tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 08 Dec 2011 12:26 Naslov sporočila: GRANADA - POTOPIS |
 |
|
Potopis Granada (s postankom v Barceloni)
Datoteka s slikcami v pdf obliki:
www.mediafire.com/file/xbdc3a1928ca18r/Potopis+Granada.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Moja boljša polovica ima včasih sijajne prebliske. Eden takšnih je bil takrat, ko me je vprašala: "A si ti že bil v Barceloni?" Moram priznati, da kljub moji potepuški žilici do Barcelone še nisem prišel. V Španiji sem že bil, ampak na otokih, ne na celinskem delu, tako da me ni bilo potrebno posebej privijati, da sem se z idejo o takšnem potepu hitro strinjal.
Njen načrt je bil preprost: večerni let iz Trevisa v Girono (v bližini Barcelone), z avtobusom v Barcelono, kjer za eno noč rezervirava prenočišče, naslednji dan pa s popoldanskim letom še do Granade, kjer bi ostala nekaj dni. Vračanje nazaj ponovno preko Girone, kjer bo toliko časa, da si lahko mesto tudi malo ogledava.
Seveda ni ostalo samo pri načrtu, pripravljeno je imela že skoraj vso logistiko, praktično isti večer sva že rezervirala letalske karte.
Potem naju je čakala še rezervacija prenočišč in načrtovanje dejavnosti v Granadi. V Granadi sva našla prenočišče povsem blizu njihove znamenite trdnjave, tako da sva se odločila, da tokrat ne bova najela avtomobila vnaprej na letališču, ampak bova tam najela avto le za kašen dan, če se bova šla potepati ven iz mesta.
1.7.2009
Tako je prišel 1. julij, ko sva se proti večeru zapeljala prot Trevisu. Bila sva dovolj zgodnja, v miru sva parkirala in se pripravila na let. Letalo je bilo točno. Vedela sva, da se nama bo v Gironi mudilo. Iz Girone v Barcelono pelje avtobus (približno 1 uro), tako da sva ocenjevala, da bova v Barceloni kakšne pol ure pred polnočjo. V bližini avtobusne postaje je tudi vhod na metro, ki naju bo zapeljal do univerzitetnega naselja, kjer sva rezervirala sobo. Malo naju je sicer skrbelo, ker v Barceloni metro po polnoči ne vozi več. Kaj, če se kaj zaplete?
Načrt je bil dober. Takoj po pristanku v Gironi sva poiskala pravi avtobus, ki se je hitro napolnil in odpeljal proti Barceloni. Ob 23.35 sva izstopila iz avtobusa in se hitro odpravila proti metroju. Našla sva najino linijo, vstopila in se zapeljala do zadnje postaje, kakor sva načrtovala.
Pravo presenečenje sva doživela šele takrat, ko sva prišla na plano. Gledava naokrog, kje bi bila univerza, pa v bližini ni bilo videti nič takšnega. Za nama je iz metroja prišel starejši možakar, poskušala sva ga vprašati, v katero smer morava, da prideva na cilj (po najini oceni od postaje do univerze ne bi smelo biti več kot pol kilometra). Možak je bil prijazen, žal ni znal niti besedice angleško, malo sva si pomagala z italijanščino in tistimi skromnimi španskimi izrazi, ki sva jih premogla. Malo pa so pomagale tudi roke in zemljevid, ki sva ga imela s sabo. Možak je očitno razumel, kaj želiva in je kazal na zemljevidu najprej na eno stran, potem pa na drugo. To nama sploh ni bilo všeč, še bolj sva bila poklapana, ko sva ugotovila, da je ena stran zemljevida predstavljala najino trenutno lokacijo, druga stran zemljevida pa študentsko naselje, kjer na ju je čakalo prenočišče...
Ja, morda ste že ugotovili: v silni želji, da metroja ne zamudiva, sva se odpeljala v napačno stran. Končna postaja je bila točno na drugi strani linije kot najin cilj.
Ura je bila že preko polnoči, kaj zdaj. Prijazni Španec nama je pokazal pot do avtobusne postaje in povedal, da vsako uro pelje avtobus v center...
Malo sva se pogledovala, moje navdušenje nad tem, da sem v Barceloni, je počasi splahnelo...
V takšnih primerih se včasih zgodi, da se rešitev ponudi sama od sebe. Dvajset metrov stran od postaje je ustavil taksi, iz katerega so izstopili njegovi potniki. Takoj sem stekel do tja in vprašal, če naju lahko zapelje na drugo stran Barcelone! Kar oddahnil sem si, ko je potrdil. Slabih 20km po obvoznici je hitro minilo in res naju je dostavil pred študentski dom, v katerem sva imela rezervirano sobo. Samo padla sva še v posteljo in zaspala.
2.7.2009
Zbudil naju je čudovit dan. Po dokaj obilnem zajtrku je bil tudi pogled v novo jutro lepši in stres zadnje noči je bil že skoraj pozabljen. Z metrojem sva se odpeljala v center mesta in si ga malo ogledala.
Barcelona je drugo največje špansko mesto. Je prestolnica pokrajine Katalonije. Leži na obali Sredozemskega morja in ima dober milijon in pol prebivalcev. Gre za mesto na področju, ki je bilo poseljeno že v starem veku. V prazgodovini so tukaj živeli Iberci in Lajetani, pogosti obiskovalci so bili feničanski in grški trgovci. Najverjetneje ime Barcelona izvira iz imena Kartižanske utrdbe "Barcino", ki so ga poimenovali po generalu Hamilcarju Barci in je stala na tem mestu. Rimljani so to postojanko utrdili že dve stoletji pred Kristusom in to je bil dejanski začetek današnjega mesta.
Do začetka 15. stoletja je razvoj Barcelone omogočala predvsem trgovina, mesto je v tem obobju predstavljalo tudi sedež lastne katalonske vladavine.
V letu 1410 je zadnji barcelonski vladar Marti umrl brez naslednika in katalonski interesi so se podredili oblasti Madrida, kjer je bil sedež kastiljskega kraljestva. Tako je Katalonija izgubila samostojnost in postal španska provinca.
Vmes so sicer še razglasili samostojno katalonsko republiko (1931), vendar se je pod Francovo diktaturo ponovno vzpostavila španska oblast, ki je bila celo tako ostra, da je bil katalonski jezik povsem prepovedan. Šele po Francovi smrti je Barcelona dobila svojo avtonomijo kot deželna prestolnica, njen vzpon pa so omogočile tudi olimpijske igre leta 1992. Eden izmed pomembnih ambasadorjev je njihovo nogometno moštvo, ki že več let sodi med najboljše nogometne ekipe na svetu.
Najin sprehod se je pričel pri Sagradi Familii, barcelonski katedrali, ki še danes buri duhove med svetovnimi arhitekti. Španski arhitekt Gaudi jo je zastavil kot mogočno cerkev že v letu 1882, a še do danes ni dokončana. Po zadnjih načrtih naj bi bila dokončana leta 2026, kar sovpada s stoletnico Gaudijeve smrti. Njeno polno ime je sicer: "Temple Expiatori de la Sagrada Familia" (Spokorniško svetišče svete družine). Zanimiva stavba, ki redko katerega obiskovalca pusti brez vtisa.
Po znameniti Rambli sva se sprehodila do obale (si spotoma ogledala še Marijino stolnico "Santa Maria del Pi", v kateri je tudi kapela, posvečena sv. Heleni) in ob obali nadaljevala pot do gondole na Montjuic. S hriba je bil lep razgled na Barcelono, tudi ogled gradu je vreden svojega časa.
Ker nisva imela več dosti časa, sva se peš spustila nazaj v mesto in pot zaokrožila na glavni avtobusni postaji, od koder sva krenila do letališča v Gironi.
Proti večeru smo pristali v Granadi, z avtobusom sva se zapeljala do centra in se sprehodila po hribu navzgor do trdnjave. Skoraj točno nasproti glavnega vhoda v Alhambro je stal najin hotel, za katerega morava priznati, da je v preteklosti očitno doživel že boljše čase.
3.7.2009
Granada je sicer glavno mesto istoimenske španske pokrajine in leži ob vznožju gorovja Sierra Nevada, ob sotočju dveh rek: Darro in Genil, na nadmosrki višini 738m. Relativno visoka lega (manjša vročina) in dovolj vode sta omogočili razvoj tega kraja, ki ima danes okrog 300.000 prebivalcev. Prav bogastvo vode pa je bilo tudi razlog za izgradnjo mogočne utrdbe Alhambre, še bolj pa njenih znamenitih vrtov (Generalife), ki se raztezajo na pobočju. V tednu pred odhodom sem prebral tudi roman Alamut, saj naj bi vrtovi v Alhambri pisatelja Vladimirja Bartola vodili pri opisu čudovitih vrtov v njegovi knjigi. Moram priznati, da sem bil nad njimi dejansko očaran.
Alhambra je mavrska citadela in palača, spada med največje znamenitosti mavrske kulture na španskih tleh. Zgrajena je bila v 14. stoletju. Njen slog je izredno dodelan, oboki in hodniki so zares čudoviti. Vsekakor gre za eno izmed najlepših zgradb, kar sem jih v življenju obiskal.
Vrtovi ne zaostajajo za lepoto palače. Njihova urejenost, razprostrtost in bogastvo so naju očarali, tako da sva v palači in vrtovih preživela večji del dneva. Še zvečer sva se pridružila obiskovalcem ene izmed predstav in si vrtove ogledala v soju luči.
Sicer imajo vstop v palačo in vrtove za turiste številčno omejen. Na uro prodajo le določeno število kart in midva sva si najine karte rezervirala že od doma, izbrala sva bolj zgodnjo uro, ko še ni tolikšne gneče. Ta odločitev se nama je prav gotovo obrestovala.
Popoldne sva se malo namočila v bazenu (ja, hotel je premogel celo bazen) in se sprehodila skozi center Granade. Zavila sva se po glavni aveniji in si ogledala še kakšno izmed njihovih cerkva.
4.7.2009
Jutro naju je zalotilo na železniški postaji. Z vlakom sva se odpeljala do sredozemske obale, do mesta Almeria. Almeria leži v pokrajini Andaluziji, ustanovljena je bila leta 955 pod kalifom Abd-Ar-Rahmanom. Kot pristaniško mesto je doživelo razcvet, na hribu nad mestom pa je bila zgrajena utrdba Alcazaba, ki je druga največja mavrska utrdba na španskih tleh (takoj za Alhambro v Granadi). Utrdba še danes kaže del svoje mogočnosti, čeprav je ohranjen le njen manjši del. Na poti navzdol sva se ustavila še v katedrali, ki je bila v 16, stoletju zgrajena na mestu prejšnjega muslimanskega in krščanskega svetišča, ki ga je uničil potres leta 1522.
Nekaj popoldanskih uric sva preživela na obali sredozemskega morja, objem valov je prijetno ohladil najina telesa, saj so bile temperature v Almerii dosti višje kot v Granadi.
Ko sva se vrnila v Granado, sva za dva dni najela avto in se zvečer popeljala na sosednji hrib, s katerega je čudovit pogled na Alhambro. Na trgu se je zbrala množica ljudi, ki je prav tako kot midva uživali ob sončnem zahodu.
Še skok v enega izmed lokalov, kjer ponujajo predstavo z njihovim znamenitim flamencom (zanimivo, vendar ne impresivno), potem pa spat.
5.7.2009
Sierra Nevada nad Granado premore celo nekaj smučišč, saj je njen najvišji vrh (Mulhacen) visok kar 3478m. S svojo boljšo polovico sva ugotavljala, da v svoji planinski zgodovini tako visoko še nisva bila (smučala sva sicer že višje), zato naju je hribolazniška žilica popeljala tudi v to gorovje. Cesta te popelje do parkirišča pod smučiščem, potem pa imaš na voljo kar nekaj poti, po katerih lahko prideš na vrh. Midva sva se odločila, da narediva krožno pot, tako da sva šla navzgor bolj po severnem grebenu, navzdol pa sva se vračala malo bolj zahodno. Hribi so pusti, skale so rjavkaste in črne, tako da sam hrib ni poseben privlačen. Je pa razgled z vrha dovolj lep, da se pot splača.
V Granado sva se vrnila proti večeru, se malo skopala in se zapeljala še na večerjo v eno izmed njihovih četrti, kjer slovijo po dobri španski hrani. Odločila sva se, da bova poskusila nekaj njihovega, kar je pomenilo, da sva naročila nekaj, kar niti nisva dobro razumela, ko sva prebrala na jedilnem listu. Moja boljša polovica je imela kar srečo. Njen izbor je bil dober in okusen. Sam nisem imel takšne sreče. Enolončnica na mizi je bila najbolj podobna vampom, vendar mislim, da so v tisti brozgi plavali še kakšni drugi kosi drobovine. Vsekakor je polovica ostala na krožniku.
Poseben podvig je predstavljala pot nazaj do hotela. Sva jo že poznala, saj sva jo v prejšnjih dnevih že večkrat prehodila. Tokrat pa sva želela z avtom narediti krog skozi mesto. Ne vem točno, kje sem prebral opozorilo, da lahko sistem enosmernih ulic v Granadi zmede vsakega voznika. Mene je vsekakor. Ko sem po slabi uri vožnje že tretjič prišel na isto krožišče, sem naredil prekršek in se zapeljal v prepovedano smer (približno 100 metrov je bilo dovoljeno le za avtobuse in taksije), tako da sem prišel na vzporedno ulico, od koder sva lahko zavila proti najinemu hotelu. To nočno vožnjo po Granadi sva si oba dobro zapomnila!
6.7.2009
Odločila sva se, da zadnji dan pred odhodom posvetiva Cordobi. To je kraj v Andaluziji, prestolnica istoimenske province, malo večja od Granade, najbolj znana je po katedrali, ki je bila preurejena iz muslimanske mošeje in je ohranila velik del njenih prejšnjih značilnosti. Cordoba je v soji zgodovini doživela tudi bolj slavne dni, saj je bila celo prestolnica (v času rimske republike in v času mavrkse zasedbe, ko je kordobski kalifat pokrival večino Španije). Po nekaterih ocenah je bila Cordoba v 10. oz. 11. stoletju celo največje mesto na svetu.
Poselitev v okolici sega v dobo neandertalcev (cca 32 tisoč let pred Kristusom), na tem mestu pa naj bi nastala prva naselbina v 8 stoletju pred Kristusom, saj so bila v bližini nahajališča bakrene in srebrove rude. Skozi zgodovino so ji vladali Kartažani, Rimljani, Mavri , šele leta 1236 jo je osvojil španski oz. kastiljanski kralj Fredinand III. To je za mesto pomenilo počasno nazadovanje. Prej mogočna prestolnica je postala obrobno provincialno mesto. Leta 1984 je mesto postalo del UNESCO-ve svetovne zapuščine.
Skozi mesto teče reka Guadalquivir, ena večjih španskih rek, ki je bila zelo vodnata tudi v začetku julija, ko sva bila midva tam na obisku.
Sprehod skozi ozke uličice starega mestnega jedra je bil očarljiv. Če odmisliva izredno vročino (temperatura se je povzpela na 40 stopinj), je bil izlet res lep. Tudi naju je očarala katedrala, vendar predvsem tisti del, ki je ostal kot zapuščina mavrske kulture. Naju pa je zelo odbil osrednji del, ki so ga prezidali v tipično krščansko cerkev.
Kot največja zanimivost se nama je zdel popis umetnikov, ki so sodelovali pri gradnji tega svetišča še v mavrskih časih. Čeprav je bilo svetišče zgrajeno kot muslimanska mošeja, je pri gradnji že takrat sodelovalo večje število umetnikov iz krščanskega sveta.
Pri potepu skozi mesto sva si ogledala še kar nekaj zanimivosti, seveda sva pri tem iskala tudi zatočišče blagodejne sence (sonce je res močno žgalo).
V popoldanskih urah sva se zapeljala nazaj proti Granadi mimo kraja Jaen, kjer sva si ogledala še njihovo katedralo in bližnji grad.
Zvečer sva oddala avtomobil in se še zadnjič napotila proti najinemu hotelčku.
7.7.2009
Že zgodaj dopoldne sva poletela iz Granade v Girono. V Gironi sva imela nekaj ur časa, tako da sva si mesto ogledala. Je prav očarljivo in v njem lahko najdeš kar nekaj zanimivosti. Bila je prijetna poživitev, čeprav sva bila po napornem potepuškem tednu že kar utrujena. Zvečer naju je čakal še pot v Treviso in od tam še prevoz z avtom do doma.
Vsekakor pa sva si bila edina, da je Granada vsekakor cilj, ki bi ga rada še kdaj ponovila. |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
