Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

tell · Objavljeno: 19 Jun 2014 08:12 Naslov sporočila: BOJ ZA PRAVO STVAR

v pdf-ju:

www.mediafire.com/view/cafwpi23crrzac3/Boj_za_pravo_stvar.pdf

BOJ ZA PRAVO STVAR

Avtor: Vili GRANDA

Vrhnika, 2014

I

Vlak je počasi drdral proti Mariboru. Oko se mu je tako kot že tolikokrat med Bohovo in Teznim zadržalo na gozdu, ki ga je pravkar obsijalo jutranje sonce. V mislih je zamrmral kratko molitev za vse tiste, ki so bili tam pokopani.
Spomin je bil njegovo prekletstvo. Mislil je, da bo počasi zbledel, pa se to nikakor ni zgodilo. Zdelo se mu je celo, da se tisti dnevi vedno bolj jasno prikazujejo v njegovi glavi.
Sivi lasje (kolikor jih je sploh še bilo) so rahlo zatrepetali. Nekdo je v kupeju priprl okno. Svež zrak je napolnil prostor. Ko ga je z užitkom zajel vase tudi sam, se je malo pomiril.
Dočakal je častitljivo starost. Skoraj vsi njegovi nekdanji tovariši so bili že pod rušo. Tudi Jovo, ki mu je bil še posebej pri srcu. Nikoli si ni znal razložiti, zakaj sta se s tem Srbom tako navezala drug na drugega. Res je, da ga je spoznal že pred davnim časom, potem ko se je priključil Štirinajsti in z njo prehodil pol Koroške in Štajerske, toda tisti čas je preživelo tudi precej drugih tovarišev, s katerimi nikoli ni navezal tako pristnih stikov. Mogoče ga je Jovo pritegnil zaradi velike vere v življenje in njegovega optimističnega pogleda na svet? Ali pa morda zato, ker je bil tujec in je na slovenske razmere gledal z distance, ker ga niso obremenjevale…

II

Misli so mu poromale skoraj desetletje nazaj.

Takrat je vlak drdral mimo Zagreba proti Beogradu. Prejšnji dan je dobil sporočilo, da je Jovo po nekaj mesecih naporne bolezni končno našel svoj mir. Takoj se je odpravil na pot. Pogreba najboljšega prijatelja vsekakor ni hotel zamuditi.

Vlak je drdral svojo tiho melodijo skozi slavonsko ravnico. Njegov zvok ga je počasi zazibal v svet, ko je Jovota spoznal tiste hladne zime leta 1944 na Koroškem…

III

»E, pa ti si meni tipčina!« je zaslišal gromki glas za svojim hrbtom. Počasi se je obrnil okoli sebe in za sabo zagledal čudno pojavo. Mali okrogli možic s črno brado in brki je bil videti kot kašen četnik. Če ne bi imel na glavi titovke, bi ga sigurno uvrstil med kakšno drugo vojaško formacijo, ne pa med partizane. Prisodil bi mu kakšnih trideset let, ne več, ni se mu zdel, da bi bil dosti starejši od njega. Pod titovko so na vse strani štrleli razmršeni lasje, nad brki se je skrival navihan nos, ki so ga dopolnjevale iskrive oči s košatimi obrvmi. No, med kakšne lepotce tiste pojave za seboj že ne bi mogel šteti. Je pa zato ponovno zadonelo:« Pa kaj me tako gledaš, a še nisi video Srbina!?« Mešanca slovenščine in srbščine je delovala malce groteskno in ni se mogel upreti, da se mu usta ne bi razlezla v nasmeh.
»E, to je že bolje«, je spet zadonelo tam nekje iz košate brade, ki se je nenadoma razprla in pokazali so se režeči zobje. »Ti, maleni, kako ti je ime?« se je zopet oglasilo izza brade.
Malo ga je čudno pogledal. Bil je kar celo glavo večji od njega, on pa ga kliče »maleni«. Sicer je res, da je bil bolj suha prekla, ampak to, da ga bo neki pritlikavec klical »maleni«, pa se mu je že zdelo preveč!
»Nisem nikakršen »maleni«, Janez sem,« je skoraj užaljeno dejal.
»E, pa da te nisem vidio, i jaz bi pogodio, da si Janez!« se je zarežala kosmata pojava in dodala:« E, jaz pa sem Jovan, pa za burazere Jovo, tak me tudi ti kliči!«
Malo ga je pogledal in počasi prikimal: »Dobro Jovo, mene pa lahko kličeš Šani, tako kot moji prijatelji,« ter mu podal roko.
Tudi Jovo je stegnil svojo roko in tako sta se dlani srečali. Jovo je imel trdo in razpraskano dlan, tako ta pravo kmečko. Čeprav je bil njegov ostali videz mlad, so bile dlani stare. Ampak stisk je bil topel, ne premočan.
»E, moj Šani, bomo naredili iz tebe ta pravega borca. Boš videl!«
Malo je bil užaljen, se mu je zdelo, da je že pravi borec, saj je imel na rami puško in za pasom tri bombe. Je pa bilo res, da iz puške še ni ustrelil proti sovražniku.

IV

»Karte, prosim!« ga je zmotil sprevodnik, ki je odprl vrata v kupeju. Zopet se je vrnil v slavonsko ravnico, ki je brzela mimo njega. Kar malo ga je zabolelo pri srcu. Jovo je bil v njegovih spominih še veno tako živ, kar ni si mogel predstavljati, da ga je lani ob takšnem času zadnjič videl živega. Na pogreb je šel sam. Njegova žena je bila že preveč bolehna, otroci pa so imeli svoje skrbi. Najprej je mislil, da bi s sabo vzel vnuka Gregorja, pa tudi ta ni imel časa. Kontrolka v šoli se mu je zdela pomembnejša od nekega pogreba v daljni Šumadiji. Njegovi domači so sicer Jovota dobro poznali, saj je bil večkrat pri njih, pa tudi Janez se je s svojo celotno družino kar nekajkrat odpravil v tisto šumadijsko vas, ki je je vedno znova pozabil ime. Spet je moral malo pomisliti. »Aha, Čumić,« mu je priletelo nekje iz ozadja spomina. Vasica sredi Šumadijskih gričev ga je spominjala na njegove rodne Slovenske Gorice. Tiha lepota gričevnate pokrajine, kjer se na iskriv način prepletata divjina in obdelana površina...
V Beogradu je prestopil. Z avtobusom se je zapeljal do Kragujevca, kjer ga je že čakala Jovotova vnukinja Jelena. Le še nekaj minut in že je stal pred hišo v Čumićih, kjer je preživel toliko ur v Jovotovi družbi. Stara jablana je bila še zmeraj tam. Slive so bile bogato obložene. »Le kdo bo zdaj kuhal rakijo?« mu je šlo skozi misli.
Stopil je v hišo, kjer so uredili pare. Jovo je ležal v trugi, njegov spokojni obraz je imel še vedno navihan izraz. Kot da se bo zdaj, zdaj zbudil in zopet primaknil kakšno svojo zgodbo, tako da se bodo vsi nasmejali. Ja, Jovo je res videl življenje skozi srečne oči. Njemu še tako hude zgodbe niso prišle do živega. S svojim zdravim kmečkim pogledom na svet je za vsako stvar našel tudi kaj dobrega.
»Oh, ko bi imel nekaj njegove spokojnosti in optimizma!« si je zopet zaželel. To sta bili dve vrlini, ki ju je Jovotu vedno zavidal. Tudi sam ni sodil med zagrenjene ljudi, vendar na nekatere dogodke iz svoje preteklosti preprosto ni mogel tako gledati. Temni spomini na krivico so ostajali v srcu…
Nagnil se je nad krsto in poljubil Jovota na hladno čelo. Kar malo se je zdrznil ob tem. Ko se ga je dotaknil, se je zavedel njegovega hladu, njegove smrti.
Smrt mu ni bila tuja. Koliko ljudi je že videl umirati!!! Toda ta smrt je bila nekaj, kar še ni izkusil. Ko je stal ob truplu svojega najboljšega prijatelja, je njegova duša pela svojstveno žalostinko. Iskal je spominov, ki bi bile blizu tej izkušnji, pa jih ni našel.
Stopil je ven iz hiše in sedel pod jablano. Kolikokrat sta z Jovotom sedela tukaj in modrovala…

V

In prišel je tudi spomin, ki je bil njegovim sedanjim občutkom najbližji.

Bilo je konec februarja 1944 nekje v koroških hribih. Štirinajsta se je komaj prebijala med nemško ofenzivo in iskala zavetja pred hudo zimo. Domačini so jim pomagali kolikor so mogli, toda čas je bil zares težak. Nekega večera sta z Jovotom stala ob ognju in se grela. V bližnjem skednju so pripravljali kulturni program in kakor vonj po dobri hrani je skozi odprto loputo pritaval tihi glas:
Samo en cvet, en češnjev cvet, dehteč in bel odlomi moja draga, ne bom ga na klobuk pripel, ne bom ga v gumbnico si del, odlomi ga, odlomi, draga!
Jaz bom ljudem poslal ta cvet, vsakomur, ki na križ pripet trpi v pomladi tej. In glej! Ta cvet, ta drobni češnjev cvet bo v njih izbrisal malodušja sled in spet razžaril tožni jim pogled.
Samo en cvet, en češnjev cvet odlomi moja draga, saj veš, vsak tak pozdrav, živeti, živeti pomaga!
Glas se je ustavil in kmalu se je zopet slišala žametna melodija:

Bosa pojdiva, dekle, obsorej, bosa pojdiva prek zemlje trpeče,
sredi razsanjanih češnjevih vej sežem ti nežno v dlani koprneče.

Beli so, beli so češnje cvetovi, temni, pretemni so talcev grobovi.
Kakor ponosni galebi nad vodo, taki so pali za našo svobodo.

Bosa pojdiva, dekle, obsorej, bosa pojdiva med bele cvetove,
v krilo nalomiva češnjevih vej, da jih poneseš na talcev grobove.
»Karel bo opet pel,« je pripomnil Jovo. »Ne razumem čist vsega, kar reče, ampak je njegov glas tako melodičen,« je nadaljeval, »skoro ko kod naših pjevaća.«
Nasmehnil se je, Jovotova mešanica slovenščine in srbščine ga je vedno znova spravljal v smeh.
Pesmi so ogrele dušo. Premrzli prsti so lažje stisnili puško, ki se je medtem že večkrat oglasila. Sedaj ni bil več začetnik, bil je že borec. Kar nekaj soborcev so že pokopali, boji so bili vedno prisotni, Nemci so jih neprestano zalezovali, komaj se je našel kakšen dan, da je bilo nekaj miru.

Čez nekaj dni je prišla novica: »Tudi Karel je padel!«

Vsi so onemeli. Čeprav so se dnevno srečevali s smrtjo svojih soborcev, je bila ta smrt drugačna. Karel jim je s svojimi pesmimi ogreval dušo… Kdo bo sedaj poskrbel za to?

VI

Ja, takrat, takrat ob novici o Karlovi smrti je v njegovi duši donelo podobno kot sedaj ob jablani. Tako kot so mu Karlove pesmi ogrele dušo, so njegovo dušo ogrele tudi Jovotove domislice, njegova hudomušnost in neskončni optimizem. Sedaj je ta ogenj odšel…
Na dušo je legla tiha temina smrti…

SMRT!

Kolikokrat videna, kolikokrat povzročena!!! Praznina v duši je zabolela. Zajokal je: »Kje si, Jovo, da me potolažiš? Kje si, da preženeš moje strahove?«

Odgovora ni bilo. Le jablana je tiho šumela sredi šumadijskih gričev.

VII

Prav dišalo je po vojni. Njegov oče, ki se je boril v veliki vojni, je že dolgo pravil, da se bo kmalu nekaj skuhalo. Kot obrtnik je precej potoval naokrog in je imel več informacij kot običajni ljudje. V hišo je prinesel tudi informacije o španski vojni, komunizmu v Rusiji in vrenjih v Srbiji.
Govorice o komunizmu so Janeza zelo zanimale. Oče je sicer govoril o komunistih kot o gadji zalegi, pa vendar; njihove ideje so bile tako mamljive: kako ustvariti družbo, kjer bi lahko dejansko ljudje odločali o svoji usodi. To je res nekaj, za kar bi se splačalo boriti.
Seveda Janez o teh razmišljanjih doma ni ničesar govoril. Le tu pa ta sta s prijateljem Lojzetom rekla kakšno na to temo. Tudi Lojze je bil bolj svobodomiselne sorte in mu tudi takšne ideje niso bile tuje. Poznal je tudi druge mlade ljudi, ki so se skrivaj navduševali nad komunizmom.
Sam ni dosti hodil okrog. Njegovo delo je bilo doma, za lončarsko mizo, kjer je oblikoval posode, lonce in figure, ki so bile za sejmarjenje najbolj zanimive. Ko se je oče vrnil domov, je morala biti nova pošiljka posode pripravljena.
V večernih urah je rad bral, ne samo časopis, ki je vsakodnevno prihajal v hišo, tudi knjige so bile njegova ljubezen. Pogosto je s prihranki, ki so mu bili na voljo, kupil kakšno knjigo namesto da bi se šel poveselit s svojimi prijatelji. Med temi knjigami se je našla tudi kakšna takšna, ki mu jo je priskrbel Lojze. Ne samo v slovenščini, tudi v nemščini. Skozi nemščino se je sicer bolj počasi prebijal, vsega tudi ni razumel, kar je bilo napisano, ampak je vztrajal. Na ta način se je tudi učil.
Marija (Micka po domače) iz soseščine mu je bila že kar nekaj časa všeč, pa mu je oče dal vedeti, da bo še kakšno leto počakal, preden bo lahko kakšno punco pripeljal domov. »Ne pred dvajsetim letom!« mu je zabičal. Pa se ni kaj dosti sekiral. Saj to tudi ni bil njegov namen. No, le še kakšno leto bo potrebno počakati, pa bodo tudi leta ta prava.
Kadar zvečer ni bral, se je pogosto zgovoril, da gre s fanti na vas, ampak ga je zaneslo na drugo stran, pod okno, kjer je imela svojo sobo Micka. No, tistemu prostoru bi se težko rekli soba, bila je bolj čumnata pod stopnicami, vendar je imela majhno lino, ki je služila za pogovor med njima. Včasih se je Micka opogumila in prišla tudi ven, tako da sta šla skupaj na sprehod, največkrat pa sta se pogovarjala le skozi tisto malo lino pod stopnicami. Je bila pa velika prednost v tem, da je bila v tej čumnati Micka sama in ji ni bilo potrebno paziti na brate in sestre, ki bi kaj prehitro nesli na ušesa njene matere. Pa, saj sta pri njenih oče in mati dobro vedela, da prihaja v vas, pa ga nista podila. Modro sta pogledala stran. Malo jima je bil kar všeč ta mladi lončarjev. Imel je poklic, pri hiši je bila vpeljan obrt, sploh ni bil slaba partija za njihovo Micko. Le mlada sta še bila. Pa saj tudi onadva nista večno čakala. Ta prvi sin se je rodil že med veliko vojno. Sta tudi malo razumela, da morajo mladi izkoristiti čas, ki jim je na voljo.
Z Micko sta delala različne načrte za prihodnost: kako bosta skupaj živela, imela otroke, lončarila in obdelovala kmetijo. Oba sta bila navajena trdega dela. Prihodnost ju ni skrbela.

Pa je prišla vojna. Starejšega brata so takoj vpoklicali na nemško naborno komisijo. Določili so, da se mora čez pol leta, ko bo dovolj star, zglasiti za odhod v nemško vojsko.

Težkega je bilo tega pol leta. Brat ni vedel, kaj naj naredi. Slišal je, da so se nekateri fantje njegovih let odločili in pobegnili. Toda kmalu so videli tudi posledice njihovih odločitev. Če se fant ni zglasil določenega dne na naborni komisiji, so kmalu prišli nemški vojaki in celotno družino odpeljali s seboj. Govorilo se je, da so jih odpeljali v delovna taborišča, spet drugi so vedeli povedati, da so jih deportirali v Srbijo (kamor je bilo že takoj v začetku vojne izgnanih večje število ljudi, predvsem intelektualcev, učiteljev in duhovnikov), spet tretji so vedeli povedati, da so jih spravili v celjske zapore… Ceno enega, ki je pobegnil v svobodo, je plačala celotna družina.
Brat se je odločil: »Ne bom pobegnil! Šel bom v nemško vojsko. Bolje, da sem samo jaz tisti, ki se bo moral izpostaviti vojni nevarnosti, domači pa boste le ostali skupaj!«
In je šel.
V začetku so njegova pisma prihajala redno. Nekje pri Grazu je bila vojašnica, kjer je potekalo njihovo usposabljanje. Nato je prišlo pismo, v katerem je brat sporočal, da jih bodo poslali na fronto. Ni še vedel kam.
Več tednov je trajalo, da je sporočil, da so jih prestavili na fronto pri Stalingradu v Rusiji. Saj niti dobro niso vedeli, kje je to. Potem so bila pisma nekaj časa kar redna.
Nenadoma pisem ni bilo več. Bilo je sredi zime 1942. Čez dva tedna se je na vratih pojavil oficir nemškega Wehrmachta, ki je staršem izročil sožalno brzojavko. Strumno je pozdravil in odšel. Mama je gledala brzojavko in v grozi pogledovala očeta, ko je odpiral pošto. Sporočilo je bilo v nemščini in se je glasilo:
'Z žalostjo Vam sporočamo, da je dne 22.1.1942 Vaš sin Marko Kovac podlegel poškodbam, ki jih je zadobil v boju s sovražnikom.'
Podpisano je bilo Vrhovno vodstvo Wehrmachta.
Mati je zajokala, oče je zaklel: »Prekleti Nemci!« Že prej jih ni maral.
Janeza je čudilo, ker se je jezil na Nemce, sina pa so mu ustrelili Rusi. Ko ga je nekoč vprašal, zakaj za bratovo smrt ne krivi Rusov, mu je preprosto dejal: »Rusi niso bili krivi, da se je moj sin bojeval na fronti v njihovi domači deželi! Krivi so bili Nemci, ki so to fronto postavili!«
Od takrat naprej oče ni več hodil v cerkev. Telegramsko ovojnico je spravil v okvir in jo obesil na častnem mestu v kuhinji, kjer je prej visel križ. Križ je dal za vogal, za vrata, tako da se ga ni videlo, kadar so bila vrata odprta.
Mater je izguba sina zelo prizadela. Že prej je bolehala in sedaj se ji je zdravje še bolj poslabšalo. Bilo je sredi vojne, zdravila je bilo težko dobiti. Toda kmalu je v deželo prišla pomlad in tudi njeno zdravje se je ponovno izboljšalo.
Oče o svojem najstarejšem sinu nikoli ni spregovoril niti besede.
Zdelo se mu je čudno. Svojega brata je zelo pogrešal. Želel si je, da bi se vrnili tisti časi, ko sta se z bratom v poletnih večerih pogovarjala zunaj pod hruško. Izgubil je dobrega prijatelja in zaupnika.
Tudi Micke ni bilo več. Skupaj z nekaterimi drugimi dekleti so jo poslali v delovno taborišče. Tam je šivala vojaška oblačila. Redno je pisala. Razen lakote jim ni bilo kaj dosti hudega. Zato je pogosto poslal kakšen paket, ki ga je po večini tudi dobila. Le včasih je kakšna stvar zmanjkala.
Doma je oče povedal, da so se na Pohorju začeli zbirati partizani. O njih je govoril spoštljivo: »To so ljudje, ki imajo radi to našo slovensko grudo! Cenim njihov pogum! Če bi bile razmere drugačne, bi se jim tudi sam pridružil!«
Zdelo se mu je, da je oče gledal pri tem točno v njegove oči. Takrat se je v njem prvič porodila misel: »Ali bi moral tudi jaz v partizane?«
O partizanih se še ni vedelo kaj dosti. So pa prihajale iz Ljubljane dvoumne novice o tem, da tam pod italijansko okupacijo pobija nedolžne civiliste. Nekateri so te poboje povezovali s partizani. Ni jim verjel. Partizani so se vendar borili za domačo grudo, za domač narod! Saj ne bi mogli dvigniti roke nad domačega človeka!
V začetku 1943 je prišla strašna novica: »Pohorski bataljon je padel!« Oče je vedel povedati, da so jih izdali in ko je to povedal, je sočno zaklel. Nikoli ni slišal očeta kvantati, zato je toliko bolj prisluhnil: »Prekleti izdajalci in Nemci!« je odmevalo še dolgo v njegovih ušesih.
Slučaj je nanesel, da so ga skupaj s prijateljem Lojzetom poslali v bližino Graza v narodno stražo. Oba sta kar dobro obvladala nemško, v vojsko ju še niso vpoklicali, velika Nemčija pa ju je očitno še kako potrebovala. Tam sta spoznala Poldeta, ki je bil nekaj starejši od njiju. Zaradi poškodbe noge iz mladosti (imel je eno nogo krajšo in je precej šepal) ga niso poslali v vojsko, ampak se je moral udinjati v narodni straži.
Polde je vedel vse o komunizmu in partizanih. Z velikim navdušenjem jima je pravil o tem, kaj je slišal (verjetno je tudi kaj napihnil, ampak saj mu nista zamerila, ker je znal tako slikovito pripovedovati).
Oba sta se odločila, da bosta izkoristila prvo priložnost in pobegnila iz narodne straže. Polde je vedel celo povedati, da če se za nekom pri narodni straži izgubi vsaka sled, ga čez nekaj mesecev razglasijo za pogrešanega, čez dve leti pa za mrtvega. Bili so takšni časi, da se je to pogosto dogajalo.
Jeseni 1943 so se začela prva bombardiranja Graza. Cilji so bili veliki vojaški industrijski kompleksi v predmestju. In tako se je tudi Poldetu in Janezu ponudila priložnost, da sta pobegnila.
Med enim izmed bombardiranj se nista umaknila v zavetišče, ampak sta se takoj odpravila proti zahodu. Na ta način sta se umaknila bombam, ki so padale bolj v južnem predmestju. Po treh dneh sta se oglasila v domači vasi le toliko, da sta povedala, da sta živa in zdrava.
Doma na vasi nista mogla ostati. Kraj je bil preveč na ravnem, njuna prisotnost bi se zelo hitro opazila. Oče jima je svetoval, da naj se za nekaj časa odpravita v Slovenske Gorice k starim staršem, tam bosta vsaj nekaj časa varna.
Že na jesen sta zvedela, da se v Beli Krajini pripravlja večja partizanska enota, ki bo prišla na Štajersko. Še z nekaj znanci sta se odpravila proti hrvaški meji in sredi zime zares srečala partizanske enote, ki so bile del Štirinajste. Pridružila sta se jim.
Tako je Janez postal pravi partizan.

VIII

Jablana v Šumadiji je še zmeraj šumela, ko se je mrliški sprevod odpravil od hiše do pokopališča. Pop je molil svoje molitve, zraven jugoslovanske zastave se je našla še kakšna srbska. Jovo sploh še ni bil tako star, se mu je zdelo, saj bi lahko še dolgo živel.
Jovo je bil prepričan komunist, pa tudi prepričan pravoslavac. To Janezu nikoli ni bilo povsem jasno: ali si komunist ali veren – oboje skupaj se mu je zdelo povsem nesprejemljivo. Sam je vero opustil takrat, ko je oče nehal hoditi v cerkev – takrat, ko je zvedel, da je na ruski fronti padel njegov sin.
Saj ga potem nihče več ni silil v cerkev. Le Micka je z žalostjo napisala v pismu, da bi se ona težko poročila z nekom, ki mu vera nič ne pomeni…
Jovo je na to gledal drugače: »E, vi Slovenci! Bi blo za vas preveč, če bi bili enkrat malo bolj pri zdravi pameti. Vi ste preveč dosledni. Vse jemljete smrtno resno! Pa življenje je prekratko, da bi bil človek preveč resen!«
Ko je Jovota obiskoval v Šumadiji, je sčasoma razumel, zakaj je bilo tako. Jovo je iz komunizma vzel le tisto, kar je potreboval, še zmeraj pa je ohranil svoje običaje in način življenja, ki ga je s seboj nosil iz mladosti. In kar je bilo najbolj presenetljivo, je bilo podobno pri ostalih njegovih znancih: najprej so bili Srbi, potem pravoslavci, šele nato pa komunisti…

IX

»Vsak pravi partizan je najprej komunist!« so mu v spominu odzvanjale besede političnega komisarja, ki jih je slišal že konec leta 1943, ko se je pridružil skupini, ki je čakala na prihod štirinajste. »Ni važno ali ste Slovenci, Hrvatje, Cigani, Srbi, važno je, da ste komunisti! Ni važno ali ste kmetje, delavci ali obrtniki, važno je, da ste komunisti!«

Podobne besede je slišal pozneje še večkrat. Enakost kot ga je videl skozi komunistično perspektivo, ga je privlačila, lahko bi rekli, da ga je celo očarala. Čeprav je po letih že stopal med odrasle, je bilo njegovo srce še povsem odprto za takšne ideje.

»E,pa nije ovo za mene,« je dejal Jovo, ko ga je povabil, da gre z njim poslušati političnega komisarja na zborovanju v neki vasi. Jovo je imel čudno navado, da je vedno, kadar mu kaj ni bilo po godu, nenadoma govoril le še v srbščini, čeprav njegova slovenščina sploh ni bila tako slaba. V partizanih je bil že od konca leta 1942, kot varovalna skupina je bil celo v Jajcu na zasedanju Avnoja in bil nato dodeljen skupini, ki je šla s slovensko delegacijo v Belo krajino. Tam se je naučil kar dobro slovensko in se s Štirinajsto odpravil na Štajersko. Doma v Šumadiji je imel sicer ženo in otroke, pa nikoli ni dal vedeti, da jih kaj posebej pogreša. »Nakon rata!« je bil njegov običajni odgovor, kadar so ga vprašali, če je bil z njimi kaj v stiku.
Ja, Jovo je bil komunist, ampak ohranil je lastni pogled na svet in stvari, ki so ga obkrožale. »Rat je prljav!« je bila njegova kletvica, saj drugače ni preklinjal. S sabo je nosil zbledelo sliko svoje žene in včasih se je odmaknil od skupine ter si jo ogledoval. Če si ga tako gledal, bi skoraj prisegel, da se je pogovarjal z njo. Ja, bil je res malo čuden. Morda so ga tudi zato poveljniki pustili bolj na miru. Imel je svoj čin, ampak ni kazal niti malo interesa, da bi si pridobil kaj višjega. Za njega je bil njegov čin njegov mitraljez, ki ga nikoli ni pustil več kot dva metra od sebe! Čeprav je bil bolj male in okrogle postave, pa je bil izredno močan. Tisti mitraljez je prekladal kot peresce naokrog…

X

Že dolgo po koncu vojne se je odpravil s celo družino v Šumadijo. Jovotov sin se je poročal in napovedan je bil praznik, ki ga nikoli ne moreš pozabiti.
»Pridi na rakiju!« je bil zadnji stavek v pismu, ki mu ga je poslal.
Odločili so se, da bodo po poroki ostali še nekaj dni tam v okolici. Jovo mu je pomagal, da si bo lahko ogledal avtomobilsko tovarno v Kragujevcu, s sabo pa je vzel tudi denar, saj mu je Jovo obljubil, da se bo lahko domov odpeljal z novim fičotom. Tega Jovutu res ni bilo mogoče očitati! Za prijatelje je bil sposoben urediti praktično vse!

Ko sta šla s fičotom na preizkusno vožnjo, sta se ustavila na robu gozda. Jovo mu je pokazal proti jugu: »Vidiš, tam doli je Srbija. Pa se bojim, da ne bo več dolgo!«
»Opet će rat!« je še žalostno dodal.
Kar nekajkrat ga je še vprašal, kaj je mislil s tem. Sedaj, na pogrebu, mu je bilo povsem jasno. Na Kosovu, nekdanji zibelki srbstva, so se vedno bolj pogosto pojavljali narodnostni problemi med Srbi in Albanci. Matematika je bila neusmiljena: povprečna srbska družina je imela po dva otroka, povprečna albanska po dvanajst: le nekaj generacij je bilo potrebnih, da se je večinsko srbsko prebivalstvo spremenilo v manjšinsko!

XI

Poleti 1944 se je čutilo, da bo vojna počasi končana. Nemci so izgubljali zalet, Italijani so se že predali. V pohorskih gozdovih je štirinajsta našla dovolj zatočišča, da se je organizirala in povečevala svojo število.
Z Jovotom sta bila poslana na drugo stran proti Slovenski Bistrici, da od tam pripeljeta skupino bodočih partizanov. Med sprehodom skozi širne pohorske gozdove sta se pogovarjal o marsičem. Ko sta se približala Črnemu jezeru, sta se dotaknila tudi Pohorskega bataljona, ki je padel tam v bližini.
»Rat je prljav!« je tako kot že neštetokrat povedal Jovo. »Pohorski bataljon je morao pasti! V njem ni bilo nobenega komunista!«
Na vprašanje, kaj s tem misli, je rekel le še: »Pa toliko pogumnih Slovencev je padlo!«
Janez se je še dobro spominjal, kako je njegov oče reagiral, ko je zvedel za to tragedijo. Vse to mi ni šlo iz glave. A Jovo ve o tem kaj več?

XII

Poleti 1962 je bil Jovo sam v Sloveniji. Oglasil se je v Račah pri Janezu in ga prosil, če ga pelje do Črnega jezera. Tam pri Osankarici je želel videti, kje je padel Pohorski bataljon.
Spoštljivo je pokleknil v temnem gozdu in pomolil za duše vseh, ki so na tem mestu izgubili življenje.
»Rat je prljav!« je ponovno dejal. »Sem ti pravil, da ni bilo komunistov med temi borci? Zato so morali umreti. Tako je določila Partija!«
»Kako to misliš?« ga je presenečeno pogledal.
»Partija je odločila, da ne more biti partizanske enote, v kateri ni komunistov. Navezali so stik s starim Šarhom in mu to tudi povedali. Pa jih je na kratko odpravil:'Mi smo svobodoljubni Slovenci, ne pa komunisti!' In zato je moral umreti!«
»Rat je prljav!«
»Pa saj je bil Pohorski bataljon izdan,« mu je Janez posegel v besedo.
»Ja, saj o tem govorim. Ja, izdan je bil!« je bila presenetljivo trda beseda iz Jovotovih ust.
Preden sta odšla, je še enkrat pokleknil in pomolil. Kar nehote je tudi Janez padel na kolena zraven njega. V njegovi duši je zevala strašna praznina. Moliti ni mogel…

XIII

Micka mu je rodila tri zdrave otroke, hčerko in dva sina. Sinovoma je dal ime Karel in Marko. Hčerka je bila Lucija.
Bilo je tam v osemdesetih letih, ko sta dočakala že prve vnuke.
Micka ga vpraša: »Ali ti datum 13. maj 1917 kaj pove?«
Malo je premislil. Datum se mu je zdel od nekod znan, pa ni vedel, kam bi ga dal.
»Ja, znan se mi zdi,« je rekel, »pa ne vem od kod.«
»Kaj pa če rečem, da je povezan z Markom?«
Najprej je pomislil na svojega mlajšega sina, pa se ni izšlo. Nato se je pomnil na svojega starejšega brata, ki je padel v nemški vojski.
»Takrat se je rodil moj starejši brat,« je spregovoril, kar z nekim cmokom v grlu. Oči so se mu nehote orosile…
»Ja, tako je!« je rekla njegova žena. »Pa še nekaj je povezano s tem datumom,« je nadaljevala Micka. »Takrat se je Marija prvič prikazala trem pastirčkom v Fatimi, na Portugalskem.« Malo bolj obotavljivo je nadaljevala:« Moja prijateljica Rozka in njen mož gresta letos na romanje v Fatimo. Z vlakom. Deset dni bo trajalo vse skupaj. Rada bi šla z njima.«
Malo je obmolknila in nato nadaljevala: »Rada bi, da greš z mano. Že leta te gledam, kako te nekaj v notranjosti žre. Tako ne moreš več naprej! Prepričana sem, da ta dva dogodka nista slučajno povezana. Pridi z mano. Morda boš pa tam našel kaj, kar te bo pomirilo.«
Micka se je poročila z Janezom kmalu po vojni. Vsa shirana je prišla iz delovnega taborišča, tako da je niti najbližji niso več prepoznali. Toda domača hrana ji je dobro dela in kmalu je zopet vzcvetela v čudovito dekle. Le njene oči so bile bolj otožne.
Sama je vedno hodila v cerkev. Janeza ni nikoli silila k temu, tudi on ji ni nikoli vsiljeval svojega prepričanja. Vsi otroci so bili krščeni, drugemu sinu je bil krstni boter celo Jovo. Čeprav so morali iti povsem do škofa, da so dobili dovoljenje za to. Toda Janez o cerkvi in cerkvenem ni hotel nikoli nič slišati!
Kar šokiralo ga je, ko je slišal za ta njen predlog. Bil je v nasprotju z vsem, kar sta se dotlej pogovarjala. Micka ni nikoli niti omenila kaj verskega pred njim, le takrat, ko je bil Jovo boter, se je vse to zgodilo na en čuden način.
»Bom premislil,« je rekel in upal, da je s tem zadeva zaključena.
Zavedal se je, da ima Micka prav, da so v njegovem srcu grozni grehi, ki ga zelo težijo. Edini, s katerim se je lahko pogovarjal o tem, je bil Jovo. Toda Jovota ni bilo vedno ob njem in včasih bi tako močno potreboval nekoga ob sebi, s katerim bi se pogovoril o dogodkih iz svoje mračne preteklosti. Z Micko se o tem nikoli nista pogovarjala. Zdelo se mu je krivično, da bi jo obremenjeval s stvarmi, ki jih verjetno niti razumela ne bi. Saj tudi njemu po vseh teh letih še vedno niso bile jasne. So mu pa kot težko breme ležale na duši.

Tisto noč je sanjal o svojem bratu Marku. Sanje so bile tako močne, da je čutil, kot da bi bil njegov brat ob njem še živ. Sanjal je o zadnjih trenutkih, ki jih je preživel z njim.
En večer pred bratovim odhodom sta skupaj šla do grajske kapele. Brat je pokleknil pred oltar, Janez je sedel v klop in ga opazoval. Brat je pogledal na kip Device Marije in glasno dejal: »Ko bo najtežje, mi priskoči na pomoč!«

Zjutraj se je zbudil kar vročičen. Slabo se je počutil. Micka mu je skuhala čaja. Ves dan je preležal v postelji.

Naslednjo noč so se sanje ponovile. Bile so povsem iste kot prejšnjo večer.

Zjutraj ni bilo nič bolje. Tudi naslednji dan je preležal. Stanje se mu je še poslabšalo.

Tretjo noč so se sanje ponovile, še bolj žive kot prejšnji dve noči. Sredi noči je zavpil, se zbudil in strahoma pogledal Micko ob sebi, ki se je zbudila zaradi njegovega vpitja.
»S tabo grem v Fatimo,« ji je dejal.
Ob misli na brata je zaspal. Zjutraj se je zbudil, čil in spočit, vročina je izginila.

Prijavo in ostale formalnosti je organizirala Micka. Rozkinega moža je dobro poznal, zato je vedel, da bosta imela na romanju prijetno družbo.

Dva dni in dve noči je trajal pot do Fatime. Nameščeni so bili v dobrih spalnikih, tako da je bilo potovanje pravzaprav prijetno. Ker na tistem koncu še nikoli ni bil, ga je zanimalo tudi s povsem turističnega vidika. Romarski pridih je dajal bolj postrani, to ga niti ni preveč zanimalo. Imeli so kaj videti. Ustavili so se tudi na Azurni obali in en dan preživeli v Nici, na poti nazaj pa so dva dni postali v Madridu.
Z njimi je bil pater, frančiškan, ki je bil zadolžen za duhovno oskrbo. Tudi mašo so organizirali v jedilnem vagonu, na Mickino prigovarjanje se je je udeležil celo Janez. Ust sicer ni odprl, tudi poslušal ni kaj dosti, njegove oči so spremljale pokrajino, ki je bežala mimo njega.

V Fatimo so prispeli pozno popoldne. Namestili so jih v bližnjem hotelu in že zvečer so se sprehodili do mogočne bazilike pred ogromnim trgom.
»Zakaj pa sta tu le dva grobova?« je vprašal Micko. »A niso bili trije pastirčki?«
Pa mu je mirno pojasnila, da sta dva izmed pastirčkov umrla v rani mladosti, Lucija pa je še živa in živi nekje v samostanu. Saj sploh sam ni vedel, zakaj je takrat bolj pozorno prisluhnil patru, ki je spregovoril o prikazovanjih in življenju treh preprostih pastirčkov, ki so se pred desetletji srečali s prikaznijo, ki jih je tako očarala.
Naslednji dan je bila maša zunaj, pred Marijino kapelo. Marija se mu je zdela tako podobna tisti iz grajske kapele, da ga je to prav presenetilo. Ko je pogledal naokrog, je na stopnici pred oltarjem zagledal mlajšega moškega, ki je s sklonjeno glavo molil pred Marijinim kipom.
»Marko,« mu je ušlo, tako zelo ga je silhueta tistega moškega spominjala na njegovega brata.
»Marko, prepričan sem, da bi tudi ti želel klečati tam pred Marijinim oltarjem in zmoliti nekaj za vse nas,« je pomislil.
Nekaj toplega je napolnilo njegovo srce in zaslišal je bratove besede. » Saj lahko ti to storiš namesto mene…«
Po večerji je Micki rekel, da gre še malo na sveži zrak. Njegove noge so kar same zavile proti trgu pred katedralo do Marijinega oltarja v zunanji kapeli.
Pokleknil je točno na isto mesto kot je pokleknil zjutraj tisti moški.
»Marija, ne vem, kaj naj ti povem,« je šlo skozi njegove misli.
»Pa kaj se greš,« mu je prigovarjal drugi glas, »saj se ti bodo vsi smejali, če te bodo videli takole klečati!«
»Saj ni treba nič povedati, saj že vse vem,« se je oglasil v notranjosti neki nežni tihi glas, ki je pomiril njegovo razburkano notranjost. »V življenju lahko naredimo le toliko kot zmoremo!« je ta glas nadaljeval. »In ti si sedaj tu, ker zmoreš več.«
Iz teme se je izluščila postava in pokleknila zraven njega. Bila je njegova Micka. Dala mu je roko in jo nežno stisnila. Nekaj časa sta tako skupaj klečala, nato tiho vstala in se brez besed odpravila proti hotelu.
Naslednji dan je Micka kupila kolenčnike in se zjutraj po kolenih odpravila po poti preko polovice trga. Ta pot je prav pripravljena za vse, ki želijo na ta način izraziti svojo pokoro in priti po kolenih do Marijinega oltarja. Gledal jo je. V starki na kolenih je nenadoma videl celo njeno življenje od rosne mladosti, ko jo je prvič srečal. Kot film so se mu odvili prizori iz njunega skupnega življenja.
Čutil je, da bi moral na tem mestu podoživeti še neki drugi prizor. Ko je Micka prišla do konca, je stopil do nje, vzel kolenčnike in šel na začetek trga. Spustil se je na kolena in se po kolenih počasi odplazil proti Marijinemu oltarju.
Film se je res zavrtel. Temina njegovega življenja ga je v siju fatimskega sonca zmrazila. Toda bližje ko je bil Mariji, bolj je postajala ta temina nekako ozaljšana z neko nenavadno svetlobo, kot da bi se za to temino prikazovala svetloba, ki jo bo lahko predrla. Celo skozi otožne oči mladega fanta, ki se je obrnil neposredno pred tem, ko je padel v jamo, je prvič videl svetlobo nečesa njemu dotlej nerazumljivega.
Zvečer je zbral pogum in prosil patra za pogovor.
Dve uri je trajalo. Povedal je vse, kar je počel, kar je videl, kar je doživel. Kar lilo je iz njega. Duhovnik ob njem je bil povsem tiho. Kljub grozotam, ki so prihajale na plan, ga je gledal mirno in spokojno. Na koncu je dodal le dve besedi: »Brat moj…« in ga objel.
Janez je zajokal. Ni vedel, kako dolgo je vse skupaj trajalo, je pa vedel, da ta jok preganja temino iz njegove duše. Grozote so se preoblikovale v podobe, tema se je spremenila v svetlobo, pošasti so dobivale povsem nove oblike.
Duhovnik mu je mirno govoril. Najbolj so mu ostale v spominu njegove besede: »Vaš greh je velik, vendar Bog Vam ga bo odpustil. Dosti večji greh imajo tisti, ki so Vas porinili v to!«

XIV

»Jovo, kako lahko živiš s tem?« ga je nekoč vprašal.
»Ne znam, veoma mi je teško, kad pomislim na sve,« je Jovo zopet začel po srbsko. Pa je kmalu zopet prešel na svojo mešanico s slovenščino. »Pa gre, sem razgovarao z ženo, pa reče: Bili so taki časi! Pa sem razgovarao s popom, pa reče: Bili so taki časi!«
Malo je pomolčal…
»A po najviše se vprašam, al bi še enkrat naredio posve enako…«

XV

»Vsak čas bo konec vojne,« je naznanil politični komisar. »Iz zanesljivih virov vemo, da se bodo z vlakovnimi kompozicijami preko Maribora poskušali proti Avstriji prebiti tako Nemci kot ustaši in četniki. Navodilo Centralnega komiteja je jasno: nemške čete lahko zapustijo Maribor, ustaške in četniške pa je potrebno zadržati!«

Tudi Jovo in Janez sta bila postavljena v prestrezno enoto. Zadeva je bila postavljena zelo enostavno. Pri Račah je bilo potrebno vsak vlak ustaviti in preveriti, kaj prevaža. V kolikor bi šlo za ustaški ali četniški transport, ga je potrebno postaviti na stranski tir in počakati, da ostala vojska zajame ujetnike. Jovo je kot običajno sedel za svojim mitraljezom, Janez je z brzostrelko na rami skrbel za pregled kompozicij.
Kar precej živahen promet je bil. In res je vsakega toliko časa pripeljal tudi vlak, na katerem so bile ustaške ali četniške enote. Postavili so jih na stranski tir, prišla je partizanska vojska in jih odpeljala v mariborsko kasarno.
Presenetljivo ni bilo nobenega odpora. Kot da bi se že vnaprej predali. Saj, uradno je bilo že konec vojne…
Vmes je bil tudi vlak z nemškimi enotami. Po navodilih bi ga moral spustiti naprej, ampak sta vseeno premišljevala, kaj naj storita. Z vlaka je stopil nižji oficir in v polomljeni slovenščini povedal, da komaj čakajo, da gredo domov. Da je na vlaku še najmanj Nemcev, pač pa so tudi Čehi, Slovaki, Poljaki, ki so jih Nemci rekrutirali v svojo vojsko.
Janez se je spomnil na sovjega brata. Njemu ni uspelo, da bi se vrnil domov…
Vlak sta spustila naprej.
Za njima so vlak še nekajkrat ustavili na drugih kontrolnih točkah, vendar so na koncu pustili, da je nadaljeval pot proti Grazu.

Naslednji dan sta bila dodeljena spremljevalni četi za zapornike. Takrat še nista vedela, kaj to pomeni.

Zjutraj sta se s kampanjolo zapeljala do vojašnice, kjer so že čakali vojaški tovornjaki. Dobili so navodila, do kod naj ujetnike odpeljejo in se nato vrnejo nazaj. Njuna naloga je bila, da pazita, da ne bi kdo izmed ujetnikov skočil iz tovornjaka.
Iz poslopja so pripeljali vojne ujetnike, ki so bili po štirje povezani med seboj. Roke so imeli zvezane na hrbtu. Kar težko so se povzpeli na tovornjake. Vse je potekalo v popolni tišini. »Ko da bi ovce ganjao v zakol«, je nekoč pozneje komentiral Jovo.
Niso jih peljali prav daleč. V predmestju Maribora so bili protitankovski jarki, tam je bilo potrebno ujetnike spraviti dol s tovornjakom in prevzela jih je druga enota.
Jovo in Janez sta se s tovornjaki odpeljala nazaj proti vojašnici. Za seboj sta zaslišala regljanje mitraljeza. Le spogledala sta se.
Pri naslednji rundi je bilo še bolj tiho. Tudi pri naslednji ni bilo nič drugače.
Pri zadnji rundi je bil v zadnji skupini mlad fant,skoraj še deček, s povezano nogo. Težko je hodil, očitno je bil ranjen. Povzpeti na tovornjak se pa ni mogel. Jovo nikoli ni znal pojasnit, zakaj je pristopil in mu pomagal. Tudi Janez se jima je približal in mu pomagal na tovornjak.
»Nikad više neću videti moje Šumadije,« je zajokal fant. Jovotu je zastala roka. Obrnil se je k Janezu in ga pogledal v oči. »E, pa misli na svojo Šumadiju bar sada, kad se voziš!« mu je prijazno rekel.
Ker je bil to zadnji transport, se niso takoj obrnili nazaj. Poveljnik strelskega voda je zahteval, da so tudi vozniki in zaščitna enota priča zadnjemu dogodku.
Mlad fant iz Šumadije je bil na zadnjem kamionu, povsem v bližini, kjer sta se ustavila tudi Janez in Jovo s svojo kompanjolo. Do protitankovskega jarka je bilo le nekaj korakov. Ko so se oglasili streli iz mitraljeza, je mladenič pogledal nazaj. Nato je padel v jamo…
Janezu se je zdelo, da so se oči tega mladeniča srečale z njegovimi.
»A smo se za to boril!?« je srdito zasikal skozi zobe Jovo. Jezno je obrnil mitraljez v zrak in spustil rafal. Poveljnik strelskega voda se je zdrznil, ko je slišal rafal z druge strani. Srepo je pogledal Jovota, stopil do kompanjole in ga nahrulil: »Kaj pa se ti greš?«
Pa mu Jovo ni ostal dolžan: »Svaki vojak treba da ima posmrtnu salvu!«
Janez ga še ni videl tako jeznega. Njegovi košati brki so kar štrleli od razburjenja.
Tako sta se gledal nekaj čas s poveljnikom strelskega voda, potem mu je poveljnik zagrozil: »Točno vem, kdo si, kar pazi se!«
Pa Jovo zopet: »Ja sam bio partizan već tada, kad si ti još kajao u gaće! Samo mi ti dođi na minu…«
Janez je hitro vžgal motor na kompanjoli in odpeljal nazaj proti vojašnici. Čakal je, če se bo za njima oglasil še en rafal, ki bi bil namenjen njima. Pa se to ni zgodilo.
Jovota niso nikoli poklicali na odgovornost, le pri prošnji za upokojitev so mu zaradi zapisa o neprimernem vedenju v njegovem dosjeju opazno znižali penzijo.

XVI

Jovota je nekoč peljal na Triglav. Saj tudi on še nikoli ni bil v tistih hribih, s Štajerske je bilo to malo od rok.
Z vlakom do Ljubljane, z busom do Mojstrane in potem peš do doma v Vratih. Jovo je že do tam izbrskal nekaj znanih izrazov od tistega da »Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor« pa do »Neumni rinejo navzgor, pametni pa jih le gledajo pri tem«.
Drugi dan sta se povzpel do Kredarice, tretji dan navzgor do vrha in nazaj v Vrata.
Povsem na vrhu, ko ni bilo nobenega višjega hriba naokrog, sta v sončnem dopoldnevu opazovala pokrajino okoli sebe. Sedela sta malo pod vrhom, tako da ju niso motili drugi pristopniki.
»A znaš, malo tam doli je italijanska kasarna,« je znal povedati Jovo. »So jo zgradili še med vojnama, ko se je zdelo, da bo tudi naslednja očekivana vojna ko 'zickrig'. Pa je bla 'blickrig'. E vidiš, tak je to.«
Nekaj časa sta oba molčala.
»Se spomniš, kako je bilo na Paškem Kozjaku, ko sva bila pozadina?« je od nekje prineslo Janezove spomine.
»Pamtim, sve to Jovo pamti!« je Jovo priznal, pa zopet nadaljeval s prejšnjo temo. »So pa Italijani zgradili tudi mulatjero čist do kasarne, baje se tam čisto lako dođe do vrha.«
»Ja, kako pa ti to veš?« je zanimalo Janeza.
»E, pak profesionalna deformacija. Znaš ja nisem bil samo obezbeđenje, sem bil tudi pri izviđaćih. Pa smo tam morali vedno poskrbeti za kakšno informacijo više.«
»A sem bil tudi jaz pod tvojim nadzorom?«
Jovo ga je pogledal v oči: »Nadzirali smo svakega novega. Tebe sem sam izbral, bil si mi simpatičen, Bog zna, da nisem imel kaj za bregom. Tisto na Paškem Kozjaku je bilo le provjeravanje, če si OK.«
»A sem bil OK?.«
»Bil, drgače bi se ti zgodilo ko onome Jerneju…«

XVII

»Janez, Jovo, vidva bosta obezbeđenje na pozadini. Mirko in Jernej pa gresta naprej v patrolo,« je prišlo povelje od komisarja.
Pet minut in že so se odpravili. Mirko in Jernej naprej, Jovo in Janez kakšnih sto metrov za njima. Nemcev je bilo še vedno kot listja in trave povsod naokrog in Štirinajsta je pogosto pošiljala patrole, ki bi preverjale, v katero smer se premika sovražnik. Naloga je bila povsem običajna, vsaj Janezu se je zdelo tako. Sicer ni sodil med starejše borce, vendar je bilo za njim že nekaj bitk, v katerih ni pokazal nikakršnega strahu. Sam pri sebi je moral priznati, da tudi zato, ker je vedel, da je za njim Jovo s svojim mitraljezom.
Pred jaso sta se Mirko in Jernej ustavila. Mirko je zamahnil z roko in to je bilo znamenje, da se jima bosta pridružila tudi Janez in Jovo.
Ko so prišli skupaj, je Mirko rekel: »Midva greva po levem robu jase, vidna pa po desnem. Na drugi strani se dobimo.«
Nekje na pol poti je na drugi strani odjeknil strel. Le eden. Potem je bilo vse tiho.
Jovo in Janez sta pazljivo nadaljeval po robu jase. Tam sta našla le Mirkota.
»Kaj se je zgodilo?« sta ga vprašala.
»Padla sva v zasedo!« je rekel Mirko.
»In kje je Jernej?« je vprašal Janez.
»Ne vem, izgubil sem ga izpred oči,« je rekel Mirko.
»Idemo pa poglejmo,« je skoraj ukazal Jovo.
Pazljivo so šli ob robu jase in kmalu na tleh opazili senco. Bilo je Jernejevo truplo. Roko je še vedno držal na puški. Metek mu je prebil glavo levo na zadnji strani . Njegovi možgani so ležali povsod preko skuštranih las.
»Moramo nazaj, da povemo, da smo padli v zasedo«, je rekel Mirko.
Jernejevo truplo so pokrili z vejami in se odpravili nazaj v štab.
Uradno poročilo se je glasilo, da so padli v zasedo in je pri tem eden od soborcem umrl. Kmalu po tem dogodku je Mirko napredoval…

XVIII

»A veš, da sem vedel, da takrat nismo padli v zasedo«, je pomodroval Janez.
»Ja, tak nesposobnega likvidatora ko Mirkota tudi jaz še nisem srečal. Bi vsaj upalil nekaj metkov še iz Jernejeve puške, da bi zgledalo malo bolj ko zaseda,« je priznal Jovo.
»A si ti to vedel?« ga je vprašal Janez.
»Seveda sem vedel, saj sem moral o tem tudi poročati nadrejenim v glavni štab. Jernej je pač bil seljak, ni mu bila komunistička partija prva, pa eto, ni bil zanesljiv…«
Sonce je zakril oblak, ki se je počasi premikal proti zahodu. Spremljala sta njegovo senco, ko je z vrha Triglava potovala proti Razorju in naprej proti zahodni strani.
»Jovo, a ti ni bilo nikoli težko zaradi vsega tega?« je vprašal Janez.
»Seveda je blo težko. Ma če ne bi bil jaz tam, bi bil kdo drugi. Rat je prljav!«
»Pa si kdaj mislil, da bi odklonil?«
»Kak odklonil, pa rat je bil, treba izvršiti povelja!«
Jovo je malo pomislil in rekel: »Veš, če mene ne bi bilo tam, tudi tebe ne bi bilo. Tudi ti si bil na listi nezanesljivih. Pa sem se jaz potegnil za tebe! A za onega ubogega Jerneja pa se nisem mogel! Ni šlo!«
Tiho sta zrla v lepoto gora pod sabo. Kot mogočne grobne gomile so se jima zarisovale pred očmi.

XIX

Bilo je že po koncu vojne. Vrnil se je v domači kraj, se kmalu poročil z Micko in dobil prvega sina. Ponoči pa pogosto ni imel miru. Micka ga je večkrat zbudila in mu prinesla vode. »Da se pomiriš,« mu je govorila. V sanjah je namreč pogosto podoživljal dogodke svoje preteklosti, se pogovarjal z drugimi ljudmi in iskal rešitve za svojo razrvano dušo.
Micki ni nikoli povedal vsega, kar se je dogajalo. Njegove besede glede vojne so bile zelo skope: »Vojna je umazana!« je ponovil Jovotove besede in to je bilo vse, kar je Micka zvedela.
Ponoči v svojih morah je bil bolj zgovoren. In tako je počasi tudi Micka vedela za vse dogodke, ki so ga najbolj težili. Res ni poznala podrobnosti, vedela pa je, da s svojo preteklostjo težko živi. Včasih se ji je zdelo, da bliže kot je bil dogodek, bolj ga je težil. Po drugi strani pa se ji je zdelo, da je tesnoba dogodkov iz bližnje preteklosti prekrila dogodke, ki so bili časovno že bolj oddaljeni. Najbolj jo je presenetilo, da so bili nekateri dogodki povezani celo z dogajanjem po vojni.

XX

Bilo je že jeseni 1945. Nova partizanska oblast je vzpostavljala nivoje vladanja na vseh področjih. Ker je bil Janez izurjen partizan in se je zelo izkazal predvsem pri nalogah varovanja, so ga povabili, da prevzame vodenje varnostno-obveščevalne službe v Mariboru.
Takrat se mu je zdelo to zelo lepo povabilo. Počutil se je, da je nekdo. Ko je o tem pisal Jovotu, ki se je medtem že vrnil v rodno Šumadijo, je dobil nazaj le kratek odgovor: »Nič ni tako ko se čini na prvi pogled.«
Takrat še ni vedel, zakaj Jovo tako razmišlja. Šele mnogo pozneje sta se pogovarjal o tem.
Ena izmed prvih nalog je bila dopolnitev evidenc, ki jih je VOS že imel. Šlo je za sezname, ki so jih »podedovali« iz SS-ovskega arhiva. V njem so bili intelektualci, učitelji in duhovniki. Njegova naloga je bila, da seznam dopolni z obrtniki in kmeti, ki niso podpirali narodno-osvobodilne vojne.
Ko je vprašal nadrejene, kako naj takšno evidenco ustvari, se mu je šef v Ljubljani zarežal: »Popiši vse obrtnike in kmete ter s seznama izbriši tiste, ki so dokazano pomagali partizanom.«
Še posebno pozornost je moral dati tistim družinam, ki so imele kakšnega izmed fantov vpoklicanega v nemško vojsko.
Seveda je tako prišel tudi do svoje družine, svojega očeta.
Upošteval je šefov predlog: svojega očeta je takoj izbrisal s seznama….
Ko je bil tam nekje sredi poletja 1946 seznam narejen, je dobil novo nalogo. S svojimi sodelavci je moral spremljati določene ljudi s tega seznam in o njih poročati poveljstvu. To ni bila ne vem kako zahtevna naloga. Poročila so vestno pripravljali in jih pošiljali naprej.
V njegovi vasi je živel tudi kmet, ki ga drugi niso marali. Nikoli mu niso mogli dokazati, da je aktivno sodeloval z Nemci, nikoli pa se tudi ni nihče zavzel za njega, da je sodeloval s partizani. Bil je starejši kmet, žena mu je umrla, bil je brez potomcev. Dan in noč je bil na svoji kmetiji in skrbel za svojo živino. Še s sosedi je imel komaj kaj stikov.
Ko je Janez med vojno šel na hrvaško stran, so na poti preko Haloz pobrali s seboj mladega fanta, dejansko še nedoraslega mulca, ki se je na vsak način želel pridružiti partizanom. Bil je slaboten, puško je komaj prenašal, so ga pa vseeno vzeli s seboj: »Bo pa za kuhinjo,« so dejali. Pa je bil tisti mulc tisti ta pravi, svojega dnarja vreden. Od nekod je privlekel staro šibrovko in si jo oprtal čez rame. Je bila od starega očeta, ki je bil že nekaj časa pokojen. Pozneje so zvedeli, da je bil viničarjev sin, večino časa bolj lačen kot sit, če pa je že bil sit, je bilo to po zaslugi tega, ker je bil dober raubšic. Ne samo s puško, spreten je bil tudi z zankami in pastmi. To jim je tudi pozneje prišlo še kako prav.
Neposredno pred koncem vojne je ta mulc prišel h komisarju in mu rekel:«Rad bi, da se mi oddolžite za mojo službo pri partizanih. Rad bi, da mi zrihtate kmetijo, takšno, da se bom lahko z njo preživel.« In komisar mu je obljubil, da mu bodo po vojni pomagali, da kmetijo dobi.
Po vojni je komisar postal ugledni član občinskega komiteja, mladi mulc pa ni pozabil na njegovo obljubo. In tako se je večkrat prikazal pri nekdanjem komisarju in ga spomnil nanjo.
Nekdanji komisar je bil eden tistih, ki so imeli vpogled v evidence, ki jih je pripravljal Janez. Nekoč se mu je posvetilo. Poklical je k sebi Janeza in mu rekel: »Kako je s tistim kmetom tam doli iz tvoje vasi. Saj si tudi ti od tam. Tvoja poročila in poročila tvojih sodelavcev so ga kar obremenila.«
»Nič posebnega,« je rekel Janez, »takšnih primerov je še dosti. Bolj se mi zdi, da gre za človeka, ki je na splošno razočaran nad življenjem.«
Nekdanji komisar je zvito nadaljeval. »Torej misliš, da je nezadovoljen z našo komunistično oblastjo?«
»Tega ne morem reči,« je dejal Janez, »bom pa svojim naročil, da preverijo, kako je s tem.«
Svojemu podrejenemu, ki je bil zadolžen za tisto področje, je naročil, naj posebej opazuje tistega kmeta.
Njegov podrejeni je pozneje pripovedoval svojim prijateljem: »Takoj, ko so mi ga omenili, sem vedel, da je tisti kmet že 'pečen'. Seveda je bilo tudi moje poročilo takšno, da se ta višjim nisem zameril!«
Kmalu je nekdanji komisar zopet poklical Janeza in mu pokazal obremenjujoče poročilo: »Kaj bomo s tem? Ta ni za našo komunistično oblast, po poročilu sodeč ji celo nasprotuje!«
»Ne vem,« je odgovoril Janez, »mogoče bi ga za nekaj časa zaprli, da zvemo, kako dejansko razmišlja.«
»Kaj bomo s tem,« mu je odgovoril bivši komisar, »zapori so že polni, takšni ljudje pa si niti ne zaslužijo, da živijo v naši svobodni komunistični deželi. Veš, zadnjič je bil pri meni oni mulc s Haloz, saj ga poznaš, je bil tudi v Štirinajsti, on nima kje živeti. Kaj ko bi to mi uredili malo po naše: mulcu naroči, da pospravi onega kmeta, potem bo pa dobil njegovo kmetijo. Se spomnim, da je bil dober raubšic, ga bo že znal kje počakati, tako da ne bo ne prič ne sledov.«
Janez si ni upal kaj dosti govoriti preko tega predloga. Beseda bivšega komisarja je bila za njega preveč sveta.
Naslednji dan je k sebi poklical tistega mulca (še vedno je bil ista sloka prekla kot pred tremi leti) in mu povedal, kaj sta se z bivšim komisarjem pogovarjala.
Mulc ga je žalostno pogledal: »Ampak jaz sem bil do konca v vojne v kuhinji, nikoli nisem nikogar ubil, še streljal nisem skoraj nikoli.«
Pa mu je Janez dejal: »Pa saj streljati na človeka je enako kot na srno, nameriš in počiš. Pomisli, kakšno nagrado dobiš za to!«
Mulc je žalosten odšel. Čez slaba dva tedna je Janez zvedel, da je kmeta nekdo počil, ko se je zvečer vračal iz sosednje vasi, kjer je bil semenj. Krivca niso nikoli našli. Saj ga tudi iskali niso preveč.
In tako je mulc »podedoval« kmetijo….

XXI

»Tako kot srno«… je vpil v nočni mori Janez. Micka ga je stresla: »Pusti srne pri miru. Poskušaj mirno zaspati,« ga je tolažila…

XXII

Več kot dve uri je trajal Janezov pogovor s patrom tam v daljni Fatimi. Prvič je nekomu tretjemu povedal vse, kar ga je težilo. Kadar sta se o tem pogovarjal z Jovotom, je ta rekel: »Bili so taki časi. Rat je prljav!« In s tem je Jovo zaključil.
Kako zelo je bil presenečen, ko je tudi od patra slišal iste besede: »Vojna je umazana! Večjo odgovornost imajo tisti, ki so jo povzročili kot Vi, ki ste njena žrtev. Kajti prav to ste: žrtev! Poglejte, vojna je že zdavnaj končana, tudi povojni dogodki so že davno za vami, pa Vas še vedno težijo! Večjo odgovornost imajo tisti, ki so Vam to težo naložili! Če vojne ne bi bilo, bi Vi živeli pošteno v svojem poklicu ali na svoji kmetiji. Tako pa Vas je vojna iztrgala iz domačega kraja in Vas postavila v vlogo, ki si je niste zaslužili!«
Pogosto se je Janez spomnil na te patrove besede.
Po vrnitvi iz Fatime ni bil nič kaj bolj veren kot prej, toda sedaj je šel z Micko tudi na romanje na Ptujsko goro ali Brezje, kamor ga prej ni nikoli spravila. Videti je bilo, da se je vsaj malo spravil z Bogom in s seboj.

XXIII

Jovo ga je nekoč odpeljal v bližnjo pravoslavno cerkev sv. Jurija v kraju Oplenac. »Ajde da se malo pomolimo,« je sproščeno dejal.
»Kako lahko hodiš v cerkev, glede na to, kaj vse smo doživeli?« ga je vpraša Janez.
»E, mi Srbi smo malo drugačni«, je dejal Jovo. »Vi Slovenci ste prvo komunisti, pa posle Slovenci, a mi Srbi smo prvo Srbi, pa posle pravoslavci, pa posle komunisti«, je bila preprosta Jovotova logika.
»Pa saj si komunizem in cerkev popolnoma nasprotujeta!« je vztrajal Janez.
»E, tako to vidite vi Slovenci,« je modroval Jovo. »Mi Srbi pa vemo, da je včasih bil fevdalizam, pa pol kapitalizam, pa je sedaj komunizam ili socializam, pa bude jutri neki drugi izam. Pa da znaš: i kad je bil fevdalizam, bili so Srbi pravoslavci, pa i kad je bil kapitalizam, bili so Srbi pravoslavci, pa i sad kad je socializam, mi smo Srbi i pravoslavci, pa i kad bude neki drugi izam, mi Srbi bumo Srbi i pravoslavci. To, da smo komunisti, je sada, a nije bilo jučer, pa ne znamo da li bo jutri.«
Janez na to logiko ni imel pametnega odgovora…

XXIV

Micka je Janezu povedala: »Noseča sem!«
Janez se je zelo razveselil. Medtem je napredoval, iz varnostno obveščevalne službe so ga postavili za poslovodjo tehnične trgovine v njegovem kraju, ker je po tisti zadevi z onim kmetom nekdanjemu komisarju večkrat povedal, da si želi kaj drugega. In so mu našli. O trgovini sicer ni imel kaj dosti pojma, vendar se je hitro učil. Pa tudi plača ni bila nič kaj slabša kot prej.
Ostala sta na njegovi domačiji. Oče je sicer še lončaril, vendar je oblast že dala vedeti, da bo treba obrt opustiti. Ne gre, da se prepričana komunistična družina ukvarja z obrtništvom, ki je kapitalističnega značaja. O kmetiji niso preveč komentirali. Tudi novim oblastnikom je bilo jasno, da mora biti zemlja obdelana. Tako je Micka delala doma na kmetiji, Janez pa je bil poslovodja v trgovini, popoldne pa je pomagal Micki doma. Saj, Micka je bila pridna, ampak nekatera dela na kmetiji pa res niso za ženske roke!
Kakor se je razveseli novice, ga je tudi zaskrbelo: Če bo Micka noseča, bo večji del dela na kmetiji padel na njega. A bo sploh imel dovolj časa za to? Dvakrat na teden se je udeleževal še sestankov partije v svojem kraju, tam so ga včasih že postrani gledali, ker se mu je vedno mudilo domov. Če se ga ne bi malo bali, ker je bil nekaj časa v varnostno obveščevalni, bi imel verjetno zaradi tega še kakšne probleme.
No, pa je nekako šlo. Pozne jeseni petdesetega je bil srečni dogodek: Micka je povila sina. Že prej sta se pogovarjal o tem, kako bi bilo prvemu sinu ime. Na Janeza je naredil izredni vtis Karel Destovnik Kajuh, ki ga je osebno spoznal na preboju Štirinajste na Štajersko, zato je želel, da se njegov prvorojenec imenuje po njem. Pa tudi Micki je bilo to ime všeč. Še njegov zavetnik je godoval blizu predvidenega datuma rojstva. Tako bo imel fant rojstni dan in god skoraj hkrati. Pa tudi njegov godovni zavetnik sv. Karel Boromejski ji je bil blizu, saj je rad častil Marijo, ki je bila njena godovna zavetnica.
Pa so se stvari zapletle. Ko je Micka Janezu razložila, zakaj ji je ime Karel všeč, je bil Janez zelo hud! Sin tako zavednega komunista pa že ne bo imel godovnega zavetnika. Če bo že kdo fantov zavetnik, bo to Karel Destovnik Kajuh, ne pa neki Karel Boromejski! O kakšnem krstu pa seveda še slišati ni hotel!
Pa se Micka ni kaj dosti sekirala zaradi tega. Ko je bil Janez v službi, je pograbila malega Karla in odšla do grajske kapele, kjer jo je že čakal kaplan iz sosednje vasi. Krst je bil hitro opravljen, nihče ni opazil, kaj se je v kapeli dogajalo.
Vsaj tako je mislila Micka. Pa ni bilo povsem tako. Že naslednji dan je Janez zvedel, da je Micka krstila njegovega sina. Izredno razburjen in jezen je prišel domov in kot nor vpil na Micko, kaj si vendar predstavlja. Pa se ga Micka ni kaj dosti bala. Gledala ga je v oči in mu mirno rekla: »Nikoli te ne silim, da boš ti takšen kot sem jaz! Enako pa pričakujem od tebe! Jaz sem svojo vero ohranila in želim, da imajo tudi moji otroci enako možnost!«
Janez je grozil, da jo bo napodil, da se bo ločil od nje, pa ni nič pomagalo. Micka je vztrajala pri svojem.
Na naslednjem partijskem sestanku je dobil Janez ukor! To se pa res ne spodobi, da je komunistov sin krščen!

XXV

»Kako preživiš ti?« je vedno znova zanimalo Janeza.
Jovo ga je mirno pogledal in rekel: »Rat je prljav. Teško je bilo. Najtežje takrat, ko sem moral gledati, kako po vojni streljajo moje rojake tam pri Mariboru. Tisti mulc bi lahko bil skoraj moj sin.«
Jovo je bil namreč poročen že pred vojno. Imel je tri otroke, najstarejši sin je bil star že deset let, ko je šel dvainštiridesetega Jovo v partizane.
»Rat je prljav!« je jezno ponovil. »Na marsikaj, kar sem počel, ne morem biti ponosan. Toda če ne bi naredil jaz, bi naredio netko drugi. To je bila vojna. Mi posamezniki nismo nič pomenili!«
Malo je utihnil in nadaljeval: »Naredili pa smo tudi mnogo dobrega. Pregnali smo nacije iz svoje dežele, zmagali smo v vojni, po vojni smo postavili komunistično oblast!«
»A misliš, da je komunistična oblast res boljša kot prej kraljeva?« je malo provociral Janez.
»Oblast je oblast,« je bil odrezav Jovo. »Nobena ni dobra, ampak je že tako, da more biti!«

XXVI

Ko je Janez zvedel, da je na poti drugi otrok, je takoj zabičal Micki, da tokrat pa si ne more dovoliti kakšnih takšnih neumnosti kot pri Karlu, da bi dala otroka krstiti.
Medtem je Janez napredoval, zdaj je bil že poslovodja tehnične trgovine v Mariboru. Saj ni bil neumen. Naredil je nekaj izpitov v večerni šoli in priznana mu je bila izobrazba, ki jo je pri napredovanju formalno potreboval. Sicer se je govorilo, da izobrazba ni potrebna, le da si naš, ampak Janez je imel zaradi dogodkov po rojstvu prvega sina še kakšno packo v svoji evidenci, tako da raje ni tvegal.
V drugo se je zato želel že vnaprej zavarovati.
Pa se Micka ni dala. Mu je preprosto dejala: »Saj ne moreš biti vedno doma, da bi me ahtal…«
Vsa Janezova jeza je bila odveč. Micka se ni pustila prepričati. Zato je Janez prišel na idejo, da bi to zavil malo po svoje.
Šel je lepo do župnika v sosednjo faro (bolj zvečer, da ga ne bi videli) in mu razložil svoje pomisleke. Župnik ga je sicer poslušal, vendar je na koncu dejal: »Če bodo otroka prinesli h krstu, ga bom krstil!«
Malce zagrenjen se je s kolesom vračal domov in premišljeval, kaj naj stori.
»Oh, ko bi bil sedaj tu Jovo, on bi mi sigurno znal kaj svetovati,« si je mislil.
Pa Jovota ni bilo on tudi ni bilo za pričakovati, da bi se kmalu videla. Janez je bil prjšnje poletje v Šumadiji, letos bi bil sicer Jovo na vrsti, da pride v Rače…
»Če Jovo pride v Rače, lahko pride tudi takrat, ko bomo proslavljali rojstvo otroka,« si je mislil in iz tega se mu je rodila imenitna ideja. Kaj ko bi otroka nesli h krstu tako, da bi bil zraven Jovo? Potem ne bi nihče pomisli, da gredo h krstu, saj Jovo je vendar Srb!
Rečeno, storjeno. Čez dober teden se je spet odpravil k župniku in mu povedal svojo idejo. Pa ga je župnik hitro ohladil: »Krstni boter mora biti rimokatolik, pravoslavni ne more biti!«
»Kaj pa če ne povemo, da Jovo ni kristjan?« je še naprej vrtal Janez.
»Ne, to ne bo šlo, že po imenu bo vsak vedel, da ni ta pravi,« je vztrajal tudi župnik.
»Pa saj mora biti kakšna rešitev?« je žalostno vprašal Janez, tako da se je celo župniku kar malce zasmili.
»No, ena možnost pa res obstaja,« je dodal župnik, »škof lahko odobri spregled in potem bi lahko bil tudi ta Vaš srbski prijatelj krstni boter tega Vašega otroka.«
Seveda Janez ni dolgo okleval. Že čez dva dni se je pojavil na škofiji in povedal, kaj bi rad. Niso bili nič kaj prijazni do njega. Šele ko je pokazal svojo nekdanjo VOS-ovsko izkaznico (nikoli ne veš, kdaj kaj prav pride) so se zmehčali. Sprejel ga je škofov tajnik in mu takoj napisal dovoljenje za posebni spregled.
Kot ponosni petelin na gnoju je prišel Janez domov. Micka je takoj opazila, da je drugačen kot običajno: »A si kaj pil?« ga je vprašala, ker se je tako čudno obnašal.
Pa se je Janez ustopil sredi kuhinje in rekel: »Veš, žena, glede krsta bo pa takole! Krst dovolim, vendar zahtevam, da jaz določim krstnega botra in da bo krst takrat, ko bom jaz rekel, da je primerno!«
Micka si je sama pri sebi mislila: »Sigurno ima nekaj za bregom«, na glas pa je dejala: »Kaj pa misliš s tem?«
»Veš, krst bo šele en mesec po predvidenem rojstvu in to tam konec septembra. Krstni boter pa bo Jovo!«
Micka je kar debelo pogledala. Janez ji je ponosno pomahal z listom, ki ga je vzel iz denarnice. Ko je Micka zagledala škofov podpis, si je pri sebi mislila: »Je pa tale moj Janez res nekaj posebnega…«
In tako se je zgodilo.
Janez je Jovota uradno povabil na praznovanje rojstva svojega drugega otroka (kakšen teden po porodu, da se otrok in mati že malo odpočijeta. Nič mu še ni naprej povedal, kaj ga čaka. To je pustil za tisti trenutek, ko se bosta srečala.
Jovo ni prišel sam. Z njim je prišla tudi njegova žena Miljana, otroci pa so ostali doma. Miljana je takoj priskočila na pomoč Micki, saj se je v hiši poznalo, da gospodinja že nekaj tednov ni zmogla opraviti vsega dela.
Jovo in Janez pa sta se odpravila peš na sprehod. Zavila sta po poti, ki vodi do ribnika. Bolj je bila to kalna mlakuža, kjer je voda zalila luknjo, v kateri so nekoč kopali glino za opeko. Sedaj so jo kopali malo naprej, v tej luknji pa se je že nabrala voda, saj je ni nihče več praznil.
Ta pot je bila Janezu všeč, le malokdaj je na njej srečal kakšnega sovaščana. Tudi tokrat sta bila na tem mestu povsem sama. Stroji v sosednji luknji so samevali, slišalo se je žvrgolenje ptic v poznopoletnem večeru.
»Veš, Jovo, za tebe pa imam še posebno nalogo,« je dejal Janez. »Ti boš krstni boter mojega sina Marka!«
»V čast mi je,« je na kratko rekel Jovo in se takoj strinjal s predlogom. »Toda povedati bi mi morao naprej, da bi za otroka prineso kaj posebnega«, je še dodal.
»Nič posebnega ni treba. Počakaj, da ti še razložim, kako bo vse skupaj potekalo. S kolesljem se bomo odpeljali v sosednjo vas kot da gremo zvečer v gostilno, da se malo poveselimo. Pa le spotoma bomo zavili še na pokopališče k moji pokojni mami, potem še hitro skočimo v kapelo in tam opravimo.« Tako sploh nihče ne bo vedel, da je bil fant krščen.«
In tako je tudi bilo. Otrok je celo pot spal, le ko so prišli v gostilno, mu je očitno zadišalo in se je zbudil. Pa ga je Micka takoj podojila in fant je zaspal naprej. Kar nekaj uric so posedeli v gostilni in Janez je bil prepričan, da ni nihče opazil, da so skrivoma naredili še krog mimo kapele.

XXVII

Ustavili so se v Lovrencu. Štirinajsta je potrebovala počitek in ta pohorska vas se je zdela prav primerna za to. Bližala se je že pomlad, na prisojnih pobočjih je snega že zmanjkovalo, izpod snega so že gledali telohi in prvi zvončki.
V vasi je bila tudi cerkev in zraven cerkve župnišče. V njem je še vedno živel stari župnik, ki ga Nemci niso deportirali, saj se jim je zdel prestar, da bi jim lahko bil nevaren.
Pa se je župnik oglasil pri komisarju in mu predlagal, da lahko opravi mašo za vse padle borce, ki se je lahko udeležijo tudi partizanski vojaki. Komisar je predlogu sicer nasprotoval, vendar udeležbe tistih, ki so si želeli k maši, ni preprečil. Zavedal se je, da je med borcu ogromno fantov, ki so prihajali iz vernih družin.
Je pa med mašo poklical k sebi tiste, ki k maši niso šli. Med njimi sta bila tudi Jovo in Janez.
»Fantje, za jutri pa se dogovorimo, da malo zasmehujemo te ta farške. A smo zmenjeni!?«
Komisarju se ni želel nihče zamerite, zato so bili tiho ali pa so le prikimali. Le Jovo je gledal malo srepo in vprašal: »Zašto?«
»Pa za komunista ni, da gre v cerkev,« mu je razložil komisar.
»Pa saj ti fantje niso komunisti, so samo partizani. In nikjer še nisam slišao, da netko verni ne more bit partizan,« je vztrajal na svojem Jovo.
Komisar ga je grdo pogledal, rekel pa ni nič več.
So pa si jih naslednji dan vseeno sposodili in so jih zaradi udeležbe pori maši zafrkavali s farškimi. Jovo pri tem ni sodeloval. Je le grdo gledal in molčal.

tell

XXVIII

Jovo je bil že nekajkrat v Račah in tudi Janez je bil že nekajkrat v Šumadiji v Jovotovem Čumiću.
Vmes sta se že oba postarala. Enkrat je Jovo sklenil, da bo tudi on v Šumadiji peljal Janeza v »njegovo« vas. No, ni bilo čisto tako, saj so na Dravskem polju Rače, tam v Šumadiji ob Moravi pa je Raća.
Pa je imel Jovo prav poseben namen. Ko sta se ustavila ob poti nazaj proti Kragujevcu pri kraju Lapovo, je Jovo pokazal Janezu komaj postavljen spomenik ob poti.
»Kdo pa je to?« je vprašal Janez in počasi prebral (cirilica mu ni šla ravno preveč od rok); »Draaažaaa Miaaaajlooović«
»Pa to ime mi je od nekod znano«, je modroval Janez.
»Aha, mora ti bit znano. To je general stare jugoslovenske vojske, med vojno pa četniški glavar.«
Janez se je počasi spomnil, da je že slišal o tem generalu. »Pa ni bil on ustreljen kot izdajalec?«
»Da«, mu je odgovoril Jovo. »Med vojno je sodelovao tako z Nemci kot partizani, kakor mu je pasalo. Edino ustaša pa ni marao! Obsodili so ga na smrt zato, ker je ukazal pobiti preveč Hrvatov!«
Malo sta pomolčala.
»Saj, vi Slovenci ste imeli tudi svojega Mihajlovića,« je nadaljeval Jovo. »Onega Rupnika, ki je delal obrambno linijo proti Italijanom, med vojno pa se jim z domobranci pridružio!! Saj njega so tudi streljali.«
Jovo je malo pomislil in nadaljeval: »Veš, je pa ena razlika. Srbi nikol nismo pobili svoje četniške vojske. Četniško vodstvo je blo res obsojeno in streljano, drugač pa so navadni vojaki lahko odšli domov. Izjema so bli le tisti, ki so hoteli pobegniti. Tam ste jih Slovenci prestregli in streljali. Pa saj oba dobro vema, kak je blo, saj sva bla tam,« je žalostno dodal.
»Pa vi Slovenci ste res malo čudni!« je nadaljeval. »To še razumem, da ste streljali ustaše in četnike, pa da ste streljali tudi svoje, pa ne razumem. Pa še po koncu vojne je blo.«
Janez ni vedel, kaj naj reče. Prav dobro je vedel, kaj se je zgodilo z večino domobranske vojske, ki je zbežala na avstrijsko Koroško in bila vrnjena v Slovenijo…
»Veš, to je normalno, da nastradajo poveljniki«, je naprej modroval Jovo, »pa navadni vojaki niso za to nič krivi. Navadna vojska se razpusti pa gre domu, ne pa strelja… Pa še brez suđenja!«
Janez se je počutil malo nelagodno.
»Viš, mi smo celo našemu generalu, ki smo ga obsodili, postavili spomenik! Kaj bi bilo v Sloveniji, če bi ga postavili Rupniku?«
Janezu se je to zdelo povsem nemogoče. Zavedal se je, da je še v teh časih v Sloveniji več strahu zaradi preteklosti, o kateri se ni smelo govoriti. V Srbiji tega ni bilo čutiti. Srbi so imeli drugačne interese.

XXIX

Leto dni pred Jovotovo smrtjo je bil Janez ponovno v Šumadiji. Čeprav je bil Jovo že precej bolehen, ga je vseeno peljal do gradbišča na reki Gruži: »Vidiš, tu bo naše jezero, pa še dovolj vode, da bomo zalivali naša polja,« mu je pravil.
Bila so to že leta po Titovi smrti. Čutilo se je, da Jugoslavija škripa v sovjih kosteh in ponekod se je že šušljalo, da so njeni dnevi šteti.
»Kaj ti misliš, kdo je bil Tito?« je Jovo vprašal Janeza.
Janez je nekaj časa molčal in potem rekel: »Največji sin našega naroda, naš maršal, naš predsednik.«
Jovo se je malo namuzal. »Naj ti povem eno zgodbo. Je v starih časih Aleksander Makedonski zajel na morju piratsko ladjo in preden je dao obglavit kapitana ladje, ga je vprašal, če želi še kaj povedati.
'Želim', je rekel ta in nadaljeval: 'Jaz sem pirat, ker imam le eno ladjo. Ti si vojskovodja, ker imaš 100 ladij, drugače pa oba počneva popolnoma isto. Le ti imaš tolikokrat ladij več'!«
Malo sta molčala. Janez ni vedno razumel, kaj mu hoče Jovo povedati.
»Veš, historju vedno pišu zmagovalci«, je nadaljeval Jovo. »Ni važno, kaj si med boji počeo, važno je, da si zmagao! Če si zmagao, boš ti tisti, ki je preživeo in napisao historiju! Pa čeprav je ta včasih malo prikrojena.«
Janezu je postalo jasno. Jovo je govoril o odnosu do preteklosti, s čemer so se ukvarjali tako v Srbiji kot v Sloveniji. Le da so v Srbiji to počeli na glas, v Sloveniji pa bolj potihoma.

XL

Čeprav st šla Janez in Lojze skupaj na hrvaško stran, da bi se pridružila Štirinajsti, sta se kmalu ločila. Lojze je bil namreč zelo vnet za Partijo, Tita in Stalina, zato so ga že po nekaj tednih poslali na politično usposabljanje na osvobojeno ozemlje v Belo Krajino. Pa tudi tam ni ostal dolgo. Kot enega najbolj zagretih so ga poslal v Bosno, kjer se je pridružil štabu Titove vojske.
Janez niti ni vedel, kako mu je to uspelo. Le tu pa tam je dobil kakšno informacijo o njegovi bliskoviti karieri. Medtem, ko se je Janez potikal po koroških in štajerskih hribih, je Lojze postal že major.
Srečala sta se šele po osvoboditvi, ko se je Lojze za nekaj časa vrnil v domači kraj. Takrat je poiskal Janeza, da sta šla skupaj na pijačo.
»Veš, grem nazaj, v Beograd,« se je pohvalil Lojze. »Sem opravil tečaj za diplomata, sedaj se učim tudi rusko, čez pol leta naj bi šel z diplomatsko delegacijo v Rusijo. Si lahko zamisliš! Jaz, Lojze, bom osebno spoznal Stalina.«
Pa Janeza to ni preveč zanimalo. Bolj ga je zanimalo to, kakšen je Tito, ki ga je Lojze prav tako spoznal.
»Tito je odločen in ponosen človek. Pravi voditelj! Pravi komunist!« mu je pel hvalo Lojze. »Ni čudno, da so ga hoteli Nemci dobiti in likvidirati. Ampak se je pokazal tudi kot pravi vojskovodja. A veš, da je nekaj časa bil celo v Sloveniji. Je delal v Ljubljani, Kamniku, celo v Mariboru je bil. Ko je zvedel, da sem Slovenec, je nekaj besed spregovoril z mano,« se je pohvalil.
Ja, Janez je Tita prav občudoval. Že preden je vstopil v Štirinajsto, je vedel dosti o njem, v času partizanščine pa je dobil še več informacij. Lahko bi se reklo, da ga je skoraj oboževal. Verjel je v njegove besede, v njegovo napovedovanje lepe prihodnosti.
Lojze je res kmalu odšel v Beograd in potem se dolgo nista več videla.

XLI

Bilo je tam nekje v začetku sedemdesetih let, ko je bil Janez v Ljubljani. Bil je delegat v neki partijski delegaciji, pa je moral na sejo v Ljubljano. Po seji so imeli še nekaj časa, zato je sklenil, da bo Micki kupil kaj lepega. Saj je vedel, da je njegova žena rada lepo oblečena za nedelje in praznike.
Ko se je tako sprehajal po Ljubljani, je v gneči pred sabo zagledal postavo, ki se mu je zdela znana. Le malo bolj sključena je bila kot je pričakoval.
»Lojze, si ti?« je poklical.
Postava se je res obrnila. Janez je presenečeno pogledal. Res je bil Lojze, vendar ne takšen Lojze, kot ga je poznal. Pred sabo je videl sključenega starca, čeprav je bil Lojze njegovih let, torej jih ni mogel imeti kaj več kot štirideset.
»O, Janez, ti si,« se je medlo slišalo in v utrujenih očeh se je zaiskril majhen nasmeh. »Ja, jaz sem, jaz, Lojze.«
»Kaj je vendar s teboj?« se je začudil Janez.
Sedla sta v lokal ob Ljubljanici in se pričela pogovarjati. Janez je nekatere stvari že vedel, ampak to, kar mu je povedal Lojze, ga je pretreslo.
Lojzetu se je po koncu vojne obetala sijajna diplomatska kariera. Že leta 1946 je šel v Moskvo in tam ostal celo leto. Je res spoznal tudi Stalina, kar si je tako želel. Potem je prišel za nekaj mesecev nazaj in se jeseni leta 1947 ponovno vrnil v Moskvo.
Leta 1948 so se odnosi med Stalinom in Titom zelo zaostrili. Lojze je že toliko časa živel v Rusiji, da je zagovarjal stališče, da bi morala Jugoslavija bolj prisluhniti temu, kar pravi Stalin, saj bi morala ostati Rusija jugoslovanska zaveznica. Zdelo se mu je nevarno, da bi se Jugoslavija oddaljila od zibelke komunizma.
Ko je spor zaradi Informbiroja dosegel vrhunec, so morali vsi jugoslovanski diplomati zapustiti Moskvo in se vrniti v Beograd. Po dolgotrajnem zasliševanju je padla odločite: Lojzeta so poslali v zapor. Nič ni pomagalo, ko je zatrjeval, da je nedolžen.
Poskušal je doseči, da bi ga izpustili, ker se ni počutil kriv. Toda že po enem mesecu zapora v Beogradu so ga brez kakršnekoli sodbe premestili. Poslali so ga na Goli otok. Tam je Tito za svoje nasprotnike pripravil zapor, kakršnega si ne moreš niti zamisliti.
Osem let je preživel na Golem otoku. Vsako leto, ki ga je preživel tam, se mu je zdelo, da se je postaral vsaj za deset let. O življenju tam ni kaj dosti povedal. »Revolucija žre svoje otroke!« je jezno rekel in pljunil na tla.
Po izpustitvi iz zapora ni nikjer dobil službe. Ker je bil v zaporu, ni bil več politično neoporečen, izogibali so se ga tudi nekdanji prijatelji. V Ljubljani se je nastanil pri svojem bratrancu, ki mu je našel delo v eni izmed zadrug na Ljubljanskem barju. Delal je na njivi in v hlevu. Vsaj preživel je… Mnogi, ki jih je poznal, niso imeli te sreče.
»Nihče izmed nas, ki smo bili v Moskvi, ni bil oproščen. Naša krivda je bila že to, da smo bili tam. Obsodila nas je Jugoslavija. In veš, kdo nas je poslal v Moskvo? Jugoslavija«, je žalostno razpredal svojo zgodbo.
Ko ga je Janez tako poslušal, je bil kar vesel, da sam ni imel takšnih problemov. Saj je vedel, da tudi njega nadzorujejo, ampak to je bilo v tistih časih povsem normalno. Je pač imel takšno službo, pa še v Partiji je bil precej aktiven. Ker je izhajal iz obrtniške družine, pa je bil vedno malo sumljiv. Ni pa nikoli imel kakšnih problemov z zaslišanji ali neprijetnimi pogovori, temu se je uspel izogniti. Pa še sam ni vedel, zakaj, ker je pogosto slišal, da je moral na zagovor kakšen izmed njegovih znancev, čeprav mu nihče ni mogel ničesar očitati. Mogoče mu je tu pomagalo prijateljstvo z bivšim politkomisarjem…

XLII

Štirinajsta je bila udeležena v zadnjih bojih, ki so potekali na slovenskih tleh. Zadnje sovražne enote so se preko Dravograda po Dravski dolini umikale proti Avstriji. Z vzhodne strani je prodirala Rdeča armada, v Avstriji pa so že bili zahodni zavezniki. Zadnje okupatorjeve enote so se želele predati zahodnim zaveznikom, Rdeče armade so se bale ko hudič križa.
Ukaz vrhovnega poveljstva pa je bil takrat jasen: te sovražne enote je potrebno ustaviti, Nemce se lahko preda Angležem, vse narodne izdajalce pa je potrebno zadržati na ozemlju naše države.
Tako so še zadnje dni pred osvoboditvijo potekali na tistem koncu srditi boji.
Partizani sicer niso bili uspešni, večini sovražnikovih skupin se je uspelo umakniti preko meje, je pa bila borba vseeno zelo ostra.
Četa, v kateri je bil politični komisar, je varovala pozicijo ob železniški progi. V isti četi sta bila tudi Janez in Jovo. Nihče ni točno vedel, kako se je lahko to zgodilo, vendar so četo nenadoma z vseh strani obkolile sovražne sile. Zaklona je bilo premalo, tako da so se odločili, da bodo prečkali progo in se umaknili v bližnji hrib.
V bližini je bil potok, tako da so se lahko pričeli umikati pod železniškim potokom in po strugi potoka navzgor. Struga jim je dajala vsaj malo zavetja, tako da niso bili izpostavljeni direktnemu sovražnemu ognju. Pa vendar je nekaj borcev padlo ali bilo ranjenih. Med njimi je bil tudi politični komisar, ki je bil ranjen v nogo. Rana je bila strelna, poškodovala je le mišico, na veliko srečo ni polomila nobene kosti. Pa vseeno komisar ni mogel hoditi. Tako sta ga z vsake strani podpirala Janez in Jovo in ga bolj vlekla kot nosila po strugi potoka proti hribu.
Čeprav so bili tako boljše tarče, jim je za čuda uspelo. Umazani in mokri so se privlekli v zavetje gozda, kamor jim sovražne enote niso več sledile. Je pa res, da je bila pot ob progi za sovražne enote prosta in so se tako prebile v smeri Avstrije. Po drugi strani to niti ni bilo tako slabo, saj so bile to praktično zadnje oborožene okupatorjeve čete, ki so zapuščale jugoslovanska tla.
Šele tam je bil čas, da so komisarju nogo povili in kmalu so prišli bolničarji z nosili, ki so ga odnesli v priročno ambulanto.
Za Janeza in Jovota pa se zadeva še ni končala. Že naslednji dan sta bila na poti proti Mariboru, kjer je bilo potrebno zavarovati progo od Zidanega mosta do Maribora.

XLIII

»A se spomniš, ko sva se pogovarjala o Stanetu?« je Janez vprašal Jovota.
»Katerem Stanetu?« je vprašal Jovo.
Počasi sta hodila po Šumadijskih gričih. Slive so se že barvale in Jovo je hotel Janezu pokazati, kako letos uspeva sadovnjak. Vedno, kadar sta se srečala, je Janez od Jovota dobil kakšen litrček mekane rakije. Jovo je bil pravi mojster žganjekuhe. Pa tudi rad je to počel.
»Tisto zimo okrog novega leta petinštiridesetega. O Francu Rozmanu – Stanetu,« ga je spomnil Janez.
»Pa kaj sva se takrat pogovarjala?« je spraševal Jovo.
»Ja, ko je imel Stane nesrečo, si rekel nekaj v tem smislu, da pa to že ni bila nesreča,« ga je poskušal spomniti Janez.
»Oh, saj res nije bila,« je rekel Jovo. »Stane je bil marsikomu napoti, ker je bil izredno sposoben, hkrati pa najprej Slovenec, potem pa komunist. Njegovi borci so ga imeli zelo radi,« je razlagal Jovo.
»Pa kako ti to veš?« se je čudil Janez.
»Saj veš, da sem bil skoraj celo leto v Beli Krajini. Tam sem ga tudi osebno spoznal. Res jaka ličnost,« je razlagal Jovo. »Pa že takrat se je nekaj šaptalo o tem, da ga nekateri ne marajo preveč. Mislim tiste prav na vrhu. Kadar se je tako šaptalo, ni dolgo trajalo, da se zgodi nesreča. Staneta so očito še rabili, pa je malo potrajalo do nesreče.«
»A ti misliš,« ga je presenečeno gledal Janez, »da tisto ni bila nesreča?«
»Ma kakva nesreča. To verujejo le naivčine. Jaz pa predobro poznam, kako so se radi znebili tistih, ki jim niso bili pogodu. Pa saj to je stara fora. Niso pogruntali nič novega. Dokazov za to pa tudi ni, ker nihče zadeve ni raziskal, da bi ugotovil, kako se je nesreča uopšte zgodila. Ni bil ne prvi ne zadnji…«
Stopala sta po visoki travi skozi sadovnjak in znova molčala. Nekako tesnobno jima je bilo pri duši ob vseh teh spominih, ki so ju ponovno preplavili.

XLIV

»Dober dan,« je pozdravil Janez. Ko je tam poleti 1947 stopil v manjšo kmečko hišo nad Vojnikom. »Jaz sem Janez. Poznal sem vašega Jerneja, še tam v Štirinajsti,« je razložil ženski kakih trideset let, za katero sta se stiskala dva otroka.
»A mojega pokojnega moža mislite?« je vprašala ženska. »Jaz sem Anica, to pa sta Luka in Metka,« je pokazal na kuštravi glavi, ki sta pogledovali izza nje.
»Ja, njega,« je povedal Janez. »Bila sva skupaj v vodu, tako da sem ga uspel celo malo bolj pobliže spoznati. Povedal mi je, od kod je in da ste ostali doma.«
»Ja, še zdaj ne razumem, kaj mu je bilo to potrebno,« se je kar malo razjezila Anica. »Vojna bi se končala tudi brez njega. Pa je hotel biti heroj in sedaj je mrtev.«
»Vem, kje je pokopan,« je rekel Janez. »Lahko se dogovorimo in Vam kdaj pokažem.«
In res. Že naslednje leto je Anica poskrbela, da so ostanke njenega moža izkopali iz partizanskega groba tam na Koroškem in ga prekopali na njihov domači grob v Vojniku.
Janezu zgodba u Jernejem nikoli ni dala miru. V tistih dveh mesecih ga je ravno toliko spoznal, da je vedel, da gre za poštenega človeka. In ko je obiskal Anico, je videl, da je tudi Anica poštena ženska.
Za Jernejem je ostala na kmetiji le Anica z otrokoma, pomagati ji je hodil tudi njen brat, tako da so lahko vse obdelali.
Janez je stopil do bivšega politkomisarja in mu povedal, kje Anica živi. Povedal mu je tudi to, kaj se je zgodilo z Jernejem. Bivši politkomisar ga je poslušal in mu dal naslov v Celju, kamor se naj družina obrne. On bo že naprej sporočil, da bodo vedeli za ta primer.
In res, tako je po takšnem posredovanju Anica z otroci pričela dobivati nekaj denarja po rajnem možu. Ni bilo dosti, nekaj pa je le bilo, tako da so si lahko kaj privoščili. Pa tudi Janez jih je vsaj enkrat letno obiskal in nikoli ni prišel praznih rok.
Ko je tako gledal Anico, je razmišljal tudi o svoji družini…

XLV

Jovo je tam v začetku sedemdesetih let s celo družino obiskal Janeza. Bilo mu je okroglih petdeset let in želel je, da to obletnico praznuje tudi v krogu družne s svojim najljubšim Slovencem.
Micka je kot dobra gospodinja skrbela za goste, Janez in Jovo pa sta se s fičotom popeljal okoli Pohorja. Tako malo obujati spomine.
Tam v okolici Dravograda sta se zapeljala še na Poljano.
»Se spomniš tiste nepotreben bitke na tem koncu?« je povprašal Janez.
»Aha, takrat pa nama je šlo res za nohte,« je potrdil Jovo.
»Vidiš, nekaj sto metrov tam naprej pa je že Avstrija,« je pokazal Janez.«A veš, da danes vse več ljudi prečka to mejo?«
Prva leta po vojni temu ni bilo tako. Preko meje so smeli le prebivalci, ki so imeli premoženje na obeh straneh ali pa »posvečeni« kadri, ki so bili dovolj zanesljivi, da so jih pustili preko. Vendar meja vseeno ni bila neprodušno zaprta. Marsikdo je pobegnil preko meje, ker v Sloveniji ni bilo dovolj dela. Ko se je meja odprla, pa jih je na delo v Avstrijo in Nemčijo odšlo še več.
»A si moreš zamislit?« je nadaljeval Janez. »Mi, ki smo bili zmagovalci v vojni, se sedaj po dvajsetih letih hodimo udinjati Nemcem, ki so bili poraženci.«
»E, ti moj Janez, kaj češ, tak ti je to. Če bi naša ljudska oblast bolj pametno gospodarila, bilo bi tudi pri nas boljše. Saj ne rečem, da nam kaj manjka, ampak je pa čisto res, da si je Nemčija zelo hitro opomogla po vojni, pri nas pa to ne gre tako hitro.«
»Ja, verjetno je temu res tako. Sicer pa so Nemci dobili denar od Američanov,« je nadaljeval Janez. »Če bi nam kdo dal tako poceni denar, bi tudi pri nas šlo hitreje. Pa smo morali sami z udarniškim delom popraviti vse ceste in ponovno zgraditi tovarne.«
Nekaj časa sta molčala.
»A veš, da v Nemčiji zaslužijo več kot dvakrat več kot pri nas?« je nadaljeval Janez. »Sicer se res več dela, tudi reda je več, ampak plače so pa res mnogo boljše. Življenje tam pa baje niti ni toliko dražje.«
»Veš, »je pomodroval tudi Jovo, »na našo skledo se je prilepilo preveč pohlepnih ust, pa zato ne gre tako hitro kot bi si želeli. Pa verjamem, da bomo zmogli. Vidiš, tudi mi v Kragujevcu sodelujemo zdaj z Italijani, pa smo bili včasih tudi na drugi strani.«

XLVI

Jovo ni maral hribov, pa ga je Janez vseeno včasih prepričal, da sta šla na kakšen sprehod malo višje. Tako sta se nekoč zapeljala mimo Poljčan pod Boč in se povzpela proti vrhu. Še pred vrhom sta srečala vojaško patruljo, ki je očitno varovala področje radijskega oddajnika na vrhu, vendar ju niso zaustavili. Planinci so bili na tistem koncu pogosti in za vojsko očitno niso predstavljali problema.
Ko sta sedela pod vrhom in se jima je odprl pogled preko Dravskega polja, je tudi Jovo priznal, da je pogled res lep.
V takih trenutkih so hote ali nehote privrele misli na skupno druženje.
»Jovo, ali se tebi zdi, da smo bili zločinci?« je vprašal Janez.
»Kako to misliš?« je zanimalo Jovota.
»Saj veš, sodelovali smo marsikje, kjer ni bilo nobene sodbe, ljudje pa so umirali…« je zamišljeno nadaljeval Janez.
Jovo je malo pomisli in rekel: »Po partizanskih zakonih nismo bili zločinci! Takrat je bila revolucija. Saj, če pogledaš v preteklost, pogosto srečaš kaj podobnega. Se spomniš, zadnjič sva po televiziji gledala ono kavbojko. Pa saj so vse po istem kopitu: dobri kavbojci in hudobni Indijanci. A veš, da so kavbojci včasih rekli: 'Samo mrtev Indijanec je dober Indijanec!' Pobijali so jih kot zajce. Pa je bil kateri kavbojec kdaj obsojen za to?«
»Tega pa res še nisem slišal,« se je zamislil Janez. »Torej ti misliš, da nismo zločinci?«
»Veš, ni važno, kaj jaz mislim, važno je, da nam nihče kakršnegakoli zločina ni niti očitao niti dokazao. Še enkrat ti pravim. Tada je bila revolucija. I revolucija žre svoje otroke! Ne glede na to, kdo ti otroci so ali od kod prihajajo.«
Utihnila sta. V toplem poletnem popoldnevu so jima pogledi uhajali preko pohorskih hribov in Slovenskih goric, v duši pa ju je težilo vprašanje,o katerem sta se pogovarjala in nanj nekako nista našla pravega odgovora.

XLVII

»Kaj mi je tega treba, da me še v starih letih ne pustijo pri miru?« je jamral Janez in se počasi preoblačil. Moral je v Maribor. Tja ga je vabil eden izmed bivših soborcev, ki je sedaj vodil Zvezo društev borcev.
Na kratkem vabilu je pisalo: »Udeležba je obvezna!«
Konec devetdesetih let je v Sloveniji prineslo toliko dogajanja kot že dolgo ne. Pa problemi s četverico, pa težnje po osamosvajanju Slovenije, pa grožnje JLA…
»Le kaj mi imajo sedaj povedati?« se je spraševal sam pri sebi.

Ko je stopil v dvorano, se je ozrl okrog sebe in kmalu zagledal nekaj starčkov, ki so se mu zdeli bolj ali manj poznani. Saj nekatere je še srečeval, večine pa ni videl že zelo dolgo. Zdelo se mu je, da je videl nekatere izmed njih nazadnje tam ob koncu vojne, že dobrih štirideset let nazaj.
Ko so se zbrali, je kar točno (zamude je bilo le nekaj minut) na oder stopil predsednik ZZB, ki je napovedal nekega tovariša iz Ljubljane, iz CK KPS (centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije).
Njegove besede so bile kratke in jasne.
»Prav gotovo ste slišali, da se v Sloveniji obetajo spremembe, ki nimajo nič skupnega z našo revolucijo. Temu se moramo tudi mi prilagoditi. Kmalu bo Komunistična partija Slovenije ukinjena in ustanovljena bo nova stranka, ki bo kandidirala na volitvah. Naš namen je na volitvah zmagati! Toda zna se zgoditi, da temu ne bo tako. Vse se bo odvijalo pod budnim očesom širše evropske javnosti, zato bomo morali biti skrajno previdni.
Je pa še ena, mnogo pomembnejša tema, o kateri moram spregovoriti.
Gre za dogajanje ob koncu naše revolucije, našega boja v drugi svetovni vojni in po njej. Tega dogajanja marsikdo ne bi razumel, zato je CK KPS sprejel tajni ukaz, na osnovi katerega bodo uničili vse arhive, ki bi lahko kompromitirali narodno-osvobodilni boj!
Arhiv bo ostal le v vašem spominu. Zato zahtevamo, da o vseh dogodkih ob koncu druge svetovne vojne molčite! Te spomine odnesti s seboj v grob! Niti drug z drugim se ne smete nikoli pogovarjati o tem!«
Na koncu je Janez vprašal: »Pa saj ste nam vedno govoril, da moramo biti ponosni na revolucijo, sedaj pa naj o vsem molčimo!?«
Hitro je dobil lekcijo: »Revolucija je stvar, ki je današnji svet ne razume več, zato je potrebno o njej molčati. Prepustiti to našemu vodstvu in zgodovinski stroki, ki bo pripravila prave usmeritve glede tega dela naše skupne preteklosti! Še enkrat pa jasno povem: o teh dogodkih se pogovarjati več ne sme! Zakonodaja se bo spremenila in lahko se zgodi, da bi postali revolucionarni dogodki sodno preganjani! Tega pa ne smemo dopustiti! Tudi če bi do tega prišlo, ne sme biti med nami nikogar, ki bi s pričanjem obremenil sebe, svojega soborca ali partijo!!!«

Ko se je Janez vračal proti domu, mu je postalo jasno, da je bila revolucija »ZLOČIN«. In zato se o njen ne sme govoriti! Kjer je zločin, se lahko poišče tudi krivce! To se pa ne sme zgoditi! Kaj če bi kdo ugotavljal njegovo osebno krivdo? Kaj, če bi kdo ugotovil njegovo osebno krivdo? Res je bolje, da se o tem ne govori. Če se o tem ne bo govorilo, bo to izginilo iz obličja zemlje in tudi krivde ne bo več…

Bil je sam. Žena je bila že nekaj let pokojna, tudi Jovota ni bilo več. Nikogar več, s katerim bi se o tem pogovoril….

XLVIII

Poklical ga je bivši komisar in mu po telefonu na kratko povedal: »Se spomniš, oni mulc je umrl. Raka je imel.«
Seveda »oni mulc« še zdaleč ni bil več mulc. Bil je že starejši moški, tam blizu šestdesetih. Ko je zbolel, ga je kar hitro pobralo.
Janez je šel na pogreb. Jesensko popoldne je grelo sonce nad Pohorjem, ki ni imelo več prave moči. Bil je navaden pogreb, taki partizanski, brez župnika. Kar nekaj govorcev se je zvrstilo: od borcev, pa iz krajevne skupnosti, pa tudi sosed je povedal nekaj besed. Prav te besed so se Janeza zelo dotaknile.
»Bil si človek, ki je imel velik posluh za sočloveka, za bližnjega. Nikoli nisi zahteval plačila, ogromno del si postoril za sosede kar tako, rekoč: 'Saj boste kdaj vrnili!' Zdelo se nam je, da se s svojim delom za druge odkupuješ za svoje grehe iz preteklosti. Nikoli te nismo videli v cerkvi. Pa se nam vseeno zdi, da si bil mnogo bolj Kristusov učenec od marsikaterega izmed nas, ki smo vsako nedeljo v cerkvi. Tudi če si nosil v svojem srcu grehe iz preteklosti, smo prepričani, da si jih odslužil že na tem svetu.«
Janezu se je ob teh besedah prikradla slika iz preteklosti, ko ga je »mulc« tako žalostno pogledal: »nikoli nisem nikogar ubil, še streljal nisem skoraj nikoli«.
Nekje v srcu ga je zazeblo. Kako zelo hladne so bile njegove lastne besede: »streljati na človeka je enako kot na srno, nameriš in počiš«…
Obrnil se je in odšel iz pogreba. Spomin na smrtno obsodbo nedolžnega človeka ga je preveč skelel…

XLIX

Kakšen teden dni po pogrebu »onega mulca« je stopil Janez do njegove vdove. Bila je zgarana ženska, naporna leta, ko je delala z možem na kmetiji, so pustila svoj pečat.
Po uvodu, ko je izrekel svoje sožalje in se vljudnostno pozanimal, če ji kaj manjka, sta nekaj časa povsem tiho sedela. Nato je ženska spregovorila:
»Janez, Vi ste ga bolje poznali že od prej. Povejte mi, zaradi katerega greha se je tako zelo kesal?«
»Kako, kesal?« je vprašal Janez in se delal kot da ne razume, kaj ga je ženska želel vprašati.
»Poglejte,« je stopila do knjižne police in vzela z nje knjigo, ki se ji je videlo, da je že precej zdelana.«To je knjiga, ki jo je najbolj pogosto bral.«
Janez je prijel knjigo v roke in pogledal: 'Zločin in kazen', avtor Dostojevski…
»Moj mož je pogosto nemirno spal in v spanju vpil,« je nadaljevala ženska. »Najbolj pogosto je vpil: 'Ne, tega ne!' ali pa 'Kakor srna.' Predvsem tega drugega ne razumem…«
Janeza je zmrazilo po hrbtu. Še živo se je spomnil tistih besed, ki jih je rekle onemu mulcu: »streljati na človeka je enako kot na srno, nameriš in počiš«…
Nekaj je zamomljal, pogledal žensko malo bol nasršeno in osorno rekel: »Ne vem!«
Ženska ga je presenetljivo odločno pogledala v oči in mirno rekla: »Iz Vaše reakcije točno vidim, da Vi veste, zakaj je on tako vpil. Prosim, povejte mi! Nikomur ne bom povedala naprej. Rada bi le razumela.«
Janez je vstal in se opotekel iz hiše. Kar vročičen je postal. Stopil je do bližnjega bifeja in naročil enega ta kratkega. V njem je kar gorelo.
Na hitro ga je zvrnil, stopil nazaj do avta in hitro odpeljal. »Kakor srna«, je odmevalo v njegovi duši…

L

Ni zmogel več. V njegovi duši je gorel še en spomin. »Dosti večji greh imajo tisti, ki so Vas porinili v to!« so bili sedaj boleči spomini na besede duhovnika izpred davnih let. In nenadoma se je zavedel, da njegova pokora v življenju še ni opravljena. Če se je »oni mulc« toliko let pokoril za svojo »srno«, kako let se naj spokori on, ki ga je pahnil v to!!!
Kako pa se lahko spokorijo njegovi bivši kolegi, ki so bili še bolj vpleteni v tiste mračne dogodke?
Za nekatere je vedel, da so se zapili, za nekatere je vedel, da so te dogodke zanikali, za nekatere je vedel, da so sprejemali tako kot Jovo, za nekatere pa je vedel celo to, da so bili na svoja dejanja ponosni in bi jih takoj ponovili, če bi bilo potrebno!
Vse to je razumel, vsak izhod se mu je zdel logičen in do neke mere celo sprejemljiv. Toda le za druge! V nobenem izmed izhodov ni videl poti za samega sebe!
Zapeljal se je do pokopališča, kjer je bila pokopana njegova Micka. Ona ga je po svoje vedno razumela, nikoli ga ni obtoževala. Sedel je na klopco ob grobu in se začel pogovarjati z njo. Povedal ji je vse svoje najbolj skrite misli, strahove in tegobe. Kar nekoliko mu je odleglo. Več kot eno uro je sedel tam in se v monologu pogovarjal z njo. Nato je počasi vstal in odšel mimo cerkve proti parkirišču do avta. Večerilo se je. Doma ga je čakal dom, ki nekako ni bil več dom. Gospodarjenje je prevzel njegov sin, njemu so prepustili sobico v pritličju, s katero je bil povsem zadovoljen. Tudi vnuki so že odrasli, tako da ga niso več potrebovali. Čeprav je živel v krogu družine, je bil večinoma sam.

LI

Naslednji dan je stopil v knjigarno in povprašal po knjigi Dostojevskega. Želel je videti, kje je iskal uteho »oni mulc« in zakaj ga je ta knjiga tako pritegnila.
Prebral jo je še isti dan!
V njej je našel odgovor: bolela ga je nekaznovanost za zločin, ki ga je storil!
Zgrozil se je in vrgel knjigo pod posteljo: »Zločin, ki ga je storil!«

LII

Naslednje jutro so našli Janeza mrtvega na postelji. Kar oblečen je ležal na njej. Zdravnik je prišel le na kratko: »Srčni infarkt«. In že so poklicali pogrebno službo, ki ga je odpeljala. Pogreb je bil že čez dva dni. Ko so pospravljali njegovo sobo, so naši tudi knjigo Dostojevskega. Dali so jo na knjižno polico med druge knjige.

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli