tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 99
|
 Objavljeno: 25 Maj 2017 08:00 Naslov sporočila: LUŽNA AFRIKA - I. DEL: CAPETOWN - PORT ELIZABETH |
 |
|
POTOPIS JUŽNA AFRIKA
I. DEL: CAPETOWN - PORT ELIZABETH
Kot običajno: v "pdf"-ju s slikcami
www.mediafire.com/file/2jcst25se8opcjc/Potopis_Juzna_Afrika_I.pdf
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Če je kdo prebral najin prejšnji potopis (Mehika, Gvatemala, Belize), je že zvedel, da naju je Air France "pozabil" za eno noč v Mehiki. Res so nama dali večerjo in prenočišče, pripadalo pa nama je tudi 300 EUR odškodnine po osebi, kar so nama odobrili kot "voucher" pri naslednjem letu z Air France, z omejitvijo, da morava karte kupiti v roku enega leta po izstavitvi "voucher"-ja. In potem dilema: KAM? Air France ni ravno najbolj poceni, njihove ponudbe za Ameriko so precej višje kot se dobijo preko spleta, v vzhodno Azijo se leti z Emirati, ne z Air France... Tako se je počasi pokazala Južna Afrika kot tista destinacija, kjer bi najina odškodnina pri nakupu karte lahko odigrala vidno vlogo.
Potem, ko je padla ta odločitev, je bilo potrebno najti le še termin. V letu 2017 so prazniki konec aprila in v začetku maja kar lepo "padli", tako ali tako bi bila na dopustu za nekaj dni, torej sva to le malo podaljšala.
Kot običajno, jaz sem določil približne cilje (kolikor pač zmorem prevoziti v enem dnevu), ženka je poskrbela za ostalo logistiko, pridobila sva še nekaj informacij s strani popotnikov Katarine in Roka, ki sta bila lani v tistih koncih (najlepša hvala, je bilo kar koristno) in pot je bila začrtana:
Datum Dan Aktivnost Prenočišče
26.4. Sreda Let Lj-Pariz, Pariz-Johanesburg (nočni let)
27.4. Četrtek Dopoldne okoli desetih v Johanesburgu, let naprej okoli 16:00 v Capetown, najem avta Capetown
28.4. petek Do Rta dobre nade, pot proti George Mossel Bay
29.4. sobota George, Knysna, Port Elizabeth Port Elizabeth
30.4. Nedelja Addo National Park Port Elizabeth
1.5. Ponedeljek V notranjost, Aberdeen, Beaufort Beaufort
2.5. Torek Po notranjosti, do Capetowna Calvinia
3.5. Sreda Capetown, okolica Capetown
4.5. Četrtek Capetown, okolica Capetown
5.5. petek Oddaja avta, zgodaj zjutraj (6:00) let iz Capetowna v Johannesburg, nato ob 10:40 let naprej proti Livnigstonu Livingston
6.5. sobota Ogled Viktorijinih slapov Livingston
7.5. Nedelja Popoldne (13:00) let iz Livingstona proti Johannesburgu, najem avtomobila Johannesburg
8.5. Ponedeljek Pot iz Johannesburga proti Kruger parku Hazyview
9.5. Torek Kruger park Hazyview
10.5. Sreda Kruger park Hazyview
11.5. Četrtek Vračanje proti Johannesburgu Johannesburg
12.5. petek Johannesburg - okolica Johannesburg
13.5. sobota Oddaja avtomobila, popoldne let iz JB (18:50) proti Parizu
14.5. Nedelja Let Pariz - Lj
Moja boljša polovica je uredila vse potrebno glede vize (sva po pošti poslala potne liste in denar na Dunaj, kjer je konzulat Južnoafriške republike; po izdanih vizah je potne liste osebno šla iskati sestra najine prijateljice, ki živi na Dunaju - najlepša hvala! - in nama jih dostavila na Vrhniko).
Malo sva preverila tudi denarne tokove v J. Afriki, tam imajo rand (Tečaj: 1 EUR = cca. 14 ZAR), ker boljše menjajo dolarje, sva imela s seboj tudi nekaj dolarčkov. Zopet se je v dnevni sobi pojavila kopica literature o J. Afriki, moja boljša polovica je skrbno izbrala tistih nekaj, ki so imeli čast, da so se na letalo vkrcali skupaj z nama. S prtljago tokrat nisva imela problemov, saj sva povsod letela s komercialnimi linijami (do 23 kg kovček, ki se ga odda ob prijavi in osebna prtljaga do 10 kg, ki se jo lahko odnese v potniško kabino). Midva sva v kompletu napolnila le dobrih 45kg (rezerve do 66 je bilo še kar precej).
Popoldanski polet v Pariz je bil miren, nato sva morala tam na drugi terminal (obvezna vožnja z avtobusom), kjer sva se zleknila na ležalnike, saj je bil polet proti Južni Afriki šele pozno zvečer. Smo leteli s "ta velikim" Airbusom 380, ki ima na dveh nivojih skupno 516 sedežev. Midva sva bila na spodnjem krovu (Economy). Sva pa imela srečo. Helena nama je dva dni pred odhodom rezervirala sedeže ob oknu (takrat se je že dalo rezervirati brez doplačila) in tretji sedež je bil prazen. To je pomenilo, da sva se preko noči malo izmenjevala v horizontalni legi. Malce nama je celo uspelo, da sva zaspala.
27.4.2017
Jutro nas je pričakalo malo pred pristankom. Ker sva zaradi možnih zamud let proti Cape Townu izbrala šele popoldanski let, naju je čakalo še nekaj ur pohajkovanja po letališču v Johannesburgu. Pa ni bilo tako naporno. Dan je bil prav prijazen, malo sva posedela v parku pred letališčem, malo sva se ustavila v trgovinicah... je kar minilo.
Opravila sva tudi prvo menjavo dolarčkov v rande, menjalnica na letališču je le malo komplicirala (je bilo potrebno pokazati tudi potni list, da so ga poskenirali), tečaj je bil nekaj slabši kot drugje, vendar se je pozneje izkazalo, da je bila ta menjava najbolj enostavna. Pozneje sva menjala še na banki, vendar je bil postopek tam precej bolj dolgotrajen (sem porabil kar tri četrt ure), tako da vsekakor svetujem menjavo na letališču. Še najbolj optimalno pa je plačevanje s karticami (kjer se to da), ker je potem menjava najbolj ugodna.
Po dvournem letu sva bila popoldne v Cape Townu. Najela sva avto (dodatno sva doplačala za kolesa in vetrobranska stekla, da bo avto - renault clio - bolje zavarovan) in se odpravila do prvega prenočišča. Sicer se nama ni mudilo, vendar sva presenečena ugotovila, da je bila tema že kmalu po šesti uri. OK, sva rekla, bova pa naslednji dan bolj zgodaj vstala, ker naju je že čakala pot proti vzhodu.
28.4.2017
Tisto bolj zgodnjo vstajanje se je malce zavleklo. Ker je bil hotel povsem soliden, sva se odločila, da greva še na zajtrk (ki ga je bilo sicer potrebno doplačati). Zajtrk je bil povsem OK, ni pa bil vreden denarja, ki so ga od naju pričakovali. No, pa naj bo...
Po avtocesti N2 proti vzhodu sva se zapeljala mimo Stellenbosha (znano vinorodno okrožje, vendar zjutraj ob osmih pa je pokušina vina celo za Štajerca malo prezgodaj!!!).
S seboj sva imela najino "pamet" (navigacijo Garmin), ki je bila celo preveč pametna. Za pot do določenega mesta je želela najprej informacijo, v kateri pokrajini se nahaja... tako dobro pa midva najine poti nisva naštudirala, da bi poznala vsa okrožja in pokrajine v J. Afriki. Na srečo sva imela s sabo še tablico z naloženim GPS-om za J. Afriko, kjer se je poljubni kraj našel brez vedenja o pokrajini, v kateri leži. Tako sva najino navigacijo pospravila v kovček, tablica pa je prevzela vlogo najine "pameti". Šele pozneje sva spotoma ugotovila, da je bil tudi najin clio pametna živalca, saj je imel naloženo navigacijo v svojem računalničku in na njegovem velikem zaslonu (občutljivem na dotik) ni bilo problemov z iskanjem lokacij...
No, pribredla sva do prve lokacije, do zaliva Bettys Bay, kjer so najbolj poznani prebivalci pingvini, ki imajo tam svoja gnezda. Kar precej jih je bilo, kolonija je šla v stotine, če ne celo v tisoče. Prav prisrčne živalce so ti pingvini. Radi so lepo pri miru, ko pa se odločijo, da bodo odhlačali drugam, se kar malo zibljejo pri hoji. Presenetilo naju je njihovo "petje": oglašajo se kot osli in zato jim ljubkovalno rečejo "morski oslički". Ne zrastejo visoko, tam dobrega pol metra. Večinoma so se zadrževali v parih, mama je pogosto grela jajca, ki jih je zlegla v bivakih, ki so jih pripravili v peščenih tleh. No, tudi tisti del, kako pride do malih pingvinov, sva videla v živo...
Zadržala sva se pošteno več kot eno uro (vstopnina je bila simbolična, 20 randov po osebi, za oba torej dobre 3 EUR), postanek je bil nadvse zanimiv in poučen. Začetek tega potovanja je bil tako zelo obetaven.
Naslednji postanek sva načrtovala v Hermanusu, ki leži na obrobju zaliva, poznanega po opazovanju kitov. Ko je prava sezona (še malo bolj pozimi, torej sva bila kakšen mesec ali dva prezgodnja) se kiti iz hladnejšega morja ob Antarktiki umaknejo proti severu in so redni gostje v južnoafriških zalivih. Tudi tega dne je bilo na sprehajališču dosti ljudi, iz Hermanosa vozijo tudi ladje, s katerimi jamčijo ogled kitov v živo. Saj domačini poznajo svoje morje...
Midva tokrat kitov nisva dočakala, sva pa imela čast enega opaziti nekaj dni kasneje na vožnji od Robben Islanda do Cape Towna. Je pa bilo to področje precej turistično naravnano in kar se nama je zdelo posebej zanimivo, okrog hiš ni bilo toliko ograj kot kje drugje. O teh ograjah bova v nadaljevanju povedala kaj več.
Tako naju je pot peljala naprej do najjužnejše afriške točke, kjer se srečata Atlantski in Indijski ocean. Z avtom se lahko pripelješ v neposredno bližino, sprehod do najbolj južne točke je le kakšnih 100 metrov. Lahko bi avto pustila tudi pri svetilniku in se potem po urejeni potki sprehodila do skrajne južne točke, vendar bi morala v tem primeru računati z dobrim kilometrom pešačenja v eno smer. To pa se nama za prvi dan potovanja še ni zdelo vabljivo, poleg tega naju je čakalo še kar nekaj poti… Saj sva ponoči dobro spala, ampak dolga pot je vseeno pustila svoj davek.
Obvezno fotkanje, tokrat tudi z nama na sliki, da si dokaževa, da sva res ta bila. In že pot naprej, saj se je dan že prevesil v popoldne.
V načrtu sva imela sicer še en košček poti ob obali, vendar se je sonce pričelo izredno hitro spuščati proti zahodu, zato sva pohitela proti Mossel Bay-u, kjer naju je čakalo najino naslednje prenočišče. Mossel Bay se ponaša z edino proti severu obrnjeno plažo v Južni Afriki, tako zaokrožen je zaliv, ki se na koncu konča z rtom, na katerem je bilo tudi najino prenočišče. Sicer je Mossel Bay ob turističnem vrvežu tudi precej industrijski, saj so v zalivu in celini nad njim našli zaloge nafte in zemeljskega plina, ki jih še danes izkoriščajo.
Čas je bil še za kratek sprehod po rtu, vendar naju je opozorilo (da na teh poteh lahko srečaš celo črno mambo ali afriško kobro) prepričalo, da sva se držala bolj obljudenih poti, sprehajalne poti povsem ob morju pa so ostale z najine strani nedotaknjene. Temu je pripomogla tudi spominska tabla v Hermanosu, na kateri je pisalo, da je zaradi ugriza strupenjače na tistem mestu nekdo umrl.
Je pa bil apartma zelo prijeten, odprt na teraso, hiša je bila brez visoke ograje... Večerja in vinček sta naju kar prijetno okrepila. Ker se je vinček malce hladil, medtem ko sva se sprehajala, sva se odločila za belo sorto. Ta Chenin blanc (nama doslej nepoznana sorta belega vina) naju je prijetno presenetila. Malo spominja na »zelen« iz Vipavske doline, je zelo prijetno in aromatično vino...
29.4.2017
Kar po glavni cesti N2 naprej, vse do Knysne, kjer sva načrtovala prvi daljši postanek. Na tem delu poti sva že malo bolj razumela, zakaj tej poti pravijo "Garden route", hribi v ozadju so očitno zagotavljali dovolj vlage, da je bila obala zelena in porasla z drevjem. Knysna je skrita v zalivu (miniaturni Boki Kotorski) in je zelo turistična. V laguni so otočki (Thesen Island, Leisure Island), kjer je obilica turističnih namestitev. Očitno v tem letnem času bolj malo zasedenih, vendar je bil utrip mesta še vedno povsem dopustniški. Lep kotiček!
Pot se je dvignila na planoto (Tsitsikamma), ki je zanimiva zaradi ozkih in globokih sotesk, ki jih preči. Stara cesta se je prej vedno spustila povsem navzdol in prečkala rečico na dnu soteske, nova cesta je sedaj speljana bolj naravnost in preči sotesko na njenem vrhu, skoraj 100 metrov na njenim dnom. Kljub temu sva enkrat izbrala stari del ceste in se spustila povsem do dna soteske in izliva rečice v morje. Manjši zaselek (Natures Valley) ob koncu soteske je res na dobri lokaciji. Pred močjo oceana ga varuje zatok rečice in nanosi peska s strani oceana. Tudi temperatura vode v oceanu in zatokih je različna. Po moji oceni je imel ocean kakšnih 18 do 19 stopinj, v rečnem zatoku pa je bila temperatura vode vsa dve do tri stopinje višja. Zato ni čudno, da je bil zatok precej obljuden, mularija se je kar pridno namakala v sveži vodi.
Tudi naju je kar malo mikalo, da bi poiskala kopalke, hoja po vodi je bila prav prijetna, ampak... ker naju je čakal še lep del poti, je ostalo pri mislih. Osušila sva noge in ponovno naju je čakala pot po N2.
Še cestnino so nam zaračunali (pač, visoki mostovi nekaj stanejo).
Naslednji postanek je bil ob enem izmed mostov, ki prečijo sotesko. Spodaj je tekla rečica Strom river, preko nje se je bočil "Paul Sauer Bridge", lep obokan most, ki preči sotesko. Soteska je v spodnjem delu dokaj zanimiva, iztok v morje je ozek in ob ugodnih razmerah se lahko z ladjico zapelješ po strugi navzgor in uživaš v lepotah soteske. No, midva sva ta del izpustila, čeprav je po tem, kar sem videl na spletu, kar lepo. Malce spominja na Verdunsko sotesko v Provansi v Franciji. saj, nekaj mora ostati tudi še za kdaj drugič...
Malce naprej sva imela malo smole. N2 je preko te planote le dvopasovnica, na vsaki strani je dovolj širok odstavni pas, tako se na ta pas umikajo počasnejša vozila, ki sprostijo vozni pas in jih je lažje prehiteti. Tako sva v zavetrju džipa dohitela težki tovornjak, ki se je umaknil na stran, džip pred nama in midva za njim pa na gas in že sva bila skoraj mimo, ko je nenadoma nekaj počilo. Na vetrobranskem steklu se je pojavila razpoka in se začela sumljivo večati. Na srečo se je njeno večanje kmalu ustavilo, vendar je bila poškodba stekla dovolj velika, da naju je resno zaskrbelo. Tako je moja boljša polovica začela z branjem drobnega tiska na najini pogodbi s Hertzom. Je pisalo: vsako nastalo škodo je potrebno takoj prijaviti na policiji. Ker sva bila le še 50km pred Port Elizabeth-om, sem sklenil, da se zapeljeva najprej do tamkajšnjega letališča, kjer je verjetno tudi Hertz-ova poslovalnica, pa naj kar oni povedo,kaj naj storiva.
Res je v Port Elizabeth-u letališče in res je bila na letališči Hertz-ova poslovalnica. Sva se dogovorila, da nama pripravijo nadomestni avto, midva pa sva skočila še do policije (je bila le tri ulice stran, policaji pa so bili zelo prijazni) in potem do najinega prenočišča, da oddava potovalke (da jih ne bo potrebno prestavljati v nadomestni avto). Res sva tako naredila, nazaj na letališču je referent pri Hertz-u malo kompliciral, vendar se midva nisva dala, vztrajala sva na brezplačni menjavi avtomobila, čeprav naju je hotel na vse pretege prepričati, da bi morala razbito steklo plačati midva. Ampak je na koncu v sistemu res našel podatek, da sva doplačala za kolesa in stekla, zato se je moral vdati! Pogajanja z najine strani je seveda vodila moja boljša polovica! Niti za trenutek nisem podvomil v to, da ne bi zmagala!!!
Na poti do prenočišča sva se ustavila še pred trgovinicama (moja je zavila v špecerijo, jaz pa v trgovino z alkoholnimi pijačami) ter obnovila zaloge. Sploh jaz sem svoje poslanstvo resno vzel. Trgovka je bila nad mano tako navdušena, da me je povprašala, kako dolgo bova ostala pri njih in naj še kar kaj prideva!!! Prodaja alkoholnih pijač je v J. Afriki strogo ločena od trgovin s špecerijo. Tudi odpiralni čas je precej krajši (odprejo se šele ob 10.00 in zaprejo najpozneje do 17.00, ob sobotah popoldan in nedeljah pa so te trgovine zaprte), tako da moraš biti pri obnovitvi "zalog" kar malce previden, da ne prideš pred zaprta vrata. Port Elizabeth bo sedaj najin dom za dve noči, naslednji dan je bil nedelja, torej je bilo potrebno poskrbeti za ustrezne zaloge!
Nato sva se zapeljala še do lokalčka, ki sva ga videla spotoma, vendar naju ponudba ni prepričala. Na srečo je bila v neposredni soseščini še ribja restavracija, kjer se nama je ponudba zdela povsem sprejemljiva. Ko sva dobila njihove morske dobrote na mizo, sva bila prav navdušena (družbo jim je seveda delil Chenin blanc), cena na koncu je bila povsem spodobna, pod 20 EUR za oba (buteljka je že v tej ceni).
30.4.2017
Zjutraj sva malo pobrskala po zalogah, si pripravila zajtrk, prejšnji dan sva kupila hrenovke. Vendar to niso bile hrenovke kot jih poznamo pri nas, okus je bil zelo nenavaden, nisva jih pojedla do konca in tudi tista dva kosa, ki sva jih pustila za naslednji dan, sta se znašla v smeteh. Okus je bil zares nenavaden ("prav ogabno", bi lahko rekel kdo z bolj občutljivim želodcem).
Še skok k maši do bližnje katoliške cerkve (bila je blizu letališča, tako da nisva imela daleč), kratek sprehod skozi center (nedeljsko dopoldne - je še vladalo mrtvilo) in nato pot proti prvemu narodnemu parku. Čez slabo urico sva prispela pred vrata nacionalnega parka Addo, ki je znan predvsem po slonih. Ko so slabih sto let nazaj ta park ustanovili, je bilo na tem koncu le še nekaj deset slonov, ki so tvorili "bazo" parka. Dandanes je v parku že preko 300 slonov, ki hkrati z drugimi živalmi tvorijo precej živahno favno v tem narodnem parku. Ob slonih sva videla množico antilop, zebre so se pasle ob poti (in počivale na poti), tudi noji so se sprehajali. V parku živijo tudi svinje bradavičarke, najde se tudi kakšen lev z levinjami, vendar je potrebno imeti kar nekaj sreče, da se ga opazi. Midva te sreče nisva imela, čeprav sva bila s parkom kar zadovoljna. Ker gre za park v bolj sušnem predelu J. Afrike, se je ogromno živali potikalo okoli vodnih zbiralnikov in tam je bilo že kar nekaj gneče...
Izbrala sva pot, ki naju je od severnega vhoda v park pri mestu Kirkwood pripeljala do južnega vhoda pri kraju Sundland. Kar prijetna pot, videla sva precej živali, čeprav je res, da se lahko voziš tudi kakšne četrt ure in živali ne boš videl, sploh ne v tem letnem času, ko je rastje dokaj zeleno in nudi živalim boljše skrivališče kot med sušnim obdobjem.
Po povratku v Port Elizabeth sva se ustavila še v "najini" ribji restavraciji, izbrala sva sicer malo drugačen menu, ampak zadovoljstvo je bilo enako včerajšnjemu (mnjammmm...).
1.5.2017
Začetek maja naju je dočakal s potjo proti notranjosti. Mimo kraja Uitenhage (kjer je očitno proizvodnja VW avtomobilov v J. Afriki, kompleks tovarne je bil res velik) sva se podala preko nekaj prelazov do Aberdeena. Ker sva sledila navigaciji, sva namesto glavne ceste preko kraja Graaff-Reinet odločila za bolj direktno smer, ki pa naju je pripeljala na dokaj samotno cesto, ki sploh ni bila asfaltirana. Bila je sicer v solidnem stanju, vendar se je avtek dodobra naprašil. Čeprav sem nekje prebral, da je ta konec poznan po ovčereji, ovc in koz nisva videla dosti. Še največ je bilo opic, ki so sicer plašne, vendar radovedne živali. Tako so običajno najprej zbežale, potem pa iz varnega zavetja oprezale za nama. Aberdeen je sicer majhen kraj (ampak vasice na poti so bile še dosti manjše), vendar nama je vseeno dal občutek, da sva ponovno v civilizaciji. Tudi cesta proti Beaufortu je bila urejena, dovolj široka (ponovno omejitev 120 km/h). S cestami po J. Afriki sva bila zadovoljna, nizke omejitve so v naseljih (kar nekajkrat sva videla tudi radarsko kontrolo), zunaj naselij so praviloma omejitve 100km/h (lokalne ceste) oz. 120 km/h (regionalne in magistralne ceste). Na tak način omogočajo relativno hitro potovanje med kraji, kjer dejansko ni nikakršne poselitve. Največjo nevarnost na cesti predstavljajo opice (babuni so v sorodu s pavijani in so že dokaj veliki), ki pogosto prečkajo cesto. Se nama je v večernem času zgodilo, da sva na cesti srečala tudi krave, ki so se vračale s paše (kar same), da o kozah ne govoriva (teh je bilo ponekod ob cestah kar precej).
Zgodaj popoldne sva prispela v Beufort West, oddala svojo prtljago in se odpravila v naslednji naravni park: Karoo. Karoo je manjši park (verjetno celo manjši od Addo parka), za katerega so značilni bolj planinski oz. celo gorski pejsaži. Zaradi tega je tudi fuana in flora temu ustrezna. Predvsem flora je po deževnem obdobju izredno pestra. Žal je bil to pogled, ki sva ga za nekaj mesecev zamudila. So pa se proti večeru nevihtni oblaki (na poti proti Beaufortu je celo malo deževalo) razkadili in poznopopoldansko sonce je obsijalo rdeče hribe nad nama. Izredno lep pogled! Hribi so bili prav vabljivi, vendar je dostop do njih možen le z avtomobili na štirikolesni pogon. Je pa res, da se bi morda tudi ta izlet obrestoval, saj v gorskem predelu živi kar nekaj levjih družin. No, midva sva bila zadovoljna s to informacijo, levčke oz. njihov ogled sva načrtovala v Krugerju. Zopet so naju navdušile zebre, tokrat gorske. Še ugotavljava, kakšna je razlika med gorskimi in navadnimi zebrami.
Pot po parku je lepo speljana, najprej smo se dvignili na planoto in po drugi strani po daljši dolini navzdol. Živali je bilo kar nekaj, ni bila samo pokrajina tista, ki je bila res lepa. Dolina naju je pripeljala na spodnji del parka, nato je bilo park potrebno le še obvoziti po spodnji strani... pa ga kar ni hotelo biti konec... večer se je že približal in če ne prideva pravočasno iz parka, morava plačati kazen... pet minut pred uradnim zaprtjem sva vseeno prečkala vstopno rampo... uffff, kar malo sva si oddahnila. Ampak vseeno je Karoo pustil svoj čar v najinih srcih!!!
Pot do Beauforta je bila precej pusta, tudi naprej proti Calvinii bi bilo podobno, zato sva naredila drugačen načrt: namesto v Calvinii bova prespala v zalivu, ki se imenuje po moji boljši polovici (St. Helena Bay). Rečeno, strojeno! Namesto proti severozahodu sva šla po glavni cesti N1 proti jugozahodu. Ustavila sva se v Worchestru (prav lepo meštasce, že sodi pod okrožje Stellenbosh, kar pomeni, da sva ponovno srečala vinsko trto - žal zopet v dopoldanskem času, ko čas za pokušino vina še ni bil primeren). Zavila sva proti severu in se skozi dolino, kjer so kraljevala žita, zapeljala proti kraju Porterville. Ta kraj je prav idilično umeščen pod manjšo planino, pogled nanj je bil res lep. Pot sva nadaljevala proti zahodu, po cesti, ki so jo prenavljali in je bila odprta le polovica ceste. Najprej opozorila, nato delavec z rdečo zastavo, nato dvojica, ki sta premikala STOP znak (enako na drugi strani), nato nekaj počivajočih delavcev ob cesti, nato nekaj nadzornih (ki so gledali tistega enega, ki je delal). Produktivnost, vsaj tako se nama zdi, ni ravno njihova močna vrlina: za enega, ki je res delal, sva naštela vsaj dvajset takih, ki so kazali bolj malo volje do dela...(a nam je to kaj poznano?)
Popoldne - končno Atlantik, končno čudovit zaliv St. Helena Bay... kje pa je???...ali je ta puščoba tam spodaj ta zaliv???...pa še na "blef" sva šla, brez rezervacije...Sva vseeno našla usmerjevalno tablo za prenočišče, ki je obetalo sprejemljivo ceno, malce naprej, po zalivu navzgor. Tam se nama je odprl dosti lepši pogled, soba je bila povsem spodobna, cena tudi, pri sosedih so imeli tudi restavracijo (tudi ribje jedi), kaj bi hotela boljšega.
Po kosilu še sprehod do plaže, pa z avtom na drugo stran polotoka, da vidiva, kako sonce pada v morje (čista romantika), sprehod po kupih školjk, ki jih je morje naplavilo, pa skok nazaj do penziončka, pa malo še pred TV pa spat...
Ob desetih zvečer naju je zbudil neznosen smrad! Ni za povedati!
V bližini so v tovarni za predelavo rib za konzerve končali s popoldanskim šihtom. Zadnji opravek: izpust odpadnega materiala neposredno v morje...
Poskušala sva neprodušno zapreti vse odprtine v najino sobo. Nič ni pomagalo. Še do jutra se smrad ni razkadil....
2.5.2017
Le počasi je smrad ponehal, ko sva se odpeljala naprej ob obali. Naslednji kraj je bil Paternoster, ki bi naj bil znan letoviški kraj na tej obali. No, s tem, kar midva razumeva pod letoviški kraj, se Paternoster res ne more ponašati, čeprav je res, da je obala prav zanimiva, v zalivu, ki ga varujejo z valobrani, je bila celo peščena plaža...
Počasi sva pot nadaljevala naprej proti Cape Townu ter kar naprej proti Rtu dobre nade. Pot po zahodni strani polotoka je plačljiva, vendar se splača, je res divja. Tudi dostop do rta je plačljiv, ker sodi pod narodni park. V tistem narodnem parku je zares divja le narava, živali, ki sva jih opazila (opice) so videti precej domače. Tako domače, da je ena izmed njih skočila na avto in na njem pustila svoje iztrebke. Še dobro, da ni izbrala najinega!
Ker je rt zelo izpostavljen, na njem močno piha in čeprav je bilo lepo vreme, so bili sunki preko 60km/h. Izbrala sva pešpot od parkirišča (lahko bi sicer parkirala povsem ob morju in se po krožni poti, dolgi slabi dve uri, sprehodila do skale, na kateri stoji svetilnik) do vrha hribčka s svetilnikom. Tistih slabih 100 metrov višinske razlike lahko narediš tudi s tirno vzpenjačo, ampak saj sva se morala malo razgibati po dolgi poti.
Nazaj sva šla po vzhodni strani in se ustavila v mestecu Fish Hoek, kjer sem zagledal manjšo restavracijo, v kateri sva potem res potolažila najina trebuščka.
Ura je bila še dokaj zgodnja, zato sva sklenila, da greva še na mizasto goro (Table mountain). Čeprav je bila ura šele malo čez štiri, so se na gondoli odločili, da so za tisti dan delali že dovolj, tako je najin načrt padel v vodo. Pa ravno zvečer naj bi bili najlepši razgledi s te gore, ki je malo višja kot 1.000 metrov.
Sva pa na parkirišču spodaj zaslišala slovensko govorico. Mlajši par se je prav tako potepal po okolici Capetowna. Malo smo poklepetali in čas je kar hitro minil.
Zopet se je popoldne hitro prevesilo v večer (temno je bilo že okoli šestih), tako da sva pohitela proti najinemu prenočišču. Zopet sva poslušala napotke najine tablice, vendar se nama je čez nekaj časa zdelo, da naju pot pelje preveč ven iz mesta. Ko sva še enkrat preverila, sva ugotovila, da je bilo v Cape Townu pet ulic z enakim imenom v različnih četrtih in najin izbrani zadetek ni bil pravi. Sva malo po občutku izbrala tistega, ki se nama je zdel pravi in že v trdi temi prispela v stanovanjsko sosesko, kjer naju je res čakal najin apartma.
3.5.2017
Vstala sva raje bolj zgodaj, prebiti sva se morala še do pristanišča, ki je bilo vseeno na drugem mestu, že prejšnji dan pa sva videla, kako so s pločevino zapolnjene vse glavne ceste. Prometni zamaški v večjih mestih v Južni Afriki so katastrofalni. Najtežje je bilo priti iz stanovanjske soseske na avtocesto (to je trajalo skoraj pol ure), potem naprej pa je kar šlo. V pristanišče sva prišla pol ure pred odhodom ladjice na Robben Island, nekdanji zapor, ki je dandanes preurejen v muzej.
Otok je oddaljen kakšnih pet kilometrov od obale, zaradi relativno močnih tokov je pomenil zelo dobro naravno izolacijo, tako da zaporniki niso imeli dosti priložnosti, da bi ušli. V vsej zgodovini zapora na Robben Islandu se je le enemu zaporniku s plavanjem uspelo rešiti do celine!
Je pa dandanes plavanje od otoka do celine mirovna misija, enkrat letno je celo organizirano kot maraton. Tudi tega dne, ko smo se mi mudili na otoku, sta dva plavalca v spremstvu čolna zapustila otok in odplavala proti celini...
Otok je znan predvsem po tem, da so na njem svojo "kazen" odslužili politični zaporniki (črnci, ki se niso strinjali s politiko "Apartheida"), najbolj znan je seveda Nelson Mandela, ki je bil vsega skupaj po zaporih skoraj 30 let, malo manj kot 20 let je preživel tudi na Robben Islandu. Po zaporu nas je vodil nekdanji zapornik (pet let si je "prislužil" zaradi sodelovanja v študentskih protestih v Port Elizabethu). Po ogledu zapora in njegovi izpovedi lahko rečem, da se zapor na tem otoku niti približno ni mogel po krutosti primerjati z "našim" Golim otokom...
Po obisku otoka sva se zapeljala pod mizasto goro in tokrat so naju spustili navzgor (kar draga je tista vožnja z gondolo, katere zanimivost je ta, da se notranji del gondole vrti in tako si na poti navzgor ali navzdol lahko ogledaš vse strani neba. Na goro vodijo tudi planinske poti, direktni vzpon je pa povsem alpinističen (zadnjih 100 višinskih metrov je skala skoraj povsem previsna).
Razgled z vrha je bil res lep, dan je bil skoraj brez oblačka, vidljivost je bila relativno dobra. Lep izlet!
Kar zgodaj popoldne je še bilo, do prvih vinogradniških gričev ni bilo daleč, končno se je pokazala možnost, da malo poskusiva njihovo vince tam, kjer raste! Nežna muzika za štajersko dušo...
Do kraja Constatnita, kjer je tudi najstarejši nasad vinske trte ter starodavna vinska klet v J. Afriki, ni bilo pretirano daleč. Izbrala sva kar enega izmed prvih vinogradnikov (Glen Alpine Constatia) in si privoščila osnovno pokušino: tri bela, en rose, tri črna vina...
Če bi imeli pokušino pri nas v Sloveniji, bi bil vrstni red strežbe verjetno obraten: najprej rdeča, potem bela vina. V J. Afriki je malo drugače, tam so bela vina bolj suha, rdeča vina pa bolj sladka in je bilo to zaporedje povsem OK. Končni pogled na šest rdečih kozarcev (zadnja tri vina so prinesli hkrati, ker sva bila dva, se je pred nama znašlo šest kozarcev) predstavlja pojem rajskega pogleda za štajersko dušo! Če bo vsaj približno tako zgledalo na vstopu v nebeški raj, bom kar zadovoljen!!!
Pokušina je uspela!
Le še pot nazaj do prenočišča in pakiranje za naslednji dan, ko se bova srečala z Viktorijinimi slapovi. |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
