tell
Administrator foruma
Pridružen/-a: 06.10. 2011, 14:09
Prispevkov: 100
|
 Objavljeno: 21 Sep 2021 08:51 Naslov sporočila: TURCIJA - VZHODNI DEL |
 |
|
Se v pdf-ju s slikcami:
www.mediafire.com/file/yknm8k1btjwnco0/Potopis_Vzhodna_Turcija.pdf/file
Opomba: skopirajte odebeljen tekst in ga prilepite v naslovno vrstico spletnega naslova (povsem na vrhu strani, kjer se začne s_http; zadnji aktualni naslov prej zbrišite).
Morda koristna ionformacija: če bo malo bolj počasi odpiralo, ker je slikc kar precej: v pomoč - pritisnite "download" na desni strani zgoraj, bo prej. Pojavi sem novo okno, kjer na centru ekrana ponovno pritisnete na "download" in nato izberete "Open" (če si želite le pogledati) ali "Save" (če želite shraniti).
Pred dvema letoma sva kupila letalske karte za Uzbekistan, saj naju je svilna pot po Armeniji zelo navdušila in sva želela obiskati še več krajev, povezanih z nekdanjo popotniško cesto. Žal se je zgodila Corona in z njo onemogočanje potovanj. Ker sva bila odločena, da prej ali slej odpotujeva na želeno lokacijo, sva spreminjala datume potovanja v upanju, da nama le uspe. Ker letala sedaj vozijo po ustaljenem urniku, v Uzbekistanu pa zaradi povečanja števila okužb niso naklonjeni individualnim popotnikom in nisva bila več upravičena do menjave letalskih kart, sva pač izbrala najboljšo možno varianto: tudi vzhodna Turčija je bila visoko na najinem potovalnem seznamu in ker so bile letalske karte preko Istanbula, sva samo zamenjala pot v Taškent s potjo v Diyabarkir – največ kar se je dalo iztržiti…
Tako je nastal sledeči plan poti:
Dan Aktivnost Prenočišče Cena (EUR) Opombe: ogledi
1.9. Letalo Ljubljana -istanbul (9:10 -12:30) nato do Diyarbakirja (18:55-20:50) Diyarbakir
Mitannia Regency hotel
122 Ne veva točno, kakšne bodo v času najinega obiska covid razmere, zato sva na istem mestu par dni
2.9. Diyarbakir - proti zahodu Nermed, Kahta, Ataturkov jez, Urfa…
3.9 Diyarbakir - proti JZ: Urfa (Šauliurfa) Halfeti, Haran, Göbekli Tepe…
4.9 Tatvan (Van) Van Toprak Hotel
45 Midyat (na poti), Batman, Bilis, Tatvan, Akhdamar, Tušpa, Ahlat
5.9 Van okolica Otok Akdamir, reka Tigris
6.9 Dogubayazit Dogubayazit
Butik Ertur Hotel
29 Slapovi Muradiye, Ishak paša, Noetova barka
7.9 Kars Kars
Grand Ani Hotel
41 Tuzluca, Ani, Kars
8.9 Trabzon Hopa (na obali) Cihan Hotel
30 Cildir Gölü, Ardahan, Artvin, obala Črnega morja
9.9. Erzurum Erzurum Saltuk Hotel
54 Trabzon, Sumela, Bayburt
10.9. Erzurum - okolica Tortum, Uzundere
11.9. Diyarbakir - proti JV Diyarbakir
Mitannia Regency hotel
81 Mardin, Nusaybin, Dara, Hasankeyf
12.9. Diyarbakir Karlova, Bingöl
13.9. Letalo Diyarbakir (11:15 – 13:20) nato Istanbul – Ljubljana (18:15-19:25)
Sreda, 1.9.2021
Dan se je začel zgodaj zjutraj, kar malce se nama je mudilo na ljubljansko letališče. "Prisilni" dopust na "rezervni" lokaciji je bil kljub vsem zapletom dovolj zanimiv obet. Najprej iz Brnika do Istanbula, kjer sva morala počakati kar pet ur na nadaljevanje poti proti Diyarbakirju. Sva poiskala miren kotiček na letališču, kjer ni bilo nikogar, malo posurfala po netu, kaj prebrala... Saj je minilo. Še GSM kartico za najino tablico sva nabavila, tako da sva imela dostop do interneta praktično povsod na poti.
Zvečer (se je že mračilo) sva pristala v Diyarbakirju. Malo sva iskala prtljago (ker sva prestopala, je ni bilo na istem tekočem traku kot za ostale potnike), nato uredila formalnosti pri najemu avta (brez problemov, zelo korektni so bili) in se odpeljala proti Diyabarkirju. Tablica oz. njena navigacija naju je (sicer malce obotavljivo, saj je tablica občasno kar malce zmrznila) varno pripeljala do hotela, ki sva ga imela rezerviranega povsem v bližini obzidja starega mestnega jedra.
Še kratek sprehod do starega dela mesta, vendar ne predolg, saj sva bila kar utrujena od poti.
Četrtek, 2.9.2021
Prvi dan najinega potepanja se je pričel v smeri proti zahodu. Kvalitetna štiripasovnica naju je peljala do kraja Siverek, kjer sva se obrnila malce proti severu. V dolinah je bilo dovolj vode, tako da so bila polja precej rodovitna. Prej so morali ponekod po njivah odstraniti še večje skale (skoraj že balvane), da so lahko zemljo obdelovali. Na poti sva srečala tudi zanimivo sušenje paradižnikov in paprik, ki sodijo med bolj pogoste pridelke na tistem koncu.
Turki so se očitno odločili, da bodo vse regionalne centre povezali med seboj z modernimi prometnicami: štiripasovnimi cestami, na katerih je izven naselij omejitev 110km/h. Pri izvedbi teh povezav so dokaj praktični: prednost imajo trase, ki so lažje in je gradnja hitrejša. Zato niti ni presenetljivo, da se takšna štiripasovna cesta nenadoma konča in naletimo na gradbišče. Povsem na koncu pridejo na vrsto odseki, kjer je potrebno zgraditi kakšen most ali tunel.
Gradnja takšnih štiripasovnic je dokaj kvalitetna. Z grobim nasipnim materialom ustvarijo osnovno traso (takšnega nasipnega materiala je od 20 do 50cm, lahko pa tudi več). To osnovno traso kvalitetno potlačijo in povaljajo, tako da je dejansko že popolnoma ravna. Na tako pripravljeno podlogo položijo s finišerjem cementni pesek (tako da dosežejo dodatno utrditev) in zopet povaljajo. nato gre finišer še dvakrat preko: najprej s podložnim grobim asfaltom v debelini 8cm in nato še finim asfaltom v debelini 5cm. Seveda vsako plast posebej povaljajo. Na koncu je gornja plast gladka kot miza... Vedno delajo eno dvopasovnico, tako da je na drugi strani štiripasovnice aktivne vozna površina. Ker prometa med kraji ni veliko, do kakšnih posebnih gneč na gradbiščih ne prihaja.
Obe vzporedni dvopasovnici sta lahko povsem povezani (vmes je prav tako asfalt na istem nivoju kot obe dvopasovnici), lahko pa je med njima tudi umetno zgrajen kanal v obliki črke "V", ki je betoniran. Na vsakih nekaj kilometrov so "obračališča": delna krožišča, kjer lahko voznik zamenja smer vožnje. Takšna "obračališča" pogosto sovpadajo z dovoznimi cestami (običajno kolovozi) do bližnjih zaselkov. Na križiščih takšni štiripasovnic so običajno semaforizirana krožišča.
Pot se je zlagoma dvigovala in na enem izmed manjših prelazov sva prvič opazila Evfrat, ki se je prebijal po dolini. Kmalu zatem sva prišla do mostu, ki že prečka začetek umetnega jezera, ki ga ustvarja Ataturkov jez cca 50 km bolj jugozahodno. Kmalu zatem sva zavila v hribe proti gori Nemrut Dagi, ki je znana po svojih arheoloških ostankih (iz 1. st.po Kr.). Na vrhu tega hriba so kipi (oz. orjaške glave) nekdanjega vladarja Antioha in njegove družine. Ker je vladar prej umrl, teh kipov niso nikamor prenesli, kar ostali so tam in jih danes lahko gledamo tudi kot svojevrstne nagrobne spomenike. Dandanes velja to za eno najbolj mondenih arheoloških najdbišč v tem delu Turčije. Doprsni kipi so visoki nad dva metra, očitno so vili vklesani v kvalitetno skalo, saj so oblike še dandanes povsem realne in razpoznavne. K temu je verjetno malo pripomoglo tudi suho podnebje na tem koncu.
Bi rekel, da je bil ta vladar malce "trčen". Očitno se to do današnjih dni še ni spremenilo...
Navzdol sva izbrala cesto proti kraju Kahta. Dokaj strma, vendar solidna cesta naju je popeljala v dolino. Spotoma sva "srečala" v kotanji ob cesti še ostanke tovornjaka, za katerega je bila strmina očitno prehuda in ni zvozil ovinka. Očitno posledice nesreč kar pustijo na miru, če jih ravno ne ovirajo.
V dolini na ozkem prehodu je na skali tudi trdnjava Eski Kahta, ki jo še obnavljajo. Je pa res, da so s tiste skale imeli lep pregled po dolini navzgor in navzdol, zato lokacija trdnjave ni bila naključna.
Malo nižje sta preko reke kar dva mostova. Novejši je namenjen cestnemu prometu, starejši (Cendere bridge) pa je iz rimskih časov in je danes namenjen le še pešcem, saj karavanskih poti po tem koncu ni več. Je pa lepo ohranjen, dokaj mogočen objekt, ki se pne preko reke. Reka je na tem mestu nekaj ožja, saj prihaja iz ozke soteske, preden se razlije po dolini. To dolino je poleti enostavno prečkati, saj je vode relativno malo, preko zimskega obdobja pa je padavin v hribih več in potem je tudi reka neprehodna, zato se je pokazal most kot realna možnost pri njenem prečkanju že v tistih časih, ko so te pokrajine sodile pod rimske province.
Nadaljevala sva proti zahodu po severnih obrobjih jezera nad Ataturkovim jezom, ki sva ga občasno celo zagledala v daljavi. Kmalu po kraju Adiyaman sva zavila proti jezu in pred krajem Bozova zavila do samega jeza. Mogočni jez ni popolnoma dostopen, saj ga varujejo vojaške enote (očitno se bojijo kakšnega napada, ki bi lahko jez poškodoval, posledično bi lahko to pomenilo opustošenje nižje ležečih dolin). Je pa z razgledišča lepo viden celoten mogočni objekt.
Sva razmišljala, da bi si tam privoščila še kosilce, pa so ravno zaključili z opoldansko postrežbo, zato sva si privoščila le malce osvežilne pijače in se odpeljala naprej.
Proti Diyarbakirju sva se pripeljala iz zahoda, pred mestom je bila tudi policijska kontrola, ki pa je naju spustila naprej brez preverjanja. Očitno jim nisva bila dovolj "zanimiva".
Ker sva se vrnila v mesto še za dne, sva si ga še malo pogledala, seveda le njegov osrednji starejši del. Že samo mestno jedro z obzidjem je dokaj veliko, novi del mesta pa se razprostira predvsem v severozahodni smeri, saj je proti vzhodu reka Tigris, ki z ustvarjeno doline malo omejuje širjenje kraja. Je pa to danes že skoraj milijonsko mesto, dokaj moderno. Velja tudi za nesojeno kurdsko prestolnico. Večina prebivalcev je kurdskega porekla in zato so bili v preteklosti prav v tem kraju in njegovi okolici pogosti incidenti med Kurdi in Turki. Tudi ta dan so potekale mirne demonstracije, ki pa jih je policija z oklepniki in v polni bojni opremi hitro prekinila.
Petek, 3.9.2021
Tokrat proti jugovzhodu. Del poti nama je že bil poznan, saj sva se po njej vračala prejšnji dan. Do kraja Sanliurfa nisva imela posebnih postankov, tako da sva bila okoli poldneva že na tistem koncu. Pred mestom sva zavila še proti arheološkemu najdišču Göbeklitepe. Gre za ostanke svetišča, ki datirajo celo v leta od 8 do 10 tisoč let pred Kr. druge strukture poleg hriba, ki še čakajo na izkopavanja, pa verjetno segajo 14.000 do 15.000 let nazaj, celo v pleistocen., torej veliko prej kot so nastale piramide ali Stonhage. Po ocenah arheologov je to drugo najstarejše najdeno svetišče na celem svetu.
Turki so najprej arheološke najdbe zanemarjali, saj niso povezane z islamom (islam se je pojavil šele 10 tisoč let pozneje). No, potem so zgodno malce spremenili: "Ko so drugje ljudje še živeli po votlinah, smo mi že gradili svetišča!" piše v predstavitvenem paviljonu.
Najdišče je res bogato, presenetljive so tudi mogočne skale, ki ga sestavljajo, še bolj pa so naju presenetili reliefi živali, ki se na teh skalah pojavljajo. Res osupljivo!
Sanliurfa (prebivalcev preko milijon) s svojim Abrahamovim ribnikom s »svetimi krapi« in votlino, kjer naj bi živel v času, ko mu je spregovoril Jahve, je danes sveti kraj muslimanskega sveta. Abrahama kot očaka narodov priznavajo tako Judje, kristjani kot Arabci oz. muslimani. Arabci naj bi bili potomci Abrahamovega sina, ki ga je imel z egipčansko deklo Hagar, ki je stregla njegovi ženi Sari. Ker je bil ta sin Ismael starejši od Izaka (Abrahamovega sina z ženo Saro), se štejejo Arabci kot starejše ljudstvo od Judov!
Pot naju je nato vodila proti jugu skoraj povsem do meje s Sirijo, do kraja Harran, kjer je po Božjem klicu tudi Abraham preživel nekaj let, preden je nadaljeval pot proti Judeji. V kraju so še dandanes ohranjene starinske hiše, zgrajene večinoma iz blata, sestavljene iz množice stožčastih kupol. Takšne naj bi bile na tem koncu že v Abrahamovih časih. Prostori so majhni in temni, v njih je zaradi tega, ker vanje ne prodira direktna sončna svetloba, prijetno hladno. Po obliki spominjajo na tiste v Apuliji (Alberobello), le da je bil namen gradnje različen in tudi v barvi se seveda razlikujejo.
Harran že sodi v Mezopotamsko nižavje, tako da je okolica povsem zelena, namakalni kanali so razporejeni po vsem nižavju, dosti je manjših vasic, ki so povezane s cestami (delno asfaltiranimi, delni tudi ne), ta del je celo malo podoben našim koncem, saj le na obrobju v daljavi vidiš sivino skalnatih pustinj.
Sva namenoma izbrala pot nazaj po teh cestah skozi nižavje, pa sva se občasno kar malo izgubljala, saj so se predvsem v vasicah te ceste kar nekako izginjale. Ko pripelješ na dvorišče in moraš obrniti, je potrebno sprejeti odločitev: navigacija mogoče ni najslabša možnost!
Ko sva se "rešila", sva na počivališču ob štiripasovnici na obrobju nižavja poskrbela še za želodčke. V bistvu so imeli samo en menu: pečeni piščančji ražnjiči na žaru in solata. Pa saj je bilo kar okusno. Zraven voda (tam vinčka ne prodajajo).
Do večera je bilo še nekaj časa, tako da sva krog podaljšala še mimo Mardina. Mestece na obrobju hriba velja za eno lepših v vzhodni Turčiji. Tudi turistično je precej razvit. Njegov obisk sva sicer prestavila na konec najinega potepanja po tem delu sveta.
Sobota, 4.9.2021
Iz Diyarbakirja sva se odpravila po južni strani proti Batmanu (ja, Batman je dejanski kraj tam spodaj) in Hasankeyfu. Pri izhodu iz mesta sva se zapeljala še do Tigrisa (Tigris sva tokrat videla prvič od blizu) in starega mostu, ki je dandanes zelo priljubljen pri domačinih, saj je v okolici obilo prostorov za piknike. Prostor za piknike je odprta, vendar pokrita lopa, v obliki štirikotnika ali šesterokotnika (tudi osmerokotnik se najde), pogosto je v neposredni bližini tudi manjši žar. Domačini prinesejo s seboj vse potrebno (meso, pijačo, oglje za žar) in se potem zadržujejo na takšnih piknik prostorih del dneva ali celo ves dan. Če je takšen piknik prostor ob vodi, je vzdušje še toliko bolj prijetno.
V Batmanu sva se ustavila le toliko, da sva poslikala njegovo ime, pot sva nato nadaljevala proti Hasankeyfu. Nekoč znamenita popotniška postojanka na karavanskih poteh je dandanes pod vodo. Dobesedno. Nižjevodno zgrajeni jez je povzročil jezero, ki je celoten del starega mesta pokril z vodo. "Rešili" so stari grad, ki je zagrajen z dodatnim jezom, ki ga je zaščitil pred zalitjem vode iz jezera, "rešili" so dve stavbi, stara stolpa, ki so ju prestavili toliko višje, da sta danes na suhem. Ostanki starega mostu in starega karavanseraja pa so potopljeni. Potopljeni so tudi ostanki svetišča, ki naj bi po mnenju arheologov datiralo celo tisoč let prej kot Göbeklitepe, vendar Turčija ni želela uradnih objav glede tega arheološkega najdišča, ker so se bali, da bi bil potem projekt jezu in elektrarne ogrožen. Je pa v novem delu mesteca, povsem novo zgrajenem, manjša tržnica, kjer se naju je "prijelo" nekaj malenkosti. Je pa možno, da bo dolgoročno Hasankeyf izgubil svoj turistični pomen...
Še nazaj proti Batmanu in naprej proti Vanu. Moderna štiripasovnica naju je zapustila le v najbolj zahtevnih hribovskih dolinah, kjer so predori in viadukti še v delu. Je pa tisti del poti kar zanimiv. Pot po ozki dolini, ponekod že skoraj soteski, je dokaj vznemirljiva. Pri Bitlisu se pot poravna in malo naprej doseže kraj Tatvan na obrobju jezera Van. Je potrebno kar skozi mesto, tako da to vzame nekaj časa, saj Turki parkirajo kar na cesti, očitno jih nič ne moti, če zaprejo polovico prometnice.
Naprej je cesta spet običajna štiripasovnica, ponekod se umakne jezeru v doline v ozadju in preko manjših prelazov pelje proti Vanu.
Spotoma sva se ustavila še za ogled armenske ceste na otoku Akdamar. Ladjica v slabe pol ure zapelje do otočka, ogled cerkve in ostankov samostana ter obvezno slikanje na razglednih točkah vzame slabo urico in potem zopet nazaj na obalo.
Tam naju je pričakala restavracija, kjer so stregli tudi ribe iz jezera Van. Bile so prav okusne!
V Vanu sva imela hotel v bližini centra, zato se je bilo potrebno prebiti v središče tega skoraj milijonskega mesta. Je kar malo trajalo. Zvečer so očitno vsi rinili v mesto.
Lepo sva se namestila in se sprehodila skozi mesto. Ker gre za bolj turistični kraj, sva našla tudi trgovinico, kjer lahko kupiš alkohol. Njihovo pivo (Efes) in kakšna buteljka vina se je pridružila "Raki Yeni" v najini bisagi.
Nedelja, 5.9.2021
Ob štirih zjutraj (bila je še temna noč) naju je tako kot vsako jutro prebudil zvočnik iz bližnje mošeje, ko je imel imam (muslimanski duhovnik) prvo jutranjo molitev. V odziv na njegovo "jamranje" so se oglasili potepuški psi in zavijali v podobnem ritmu kot imam. Sva dobila občutek, da so tam tudi psi kar pobožni, ko tako zelo sodelujejo pri molitvi. Prav gotovo jih nekje čakajo muslimanska nebesa.
Za približek teh nebes poskrbijo preko dneva kužki sami. Lepo se zleknejo na tla pred mesnico in čakajo, kdaj bo kakšen košček mesa priletel na ulico.
Čakal naju je krog okoli jezera Van. Najprej sva v nasprotni smeri obkrožila južni del proti Tatvanu. Tam sva zavila proti ugaslemu vulkanu Nemrut dagi (ime je sicer isto kot sva ga že srečala, lokacija pa povsem druga). Začetni del ceste je lep, vse do spodnje postaje gondole, ki naj bi vozila do roba vulkana (pa sedaj ne vozi, tudi hotel tam spodaj je opuščen: očitno si je nekdo "kupil" spomenik na državne stroške - to vsekakor ni bil edini propadli projekt, ki sva ga srečala na tistem koncu), potem se cesta spremeni v malo asfalta / malo kock / malo kolovoza / malo zoženja (del ceste je odnesel tisti redki dež, ki tam pada pozimi). Pa saj se še prileze do vrha. Ko se prevaliva preko mini prelaza v notranjost vulkanske kotanje naju pričaka res lep pogled na jezero, ki je nastalo v kotanji. To jezero je bilo tudi eden poglavitnih razlogov, da sva se odločila za njegov ogled: jezera v vulkansko kotanji pač doslej še nisva videla. Pot navzdol v kotanjo je bila ponekod dokaj slaba, vendar sva jo tudi midva z najinim običajnim pežojčkom zmogla. Tudi na koncu sva ugotavljala, da za ta del Turčije ne rabiš terenca (razen, če se odpravljaš stran od glavnih cest). Parkirala sva v bližini jezera in se odpravila do njegovega roba. Je bilo že kar živahno. Ker je bila nedelja, je bilo že kar nekaj ljudi tam okoli, seveda so se ob jezeru zadržali precej dlje kot midva, S sabo so imeli žar, meso, pijačo... tam so načrtovali nedeljski družinski piknik.
Na poti nazaj do avta je pred mano pohitela moja ženka in prestrašila kačico, ki je želela prečkati stezo, po kateri sva šla. Kačica se je sicer obrnila in izginila med skalami. Moja ženka mi kar ni verjela, da sem tam jaz videl kačo, ona pa ne. Po obliki bi rekel, da je bila nestrupenjača, podobna našim gožem, tudi po dolžini sem ocenil, da je več kot dober meter ni bilo skupaj. Saj je bilo res mogoče bolje, da je ženka ni opazila: njenega vpitja v mirni naravi si tudi jaz nisem želel...
Pot sva nadaljevala nazaj do jezera in po severni obali. Severna obala je precej bolj ravninska in obdelana, prednjačijo paradižniki, paprike in buče, ponekod se je videl tudi kakšen bombaž. Za višino 1.600 m.n.m. kar zanimiv nabor...
Ustavila sva se v kraju Ahlat, ki je bil nekoč pomembno urursko mesto (predhodniki Kurdov), sedaj pa je znan po pokopališču. V srednjem veku je ta del sodil pod armensko cesarstvo, Armenci so živeli v tem delu vse do genocida leta 1920. To je bilo najprej armensko pokopališče s tipičnimi hačkarji, ki pa so jih v zadnjem stoletju odmaknili (pred muzejem je ohranjenih nekaj primerkov) in je tako sedaj muslimansko pokopališče. Ime Ahlat namreč izvira iz armenske besede »Khald« in še pred tem »Khald«, kakor se še danes imenujejo Kurdi, potomci Ururcev. Tudi z njimi Turčija dela zelo slabo.
Nekajkrat sva poskušala priti do roba jezera, vendar je bilo v nedeljo jezero kar oblegano in nikjer nisva našla kotička, kjer bi lahko bila sama. Vsekakor naju je zanimalo, kakšna je voda v tem jezeru, saj je precej alkalno in zaradi tega nenavadno. Imenujejo ga »sodavo jezero«
Na severni strani jezera je malo oddaljen tudi najvišji vrh v okolici (Saphan Dagi, 4.058m), ki poskrbi za malo več vlage, saj pritegne oblake, ki okoli njega spustijo svojo vsebino. Njegov južni rob napaja jezero Van, njegov severni rob pa že napaja vodotoke, ki tečejo proti Evfratu.
Dan je bil kar prijeten, popoldne sva se ustavila še pri slapovih Muradiye. Kar oblini in lepi slapovi, katerih voda se na koncu združi z jezerom Van. Ker je bila nedelja, je bilo obiskovalcev precej, kar nekaj je bilo tudi komaj poročenih parov, ki so slapove uporabili kot veduto za svoje poročne fotografije. Da sva malo popestrila dogajanje, sva si v restavracij nad slapovi privoščila tudi kosilo. Ni bilo slabo, sva pa seveda plačala tudi razgled, ne samo kosila...
Še skok do hudičevega mostu (most se pne preko soteske nad rečico, ki teče od slapov proti jezeru) in nazaj v Van.
Ponedeljek, 6.9.2021
Kar malo težko sva se poslavljala od Vana. Malo sva popestrila dopoldne in se še ustavila na obali ter se do kolen sprehodila po jezeru. Občutek je res zanimiv: kot bi bil doma v kadi, polni milnice...
Ustavila sva se na hribu, kjer so ostanki svetišča Ururcev, vendar je bilo najdišče zaprto in tudi označeno je slabo, saj to Turkov ne zanima…
Ker sva slap Muradiye "obdelala" že prejšnji dan, sva se odločila, da poiščeva cerkev sv. Štefana, oznake zanjo sva videla prejšnji dan. Potem, ko sva vprašala starega čičota ali sva na pravi poti (samo pokimal je in nekajkrat zamahnil v smer, kamor sva se vozila), sva sledila kolovozu ob potočku, ki je vedno bolj izginjal (kolovoz, ne potoček). Sva raje obrnila. Ko sva bila nazaj na glavni cesti, sva v hribu vseeno opazila cerkvico sv. Štefana, do katere nama ni uspelo priti. Je ostalo nekaj za drugič.
Tega dne sva se vozila povsem ob iranski meji. Policijske kontrole na cesti so bile redne, spremljale so naju tudi obmejne postojanke patrulj, ki nadzirajo mejo, ki je sicer večinoma zavarovana z ograjo. Čez hribe sva prispela v Dogubayazid, čeprav je bilo še zgodaj, v hotelu niso komplicirali in so naju namestili. Pot sva nadaljevala proti iranski meji. Cilj: Noetova barka. Starozavezni očak Noe je zgradil izredno veliko ladjo, v katero je spravil par vseh živalskih vrst. Ko je prišlo do vesoljnega potopa, so preživeli le tisti, ki so bili na njegovi barki. Po izročilu je barka potem, ko je prenehalo deževati, pristala oz. nasedla v hribovitih krajih v okolici Ararata. Njeno iskanje je v preteklosti izzvalo marsikaterega raziskovalca, tudi nekega Francoza, ki je na tem koncu odkril zanimivo oblikovano kamnino na hribu. Ta kamnina je po njegovem prepričanju nastala tako, da se je prah nabiral na ostankih barke, les od barke je propadel, njena oblika v okamenelem prahu pa je ostala. Z malo ali malo več domišljije si lahko to okamenelo strukturo dejansko predstavljamo kot barko...
Naslednja postaja je bila palača Ishak paše na hribu nad mestom. Lepo ohranjena palača, ki si jo je Ishak paša postavil koncem osemnajstega in začetku devetnajstega stoletja, lepo prikaže način življenja v tistem času.
Kot zanimivost: v njegovem haremu je bilo okrog 20 sob.
Na poti nazaj v mesto sva se ustavila še v delavnici, kjer tkejo preproge in kilime. Seveda se je ena izmed njih (z motivi, ki zaradi živali na njej spominjajo na Noetovo barko) znašla tudi v najini prtljagi.
So pa iz mesta in okolice res lepi pogledi proti Araratu, ki je z 5.165 metri danes najvišja turška gora.
Še kratek sprehod po mestnem jedru (mesto sicer ne ponuja kakšnih presežkov), priložnostno pozno kosilce in nazaj v hotel. Seveda po ovinkih: obiskala sva še sotesko v Diyadinu in skoraj še vroče izvire, vendar je bilo že temno in sva raje obrnila. Zaradi enotnega časa v Turčiji je bilo namreč na vzhodu ob šestih zvečer že prav mračno (glede na lego bi morala biti tam ura dve uri za našo, tako pa je enako kot v Istanbulu le eno uro in je zato zjutraj zgodaj svetlo, popoldan pa ase hitro zmrači).
Torek, 7.9.2021
Dogubayazid naju je pričakal s sončnim jutrom, Ararat pa z oblačno kapo. Po nebu so se vlekle rahle meglice, tako da so bili razgledi precej slabši kot prejšnji dan. V Igdirju je tudi odcep do meje z Zahodnim Azerbejdžanom, ki pokriva ozek pas med Turčijo in Armenijo.
Tokratna pot je v nadaljevanju potekala praktično povsem v bližini meje z Armenijo. Je pa res, da med Armenijo in Turčijo ni nobenega mejnega prehoda. Leta 2020 so Armenci porušili vse mostove na sedanji obmejni reki, tako da Turki niso mogli osvojiti celotne Armenije. Od takrat naprej so sosedski odnosi na "ledu", tako da Armenija s Turčijo nima nikakršnih diplomatskih ali ostalih stikov. Pa so cestne kontrole na teh cestah v bližini meje vseeno bolj resne, tako da so naju celo ustavili in sva morala pokazati dokumente in razložiti razlog najinega potovanja.
Turški genocid nad Armenci v letih 1920/21 ni nikoli našel pravega epiloga. Dejstva govorijo o tem, da je današnja Armenija sestavljena iz petih provinc, včasih jih je obsegala dvanajst, ki so obkrožale njihov "sveto" goro Ararat. Turki so kot močnejša regionalna sila izkoristili čas po prvi svetovni vojni, ko se je svet ukvarjal z lastnimi problemi. Zavzeli so sedem armenskih provinc in jih priključili Turčiji. Armencem so ponudili, da se spreobrnejo v islam, vendar ponosni Armenci tega niso želeli storiti. Tako sta jim ostali le dve možnosti: odhod v izgnanstvo ali smrt. Kdor se ni pravočasno umaknil, je padel v roke turških poveljnikov, ki so ukaz glede etničnega čiščenja razumeli malo po svoje: nekateri so pač zbrali vaščane in jim ukazali, da morajo pešačiti stran iz kraja - počasi so ljudje omagovali in na poti umirali. Nekateri poveljniki so opravili to bolj na hitro: vse prebivalce so preprosto pobili. Turki so etnično čiščenje izvedli v popolnosti: pomorili so skoraj dva milijona Armencev in zavzeli njihove pokrajine...
Armenci pač niso imeli zaveznikov, ki bi se zavzeli zanje in so postali lahek plen turških osvajalskih teženj!
Tako pač delajo Turki in njim podobni! Podobno se marsikje dogaja tudi dandanes! Čeprav je po nekaterih zagotovili islam miroljubna religija, so pa tisti, ki to religijo prakticirajo, toliko bolj agresivni.
Pa saj ne smemo biti preveč kritični: "razvita" Evropa je v dvajsetem stoletju proizvedla tri ideologije, ki so bile še bolj ubijalske: nacizem, fašizem in komunizem!
Po poti naprej so v okolici Tuzluce izredno lepo obarvane gore, ki so naju malce spominjala ne Peru in njihovo Mavrično goro. Lepi pogledi.
Najin glavni cilj je bilo starodavno mesto Ani, nekdanja prestolnica Armenije, vendar je tega že skoraj tisoč let nazaj. Ko so se spremenile karavanske poti, je mesto izgubljalo na pomenu in zaradi tega so ga zapustili praktično vsi prebivalci. Današnji ostanki mesta spominjajo na njegovo moč in mogočnost. Lepo je ohranjeno obzidje, znotraj mesta je še nekaj ostankom močneje grajenih stavb (cerkve, stolpi), še vedno tudi potekajo arheološka izkopavanja in delna obnova ruševin, ki so še vredne obnove. Nekdaj mogočo mesto je danes pač le še kraj mogočnih ruševin.
V Kars sva prispela zgodaj popoldne. Ker nisva bila daleč od starega mestnega jedra, sva se sprehodila do trdnjave in stare armenske cerkve, spremenjene v mošejo, pod njim. Mesto lepo urejajo, tako da nama je bila tudi okolica zelo všeč.
Zvečer naju je presenetil dež, ki se je kar naenkrat pojavil nad mestom. Očitno so oblaki prebili hribe na severu in namočili tudi ta del pokrajine.
Sreda, 8.9.2021
Nočne nevihte so sicer ponehale, toda zjutraj so bile ceste še vedno mokre. Pa svojih načrtov nisva spreminjala in sva se odpeljala proti vzhodu, v smeri največjega naravnega jezera Cildir na tistem koncu. Jezero leži na nadmorski višini okoli 1.900 metrov, tako da pozimi povsem pomrzne. Takrat se na njem šele začne kaj dogajati. Snežne sani, ki jih vlečejo iskri konjički, so ena bolj priljubljenih dejavnosti v teh krajih. Seveda je v septembru vse malo bolj pusto. Pa je tudi v tem času jezero dokaj lepo, malo sva se ustavila, da sva preverila, koliko je kaj toplo (oz. hladno). Ne bi se kopala v njem!
Pot sva nadaljeval proti Ardahanu, kjer naju je presenetil moderni univerzitetni kampus. Je že res, da sva kaj podobnega videla že prej, ampak ta je bil dejansko povsem nov, postavljen kakšnih 10 kilometrov stran od mesta, na gričku, na obrobju lepe zelene doline. Mogoče bom šel kdaj tja na študentsko izmenjavo (saj sedaj obstajajo univerze tudi za tretje življenjsko obdobje).
Pa zopet v hrib preko dokaj visokega prelaza (2.530 metrov), od koder sva se pričela spuščati po dolinah Kachkar hribovja proti Črnemu morju. To področje je bolj radodarno z dežjem, zato so reke, ki tečejo proti Črnemu morju, kljub relativno kratkim dolžinam kar precej vodnate. To so ugotovili tudi Turki, ki v teh dolinah reke zajezijo in nato izkoriščajo vodni padec za pridelavo električne energije. Jez nad Advinom naju je kar impresioniral, saj sva ga videla od obeh strani: tako od zgoraj (s strani jezera) kot od spodaj (iz doline).
Kmalu zatem se je vreme pričelo malo kujati. Bolj ko sva prihajala proti Črnemu morju, bolj so grozili črni oblaki. Na robovih dolin so ljudje obirali čaj (to področje velja za eno najbolj primernih za pridelavo čaja v Turčiji), saj še ni deževalo. Pravi dež se je ulil šele neposredno pred tem, ko sva ugledala Črno morje. Ker je bilo še relativno zgodaj, načrtovani sprehod ob obali pa nekako v takšnem vremenu ni bil najboljša opcija, sva pot kar nadaljevala. Ustavila sva se v Rizah, ki dejansko veljajo za center pridelave čaja. Jasno, da je nekaj čaja našlo prostor tudi v najinih bisagah! Še kosilce v restavraciji na obali (sicer sploh ne veva, kaj Turki na obali počnejo, saj se praktično ne kopljejo v morju), toda v restavraciji nama je stari čiča postregel z ribicami iz Črnega morja. Mini plošča je bila sestavljena iz manjših ribic (podobnih sardelicam) in večje ribe, ki je bila malo podobna brancinu.
Je bilo prav okusno. Manjkal je le kakšen glažek vinca...
Nadaljevala sva še proti Trabzonu in spotoma poiskala hotelček ob poti, kjer sva prespala. Čeprav je bil hotelček v centru mesta, naju živahen vrvež na ulici ni premamil. Dež naju je kar pribil na posteljo! Spala sva kot ubita.
Četrtek, 9.9.2021
Pa sva jo dočakala! Najino obletnico poroke. Sicer ne vem, kaj nama je hotelo nebo povedati, ampak deževalo je kar precej. Včasih pravijo, da se nebo joče...
Ker je v hotelu zmanjkalo elektrike, zajtrk še ni bil pripravljen. Odločila sva se, da ne bova čakala, ampak raje krenila na pot.
Do največjega kraja Trabzon na tem delu južne obale Črnega morja se je vreme toliko izboljšalo, da je prenehalo padati, med oblaki je celo posijalo nekaj sonca. Najin cilj je bila nekdanja armenska cerkev Hagia Sofija, ki je danes predelana v mošejo. Postavljena je na hribčku, ki se vzpenja nad Črnim morjem. Zelo lep razgled naokoli. Cerkev je zunaj lepo ohranjena, njena notranjost je sicer podrejena mošeji. Boli, da so zaradi tega dobesedno ogulili stene s strodavnimi freskami. Freske so deloma ohranjene le na stropu in slabše vidne zaradi modernih dodatkov, ki zakrivajo pogled. Če ne bi bilo drugega prostora, bi človek še razumel, tako pa je hudo gledati, kako v imenu islama uničujejo staro umetnost, poleg pa je tako ali tako še cel kup mošej…
Naslednji postanek je bil malo višje pod dolini v bližini kraja Macke. Samostan Sumela je lepo ohranjen in velja za največjo turistično znamenitost v tem koncu. Zato znajo Turki to tudi zaračunati:
- plačaš parkirišče kakšne 3km pod samostanom
- plačaš kombi, da te odpelje pod samostan
- plačaš vstopnino za samostan
No, treba je priznati, da je vredno ogleda. Malo zaboli le uničevanje samostana, saj je večina fresk delno poškodovana ali celo v celoti uničena. Barbarsko?
Spotoma sva kupila še malo kruha in si privoščila še popotniško malico. Po dolini sva se dvigovala navzgor proti prelazom v gorovju Kachkar. Cesta (štiripasovnica) je deloma že zgrajena, deloma je še v gradnji (sicer ocenjujeva, da sva se peljala v teh dneh vsaj preko 20 cestnih gradbišč), vendar posebne gneče na cesti ni bilo, zato ni bilo nobenih zastojev. Kar nekaj prelazov sva "predelala". Sicer sva se najvišjemu izognila, saj sva naredila mali ovinek (to nama je že precej poznano). Tokratni polkrog je bil namenjen Erzincanu. Vmes sva sledila še oznakam za manjši slap, ki sva ga sicer tudi našla. Pa je bil res manjši, v teh poznopoletnih dneh je komaj še kaj vode v potočku, ki ga ustvarja. Zanimive so bile ženske, ki so si v njem namakale noge. Obnašale so se kot otroci med igro. Je pa res, da so bile na tem koncu pipe z naravno pitno vodo. Sva si jo privoščila. Verjameva, da v teh hribih voda ne more biti onesnažena.
Slapovi Tomara so v bližini kraja Siran, dobrih 20km zahodno oz. jugozahodno. Niso sicer posebej veliki, sploh v teh poznopoletnih dneh so bili le polovični. Ampak vode je bilo vseeno dovolj, da so se tudi starejše ženičke namakale v strugi in se veselile tega čofotanja kakor mali otroci. Pa saj nisva naredila tako velike stranpoti, vse skupaj je bilo kat v pravi smeri proti Erzincanu.
Sva pa bila po Erzincanu že prepozna, da bi si ogledala še ene slapove, ki so malenkost večji: Girlevik. Bo pač počakalo za drugič.
Erzincan je bil poseben cilj. Gre za eno najbolj modernih mest v Turčiji, v njem praktično ni starejših stavb. Razlog so potresi, ki so v 20. stoletju kar trikrat stresli tla in deloma povsem uničili mesto (najmočnejši je imel 7.8 po Richterju). Verjamem, da sedanje hiše gradijo tako, da zdržijo tudi 8. stopnjo po Richterju! In zanimivost: tudi Erzincan je bil nekaj časa glavno mesto Armenije.
Po dolini sva se spustila proti Erzerumu. Ko sva se bližala mestu, sva na gričku opazila skakalni center, na hribih za njim pa tudi večje smučišče. Erzerum namreč velja za eno pomembnejših zimskošportnih središč v Turčiji. Malo je povezan tudi z našim Mariborom. Ko Mariborčani leta 2011 niso bili sposobni izpeljati obljubljene organizacije Univerziade, je to prevzel Erzerum. No, na skakalnici so vseeno slavili Slovenci!
Kljub večeru sva se še sprehodila skozi center mesta in si privoščila večerjo, ki je bila preobilna, tako da je kar nekaj dobrot odšlo z nama (sva bila prepričana, da jih bova naslednji dan lahko ponudila kakšnim kužijem).
Morda bi moral omeniti, da je bil nekaj časa tudi Erzerum glavno mesto Armenije.
Petek, 10.9.2021
Jutro v Erzerumu je obetalo lep dan. Po zajtrku sva se odpravila proti severovzhodu, proti jezeru Tortum in slapu v bližini. Spotoma sva načrtovala še ogled nekaterih gruzijskih cerkva, ki so dandanes sicer spremenjene v mošeje ali opuščene. V času razcveta gruzijskega kraljestva so se namreč v teh dolinah naselili Gruzijci, ki so s sabo prinesli svoje običaje in zgradili svoje cerkve. Po turških pritiskih, predvsem kar se islama tiče, so se Gruzijci izselili ali se odločali bolj "praktično" kot Armenci: postali so muslimani in ostali tam, kjer so že včasih bili.
Najprej sva iskala ostanke samostana Haho, kjer je včasih potekalo živahno versko in družabno življenje. Na glavni cesti je bila prava oznaka, potem naprej pa so se oznake kar nekam izgubile. Se pa je pojavila oznaka za cerkev Meryemana (spomeniki so napisani na rjavih tablah), ki sva ji sledila. Po nekaj kilometrih sva to cerkev res našla in kar je bilo še bolj razveseljujoče, ta cerkev je stala ob ostankih samostana, ki sva ga iskala. Cerkev še stoji, je očitno spremenjena v mošejo. Po dolini teče potoček, ki omogoča preživetje domačinov. Precej imajo sadja (jabolka, hruške, tudi kakšna figa se najde), pa tudi na njivah je žetev očitno obilna. Seveda le v ozki dolini, na vsako stran se dvigujejo goli in pusti hribi.
Še pred jezerom sva zavila k naslednji cerkvi (Osk vank), ki pa je dandanes že ruševina. Kljub temu se opazi njena mogočna gotska zasnova. Sicer je ograjena, morda jo bodo celo kaj obnavljali, morda pa so jo ogradili le zato, ker čakajo, da se bo podrla sama od sebe. Pri odnosu Turkov do zgodovine, ki ni turška, je to pač povsem običajno. Sicer je bilo videti, da so jo prej uporabljali tudi kot mošejo (polmesec je še visel na vrhu), ker pa je bila očitno v preslabem stanju, so v neposredni bližini zgradili manjšo mošejo in cerkev prepustili njeni usodi.
Jezero Tortum je prijazno jezerce (niti ne sodi med večje zajezitve), za katerega nisva mogla povsem zanesljivo ugotoviti ali je naravno ali umetno. Na koncu jezera je sicer jez, ki pa je relativno majhen, zato gre morda za kombinacijo umetnega in naravnega jezera. Kar nekaj razglednih točk s piknik prostori je ob jezeru, tokrat niso bili preveč zasedeni. Je pa skoraj na vsakem takšnem prostorčku počival kakšen kuža. Ker nama je od prejšnjega dne ostalo nekaj kruha, so od naju dobili malo malice.
Po jezeru je voda speljana v rečico, ki pada preko skal in tvori Tortumske slapove (Tortum salesi). Gre za ene največjih slapov v Turčiji in verjetno največje v vzhodni Turčiji. Voda pada kakšnih 40 metrov globoko, so bili tudi v tem letnem času kar precej vodnati, na slikah iz spomladanskega časa pa je bilo videti celotno njihovo vodno bogastvo. Malo so sicer prevzetni. Pod njimi so Turki postavili smerokaz do vseh največjih svetovnih slapov. Ker sva midva že videla Viktorijine slapove, pa tudi Niagaro, moram priznati, da so Turki tukaj ustrelili malo mimo: konkurenca sploh ni primerljiva!
Nadaljevala sva po dolini naprej. Preden sva zavila nazaj proti Erzerumu, sva se odločila, da si ogledava še Yusufeli, na katerega naju je prejšnji dan opozoril prijateljev sin (preko Facbooka je moja ženka pridno komunicirala z domačim občestvom).
Kmalu sva prišla do področja, kjer so Turki opravljali v dolini obsežna gradbena dela. Povsem na novo je bila speljana cesta proti Artvinu (zanjo so naredili povsem novo traso, z obilico predorov in viaduktov). Midva sva se po dolini spustila navzdol in še malo navzgor, tako da sva prispela v kraj Yusufeli. Nad krajem, dobrih sto metrov više sva videla novozgrajene bloke, kamor želijo preseliti prebivalce današnjega Yusufelija. V kraju je sicer dandanes še povsem običajna živahnost, le na obrobju je gradbišče, kjer gradijo nov most za dostop do novega Yusufelija. Da, tam kjer sva stala, bo nekoč stari Yusufeli preko sto metrov pod vodno gladino. Domnevava, da sva ena izmed zadnjih Slovencev, ki sva še doživela utrip starega Yusufelija.
Pa zopet po dolini navzdol. Tokrat sva bila bolj pozorna in sva (kar malo skrit v stranski dolini) zagledala jez Yusufeli, ki od tam niti ni izgledal tako mogočno. Šele pozneje sva prebrala, da je jez visok cca 250 metrov, tako da sodi med pet najvišjih jezov na svetu. Potopljene bodo vse doline, po katerih sva se tisti dan vozila, saj bo dolžina jezera skoraj 50 km. Izredno visoka investicija je opravičena v pridelani električni energiji, ki jo bo ustvarjala voda, ki bo padala skozi jez do elektrarne na njenem dnu. Jez je narejen tako, da ima tri dotoke do elektrarne, najnižji je na višini 160 metrov, najvišji na višini 240 metrov. Na takšen način bodo lahko jezersko vodo učinkovito izrabljali tudi v poletnih in jesenskih mesecih, ko je na tistem koncu padavin relativno malo. Preko zime pa se bo jezero zopet napolnilo do vrha in omogočilo polno zmogljivost elektrarne. Podatki o načrtovani proizvodnji električne energije so kar fascinantni, predvidevajo, da bodo pridelali več energije kot polovica naše nuklearke. Če koga zanima, si lahko več informacij nabere na spletnih straneh, ki opisujejo jez in elektrarno.
Kar nekaj časa sva se nazaj vozila po dolinah, ki bodo potopljene, dvignila sva se tudi proti robu ene izmed njih, kjer so gradili novo naselje. Sistem gradnje je izredno enostaven. Kletni del je betoniran, na njem je postavljena kovinska konstrukcija, ki jo nato "oblečejo". Glede na to, da gre za družinske hiše, kvadrature pa so relativno majhne, nama je bilo takoj jasno, da bo v teh hiškah kar precejšnja gneča. Pa saj so tega tam navajeni že sedaj. Obilica otrok je bila povsod, na vsakem koraku.
Krožno pot sva naredila tudi zaradi balvanov v okolici Narmana. Zelo so podobni tistim v Kapadokiji (takim s kapicami), vendar je tukajšnja posebnost njihova barva: opečnata. Zraven je bil zgrajen moderen hotel, ob njem obilica piknik prostorov. Moja ženka je šla tja na WC in mi povedala, da tako urejenega WC-ja že dolgo ni videla. Pa ni bilo nikjer nikogar. A še ena megalomanska "rešitev", ki bo počasi propadla? Očitno so Turki za to pravi mojstri.
V Erzerum sva se vrnila še za dne in je bilo dovolj časa še za kratek sprehod, tokrat v drugi smeri kot zadnjič. Pa nisva bila preveč vneta, kar kmalu sva se vrnila nazaj v hotel.
Naredila sva le še majhen krog do skakalnic in se z dvigalom povzpela na vrh. Pričakal naju je lep pogled na mesto in okoliške hribe.
Pozno popoldne sva izkoristila še za ogled starega mestnega jedra, ki je v Erzerumu zares lepo ohranjeno. Tudi grad na griču obnavljajo, tako da mesto tudi v turističnem smislu ponuja kar veliko.
Sobota, 11.9.2021
Pot iz Erzeruma do Diyarbakirja je del vzhodne Turčije, ki na poti ponuja najmanj zanimivosti. Zato sva so določila, da pot malo popestriva in obiščeva jezero Hazar, ki velja za izvir Tigrisa. Pač, tako so določili njihovi geografi.
Erzerum in še nekaj naslednji dolin južno od njega sodi v porečje Evfrata, ki teče nato proti zahodu in se tam prebije skozi hribe ter južno od Sanliurfe zapusti Turčijo. Na neki način ta del Evfrata "objame" Tigris, ki izvira bolj zahodno in nato teče proti vzhodu in se pri Cizre pretaka v Sirijo.
Pot je bila dokaj puščobna, prelezli smo kar nekaj prelazov, tudi kakšnega preko dva tisoč metrov, preden smo se spustili v bolj zeleno dolino, kjer leži tudi večje mesto Elazig. Malo pred Elazigom so ta pritok Evfrata zajezili in nastalo je manjše umetno jezero, ki se ne more meriti z nekaterimi drugimi, ki sva jih že videla. V predmestju Elaziga sva zavila proti jugu in se preko manjšega prelaza spustila do jezera Hazar. V kraju Sivrice (ki si je očitno želelo postati bolj turistično mesto, pa so velikopotezni načrti propadli podobno kot kje drugje) sva se morala prisilno malo ustaviti. Preko ceste so nesli ponesrečenca, očitno je delavec pri gradnji padel z gradbenega odra. Kar resne poškodbe noge so bile očitne, vendar je bil očitno še pri zavesti. Midva sva zatem pot nadaljevala po južnem delu jezera. Ker je bila nedelja, je bilo ob jezeru zelo živahno. Vse lepše plaže so že bile zasedene s Turki, ki so si tega lepega dne privoščili piknik, moški del družbe tudi osvežitev v jezeru. Sva se ustavila tudi midva in ugotovila, da to ni samo najlepše jezero, kar sva jih v Turčiji videla, ampak tudi relativno toplo za prvi del septembra (sploh glede na nadmorsko višino skoraj 1.800 metrov). Kakšni 24, morda celo 25 stopinj. Seveda sva takoj pomislila, da bi bila osvežitev v njem prijetna popestritev dneva. Pa kar nisva našla kakšnega primernega prostora, ki že ne bi bil obljuden. V Turčiji se ženske namreč ne kopajo, če pa se že, se v oblekah namakajo na robu obale. Zato bi moja ljuba žena pomenila veliko žalitev za Turke, če bi jo morali gledati v kopalkah!
Pa sva le imela srečo. Na nekem delu jezera sva našla možen dostop do jezera, ki ni bil obljuden. Hitro sva smuknila v kopalke in se prepustila pregrešnemu čofotanju! Malce naju je zmotil gumenjak, ki je pripeljal mimo, ampak se nisva pustila dosti motiti! Užitek v dokaj topli vodi je bil kar pravšnji!
Po koncu jezera cesta pelje ob potočku, ki se že imenuje Tigris. V tem delu leta teče voda pod zemljo, struga je suha, šele kakšnih 20 km od jezera s v okolici kraja Maden pojavi voda tudi v strugi. Umazana in smrdljiva - pač takšen je začetek toka reke Tigris.
Cesta kmalu zatem zapusti dolino Tigrisa in prečka hribe proti Diyabarkirju. Ko se spusti v dolino, je ponovno bolj zeleno in obdelano. Voda pač pomeni rast in zelenje. Za uspešno rast je potrebno v teh koncih zagotavljati redno zalivanje, saj dežja preko poletja praktično ne poznajo, relativno skromne zimske padavine pa ne morejo zagotavljati vlage za celo leto.
Ker sva se tokrat pripeljala iz smeri Elaziga, sva kar padla v mesto do hotela (hotel je namreč le nekaj deset metrov oddaljen od Elazig Bulevard).
Malo osvežitve v hotelu, še na pozno kosilo in nekaj nakupov.
Zvečer pa še skok v hotelski bazen.
Nedelja, 12.9.2021
Zadnji dan sva namenila krogu do Midyata in Madrina.
Del poti sva ponovila: preko Batmana do Hasankeyfa. Seveda se tokrat v Hasankeyfu nisva ustavila, ampak sva nadaljevala pot proti Midyatu. Najin cilj so bili sirski samostani, nekateri izmed njih so še aktivni. Pred Midyatom sva iskala opuščen samostana v kraju Baristepe, vendar ga nisva našla. Morda so od njega res ostali le še ostanki. Podobna zgodba kot kje drugje. Naredila sva še majhen krog okoli Midyata in pofirbcala po nekaterih manjših krajih, ki so skoraj že opuščeni. Včasih so bili tudi ti manjši kraji "razdeljeni" na otomanski in sirski del. Zanimivo je predvsem to, da so tukajšnji Sirci večinoma kristjani, sicer sirske pravoslavne veroizpovedi, morda ene najstarejših, takoj za armensko. Sircem se očitno v teh krajih ni ravno najboljše godilo, njihovi deli krajev so skoraj v celoti opusteli.
Podobno je tudi v Midyatu, vzhodni del kraja je namenjen Sircem in zato sta v tem delu mesta tudi dva samostana, oba sta še naseljena. Zaradi problemov s Covidom sta bila sicer oba zaprta, tako da si njune notranjosti nisva mogla ogledati.
Več sva si obetala od samostana, posvečenega nadangelu Gabrielu, ki leži dobrih 20 km vzhodno od Midyata. Res je bil odprt, vendar je imel določen odpiralni čas: od 9:30 do 11:00 dopoldne in od 13:00 do 16:30 popoldne. No, midva sva bila tam točno opoldne... Prijazen vratar nama je sicer ponudil stol v senci in rekel, naj počakava do enih, pa si tega nekako nisva preveč želela. Do enih bi lahko bila že v Mardinu.
Torej sva nadaljevala pot proti Mardinu. Presenetljivo naju je pričakal en najslabših delov ceste, po katerih sva se vozila. Res je, da delajo štiripasovnico, vendar je skoraj nič še ni v uporabi, večinoma pot poteka po stari dvopasovnici, ki je bila že precej zdelana. Naju je malo premetavalo. Občutek, ki ga na turških cesta nisva bila vajena. Je pač trajalo malo dlje kot sva pričakovala.
Neposredno pred Mardinom sva zavila v stransko dolino in obiskala tamkajšnji sirski samostan Deyrulzaferan. Bil je dejansko odprt. Ker omejujejo vstop (predvsem zato, da ni prevelike gneče), sva morala malo počakati (kakšne četrt ure), da so naju spustili noter z naslednjo skupino. V bistvu je šlo za voden ogled. Se razume, da to nama ni kaj dosti koristilo, ker se turščine pač še nisva naučila. Sva pa si samostan ogledala in tudi zvedela, zakaj je sv. Pavel za njih tako pomemben (pa to ni sv. Pavel, ki ga mi najbolj poznamo, skupaj s sv. Petrom).
Naredila sva z avtom še krog skozi stari del Mardina in se skušala prepričati, zakaj nekateri Mardin hvalijo kot enega najlepših turških mest na tem koncu. Morda je temu "kriva" njegova lega pod vrhom hriba, nama se ni zdel nič kaj poseben. Center je podoben kot v drugih turških mestih: prodajalnice in restavracije...
Po Mardinu naju je proti Diyarbakirju zopet čakala moderna štiripasovnica, narejena v zadnjih letih. To pomeni, da je bila vožnja zares prijetna, saj znajo Turki svoje ceste zares dobro zgladiti. To so očitno vedeli tudi motoristi, ki so naju kar po vrsti prehitevali. Ko je prvi priletel mimo (čeprav sva se peljala kakšni 100km/h, je kar švignil mimo, vsaj z dvakrat višjo hitrostjo), sva se kar malo zdrznila.
No, čez četrt ure je eden izmed njih že ležal ob robu cestišča. Turške štiripasovnice so namreč praktično edine prometne povezave med kraji, ostale ceste so večinoma kolovozi in dovozne poti do manjših krajev. Iz ene takšnih manjših dovoznih poti je pripeljal starejši traktor s prikolico in poskušal prečkati štiripasovnico. Zaprl je pot motoristu (saj ga niti ni mogel pravočasno opaziti), ki se mu je zaril pod prvo kolo. Glede na primerjavo velikosti bi rekel, da je motor končal pod traktorjem, nesrečni motorist pa je z glavo poskušal priti skozi prednji del traktorja. Ni mu uspelo. Naredil je salto in mrtev obležal na tleh...
Malo se mi je zasmili tisti stari čiča, ki je vozil traktor. Zanimivo: nobenemu izmed naju se motorist ni smilil preveč!
Zadnji del poti je spet slabši, tokrat sva izbrala za pot v mesto prve oznake za stari del mesta in se res skozi strani del pripeljala do najinega hotelčka, ki je dejansko povsem blizu mestnega obzidja, na zunanji strani (peš cca 5 minut).
Malo osvežitve, pozno kosilce in nekaj zadnjih nakupov - pa je že bil večer in počasi je bilo potrebno pakirati za domov!
Ponedeljek, 13.9.2021
Zjutraj sva v miru spakirala in se odpeljala na letališče. Oddala sva avto in kmalu po enajsti uri smo že vzleteli. V Istanbulu na letališču spet nekaj posedanja in zvečer sva že bila doma.
Še stroški:
• Letalske karte: 800 EUR (ker so bili kupljene za pot v Uzbekistan)
• Prenočišča: 400 EUR
• Najem avta: 260 EUR
• Gorivo (za prevoženih 5000km): 200 EUR
• Ostalo (hrana, vstopnine, spominki, darila ipd…): 400 EUR; od tega zelo malo za vstopnine in hrano
SKUPAJ: 2.060,00 EUR |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
