledil Puškinovi igri. Tragično figuro Borisa Godunova (ki je bil sicer dober car) je opisal v odnosu do Ivana Groznega in predvsem njegovega sina Dimitrija, ki je izgubil življenje v Ugliču. Opera je bila napisana najprej v sedmih prizorih, vendar jo je moral Musorgski popraviti, ker je bilo po oceni naročnika premalo ženskih vlog. Tako je dodal še dva prizora, ki se dogajata med Poljaki, kjer jih lažni Dimitrij prepriča, da mu verjamejo in mu dajo poljsko princeso za nevesto. In to je potem tista ženska vloga, ki je dobesedno omogočila, da je opera zaživela. Ker je Musorgskemu niso želeli predvajati, je sam to vlogo ponudil eni izmed uveljavljenih pevk takratnega časa, ki je na osnovi osebnih zvez poskrbela, da so opero postavili na oder. Po smrti Musorgskega jo je predelal še Rimski-Korsakov, ki je glasbo pustil skoraj neokrnjeno, bolj se je posvetil postavitvi in prizorom. No, »najina« verzija je bila tista z devetimi prizori v štirih dejanjih (so bile vmes tri pavze). Vse skupaj je trajalo od sedmih zvečer do enajstih ponoči. Pa je bila moja boljša polovica še ob enajstih povsem navdušena! Če bi se opera še nadaljevala, bi jo očitno še z veseljem spremljala naprej. No, jaz pa za sebe lahko priznam, da se ne spomnim, kdaj sem bil nazadnje tako zadovoljen, ko je nekdo umrl (ko je Boris Godunov na odru umrl, je bilo namreč opere konec!). No, moram priznati, da je bilo kdaj tudi že bolj naporno…
Nedelja, 13.9.2015
Počasi sva se pripravila za pot, v bližnji trgovini sva še kupila nekaj spominčkov (tudi moje »medvedke«: Jarpivo (medvedje pivo) in vodko »Medvedaja« (medvedovo)). Na letališču sva bila dovolj zgodaj, da sva se še tam lahko sprehodila po Duty-free-jih, tako da se je še kaj našlo v najini prtljagi. Letalo je bilo točno, zato sva bila ob pol šestih popldne že v Sloveniji.
Stroški:
- Letalske karte: 340 EUR
- Vlak Moskva - St. Petersburg – Moskva: 150 EUR
- Ogledi predstav: 110 EUR
- Prenočišča: 200 EUR
- Javni prevoz: 80 EUR
- Vstopnine: 150 EUR
Skupaj: 1.030 EUR (za dve osebi) |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
