tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 16 Dec 2011 15:19 Naslov sporočila: Krakov in Čenstohova - potopis |
 |
|
Krakow in Čenstohova - potopis
Zapis v pdf-ju s slikcami:
www.mediafire.com/file/wmqz98yp63972m0/Krakow+in+Censtohova_potopis.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Moja boljša polovica je službeno pogosto na Poljskem. Večkrat mi je o Poljski povedala kaj zanimivega in tako je bilo kmalu jasno, da se bo iz pogovora oblikovala ideja za potep v tiste konce. Za cilj sva izbrala Krakov, dodatno sva potep poživila z enodnevnim romanjem v Čenstohovo, najpomembnejše poljsko svetišče. Izbrala sva zgodnji del poletja, ko še ni preveč turistov, vreme pa naj bi že bilo lepo in stabilno.
25.6.2009
Prvi dan nisva načrtovala kakšnih posebnih ogledov, zato sva šla zjutraj še v službo in se na pot odpravila šele okrog poldneva. Dan je bil dolg in ocenjevala sva, da lahko do večera že prideva v Krakov. Mimo Maribora naju je pot peljala v Avstrijo, mimo Dunaja na Slovaško, naprej mimo Bratislave in Žiline, kjer sva zavila proti Katowicam. Na Poljsko sva prispela v mraku, do Krakova oz. najinega hotela pa že v polni temi. Vmes sva se ustavila le nekajkrat, tako da je bilo najino potovanje res ekspresno. Najbolj zanimiv je bil postanek sredi slovaških ravnic, na enem izmed počivališč, kjer sva v ozadju občudovala razvaline starejšega gradu pri kraju Beckov.
26.6.2009
Najprej romanje, potem zabava, sva rekla, zato naju je ta dan čakala pot do Čenstohove. Za pot tja sva izbrala deželno cesto, ki je bila narisana zelo naravnost. In res je tako tudi bilo. Poljska je zelo ravna dežela, le tu in tam je nekaj gričevnatega sveta, zato so tudi ceste speljane precej naravnost. Še najbolj zavite so v večjih krajih. Presenečen sem bil, ker je bil ta del tudi precej gozdnat, pričakoval sem več travnikov in polj.
Čenstohova oz. njeno svetišče na Jasni gori naju je res očaralo. Poseben vtis naredi že sam vstop s promenado, ob kateri so zastave iz vsega sveta.
Tudi slovenska se najde med njimi. Nad glavnim vhodom je napis, ki pozdravlja doslej edinega slovanskega papeža (Janez Pavel II. oz. Karol Woytila), dodano je tudi njegovo papeško znamenje z izbranim rekom: "Totus Tuus" (povsem Tvoj). Bil je velik Marijin častilec, zato je bilo tudi njegovo vodilo, da se povsem prepusti Marijinemu varstvu. Osebno je bil prepričan, da je prav Marija vodila tisto kroglo, ki je za milimeter zgrešila njegovo srce ob atentatu turškega skrajneža.
Cerkveni kompleks je zasnovan tako, da je zraven cerkve in samostana (v katerem so danes tudi muzejske zbirke) postavljen tudi bogoslužni prostor na prostem, na katerem se lahko zbere več deset tisoč ljudi.
Samostan na Jasni gori je nastal leta 1382, ko ga je ustanovil Ladislav Opolski (poljski princ Gornje Šlezije). Dve leti kasneje je samostan prejel svojo znamenito Črno Marijo. Samostan je hitro postal romarsko središče, kar je pomagalo tudi pri hitrem razvoju Čenstohove, saj je kraj že leta 1377 prejel mestne pravice. Danes ima okrog 250.000 prebivalcev.
Zelo lep opis tega svetišča sem našel na naslednji spletni strani: http://www.salve.si/index.php?option=com_content&view=article&id=171:16-enstohova-na-poljskem&catid=23:marnino-branje-09&Itemid=66
"Kadar padem in se udarim, da mi priteče kri ali si celo kaj zlomim, začutim bolečino. Že samo ob pogledu na lastno rano se prestrašim in se počutim nekam nemočno. Čenstohovska Mati Božja ve, kaj so rane. V njeno zavetje se moramo odpraviti na Poljsko. V tej državi zdaj živijo prebivalci končno združeni po dolgih letih razdrobljenosti v številne države. V Čenstohovi imajo prekrasno skupno svetišče.
Nad pravkar imenovanim mestom se dviga hrib po imenu Jasna gora in na njem stoji starodavna cerkev. Izgleda kakor trdnjava, saj jo v svoje zavetje lovi visoko zidovje. Preden dosežeš notranjost, moraš kar preko trojnih vrat z mogočnimi oboki in takrat si šele pred glavnimi vrati. Po dolgi in visoki stavbi se sprehodiš mimo mnogih stranskih kapel, preden dospeš do velikega oltarja Svetega križa. Od njega vodijo vrata v še eno manjšo cerkev. Tam šele lahko srečaš Marijo. V naročju ima Jezusa, njena obleka je posuta z biseri, a na desnem licu nas nekaj zmoti: to sta dve podolgovati rani. Prejela jih je od husitov, ki so nasilno pridrli v cerkev. Takoj ko so zagledali njeno milostno podobo, so jo hoteli vzeti s seboj. Sneli so jo z oltarja in jo prenesli na voz, da bi jo odpeljali. Ko pa so imeli že vse pripravljeno za odhod, je kočijaž nežno ošvrknil konja, da bi se premaknila, a živali nista hoteli premakniti svojih kopit niti za milimeter. Bolj ko so udrihali z bičem po njiju, z večjim uporom sta konja trmoglavo vztrajala na mestu. Naposled je husitom prekipelo: besno so zgrabili Marijino podobo in jo vrgli z visokega voza. Ko se je dotaknila tal, se je ob stiku s trdo površino razlomila na tri velike kose. To pa se je sovražnim možem zdela čisto premila kazen zanjo, zato jo je najbolj razjarjen z mečem udaril po desnem licu, da sta v njem zazevali dve precejšnji rani. Levo lice je sijalo čisto in nebeško, desno se je krčilo in spet stegovalo od bolečine. Sovražniki so odšli, voz se je premaknil naprej, konja sta ubogala na ukaz. Marijo pa so pustili tam, ne da bi se zmenili za njeno bolečino, za rani in prelomljenost na tri kose. Šele ko je voz povsem izginil v daljavi, so se verniki upali približati ranjeni podobi. Marija je ležala na tleh: uboga in nemočna žena. Pobrali so s tal tri velike kose, na katere jo je razdelil sovražnik, in jo kot »puzle« sestavili skupaj. Ni bila več čisto taka kot na začetku, a ko so se malo potrudili in jo zlepili skupaj, se skorajda ni poznalo, da je pravzaprav sestavljena. Česar pa se ni dalo skriti, je bila rana na njenem desnem licu. Ta je ostala nezaceljena in se je skupaj z njo preselila nazaj na oltar. Kako s pogledom radi božamo lepe, mile stvari! Ko pa opazimo nekaj ranjenega, se nam takoj zatemni pogled. Marija je nemara zaradi dveh vdolbin na obrazu še bolj blizu verniku, saj je ranljiva prav tako kot on. Žalostna je, a hkrati močnejša, njen pogled pa ne deluje niti malo sovražno. Tako blago gleda, kot bi že skozi sam pogled šepetala: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!«
Tako milostljiva je Mati, ki s hriba nad Čenstohovo gleda na svoje ljudstvo. Od tod se ji odpira dober razgled na dolino; njeno oko se lahko sprehodi vse do sivih vrhov Lise gore, tako da občuduje, kako jo boža sonce in kako jo umiva dež. Oboje je prišlo nad poljsko deželo: toča, ki je razbila prebivalce v več različnih držav, in sonce, ki enotno sije na ves poljski narod. V teku let se tudi rane zacelijo. Pekoč priokus spomina sicer ostane, a rana naredi človeka zmagovitega, saj to pomeni, da je prestal padec. Sicer pa rane v sebi nosijo zelo globoko sporočilo: Jezusove nas dvigajo iz greha in nas vabijo k večni gostiji, saj je kri iz njih za večno življenje. Kadar padem na tla in me vse boli, pa pomislim na čisto druge stvari. Prej me zgrabi jeza ali pa mi gre na jok, ker se to dogaja ravno meni. Dokler gre le za majhne rane, iz katerih komaj razberem, da sem krvav pod kožo, pa vendar ni hudega. Težava je, če se zgodi kaj hujšega, saj ljudje nismo »puzle«, ki bi jih lahko sestavil skupaj, kot so verniki storili z Marijinim kipom. Od znotraj pa se zna zgoditi,
da smo razstavljeni še na več delov, in to se rado pokaže na obrazu. Mila Božja Mati pa ve, kako nas pogledati, da se spet sestavimo skupaj in da se obraz zopet smeji kot najlepše sestavljena slika."
Slika Črne Marije je dejansko največja zanimivost tega svetišča. Postavljena je v kapeli ob glavnem oltarju, preko noči in preko določenega dela dneva je zastrta z zlato masko. Odkrivanje (in zakrivanje) slike je prav poseben dogodek, ki traja kar nekaj minut, spremlja ga prijetna in svečana glasba, ki da dogajanju prav poseben čar.
Vsekakor priporočam tudi ogled muzeja v okoliških zgradbah, seveda pa romarji skoraj vedno kupimo tudi kakšen spominek za domov. Lep navada je, da se takšen spominek pred odhodom blagoslovi. V Čenstohovi imajo to urejeno na prav poseben in zanimiv (nama tudi veder) način. Kmalu po glavnem vhodu v kompleks svetišča so arkade in pod tistimi arkadami je miza, na katero lahko položiš svoje spominke. Za mizo stoji pater, ki najprej zmoli blagoslovilno molitev in nato še s posvečeno vodo poškropi (blagoslovi) nabožne predmete. No, pri tem uporablja metlico, kaj metlico, že skoraj metlo in blagoslovljena voda ne poleti le proti nabožnim predmetom, ampak tudi proti zbranim vernikom naokrog. Na srečo sva stala malce bolj zadaj, tisti v prvi vrsti so bili kar precej poškropljeni. Ko je pater videl, kako se muzava, tudi on ni mogel ostati resen, pokimal nama je in se prijazno nasmehnil nazaj. Vsekakor dogodek, ki ostane v spominu.
Ker je samostan na gori, je z njegovega zvonika lep razgled. Del samostanskega obzidja je namenjen zunanjim muzejskim zbirkam, na severni strani samostanskega kompleksa pa je tudi pot, ob kateri so postavljene postaje križevega pota.
Popoldne sva se vračala po avtocesti in se ustavila še v Oswiecimu (Auschwitzu), kjer je bilo eno največjih nemških koncentracijskih taborišč med II. svetovno vojno. V tem koncentracijskem taborišču je bilo najprej največ Judov, potem pa so se jim pridružili tudi predstavniki drugih narodnosti. Lokacija taborišča je bila pogojena prav z dejstvom, da je v tem delu Poljske živelo dosti Judov. Ker je bilo to v prvi vrsti (vsaj po Hitlerjevi propagandi) delovno koncentracijsko taborišče, je nad glavnim vhodom stal napis "Arbeit macht frei" (delo osvobaja). Zelo sarkastično geslo, če vemo, kaj se je za temi ograjami dejansko dogajalo.
Med sprehodom skozi barake sva spoznala del te strahote in se tiho poklonila žrtvam v krematoriju, ki je postal njihov zadnji dom. V tem taborišču so postavili prve plinske celice, tukaj so izvajali medicinske poskuse na ženskah in otrocih, tukaj je razvrednotenje človeškega dostojanstva doseglo svoj maksimum... Na tem kraju je nasilno umrlo več kot milijon ljudi...
Trpljenju ljudi v taboriščih je bilo posvečenih tudi kar nekaj filmov, med njimi tudi eden izmed tistih, ki je meni izredno všeč: "La vita e bella" (Življenje je lepo). To je film, ki presega filmske okvire, saj predstavlja neke vrste simfonično pesnitev očetovske ljubezni. Vsaj tako sem ga jaz gledal in videl...
27.6.2009
Dopoldne sva namenila ogledu znamenitega rudnika soli v Wielicki. Leži kakšnih 16 km stran od Krakova in sodi med najstarejše rudnike soli v Evropi, saj je star že 700 let. Zaradi svoje izjemnosti je vpisan na Unescov seznam svetovne naravne in kulturne dediščine.
Rudnik ima devet nivojev, ki skupaj pokrivajo predore v dolžini 300 kilometrov in se spuščajo do globine 327 metrov. Rudnik danes ne obratuje več, v njem je muzej, ki obiskovalcu ponuja dvorane, polne čudovitih skulptur iz soli, prikaže pa tudi zgodovino rudarstva skozi čas. Osrednji oz. največji prostor (dvorana sv. Kinge) je namenjen tudi kapeli. V rudniku je tudi pravo pravcato jezero.
Popoldne sva končno namenila nekaj več časa Krakovu. Pričela sva na Glavnem trgu (Rynek Glovny), kjer je bilo potrebno podrobno preveriti ponudbo na pokriti tržnici (Sukiennice) iz 16. stoletja. Poljaki so znani po tem, da izdelujejo zelo lepe stvari iz jantarja in tako se je spodobilo, da je kakšna malenkost končala tudi v najinih rokah. Jantar je v bistvu smola, ki se sčasoma fosilizira in dobi rajvkasto-rumeno, skoraj prosojno barvo. Včasih se v koščkih takšne smole najde tudi kakšen mrčes ali druga živalca. Starost naravnega jantarja je lahko tudi preko 100 milijonov let. Seveda ga je možno pridobiti tudi umetno, tako da je danes na trgu precej izdelkov iz umetnega (sintetičnega oz. plastičnega) jantarja.
Glavni trg v tej obliki je bil zasnovan že davnega leta 1257. Nato sva si vzela nekaj časa za okrepčilo, posedela v barčku ob robu trga in si privoščila njihovo domače pivo (Zywiec). Bolj podrobno sva si ogledala sam trg in stavbe okoli njega, poklonila pa sva se tudi kipu njihovega velikega pesnika Adama Mickiewicza (velikega domoljuba, vodilnega pesnika poljske romantike, 1798-1855).
Kar nenadoma se je zvečerilo in počasi je že bil čas, da se skozi večerni Krakov sprehodiva do najinega prenočišča.
28.6.2009
Cel dan sva namenila raziskovanju Krakova, predvsem njegovega starega mestnega jedra. Krakov leži ob reki Visli, je eno najstarejših in največjih mest na Poljskem, dolga leta je bil v mestu sedež njihovih vladarjev. Danes je moderno in razvito mesto, s skoraj milijonom prebivalcev. Je glavno mesto pokrajine Malopoljske, zaradi svoje bogate zgodovine pa ima bogato kulturno in stavbno dediščino.
Zanimivo je tudi to, da je staro mestno jedro stisnjeno na relativno majhnem prostoru, okrog njega pa poteka zelen pas (oz. park), ki ga imenujejo Planty.
Pot naju je zapeljala najprej na vavelski grič z gradom Vavel (Wawel), ki sva si ga ogledala tudi od znotraj. Mogočna stavba z bogato zgodovino naju je napolnila s spoštovanjem do poguma poljskega naroda in njegove samobitnosti..
Tudi 45 let komunizma tega duha v njih ni zatrlo. Grad j bil sedež poljskih krajev vse od 11. do 17. stoletja. Ogledala sva si še stolnico in kraljevo grobnico ter občudovala pogled preko reke Visle.
Nato naju je pot ponovno zapeljala proti glavnemu trgu, kjer sva si ogledala še Marijino cerkev. Na vrhu njenega zvonika lahko vsako uro slišimo melodijo, ki se nenadoma (brez zaključka) konča. To ima razlog v tem, da naj bi stražar v letu 1241, ko so Tatari napadli mesto, igral prav to melodijo in z njo prebudil prebivalce, da so se pravočasno pripravili za napad. Melodija pa je prekinjena ravno v tistem trenutku, ko je trobentača zadela puščica v vrat in je omahnil v smrt. Tako opozorilo ni bilo dovolj učinkovito, Tatari so zasedli Krakov in ga izropali. Čas je hitro minil, nekaj časa sva
namenila še običajnim nakupom in že se je dan ponovno prevesil v večer.
29.6.2009
Zjutraj sva se oglasila še pri samostanu na obrobju Krakowa, kjer je pokopana sv. Favstina Kowalska.
Rodila se je leta 1905 in umrla za tuberkulozo leta 1938. Najbolj je znana po svojem dnevniku in duhovnih doživetjih, ki so privedla do poglobljenega čaščenja Božjega usmiljenja. Prav zaradi tega je v neposredni bližini samostana zgrajena nova mogočna cerkev, posvečena Božjemu usmiljenju. Cerkev je postala romarski kraj še posebej potem, ko jo je papež Janez Pavel II. leta 1992 razglasil za blaženo, leta 2000 pa še za svetnico. Ogledala sva si mogočno novo cerkev, kjer je na najpomembnejšem mestu razstavljena Podoba Božjega usmiljenja, nato pa sva stopila še do samostana in v samostansko cerkev, ki je bila polna do zadnjega kotička. In kar naju je najbolj presenetilo, po celotni dolžini cerkve so bili postrojeni vojaki v svečanih paradnih uniformah in polni bojni opremi. Sam še nisem videl vojaka v bojni opremi (sem sodijo tudi brzostrelke, ki so jim visele preko ramen), ki bi stopil v cerkev! Pozneje sva izvedela, da je bila to priprošnja maša za se poljske vojake, ki so v tistem času odšli na mednarodno misijo v Irak.
Ker naju je čakala kar dolga pot do doma, se nisva mudila predolgo. Za pot domov sva izbrala malce drugačno pot, tako da sva se peljala tudi skozi Zakopane, ki so eno bolj znanih smučarskih središč na Poljskem, znane pa so tudi zaradi skakalnic, na katerih je poljski smučarski skakalec Adam Malisz dosegel svoje najbolj odmevne uspehe in poskrbel za popularizacijo tega športa med mladimi.
Proti večeru sva imela ravno toliko časa, da sva naredila skok še skozi Bratislavo, vendar bo Bratislava prav gotovo še kdaj najina potepuška destinacija, zato o tem mestu takrat, ko mu bova lahko namenila več pozornosti. |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
